“viski” kot darilo, se mi zdi tako
recimo flaša viskija, sem mi zdi tako bedno darilo, ponavadi za moškega…ker spiješ ga itak ne(vsaj pri nas), tako da ali ga daš naprej, ali pa ti stoji v omari, poleg ostalih 5 flaš viskijev…mož recimo, dobi v službi včasih kakšnega, za rojstni dan, novo leto itd..zadnjič mu je še brat dal viski, kar se mi je zdelo totalno neosebno in čisto mimo..pije ne, razen tu in tam vino, ai kakšno pivo poleti, in kaj boš potem z flašo viskija..se mi zdi, da se samo podajajo naprej…jaz že tako delam…razen za kakšne starjše gospode, ki ga radi tu in tam cuknejo in ga imajo v omari.(tudi v službi;-))
No, če kupiš “White and Black” ali “Johnny Walker Red”, potem razumem.
Kaksen spodoben Glenmorangie, mogoce Jura, Laphroaig (ce je obdarovancu okus po šoti kul), Johnny Walker gold ali Blue – zakaj pa ne? Ali pa kaj malo bolj nevsakdanjega, spodoben gin, orenk tequila… Mogoče cognac ali armagnac?
Je pa res, da ne-pivcu dati “flašo”, ker pač nekaj moraš, ni ravno pozorno.
meni je brezveze že, ko dobim jaz ali mož flašo vina..ker spijeva ravno kakšna dve butelki vina na leto, pa še to ponavadi za novo leto ali kakšen rojstni dan..tako ima v shrambi najmanj 20 flaš vin ali šampanjcev. ki jih podajam naprej..nikoli pa ne zmanjka, ker dobivam občasno vedno kakšno novo flašo…mož dobi tu in tam tudi kakšen viski, sem ga dala za novo leto maminemu zdravniku, ker nam je šel zelo na roko…zdaj če pije ali ne, pa ne vem…se mi je zdelo bolj nobel če mu dam viski..
Prosim te ko boga, da teh šampanjcev ne hraniš. Zlij ali takoj daj naprej. Nam je lani kolega podaril svoje šampanjce in polovica je bila pokvarjenih. Resnični se ti skoraj zagabi še to pit. Ne zdržijo v nedogled.
Jaz imam drugače prijateljico, ki obožuje viskije, zato jih od mene tudi dobi. Ampak samo ona. Vino dobijo ljubitelji vin.
Oh viski, lepo darilo, samo ne tisti za 7€. Moram žal priznat, da sem jih na stotine flaš spil, dokler sem žural. To se je pred leti nehalo, a še vedno imam navado, da kupujem viskije, katere potem podarim kar tako ljudem, ki vem, da ga ruknejo po pameti. V kleti so sigurno dve flaši, ena balantajn in en čivas. Sem že pozabil na njih, sem jih kupil pred novim letom.
Sladkega ameriškega viskija, pa nikoli nisem maral. Bakardi z kolo je pa bila druga moja priljubljena pijača s katero sem se nacejal.
O don perignonu, pa bolše, da vam ne povem zgodb.
Roko na srce, očitno imamo res vsega polne riti, ker so darila postala tak problem. Začne se že pri otrocih, ker imajo toliko igrač in oblačil, da karkoli kupiš, imajo po vseh kotih že doma.
Odraslim pa spet – karkoli kupiš, ni dobro.
Parfumi ne dišijo prav, rutke niso pravih vzorcev, domačim piškotom, marmeladam, … ne zaupamo, ker kdo bo pa žrl to packarijo, alkohola ne pijemo, bombonjer ne jemo, vaza je itak navaden praholovec, ki se ne ujema z mojim interierjem, denar je brezoseben ( čeprav jurja vseeno ne bi zavrnili ), boni so za tiste brez domišljije, …
Pojdite se solit!
Prosim enkrat za seznam stvari, ki bi se jih vsaj pogojno razveselili, ker je postala izbira daril prava muka. Ne samo, da se jih očitno malokdo razveseli, še dosmrtno užališ mimogrede koga.
Seveda se zgodi, da kdo res popolnoma zgreši bistvo obdarovanja; zdravljenemu alkoholiku je res nesramno podariti viski, ali pa človeku, za katerega veš, da ga iz zdravstvenih razlogov ne sme niti poskusiti, ostali pa poizkusite v tem videti prijazno gesto ( tudi, če ni najbolj po vašem okusu ).
Se popolnoma strinjam! Mislim, da so užaljeni lahko le tisti, ki darila pričakujejo. Pričakovanje daril je pa zame res koristolovska navada.
Jaz sem vesela vsakega darila, ampak res. Ne vem, če se je zgodilo mogoče dvakrat v celem življenju, da se mi je podarjeno darilo zdelo mimo. Za enkrat se spomnim, da sem dobila bonboniero s pretečenim rokom, kar sicer ne bi bil problem, če se jim vsaj ne bi enkrat že stopila v avtu (očitno).
Drugače pa če dobim kaj takega, kar meni ne ustreza, podrim nekomu, ki te zadeve ceni. Pa ne čakam na njegov rojstni dan ali božič ali kaj takega, ampak enostavno povem, da sem dobila to in to, da tega ne bom uporabljala in da če želi, bom vesela, če gre v promet. Pa je.
Od kje ideja, da se zdravnikom daje viski?? Bi radi iz svojega zdravnika naredili alkoholika? Moj moz je zdravnik in doma se nam valja nebroj fensi viskijev da ne vemo kam z njimi. Nihce v familiji ni za zgano, tistih par kolegov pa ne dohaja priliva. Resno, jaz sem najbolj vesela, ce prinese kaksno domace olivno ali bucno olje, med, klobaso…tudi sladkarije grejo, viski pa je pri nas taglavni praholovec.
Predvidevam, da ga dobi toliko od hvaležnih pacientov, ki ga osebno ne poznajo in se morda malce nespretno zahvalijo. Podarite naprej, pa se ne bo valjal po kleti. Ko sem še opravljala storitveno dejavnost, sem od veliko strank v zahvalo dobila kavo, čokolado, … in sem mirne duše dala naprej prijateljici, kadar se mi je tega nabralo. Ona z malo plačo je bila zelo vesela, da ji tega ni bilo treba kupiti.
Zgoraj imaš kar nekaj takih, ki bi bili viskija veseli, naj ti dajo kontakt, pa jim ga pošlji. Volk odžejan, koza trezna 🙂
Moj mož ne pije, razen pira, pa še to večinoma samo poleti na kakem pikniku ali morju – in njemu prnest viski je neumnost. Ker vsak , ki ga vsaj bežno pozna, ve da ne mara niti sokov kaj šele viskija. Moj brat pa spije vse kar vsaj malo diši po žganem, pa še steklenice zbira, njemu pa prinesejo dva, enga za po grlu enga pa za v arhiv. Ne pije pa kave, obiski pa tud kavo nosijo, ki je on videt ne more. Jo pa prnese vedno ko prid k nam, ker jo mož popije liter dnevno. Tako da … darila so le nekaj osebnega in fino je, da osebo, ki obdarujemo vsaj mičkeno poznamo, ali se pozanimamo. Ne nosiš čokolad in vina sladkornemu bolniku recimo ne.