Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Povezava med ločitvijo staršev in namestitvijo v vzgojne zavode

Povezava med ločitvijo staršev in namestitvijo v vzgojne zavode

Povezava med ločitvijo staršev in namestitvijo v vzgojne zavode[/url]

Zaposlen sem kot vzgojitelj v Stanovanjski skupini Postojna, dislocirani enoti Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec. Že pred nekaj leti sem začel raziskovati, ali imajo otroci, nameščeni v našo stanovanjsko skupino, kakšne skupne značilnosti, lastnosti oz. ali so imeli v preteklosti kakšne podobne izkušnje. Prišel sem do spoznanja, da je v povprečju skoraj tri četrtine otrok iz družin z ločenimi starši.

To je bil podatek, ki meni ni dal miru in ki me je tudi usmeril na pot ustanovitve Svetovalno izobraževalnega centra MIT. Ugotovitve, do katerih sem namreč prišel v stanovanjski skupini, sem začel preverjati tudi v ostalih vzgojnih institucijah – drugih stanovanjskih skupinah in vzgojnih zavodih. In dobil sem zelo podobne informacije. Skoraj z gotovostjo si upam trditi, da obstaja povezava med »ločitvijo staršev« in »namestitvijo otrok v vzgojne institucije« 10 in več let po ločitvi staršev.

To nenazadnje potrjujejo tudi raziskave iz tujine. Meni najbolj relevantna raziskava s tega področja je kar 25 letna raziskava (25 let so spremljali otroke od ločitve staršev v njihovem otroštvu vse do njihove odraslosti) o posledicah ločitve staršev na otroke in je predstavljena v knjigi »The unexpected legacy of divorce«. Rezultati raziskave kažejo na to, da se otroci ločenih staršev res soočajo z bistveno več težavami v odraščanju kot pa otroci neločenih staršev. Ti otroci so večkrat tekom šolanja napoteni k svetovalni službi na razgovor, pogosteje iz eksperimentiranja z drogo preidejo na uživanje droge, težave imajo pri vzpostavljanju trajnih partnerskih zvez idr. Ta študija pa navaja tudi podatke za Ameriko: več kot ¾ otrok v socialnih in vzgojno izobraževalnih ustanovah je iz družin z ločenimi starši. Povzetek te knjige si lahko preberete tudi na spletni strani Centra MIT pod zavihkom Ločitev staršev.

Zakaj je ločitev staršev tako stresna tudi za otroka

Sprva si nisem mogel predstavljati, kako je lahko tako močna povezava med tema dvema pojavoma. Ko pa sem se začel poglabljati v to problematiko, so mi stvari vse bolj jasne. Ločitev je namreč drugi najbolj stresni dogodek v življenju posameznika (takoj za smrtjo zakonca oz. partnerja). Ta podatek nam lahko pove, da je potrebno zelo veliko energije in truda, da odrasla oseba stresni dogodek »predela«, se sooči z njim in da si lahko uredi življenje na novo. Sam menim, da so otroci podoba svojih staršev in da močni stresni dogodki staršev vplivajo tudi na otroke.

Otroci »srkajo« svoje starše, v dobrem in slabem, hote ali nehote. Poleg tega, da otroci vase srkajo negativno energijo svojih staršev, pa se mnogokrat tudi starši ne uspejo dogovoriti, kako bo izgledalo družinsko življenje po ločitvi, da bo le to v največjo otrokovo korist. Pogosto je eden od staršev po ločitvi bistveno manj vključen v vzgojo otroka kot drugi, otrok pa vseeno še potrebuje tako brezpogojno ljubezen in spoštovanje tako matere kot tudi očeta, ki postavlja meje in skrbi za družino. Če katerakoli izmed teh vlog tekom odraščanja otroka oz. mladostnika izgubi svojo funkcijo, se to prej ali slej pozna tudi na odraščajočem otroku. Tudi starši pogosto negativna čustva iz propadlega partnerskega področja prenašajo na področje starševstva, zaradi česar najbolj trpijo ravno otroci. V najslabšem primeru pride do odtujitve otroka od enega starša.

Skrb zase kot prioriteta

Mnogo dejavnikov po ločitvi torej vpliva na to, kako bo družinsko življenje potekalo po razvezi staršev. Vsekakor pa je eden od pomembnih dejavnikov tudi soočanje staršev z ločitvijo: otroci bodo tako hitro predelali in sprejeli ločitev, kakor hitro jo bodo predelali njihovi starši. Starši se moramo zavedati, da je pomembno ob stresnih dogodkih najprej poskrbeti zase, da potem lahko dobro poskrbimo tudi za ljudi okoli nas. Če smo sami povsem izčrpani, izmučeni in polni negativnih čustev, bomo težko na svoje otroke prenašali optimizem in spodbude v času pomembnih življenjskih sprememb. Ta skrb lahko pomeni to, da si vzamemo vsaj nekaj minut na dan zase in se umirimo. Pomemben je tudi pogovor s prijateljem, znancem; marsikomu veliko pomeni telesna aktivnost, na katero ne smemo pozabiti – tek, košarka, ples, joga … V primeru večjih težav je prav, da starši poiščemo strokovnjaka, ki nam lahko pomaga ob izhodu iz osebne stiske. Ne tako redke so zgodbe, ko obupani starši utapljajo svojo stisko v alkoholu ali uživajo kakšne druge prepovedane substance. To so sicer ekstremni primeri neustreznega ravnanja ob osebnih stiskah, ki pa vseeno kažejo na pomembnost iskanja ustrezne pomoči, ko starši nismo kos izzivom, pred katere smo postavljeni.
Skrb zase mora biti za vsakega odraslega na prvem mestu, čeprav se to ob vseh izzivih starševstva ob odraščajočem otroku zdi skoraj misija nemogoče. Ni naključje, da tudi avtorica priročnika Vzgajati ločeno Christina McGhee v knjigi najprej ponudi konkretne nasvete, kako po ločitvi poskrbeti zase, da potem lahko poskrbimo tudi za svoje otroke.

Zaključek

Ta članek nikakor ni namenjen temu, da bi starše prestrašil in da moje besede pomenijo, da bo v primeru ločitve njihov otrok po vsej verjetnosti čez 10 let pristal v vzgojnem zavodu. Želel sem zgolj predstaviti možen dolgoročni negativni vpliv ločitve na otroke, če se pri urejanju življenja po ločitvi pozabi na otroke in njihova čustva. Ni pa to pravilo. Vzgojni zavodi so namenjeni otrokom in mladostnikom s težavami na področju vedenja in čustvovanja. Temelj učenja ravnanja s čustvi je otrokov odnos z materjo in očetom. Čustva neposredno vplivajo na vedenje otrok. In če se po ločitvi stvari ne urejajo v največjo korist otrok, je otrok žalosten, jezen, posledično pa …

moje mnenje je, da so za težave otrok krivi slabi odnosi, ki so bili v družini pred ločitvijo. ne pa samo dejstvo ločitve, ki je pač samo zadnje dejanje slabega odnosa. Seveda se ob ločitvi slabo starševstvo običajno ne konča. Ne vem, kako to, da strokovnjakom tega ne uspe ugotoviti. Poznam nekaj otrok, ki so bili nameščeni v vzgojne zavode. V Sloveniji je to skrajni ukrep, ti otroci so živeli v tako razturanih družinah, da se povedat ne da. Oz. z drugimi besedami so ti starši taki ljudje, ki nikoli, ampak res nikoli otrok ne bi smeli imeti.

Z mnenje “spet Alenka” se ne morem v celoti strinjati. Je res, da nekateri otroci živijo v nemogočih razmerah, celo v “neločenih družinah”. Pomoje je takih veliko preveč. Prispevek pa ne govori o tem.

PRispevek po moje govori o tem, da se lahko zelo hude stvari zgodijo otrokom po ločitvi, tudi taki, ko otroci niso živeli v zelo slabem okolju. REcimo le, da se je nekdo od staršev “na novo zaljubil” in odšel…..Tega je mnogo, danes je to izjemno sprejemljivo…

Tu pomoje pade naš kriminalni sistem, ki za seboj pusti veliko prehude žrtve, bivše še bolj skrega in to pod pretvezo “najboljše za otroke.”….

nova
Uredništvo priporoča

Tudi razmišljam v smeri, da ne gre za povezavo med ločitvijo in težavami v življenju, ampak gre za povezavo med slabimi medsebojnimi odnosi v družini, med starši in otroci, kar ima posledice. Ločitev je dejansko samo en formalni ukrep in je lahko priložnost, da otrok lahko zaživi mirneje, da mu ni treba poslušati vsakdanjega kreganja ali celo trpeti nasilja. Tako da, če je vsaj en starš kolikor toliko normalen in da otrok živi pri njem, bo odrasel v čisto normalno osebo, brez prevzgojnih domov.
Namesto spekulacij o možnem dolgoročnem vplivu ločitve na otroke naj se rajši veliko več razmišlja o čisto konkretnem sedanjem slabem vplivu na otroke, ki ga imajo soodvisniški odnosi med staršema, nasilje, alkoholizem. Pa ne le razmišlja, ampak tudi pomaga otrokom, da se bodo lahko izvlekli iz slabih vzorcev, ki so se jih naučili od staršev. tja naj strokovnjaki usmerijo svoje sile in pozornost, je zelo pereče področje in zelo mnogo ljudi rabi pomoč.
Me razjezi takšno teoretiziranje, ko je toliko mladih potrebno resnične pomoči, ki jo težko dobijo. Bi morala obstajati neke vrste sistematična pomoč in rabili bi jo že včeraj.

Najpogostejši vzroki za sprejem so vzgojna nesposobnost ali nemoč staršev, ogroženost otrok s strani staršev, vedenjska motenost s strani staršev, psihično in fizično nasilje v družini, smrt v družini, alkoholizem, neurejene družinske in
stanovanjske razmere ki ogrožajo normalen razvoj otroka, odklanjanje otroka, občasno ali stalno trpinčenje, spolno zlorabljanje, začasna ali stalna odsotnost staršev (odhodi v tujino, prestajanje zaporne kazni, zdravljenje, hospitalizacija).
Dom sprejema tudi otroke, kjer se je rejništvo pokazalo kot manj primerna oblika ali manj uspešna oblika pomoči.

To sem skopirala s strani Mladinskega doma Malči Belič. Sama sem “botra” enemu otroku v nekem drugem domu in redno pomagam nekemu otroku s PP, ki je v rejništvu. V obeh primerih so bili starši taki, da bi jih morali izobčiti iz družbe. Taki ljudje nimajo kaj iskati v naši skupnosti, še v zaporu je večina kaznovanih moralno manj sprijena.
Podatek, da so otroci iz ločenih družin, tako ne pove nič. Samo zaradi ločitve otrok ni šel v dom. Kaj je bil konkreten razlog? Stradanje, pretepanje, izživljanje, ugašanje čikov na koži, zapiranje v klet, trpinčenje? In to sta očitno počela oba, ali pa eden, drugega je pa vzela megla in ni z otrokom hotel imeti ničesar več, tudi če ga je drugi starš maltretiral. In za to, da otroka zapreš v temno klet, ne more biti kriva ločitev.

Moje mnenje je, da sama ločitev na otroka ne vpliva toliko, kot odnosi v družini pred in PO ločitvi. Če moj sin odrašča brez očeta je zanj sigurno drugače, kot če bi imel enega še normalnega starša zraven. Kot prvo, sprašuje se, ali ni vreden ljubezni svojega očeta, mogoče tudi, kaj je on naredil narobe,… V sebi ima jezo. Po drugi strani ima mamo, ki pa ne more nadomestit vloge moškega. Ob tem da je treba računat še na to, da ko en starš sam skrbi za otroka, dva ali več, je enostavno preutrujen in prezaseden, da bi se z otrokom ukvarjal kolikor bi se, če bi si skrb za otroke delil še s kom. In dokler so otroci majhni enostavne samski starš enostavno ne more na aerobiko. Jaz še seda, ko so večji, je če kam grem imam slabo vest, ker sem že itak premalo z njimi. Vsaj v moji družini jaz pri mojih fantih to opažam. Ni problem, da oče (bog ne daj) ne živi z nami, problem je, da zanje ni pripravljen narediti nič in je vse na enem staršu.

New Report

Close