Starševski čvek

Primarna družina - kaj je njen osnovni namen?

Default avatar
Na človeka lahko gledamo iz večih vidikov. En vidik je ta, da je družinski član in ima iz te socialne vloge določene obveznosti do družine. Drug vidik pa je ta, da je človek tudi človek. In kaj pomeni biti človek? Biti človek pomeni imeti pravico do izražanja in oblikovanje lastnega mnenja, pravico do osebnega dostojanstva, pravico do lastnih odločitev in tako dalje. Nihče ni samo družinski član in nihče ni samo človek. Vseeno pa je treba izhajati iz najbolj gole osnove da smo pred vsemi socialnimi vlogami vsi najprej človek. In kot človeku nam vsem univerzalno pripada pravica do osebnega dostojanstva, iz katerega pa posledično izhajajo še vse druge pravice. Tudi če smo član neke družine to v osnovi še ne pomeni, da ima nekdo v takšnem razmerju pravico, da nam jemlje pravico do lastnih odločitev, do lastnega mnenja in tako dalje. Brez človeka (ljudi) tudi nebi mogla obstajati družina. Dolžnosti, ki izhajajo iz naslova družine oziroma družinskih razmerij, so v razmerju do dejstva (biti človek) sekundarnega pomena in le te se morajo praviloma vedno umikati temeljnim pravicam, ki nam pripadajo kot človeku.

Če dovolimo, da nam primarna družina posega v naše osebno dostojanstvo ali to v resnici ne pomeni tega, da s tem pričenjamo razvrednovati sami sebe. Da bi v življenju lahko imeli samozavest in samospoštovanje, moramo v osnovi najbolj varovati to vrednoto – sami sebe in svoje dostojanstvo. Tudi družina, četudi ima v teoriji pozitivno vlogo, nam lahko skozi naše odraščanje vdre v naše najbolj intimno okolje in nam z nespoštovanjem najosnovnejših pravic uničuje samozavest in samospoštovanje. Otrok, ki mu družina ne priznava osebnega dostojanstva (in pravic ki izhajajo iz njega), v odraslosti ne bo znal imeti samozavesti in samospoštovanja – najmanj pred svojo družino. In v takih primerih, četudi ima v teoriji družina neko pozitivno vlogo, se izkaže, da tudi družina ni vedno tisto kar bi morala biti. Ni neko pozitivno okolje, v katerem se lahko normalno razvijamo, pač pa zaradi najrazličnejših vzrokov na naš psiholoki razvoj vpliva negatvivno. Otrok, ki v družini ni bil deležen spoštovanja njegovega dostojanstva, proti svoji družini vedno nastopa z nekim občutkom manjvrednosti in strahu. V kontekstu tega se je potrebno vprašati, ali v takšnem primeru njegovo spoštovanje do družine sploh izhaja iz naslova nasprotnega (drugi družinski člani) spoštovanja – torej zgolj vrača spoštovanje staršem, ki ga je pred tem deležen od njih, ali pa vse njegovo spoštovanje staršev temelji na neki priučeni »dogmi« - v smislu »tako kot smo ti rekli, te naučili, tako je prav - zakaj je to tako, ne sprašuj, tako pač mora biti, ne glede na to kakšni smo do tebe«.
Default avatar
A ni glavni namen ta, da se preko primarne druzine pride do svoje druzine prokreacije, hkrati pa druzina kot osnovna celica druzbe vedno proizvaja clane, ki jih druzba potrebuje, zato tvoj zapis (meni) kaze dvoje: da se pomeni v druzboslovnih vedah spreminjajo (kjub temu, da je clovek druzbeno bitje in od nekdaj zivi v skupnosti, katere se tudi spreminjajo, ampak v modernem casu je to rado interdisciplinarno - npr. primesano se s pravom (otrokove, clov.pravice)). In da se vidi zrcalna slika drzave skozi tvoj opis (pomena in dveh vidikov) druzine :) torej, poglej kaksne posameznike ima slovenska druzba danes in ugotovi, kaj se je dogajalo z generacijo odrascanja. Ali: kaksno generacijo si zeli slovenska druzba in to dodati v solo za starse? :)
Default avatar
MOLIMO!