ko berem spodnjo temo o tem, da bi se delitve naj začele že pri otrocih, da otroci s PP ne sodijo v “normalne” OŠ…..
Svojih otrok nimam imam pa 2 nečaka, obadva s PP in sicer oba dva dislektika, ki sta sedaj v odraslem obdobju uspešna in družbeno koristna.
Se pa spomnim sorodnice, ki je imela 2 odličnjaka in oh in sploh otroka, vedno je povedala kaj čez moja dva nečaka, čez njuna starša,kaj vs,e da delata narobe, veliko je vedela povedati o tem, da če bi bila njena, sigurno ne bi imela disleksije……..
Današnja slika pri njej, prvi v zaporu, kemija-domač laboratorij, uporabljal svoje zvarke, jih preprodajal, drug se je navlekel od tavečjega, sicer ni proizvajal mamil, jih pa redno jemlje, do sedaj je zagrešil le manjše vlome in kraje.
Pametni ste razumeli moj point, namreč noben otrok s PP potrebami ne more tako zahebati vašega sončka, kot samo starši s svojimi predsodki, kompleksi in frustracijami.

Nikoli ne gledam na zadeve tako črno belo.
Bolj kot to da je nekdo uspešen videt za druge, meni pomeni da je zadovoljen sam s sabo, četudi bi po mnenju drugih lahko dosegel več in bolje. Nikoli pa nisem na otrocih uresničevala svoje sanje kot to počne veliko staršev.

Tudi ti zdaj pametuješ, moj je pa PP in je oh in sploh, tisti perspektivni so pa vsi propalice, blablabla…
NE POSPLOŠUJ!

Samo tole ti bo rekla, tudi tvojima dvema dislektikoma bi bilo veliko lažje, če bi skozi šolanje imela konkretno pomoč, ki jima je normalen učitelj ni mogel ponuditi! Tako sta se pa starša (beri mama) nahebala celo OŠ in verjetno še kaj več, da sta ju spravila do kruha!

Kot prvo, disleksija navadno ni tako huda motnja, da otrok ne bi mogel postati družbeno koristen, tako da tvoja nečaka nista nič posebnega. Če se tak otrok odloči za pravi poklic, je lahko zelo uspešen
Ko drugo, otroka tvoje prijateljice… Razumem, da govoris v smislu zarecenega kruha… Drugače pa bedna primerjava.

“moja dva dislektika” sta se brez problema šolala, podaljšan čas pisanja in bralec, nahebal ni nihče, še sedaj so z veliko večino sošolcev prijatelji, sta pa obadva matematika in to na akademskem nivoju. Njuna mama ni nahebala, še manj pa brat, bila sta v podporo in oporo.
PS
Če imaš novejši BMW, ti je mogoče celo dislektik izračunal varnostne parametre in statiko;)

…bi morali vsi v posebno šolo!
In potem bi se izkazalo, da otrok s posebnimi potrebami ni več 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, ampak samo še 5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}….

Pridružujem se avtorici. Ni bedna primerjava, pač je primerjala dve strani, ki ju dobro pozna. Point pa je, da imajo čez druge največ povedati tisti, ki bi doma imeli veliko dela – če bi ga opazili oz mogoče ravno zato.

Tako kot včasih.

Re: otroci s posebnimi potrebami v rednih osnovnih šolah
Objavil: džozi ()
Datum: 26 januar 2009 18:03

Ob vašem vprašanju sem se spomnila raziskovalne naloge, ki je nastala na temo inkluzije, kjer so učitelji neverjetno naklonjeni vključitvi otrok s posebnimi potrebami v redne osnovne šole. Glede na resnično stanje imam pa občutek, da s svojimi izjavami le nočejo izpasti nehumani.

Sama osebno menim, da je otrok s posebnimi potrebami (“deklariranih”winking smiley neverjetno veliko: vsak, ki ni ravno odličen ali pa nezmožen 5 ur sedeti pri miru in biti zbran je že otrok s posebnimi potrebami. Takšnih je približna polovica v oddelku. Druga polovica pripada drugi “skrajnosti” – ti so pa nadarjeni in ravno tako s posebnimi potrebami. “Normalnih” otrok skorajda ni več. Menim, da bi dosledna vzgoja in jasne zahteve, meje marsikdaj posebno potrebo spremnili v nekaj povsem običajnega.

Marsikateremu staršu je odločba izgovor za prelaganje obveznosti na šolo in druge institucije, hkrati pa pričakujejo, da bo zaradi odločbe otroku kar vse prizanešeno, da mu ne bo treba nalog delati, da se mu ne bo treba učiti, ocene pa bi – seveda čim lepše. Včasih imam občutek, da se odločbe kar pišejo, že zato, da je stvar ad acta. Odločba določa dve ali tri ure dodatne strokovne pomoči – in to je to. Otrok gre od pouka, da nekje drugje, v drugi učilnici, dobi DSP, katero največkrat izvaja učitelj, ki tega otroka poučuje tudi pri pouku. Pri pouku pa temu otroku potem ni potrebno delati, ker je itak pri DSP naredil vse.

Saj ne rečem, da so vsi primeri takšni. Eni otroci res potrebujejo pomoč in prav je, da se jim pomaga. Ne zdi pa se mi prav, da so vse mogoče posebne potrebe vključene v redno OŠ, kjer je pomoč velikokrat sicer dobronamerna, a ne najbolj strokovna. V imenu denarja inkluzija ne bi smela biti pravilo. Kaj lahko redna osnovna šola nudi avtistu v oddelku s 24 učenci? Bore malo. Ali s svojim programom, ki ni dovolj fleksibilen z minimalnimi standardi (bomo videli, kaj bodo prinesli pričakovani dosežki).

Drug problem so, seveda, nadarjeni, desetletja zanemarjeni, sedaj pa smo vse rešili z nekim konceptom dela z nadarjenimi. Nahitro jih identificiramo, še hitreje evidentiramo, potem pa zopet k učitelju, ki naj nekaj napravi. Kaj dela, se nihče ne sprašuje. Ali je usposobljen za to delo, se tudi nihče ne sprašuje. Ali je pripravljen prevzeti to delo, nikogar ne briga. Saj tista ura za delo z nadarjenimi kar hitro mine – malce na računalnik, pa kakšen natečaj, pa stvar opravljena.

Vse nekako nahitro, nedorečeno: nekdo si je izmislil, da bi npr. napol gluhi lahko pa v redno šolo hodili, strokovnjaki so nahitro sestavili en seminar, da so izobrazili učitelje, otroka so potisnili v okolje, kjer ga večina ne sprejme (ne zaradi naglušnosti, bolj zaradi nerazumljivega govora), učitelji pišejo individualne programe in verjetno smo s tem kakšne 10€ prihranili. To, da smo pa potisnili otroka v osamo, to, da otrok doživlja krize, ko ga je sram, ko mora od pouka k pomoči, to, da noče sodelovati s stokovnjakinjo, ki mu je dodeljena nekaj ur na teden za pomoč pri pouku – vse to ne zanima nikogar. Kot družba smo naredili vse, da bi otroku omogočili vključitev v redno šolo.

Torej – moje stališče: pomanjkljivosti v vzgoji ne bi smeli imenovati posebne potrebe – tem otrokom delamo še dodatno škodo, ker se jim ni treba truditi za nič. Ostale posebne potrebe (blage) – ja, lahko v redno šolo, a z zadostnim številom zaposlenih strokovnjakov (s tem pa ne bi nič privarčevali!!!). Absolutno veliko več narediti za nadarjene, vendar vsak, ki v današnejm času nerodnih otrok naredi preval ali z veseljem prebere knjigo pa res še ni nadarjen – torej bolj zahtevna merila; menim pa tudi, da (res) nadarjeni učenci potrebujejo nadarjenega učitelja.
Končni sklep: za posebne potrebe posebne učitelje, če nam je res v interesu komu pomagati.

Tako je. Vse preveč otrok ima posebne potrebe in pogosto je to izgovor za starše, ker njihov otrok ne uboga, nima dobrih ocen, je agresiven, jezika, miti pouk, ne dela nalog…
Pojem posebnih potreb je čisto presiroko zastavljen.

Avtorica, ti ne mešaš jabolk in hrušk, ampak jabolka in golaž.
Tako kot glasbila niso samo tista, na katera se brenka, ampak jih je še veliiiiiiko drugih vrst, tako so si tudi otroci s PP zelo različni.
Zgoraj imam občutek, da nekdo meša dislektike in avtiste, ki so res lahko super uspešni na nekem specifičnem področju.
Drugače pa ste lepo povedali tisti, ki pravite, da bi morali dati otroke s PP v šolo s prilagojenim programom in bi njihovo število takoj zelo upadlo.. Dislektiki in podobni pa naj dobijo odločbo, na kateri piše, da potrebuje prilagoditve (če jih), ne pa da je otrok s posebnimi potrebami.

“moja dva dislektika” sta se brez problema šolala, podaljšan čas pisanja in bralec, nahebal ni nihče, še sedaj so z veliko večino sošolcev prijatelji, sta pa obadva matematika in to na akademskem nivoju. Njuna mama ni nahebala, še manj pa brat, bila sta v podporo in oporo.
PS
Če imaš novejši BMW, ti je mogoče celo dislektik izračunal varnostne parametre in statiko;)[/quote]

Zanimivo tole. Če sta že tako uspešna, sta torej vsaj 30 letnika in sta OŠ obiskovala pred 20 leti in celo takrat sta imela bralca! Pa še starši se niso nič namatrali z domačimi nalogami in pomočjo doma!
Hudo!
Ker danes namreč na Monu beremo, kako se starši mučijo z dislektiki (kapo dol staršem) in kaj vse morajo popoldan delati, da otrok nadoknadi, kar v šoli ni zmogel.
Res zanimivo!

To je pa tudi res.

“moja dva dislektika” sta se brez problema šolala, podaljšan čas pisanja in bralec, nahebal ni nihče, še sedaj so z veliko večino sošolcev prijatelji, sta pa obadva matematika in to na akademskem nivoju. Njuna mama ni nahebala, še manj pa brat, bila sta v podporo in oporo.
PS
Če imaš novejši BMW, ti je mogoče celo dislektik izračunal varnostne parametre in statiko;)[/quote]

Hej ti, preden napišeš takšno neumnost, se pozanimaj, kaj pomeni disleksija. 12 ni enako 21, kajne? 😉
Matematikov med dislektiki ne boš našla, žal!!

Bravo!
To je to!

“moja dva dislektika” sta se brez problema šolala, podaljšan čas pisanja in bralec, nahebal ni nihče, še sedaj so z veliko večino sošolcev prijatelji, sta pa obadva matematika in to na akademskem nivoju. Njuna mama ni nahebala, še manj pa brat, bila sta v podporo in oporo.
PS
Če imaš novejši BMW, ti je mogoče celo dislektik izračunal varnostne parametre in statiko;)[/quote]

Zanimivo tole. Če sta že tako uspešna, sta torej vsaj 30 letnika in sta OŠ obiskovala pred 20 leti in celo takrat sta imela bralca! Pa še starši se niso nič namatrali z domačimi nalogami in pomočjo doma!
Hudo!
Ker danes namreč na Monu beremo, kako se starši mučijo z dislektiki (kapo dol staršem) in kaj vse morajo popoldan delati, da otrok nadoknadi, kar v šoli ni zmogel.
Res zanimivo![/quote]

Stara sta 25 let, no leto bosta 26.
Namatrali ali kakorkoli že ti imenuješ, (itak vem, da se oglašaš v vseh postih na to temo in nekaj lupaš, kar so ti že drugi povedali), pa so se vsi starši, tako ali drugače. Namreč ne poznam starša, kateremu otrok bi bil vedno v veselje in je vse zmogel popolnoma sam.

Bravo!
To je to![/quote]

ne doliči šola ali starši pač pa strokovnjaki iz tega področja, KDO OD VAS je torej derfektolog, pedopsiholog ali logoped?
Kar se pedagogov tiče, pa žal niso ne strokovno in veliko od njih tudi ne poklicno usposobljenih za prepoznavanje težav, pač pa otroke klasificirajo za površne, manj inteligentne-sposobne….
Pa še en članek ne pa babje čenče:
http://www.siol.net/trendi/lepota_in_zdravje/aktualno/2014/09/disleksija.aspx

Bravo!
To je to![/quote]

Škoda, ker se na Ministrstvu samo praskajo.
Namesto, da bi že končno stvari dorekli.
Mislim, da tam pristanejo sami nesposobneži.Zgleda že tako!

Torej so otroci s PP v glavnem dislektiki?

“moja dva dislektika” sta se brez problema šolala, podaljšan čas pisanja in bralec, nahebal ni nihče, še sedaj so z veliko večino sošolcev prijatelji, sta pa obadva matematika in to na akademskem nivoju. Njuna mama ni nahebala, še manj pa brat, bila sta v podporo in oporo.
PS
Če imaš novejši BMW, ti je mogoče celo dislektik izračunal varnostne parametre in statiko;)[/quote]

Hej ti, preden napišeš takšno neumnost, se pozanimaj, kaj pomeni disleksija. 12 ni enako 21, kajne? 😉
Matematikov med dislektiki ne boš našla, žal!![/quote]

http://www.os-tabor.si/images/05_SvetovalnaSluzba/Disleksija/slavni.pdf

še to:
Nekateri od največjih mislecev na svetu trpijo ali so trpeli zaradi disleksije, med njimi tudi Albert Einstein, Alexander Graham Bell, Leonardo da Vinci, Nikola Tesla, Galileo Galilei, Cher, Tom Cruise, Orlando Bloom, Salma Hayek, Pablo Picasso in John Lennon. Najbrž zdaj bolje razumete, kako med tiste z disleksijo v veliki meri spadajo nadarjeni ljudje, celo geniji, ki so spreminjali svet in postavljali nova pravila.
vir:http://www.zdravje.si/disleksija-sifre

Še te kaj zanima?

Pa saj ti zraven avtistov še najbolj motijo “normalne”, baje jih onemogočajo, je pa dejstvo, da so bistveno inteligentnejši kot povprečje.
Ni hujšega za popolno mamico, popolnega otroka, kot da ga nek otrok s PP, prekosi v znanju, kot se je zgodilo pri nas, dokler je bil njen preforsirani sine No.1, ni bilo problemov, ko ga je dislektik prehitel, pa so se začeli problemi, od zbiranja podpisov do prešolanja….
Ja pa bentila na podoben način, kot bentite danes popolne mamke.

Po mojem mnenju bi pa Ministrstvo za zdravje nujno moralo uvesti program prevzgoje in doizobražeganja za vse forumaše s posebnimi potrebami, ki jih tukaj mrgoli in ki – vsaj po produkciji postov sodeč – presegajo 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} forumske populacije. Ne znate argumentirat, ne znate pisat, ne znate brat, nimate empatije, nimate čustvene inteligence, ste grdo nerazgledani, nenačitani, neizkušeni, površni… kljub temu pa kar bruhate svoje polizdelke tukaj po forumu.

argumentirajo, saj vidiš, vsaka trditev je podprta z verodostojnim virom, sem slišala, v našem razredu je otrok s PP itak so vsi isti, mi je sodelavka povedala, sem strokovnjakinja, sem prebrala…..
Kaj češ, sicer se prištevam k 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, se pa trudim priti med 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Pa saj ti zraven avtistov še najbolj motijo “normalne”, baje jih onemogočajo, je pa dejstvo, da so bistveno inteligentnejši kot povprečje.
Ni hujšega za popolno mamico, popolnega otroka, kot da ga nek otrok s PP, prekosi v znanju, kot se je zgodilo pri nas, dokler je bil njen preforsirani sine No.1, ni bilo problemov, ko ga je dislektik prehitel, pa so se začeli problemi, od zbiranja podpisov do prešolanja….
Ja pa bentila na podoben način, kot bentite danes popolne mamke.[/quote]

Zakaj dislektiku, kateremu v bistvu nič ne manjka, prilimate etiketo “otrok s posebnimi potrebami”?

Hej ti, preden napišeš takšno neumnost, se pozanimaj, kaj pomeni disleksija. 12 ni enako 21, kajne? 😉
Matematikov med dislektiki ne boš našla, žal!![/quote]

Najbrž veliko težje, kot boš med odličnjaki, ki jim je šla kemija, našla domač laboratorij z lastnimi zvarki, hehehe.
Ne glede na namen in rezultat…