Forum.Over.Net

Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Za vse ljubitelje dobre knjige. Posebna stran, ki vam ponuja veliko koristnih nasvetov in informacij iz knjižnega sveta.

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture

Nataša P

mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine

Gordana Rodinger

Natečaj: Zbiramo srčne zgodbe vsakdana! Nagrada: TOPLICE

Default avatar

AnjaV

Izzivamo vas, da napišete nekaj kratkega o tem, kako je dogodek hvaležnosti zaznamoval delček vašega sveta.

Do 14. februarja zbiramo prispevke o tem, kako se vas je neka situacija dotaknila. Bodite kreativni, pustite domišljiji prosto pot. Zbiramo srčne zgodbe hvaležnosti. Komu ste hvaležni in zakaj. Prispevki naj bodo dolgi od 500 do največ 3.000 znakov s presledki.

Uredniški odbor bo med vsemi prispevki izbral nekaj najboljših.

Med 15. in 21. februarjem 2016 bodo uporabniki glasovali med prispevki, ki jih je izbralo uredništvo. Avtorje prispevkov, v znak zahvale, peljemo v toplice Sava Hotels & Resorts.

Izmed vseh prispelih zgodb bodo z največ glasovi izbrane 4 najboljše srčne zgodbe, katerih avtorje bomo ob podpori Sava Hotels & Resorts nagradili z vikend paketi za 2 v Termah 3000 – Moravskih Toplicah, Termah Banovci, Termah Ptuj, Zdravilišču Radenci in Termah Lendava.

Prispevke objavite kot registriran uporabnik, na forumu: Knjižnji molji, in sicer do 15. februarja 2016. Naslov teme »Hvaležna ali hvaležen sem«.

Pošljete lahko največ tri prispevke, ki so vaše avtorsko delo in so napisani v slovenskem jeziku. Svoj prispevek pošljite kot registriran uporabnik. S tem dovoljujete objavo vašega prispevka (z vzdevkom) v javnih občilih ter potrjujete, da sprejemate pogoje sodelovanja v natečaju. Prispevke anonimnih avtorjev ne bomo morali upoštevati v natečaju.

Vemo, da radi pišete in vemo, da radi klepetate. Kar pa Travel.Over.Net trenutno najbolj zanima je: komu ste hvaležni in zakaj. Zbiramo srčne zgodbe vsakdana in z malo sreče greste v TOPLICE.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------
Anja V.

Potovanja.Over.Net
Forumi
FB: Potovanja.Over.Net
Default avatar

AnjaV

Nekaj kilometrov izkušenj že imam za seboj ;).
Testiram življenje in vedno se kaj novega naučim pri sebi.
Danes lahko rečem, da sem hvaležna babici, ki me je v gozdovih Bele Krajine naučila, kakšno moč imajo rastline, drugi babici, ki me je naučila plesti odeje, puloverje. Hvaležna sem za otroštvo. Kako izjemne starše imam spoznavam sedaj, ko imam svojo družino, ko odraščam. Vztrajnost, skromnost, iskrenost, poštenost. Hčerki sta zbudili v meni vsa čustva, ki jih premore vesolje. Mož, najboljši učitelj, mi stoji ob strani v moji samostojnosti. Razširjena družina, hvaležna sem, ker se z vami lahko smejim. Sodelavci, hvaležna sem vam, ker me sprejemate takšno, kot sem, in me podpirate. Hvaležna sem mojim iskrenim prijateljem, ni vas veliko, ampak za vas bi poletela, kamor želite. Hvaležna sem, da sem, da lahko potujem. Hvaležna sem, da lahko pišem. Hvaležna sem, da lahko hodim v opero. Hvaležna sem, da lahko negujem svoj vrt prijateljstva, da mi sivka vsako leto bolj cveti. Hvaležna sem, da lahko raziskujem svetove. Hvaležna sem za cilje, ki sem si jih postavila in vse sanje, ki jih sanjam visoko. Rada imam življenje in sem hvaležna.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------
Anja V.

Potovanja.Over.Net
Forumi
FB: Potovanja.Over.Net
Default avatar

Metulkica

Hvaležna sem za svojo psičko, ki se me vedno iskreno razveseli.
Hvaležna sem za svoje starše, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo
Hvaležna sem za potovanja, po katerih nisi nikoli več enak.
Hvaležna sem za spontane izlete, ki popestrijo vsakdan.
Hvaležna sem za prijatelje, ki dokazujejo, da fizična razdalja med nami ni ovira.
Hvaležna sem za kosila, ki mi uspejo.
Hvaležna sem za jutranjo kavo, ki me prebudi.
Hvaležna sem za sprehod po mestu in odkrivanju že pozabljenega.
Hvaležna sem za čvek s prijateljico, ki mi polepša dan.
Hvaležna sem za čvek z neznancem, ki morda postane prijatelj.
Hvaležna sem, če lahko pomagam.
Hvaležna sem za dober film, ki ti da misliti.
Hvaležna sem za dober koncert in glasbo.
Hvaležna sem, da se lahko učim.
Hvaležna sem, da se lahko ukvarjam s športom.
Hvaležna sem za vse, kar me se čaka.
V pričakovanju.
Default avatar

Tanja Kezele

HVALEŽNA SEM OČETU DA ŠE VEDNO UPAM
Default avatar

Mici95

Velikokrat se vprašam, zakaj ravno jaz? Kakšno srečo sem imela, da sem bila ravno jaz tista, ki je dobila priložnost za življenje in bila poslana na svet.

Hvaležna sem za to priložnost in najbolj cenim dan, ko sem spoznala, da sama pišem knjigo svojega življenja. Zavedam se, da na vse dogodke ne moram vplivati, lahko pa določam smernice. Lahko živim življenje z nasmeškom in ljudje mi vračajo nasmeh, lahko delam dobro in dobro se mi vrača, lahko sprejmem, kar želim, in zavrnem, kar me ne osrečuje, in tako oblikujem svojo srečo. Ker sem srečna jaz, so srečni moji bližnji in skupaj se imamo lepo.

Velikokrat se vprašam, kakšna je teorija izbire. Tega ne bom nikoli izvedela, bom pa izkoristila to priložnost in napisala lepo knjigo življenja.
Default avatar

Darja_G

Hvaležna sem za vse bližnje, ki me obkrožajo: tako družino, sorodnike, prijatelje, sodelavce in seveda srčnega partnerja, ki me podpirajo v vseh pogledih. Da mi dopuščajo, da sem to, kar sem. In na drugi strani sem hvaležna za to, ker mi življenje ponuja take in drugačne prilike, iz katerih se lahko bogatim in osmišljam svoj obstoj.
Default avatar

AnjaNiko

HVALEŽNA SEM

Napišem naj, kateri dogodek se me je tako dotaknil, da lahko rečem, da sem bila takrat hvaležna. Ne, ne bom zapisala tega. Pa ne da nočem, ne da nisem hvaležna, ne da ni bilo takega dogodka. Ne, preprosto tako je, da sem vsak dan hvaležna. Hvaležna sem za čisto drobne stvari, ki mi lepšajo vsakdan. Hvaležna sem za kavo zjutraj, sploh tisto, ki mi jo je dala babica, ki to ni, ampak je Nana, od prijateljice iz Francije. Da, hvaležna sem za francosko kavo. Hvaležna sem šoferju avtobusa, ki me počaka, ko šprintam za njim in podiram svetovni rekord na 100 metrov. Hvaležna sem za poljub nečakinje, ki mi ga s cmokom pritisne na lice in občasno ob tem doda še glasen: »Mwaaa«. Hvaležna sem, ko se z njo igram smučarske skoke in skoraj spustim dušo, ker moje telo ni ljubitelj športa. Hvaležna sem za starše, ki me imajo radi in me spodbujajo in me ne vržejo skozi okno, ko jim vsa sitna najedam in cvilim in jočem, da grem že sebi na živce. Hvaležna sem za fanta, ki me ima rad in mi riše nasmeh na ustnice, ko samo pomislim nanj. Hvaležna sem za prijatelje in ostale sorodnike, ki vem, da so tam zame, ko jih potrebujem. Hvaležna sem za Tejo, ker vem, da je tudi ona hvaležna zame. Hvaležna sem za sonce v mrzlem zimskem dnevu in hvaležna sem za dež v vročem poletnem večeru. Hvaležna sem za koktejle poleti in kuhano vino pozimi. Hvaležna sem za šal, ki mi ga je spletla mama, in za tisto majico, brez katere, ampak brez te pa reeeeesss!!, ne morem živeti, ki mi jo je kupil tata. Hvaležna sem za brata, ki je pač brat, starejši, ki je na svetu le za to, da muči svojo mlajšo sestro, a to lahko počne le on, ker če slučajno kdo drugi poskuša karkoli, je on tam, da jo varuje. Hvaležna sem za jesensko listje, ki se poda mojim škornjem in plašču. Hvaležna sem za sol na ramenih, ki mi ostane, ko se ure namakam v morju. Hvaležna sem za marjetice, ki so tako lepo bele in mi povedo, da me fant ljudi. Hvaležna sem za češnje, najprej za belo cvetoče, nato za debele rdeče, ki kaj kmalu izginejo v mojih ustih. Hvaležna sem za knjige, ki me peljejo na mnoga dolga potovanja. Hvaležna sem za šolo, ki jo sovražim iz dna srca, a ji ne morem reči ne. Hvaležna sem za telo, ki ga imam in za katerega ne potrebujem ur in ur v fitnesu in se ne rabim odpovedovati takšnim in drugačnim torticam. Hvaležna sem za mivko med prsti na stopalih, ki še teden dni ostane z mano. Hvaležna sem za ptičje petje, ki me uspava, ko poležavam na plaži. Hvaležna sem za smeh, ni važno čigav, le da je, še posebej tiste dni, ko v meni zamre. Hvaležna sem za življenje, ki ima vzpone in padce, a gre vedno naprej in vedno prinese nekaj novega, da komaj čakaš, da ga vpiješ. In hvaležna sem, da sem. Preprosto, hvaležna sem.
Default avatar

Potovanja.Over.Net

V imenu Glori13, ki je poslala prispevek na elektronski naslov [email protected], objavljamo prispevek.

Hvaležna sem
Glori13 je napisal/a:
»Ljudi, ki so z nami od nekdaj, običajno jemljemo za samoumevne. Ko jih izgubimo, nič ne more nadomestiti praznine v nas. Kasneje smo hvaležni za vse neprecenljive trenutke in se veselimo novega srečanja. Nekoč…« Avtorica
Tudi jaz sem dočakala tisti strašni deževni dan, ki je v moje življenje prinesel nenadno tragično novico o tvoji smrti. Telefonski klic me je zbudil iz nedolžnih sanj in me sunkovito preplavil z grozljivo parajočo tesnobo. In že sem se peljala, ne peljala, ampak divjala. Debele kaplje dežja so bobnele po avtu in se ironično skladale z mojim razpoloženjem. Panični valovi adrenalina pomešani z upanjem, so upravljali moj avto in komaj dopustili rahel dotik na zavoro po ovinkasti cesti.
Hvaležnost, da sem tisti dan preživela svojo vratolomno vožnjo? Bilo mi je vseeno, saj se je moje upanje za vedno izgubilo, življenje pa obrnilo na glavo, nekje med histeričnim krikom in sivimi dežnimi kapljami.
Zdaj so že leta okoli. Še zmeraj pa si vsak dan, vsako uro in vsako minuto v mojih mislih, če ne zavestno, pa podzavestno. Hvaležna sem ti za vse trenutke s teboj, ki so pridobili nepredstavljivo vrednost šele zdaj, ko vsak trenutek časa, ki mine, pomeni trenutek dlje, ko se nisva videli.
Hvaležna sem potovanj s teboj v tvojem zadnjem letu življenja. Višja sila nas je obdarila z obiskom vroče celine, kjer smo skozi eksotično kulinariko, prostrane plaže in prelepe sončne zahode, uživale v neverjetni izkušnji.
Hvaležna sem za najine dolge sprehode, za katere ni bilo nikoli prehladno ali prevroče. Kljub ogromno dela si še našla čas za »kratek sprehodek«.
Zmeraj sem se veselila kuhanja golaža s teboj. Pomakanje kruha v omako in dodajanje dišečih začimb me zmeraj spomni nate.
Z nasmehom se spomnim učnih ur vožnje s kolesom, tudi potem, ko sem se zaletela v smetnjak, padla ter si razbila glavo. Celo pot do zdravnika si poslušala moje tuljenje, da je še zdravnik pohitel in prehitro zašil. Pozabil je namreč kamenček v čelu in ko me je čez nekaj dni bolelo v čelu, si rekla da morava nazaj, drugače mi bo zrastla skala. Hvaležna sem, da nimam skale v glavi.
Še boljše je bilo, ko sem jaz učila tebe rolanja na morju, ampak le ponoči v zakotni ulici, da ne bi kdo videl »stare babe«, ki jo kar naprej vleče na rit.
Hvaležna sem za pravljice in zgodbe, ki sva jih skupaj napisali, pa seveda za vsa pisma, ki mi jih je poslala »zobna miška«.
Hvaležna sem ti da si postala moja mama ravno ti. Ne bi želela drugačne. In da si me okužila z branjem, da kakor ti nekoč, v knjižnico hodim z vrečko.
Hvaležna sem, da sem lahko del življenja preživela v tvoji družbi in, da sva bili ena drugi najboljši prijateljici.
Hvaležna sem ti za obisk v sanjah. Zadnjič sem te našla v ozko zavitem labirintu, toplo si me objela, potem pa si morala oditi. Tam preko, da imate veliko dela. Še pridi. Pogrešam te! Hvala za vse, mami!
Hvaležna sem tudi, da sem zasledila tale natečaj, za nekaj časa pozabila na vsakdanje težave in se prepustila opoju lepih spominov. :-)
Default avatar

FranjoFrančič

[quote=""Franjo Frančič""]

[/quote]V življenje sem iskal nekakšen azil, samoten otok, samoten kraj, kjer bi se lahko skril pred ljudmi, pred dolgočasno rutino vsakdana, pred praznino in jalovostjo življenja, kraj, kjer bi dihal žameten zrak, v miru, ki bi valoval in me pomirjal. Morda je to utopično razmišljanje, a vendar upanje in hrepenenje je tista sila poleg ljubezni, ki daje smisel življenju.
V bistvu ni kaj reči, vstaneš in se kot avtomat odpraviš po ulici, srečuješ ljudi, niti pogleda ne dvigneš, hodiš vedno po isti poti do banke. Preoblečeš se, pozdraviš sodelavce in potem kot robot sedeš za bančno okence in delaš. Gibi so avtomatični, enako kot pri vožnji avtomobila, trudiš se, da si skoncentriran, da na narediš napake. Ko je službe konec, ne čutiš utrujenosti, morda neko votlo praznino, ko se po vedno enaki poti odpraviš proti domu.
Pozno popoldne, Jan se je vrnil iz službe. Doma ga čaka žena Andreja s poznim kosilom, ki je v bistvu zgodnja večerja in njun edini skupni obrok, miza je pogrnjena, Jan vstopi, si sleče plašč, se preobuje, pozdrav in sede za mizo, čaka, da ga postreže s testeninami in omako ter solato. Kmalu prisede tudi ona in skupaj jesta.
Ob delavnikih je tam okoli šeste ure kosilo na mizi, vse poteka po vnaprej pripravljene zaporedju. Z ženo se ne prepirava, skoraj se ne spomnim, da bi se kdaj. Gre za vajenost in utečenost, dogaja se, da velikokrat točno vem kaj bo rekla.
Je bilo v službi kaj posebnega?
Ne, ne vem na kaj misliš?
Pa saj ja vidiš kakšni časi so. Skoraj vsak dan rop, kriminal povsod.
Nič ne kaže, da nas bodo oropali, sicer pa imamo že dolgo varnostnike, kamere, v dveh minutah in pol od alarma bi bila policija pri nas.
To je v redu, samo se dogaja, saj ja gledaš televizijo,bereš časopise? Boš v soboto vseeno šel do obale k prijatelju? Obeta se dež in slabo vreme.
Ja, šel bom, lahko bi šla zraven, malo svežega zraka ti ne bi škodilo. Obenem bi končno rad videl ta njegov vikend, ki ga tako hvali. Sploh ne vem kdaj sem bil zadnjič na morju izven poletja? No, kdaj sva bila.
Tudi jaz ne vem. Morje mi ni bilo nikoli blizu, posebno poleti ne, ko je ubijajoča vročina. Morda ja, bi šal kdaj izven sezone na kakšne samotni otok.
Samo jaz bi vseeno še enkrat poskusila?
O bog, pa ja ne boš spet pričela s tem?! Sedemkrat sva šla, žal ni bilo uspeha, pa tudi v tvojih letih, saj ja veš kaj je rekla zdravnica?
Samo Ljuba je vseeno zanosila pri dvainštiridesetih! Petič je šla na epruveto in ji je uspelo. Prej je vsakič imela po dva, tri oplojene, pa ni obupala.
Samo to je prej izjema, kot pravilo. Ti se odloči, če greš te bom podprl, samo ne bi rad, da padeš znova v tisto grozljivo depresijo.
V depresiji sem itak. Ti pa na posvojitev niti pomisliti nočeš. Mislim, da je to najin zadnji vlak.
Pa ne gre zato, sama veš, da so pri nas čakalne vrste tja štiri, pet let. Tujina pa, ne moreva, kar nekaj tako, neodgovorno. Se bova še pogovorila, je prav?
V bistvu ni kaj reči, vstaneš in se kot avtomat odpraviš po ulici, srečuješ ljudi, niti pogleda ne dvigneš, hodiš vedno po isti poti do banke. Preoblečeš se, pozdraviš sodelavce in potem kot robot sedeš za bančno okence in delaš. Gibi so avtomatični, enako kot pri vožnji avtomobila, trudiš se, da si skoncentriran, da na narediš napake. Ko je službe konec, ne čutiš utrujenosti, morda neko votlo praznino, ko se po vedno enaki poti odpraviš proti domu.
V igri letnih časov zacvetele so češnje.
Rodil se je otrok.
Rojstvo je čudež.
Default avatar

FranjoFrančič

[quote=""Franjo Frančič""]
Pisma Dragi
tebi, edini, ki veš zakaj...v temi se zabliska nož v tvoji roki...
...nekoč prej...
Tiho, mirno zimsko jutro je, še sreča, da ste odpotovali danes, ker prihaja zima, sneg in mraz, pa ne bom pisal o vremenu, toliko drugega ti bi rad povedal, o preteklosti, mirno, z ljubeznijo, tudi sam po tem letu, letu in pol teme, napetosti in vsega potrebujem mir, v sebi, okoli sebe, da bom lahko spet pisal, da bom te ljubil s polnim srcem, brez nestrpnosti, jeze, nemira, pa čeprav daleč, daleč stran od tebe, ker ljubezen moja edina, tako je,
vsako jutro kot obred, ko na mrazu pred hišo sedim ali hodim sem in tja s kavo in cigareto, mislim nate, se sprašujem: si tudi ti zunaj s kavo in cigareto na mrazu, kje je tista ptica iz sosednjega drevesa, so ga požagali to prelepo drevo, si dobro, ja, pomislim, če se najine misli še ujamejo, na nek način sem miren v sebi, čuden, a vem, da tako globoko in z vsem svojim bitjem te ne ljubi nihče drug, to ni ljubezen, ki spreminja obliko, ko si napisala, to je samo ljubezen, ena in edina in večna, vem, velike besede, samo tebi jih pišem, mirno, kolikor lahko, ker to moje utrujeno srce, ta osamljeni lovec kriči, ko ga trgam kos za kosom saj morda vse to veš, pa ti napišem znova, ker dolgo nisem in ti bo pisal še z onostranstva, ko me ne bo več ti bom pisal, ker imaš prav, ljubezen je treba greti, drugače zaspi, za dan, mesec, več, a, če prava in edina, potem ne umre, ker ne more umreti, živi v naju in izven naju, v vesolju, v najinih zvezdah, ki so naju združile, tako ljuba moja, mislim nate, te objemam, te pogrešam, trgam si srce, kos za kosom, saj vem, da vendar si tu, ZDAJ ob meni, samo gledal sem zvezde to noč na sinjem nebu, videl tvojo in bi jo objel, poljubil, stisnil k sebi, o bog tako te pogrešam, tako noro te pogrešam.

Zbudil sem se sredi noči pred drugo in potem podobe, slike najine, nič takega, tako je zadnje meseca, ko sem pakiral knjigo v pismu za Božič in v njej pesem Slačenje ljubezni, nisem vedel kaj in kako naj ti napišem, ker besede tolikokrat zgrešijo, te lačne rabljene besede, ki sem jih poklanjal samo tebi, napisala si: posušile so se mi vse solze! Tako je prav ljuba moja, jaz pa zdaj plačujem za vsako, ki sem jo kriv, za vsak temen trenutek žalosti in nemira, za vsako tvojo solzo si odtrgam kos srca, tako mora biti, ne bom kaj veliko pisal, ker vem, svoje življenje imaš v resničnosti ni mene, moji čustveni izlivi znajo biti odveč in nadležni, februarja bo menda sedem let, kar sem te PRVIČ VIDEL, odprti, nasmejani, strašno lepi, ne bom se več ponavljal, pač nekaj se je prelomilo v meni, takrat že, tako je hotelo vesolje, zvezde, menda je sedem let, ti pa včasih si znala šteti najine skupne dneve, včasih ja, v nočeh preklinjam, zakaj toliko napak, zakaj ...seveda ne pridem nikamor, a morda ti nisem še povedal, da me je očaralo tudi to pri tebi, da znaš biti topla do ljudi, da jih imaš rada, da daješ, daješ, a vedi, ko sama sediš na svojem balkonu, zamišljeno zazrta proti goram, takrat sem ob tebi, nežno se dotaknem reke in zašepetam: poglej kako daleč je do solin.

Ničesar nisi kriva ljuba, sam sem, ker sem tako čudno "narejen", pač, ni me prizadelo, da je drug moški v tvojem življenju, vedno je bil, drugi ljudje pač, težko mi je bilo, kot sem stokrat pisal, da nisem ob tebi ali zelo malo, nisem vedel, da me bo tako ranilo in prizadelo, da si mi napisala: da je zate vse drugače! In: mar moraš z mano tako kot z vsemi ženskami!
Te besede so me razsule tako je, kot da bi me živega rezale, mi dale vedeti, da sem izgubil tisto malo lepega, sončnega, kar je bilo v meni, tistih redkih trenutkov ob tebi, ko sem prvič začutil mir, lepoto, preprosto srečen sem bil ob tebi.
Dovolj je! si še napisala.
Ja, ne bi te smel vznemirjati in pisati, pa mi je tako težko, tako zelo me boli vse, ne spim, ne vem kako, samo molim, da se vrnem v neko znosno stanje, ki si mu ti vedno rekla moč, pa je od otroštva dalje samo nek ščit, zid za katerim životarim in spremljam čas... ne morem drugače, trgam si srce, kos za kosom, za vsako tvojo solzo...
Če bo treba si bom iztrgal srce, da te prebolim.
Ljubezen moja edina, nočem te napadati, očitati kaj, mi je žal, strašno žal, da sem kdaj, BILO JE ZATO PAČ, SEM SI ŽELEL BITI OB TEBI, TE GLEDATI, TVOJO HOJO, TVOJE OČI, TAKO PAČ, MI BOG POMAGAJ, sem delal napake!
Ljubezen moja edina, nočem te napadati, očitati kaj, mi je žal, strašno žal, da sem kdaj, BILO JE ZATO PAČ, SEM SI ŽELEL BITI OB TEBI, TE GLEDATI, TVOJO HOJO, TVOJE OČI, SE LJUBITI S TABO,TAKO PAČ MI BOG POMAGAJ, sem delal napake poskušam se prizemljiti,
A noči so raztrgane, reže me na kose, trgam si srce, kos za kosom, za vsako tvojo pretočeno solzo, ja, trudim se. Razum tvojo distanco in hlad, sprejmem, razumem. Samo boli, nisem vedel, da tako neznosno boli, da ne morem spati, dihati, tako pač je v meni, gorim, gorim, slonim v mrzli zimski noči in iščem tvoj pogled, tipam po postelji, da bi našel vsaj tvojo senco, spomin. Jaz sem upal, da boš tudi ti kaj sprejela in razumela, vem, nimam pravice, zdaj mi pišeš, da sem velik človek, ne vem kaj naj to pomeni, naj ne uničujem lepote, sama se, tvoje besede, me bolijo, zelo, razsujejo me, režejo me, trgajo kos za kosom moje utrujeno srce. Pač ti povem, nimam koga, zdaj, nisem ga imel prej, nimam prijateljev, ljubic, ljudi. Prekleto je zato, ker se jez godilo, to v meni, ob tebi, samo, kot so hotele zvezde in vesolje, da ob tebi sem bil preprosto samo srečen, cel človek, preteklost ni imela nobene teže, dovolj je bil samo en tvoj pogled, en sam tvoj dotik, ena sam tvoj šepet.
Napišeš mi: zame je vse drugače!
Prav je tako čutiš, razumem, sprejmem, dovoli pa mi, da ti povem, krvavo iskreno kako je v meni, v meni ni nič drugače, kot tisti trenutek, zimskega februarja prvega dne, ko sva se srečala, ni prav, vem, ni normalno, se trudim prizemljiti in tako, ne morem, ne morem, gorim, trgam se, trgam svoje srce, kos za kosom, za vsako tvojo pretočeno solzo, tako pač je! jaz te imam enako rad kot tiste trenutke, ko se je zlomilo v meni in pač tako je, in bog pomagaj, ti verjemi ali ne, tako je v meni, pa mi bog pomagaj, tako je in nisem vedel, da me bo tako zabolelo, tako razsulo vse, da ne morem nič ljubezen moja edina, nisi ti kriva, tako je, režejo me, tvoje besede, strašen nemir je, ko slonim sredi noči in zrem proti goram in iščem tvoj pogled, ko tipam za tvojo senco po mrzli postelji.
Napišeš mi: ti si že davno odšel daleč stran! Sam ne vem kam, stran od čustev do tebe ne, nikoli, NIKOLI, ni ga bilo dneva, ni ga bilo jutra, da moje misli ne bi iskale tvoje, morda kdaj molil in prosil, ker odločeno je bilo, da se boš NASELILA V TUJI HIŠI!
Pa ne zmorem, upal sem, da si razumela me ti edina, bilo je leto, leto in pol pekla, SPLOH NISEM ŽIVEL; nisem želel vsega tega obupa, gnoja in teme prenašati nate,
vseeno sem kdaj pa kdaj kaj napisal, tudi prosil, upal, da se srečava, prosil kot mnogokrat, da bila bi ob meni, a ponavljam in bom do smrti, VSEENO, kljub temu, ga ni bilo dneva, ga ni bilo da ne bi mislil nate, kje si, kaj počneš kako živiš, si to jutro tudi ti v mrazu na balkonu svojem ob kavi in cigareti, je tam še vedno tista ptica, ki tako lepo je prepevala, je tam še vedno košato mogočno drevo, ki tako živo si mi ga opisovala.
Napišeš mi: tako boš kot z drugimi ženskami!
Kako zaboli, kako reže, ti noži, boli, katere ženske, s preteklosti ni nobenega sledu v meni od žensk, vse se je zabrisalo ob tebi, nobenih čustvene vpletenosti in kakšnih čustev ni bilo, niti sence, nobene sreče, miru, čisto preprosto je ljuba moja, ZGODI SE, ne znam, ne zmorem pravih besed, preprosto srečen si in življenje je vredno živeti!
Ni drobca besed, zaklinjaj, izrekanja ljubezni, ki sem jih izrekel tebi, NOBENI DRUGI ŽENSKI, in tu je moja duša mirna in čista.
Zato boli, neznosno me žge, režejo me te besede, trgajo na kose, a vem, ničesar nisi kriva, mora biti tako.
Pišeš mi o potovanjih, o ženskah, ki jih ni ker vedno sanjal sem, ti pisal o tem neštetokrat, da bi bila ob meni,
na potovanjih in povsod, o bog kako boli,
ko le vedela bi, za te samotne blodne in samotne pijanke in ta obupa poln vonj hotelskih sob, ker te ni bilo.
Pišeš: ne umaži lepote spominov, ki sva jih delila.
O bog, kako, da ne veš, vsi spomini, moji s tabo so mi sveti, to je edino tisto malo, kar imam lepega sončnega v sebi,
Nato vzameš nož in znova ponoviš:
ZAME JE VSE DRUGAČE!
Povem ti od srca in iskreno, neznosno me bolijo ti spomini prevečkrat, rad bi malo pozabljenja, rad bi kdaj, da ne bi bilo dneva, da ne mislim nate, na naju, rad bi da vsaj malo se zacelijo te odprte rane.
Tudi sedaj, to je tvoje življenje, je tvoje, ampak vedi, da živiš v TUJI HIŠI, meni je jasno, da ti jaz ne morem dati mnogo tega, mirnosti, svetovljanstva, uglajenosti, izbranih besed, poskušal sem, a nisem imel dovolj moči, da bi postala moja ženska, morda je res bilo že odločeno že prej, trgam iz srca besede, ne bi smel,
mi prosim odpusti in oprosti, za vse grobe besede, očitanja, krivdo za tvoje solze. Morda opravičilo je bedno, a drugega nimam, to, da dal VSE ti, kar je v meni, to, da vse ob tebi je bilo zame prvič, ja LJUBEZEN !
Ljuba moja, ljubezen moja edina, ničesar, ni zame več, samo bolečina je ves čas in se lomim in lomim in me reže, niso demoni, rad bi ti samo povedal, da v meni ni nič drugače, ljubim te in vedno te bom!
Morda zdaj, ko se te ne dotaknejo več moje besede, nima nobenega smisla ti pisati, morda niti ne prebereš in zbrišeš, pa pač, srce hoče, nič slabega ni v teh besedah...ti si iskala nekoga, ki bo zapolnil tvoje praznine, ki ti bo podaril pogovore, nežnost, razumevanje in ljubljenje, jaz sem vse življenje iskal nekoga, da se bo zgodil čudež, nekoga, ki mi bo odpoljubil bolečino in, da bo končno začutil kaj je to ljubezen, to najbolj zlorabljeno besedo, in to se je zgodilo, ko si bila ob meni od prvega trenutka, ko sem te srečal, ko sem te lahko gledal, se te dotaknil, te vonjal, vsakič od tistega februarja, do reke in najinega prvega svetišča, do trenutkov, ko ukradla sva si nekaj krhljev strasti in naslade, vsakič, je bilo kot čudež, ustnice kot žamet, z zamahi vetra sva premagovala razdalje telesa, popolnost je bila, ko sva si zrla utrujeno prepotena iz oči v oči čisto, čisto blizu, ljubljenje je bilo vesolje, ko si v rdeči majčki sedela na svojem balkonu in sem se spraševal:
O bog je to mogoče, je to moče, da se dogaja meni?
Odpoljubila si mi bolečino otroštva, čas ni imel teže, miren sem bil, preprosto srečen,
cel človek in misel, da je vredno živeti,
se je rodila sama, zato mi je bilo in mi je brez tebe tako zelo težko, zato tako neznosno boli telo, srce, duša.

Če bi bil moški pravi, bi se te izboril, ljubezen ima nešteto barv, a nima cene.
Priznaj mi vsaj to, boril sem se najprej za dneve v resničnosti ob tebi, potem za ure in kasneje za minute, tebi so večino časa bile dovolj misli, biti v mislih skupaj,
delal sem strašne napake zaradi pogrešanja, samo to ni opravičilo.
Šele zdaj končno razumem, zakaj nisi nikoli hotela, da te na cesti, tam kjer so ljudje,
poljubim, objemam, držim za roko, tudi tam kjer naju ni noben poznal, meni je bilo to vseeno, tebi ne, bil je občutek, da se me sramuješ, jaz pa sem bil tako edinkrat v življenju tako noro ponosen, da sem s tabo,
zame najlepšo in najbolj popolno žensko na tem planetu.
Spominjam se v teh trenutkov,
ni mi ostalo drugega, kot da sem ti na zarošeno šipo avtobusa napisal:
LJUBICA NORO, RAD TE IMAM!
In zapisano je potem čez nekaj trenutkov izginilo iz stekla, odnesel ga je hladen veter resničnosti.

Tiha zimska noč je, bele čipke snežink padajo v dušo, trgam si srce, kos za kosom.
[/quote]
Default avatar

Uj55

BILO JE 19.10 2012,KO SEM NEVEDE,DA BO KAJ NAROBE ODŠLA V BOLNIŠNICO
NA PREGLED. MOJ DOJENČEK NAJ BI SE RODIL ŠELE ČEZ MESEC DNI...NIČ ME
NI BILO STRAH,SAJ SEM BILA PREPRIČANA DA GRE LE ZA LAŽEN PREPLAH.
PO URAH PREGLEDOV IN ZASKRBLJENIH OBRAZOV OKOLI MENE SEM VEDELA,DA GRE
ZARES,NEKAJ JE NAROBE....
ODPELJALI SO ME V OPERACIJSKO DVORANO,SRCE MI JE BILO KOT NORO,PO
LICIH SO MI ZA RAZLIKO OD PRVIČ,SEDAJ TEKLE SOLZE STRAHU IN
OBUPA....LE ŠE BEŽEN POGLED NA MOŽA IN ME ŽE NI BILO VEČ.......

ZBUDILA SEM SE V BOLEČINAH IN ZAČUDENA SPOZNALA DA MOJEGA OTROKA NI OB
MENI....SPRAŠEVALA SEM KJE JE,AMPAK SO VSI MOLČALI. ODPRLA SO SE VRATA
IN PRIŠEL JE MOŽ....JOKAL JE KOT OTROK,KOMAJ GOVORIL....SINA BODO S
HELIKOPTERJEM ODPELJALI V LJUBLJANO,HUDO JE....BESEDE SO ODMEVALE V
MOJI GLAVI,NISEM VEDELA ALI JE RES...SPRAŠEVALA SEM SE KAJ SEM
NAREDILA NAROBE DA JE TAKO....

ČEZ ČAS SO ME S POSTELJO ODPELJALI DO DVIGALA BOLNIŠNICE DA BI SE
POSLOVILA OD OTROKA...AMPAK GA SPLOH NISEM VIDELA,SAJ SE NISEM MOGLA
DVIGNITI,LE ZA SEKUNDO SEM POBOŽALA NJEGOVO NOGICO IN ŽE GA NI BILO
VEČ....

ČEZ NEKAJ DNI SEM TUDI JAZ ODŠLA ZA NJIM V TO NAŠO
LJUBLJANO....DNEVI,URE IN MINUTE KI JIH PRESEDIŠ PRI SVOJEM OTROKU,SO
PEKLENSKE....NE VEŠ ALI BI DIHAL,TAKO BOLI,NE VEŠ ALI BI MU
PEL,GOVORIL,GA BOŽAL,SAMO DA BI MALO POGLEDAL V SVET....

POZABIŠ NA LEPO,POZABIŠ NA SMEH,POZABILA SEM NA PESEM,KI ME JE
SPREMLJALA OD ROJSTVA,POZABILA NA VSE....

DANES JE NAŠ BOREC STAR 3 LET IN POPOLNOMA ZDRAV.

HVALEŽNA SEM VSEM SILAM,VSEM KI SO NAM TAKRAT STALI OB STRANI,VSEM MEDICINSKIM SESTRAM,KI SO ME TOLAŽILE IN VERJELE VANJ,DA BO ŽIVEL,KER ENOSTAVNO MORA...

HVALA DA SI,MOJ SIN...NAUČIL SI ME ZA CELO ŽIVLJENJE...
Default avatar

Potovanja.Over.Net

Na [email protected] je prišla tudi pesem Hvala ti, ker si!

[quote=""Tatjana L.""]
Hvala ti, ker si!

Ko se zaveš kako kratko in sladko je lahko življenje.
Ko se ti v sekundi odvrti nešteto misli.
Ko se zaveš kaj vse bi lahko zapustil za seboj.
Koliko je še stvari ki niso dokončane
in zahtevajo še veliko tvoje energije.
Ko se zaveš kako hitro se ti lahko sesuje svet.
Ko negativne misli kar bruhajo na plano.

Takrat se postavi na trdna tla
in skozi pesem in molitev premagaj vsa zla.
Misli le pozitivne naj se rojevajo
in angelom hvalnico prepevajo,
da so vedno z nami in nas varujejo
vse dobro v življenju nam darujejo.
Vsaka slaba izkušnja
ti v življenju pusti globoko ožigosan pečat.
Z mislimi izbori si samo dobre lastnosti,
zaradi katerih boš postal še boljši kot si.
Hvala ti, ker si!

Tatjana
[/quote]
Default avatar

Potovanja.Over.Net

Na [email protected] smo prejeli zapis:

[quote=""Anja K.""]
Pozdravljeni. Sem dijakinja srednje zdravstvene šole Celje, in kot bodoča medicinska sestra opravljam enkrat tedensko prakso v splošni bolnišnici Celje. Kot vsako jutro so nam dodelili bolnike za katere moremo več kot odlično poskrbeti. Meni so dodelili bolnika, ki naj bi bil tečen, nekomunikativen ter nevem kaj še vse. Na začetku mi seveda ni bilo všeč, ampak poprijela sem za delo. In ne boste verjeli. Ta "tečen" in "nesramen" bolnik je potreboval le nasmeh ter uho, ki mu resnično prisluhne. Ta dan sem spoznala, da moraš biti resnično takšen do ljudi, kot si želiš da so oni do tebe. Res se hvaležna za to spoznanje.
[/quote]
Default avatar

Potovanja.Over.Net

Zapis hvaležnosti na [email protected] .

[quote=""Simon P.""]
Dejanje hvaležnosti je preprosto, kot je preprost človek, ki v življenju ne pričakuje veliko.
Človek, ki v življenju daje brez pričakovanj, da bi mu sočlovek moral vrniti hvaležnost.
Biti hvaležen je včasih dejanje, ki ne potrebuje ničesar, preprost je in se udejanja v vsakodnevnem življenju v določenem trenutku.
Naj si bo to do sočloveka ali do sebe samih.
Prevelikokrat se oziroma širom vsakdana ter iščemo nešteto razlogov za kar bi morali biti hvaležni.
Velikokrat prav zaradi tega dejanja, zaradi posledic, da ne najdemo vzrokov hvaležnosti, preprosto to nismo.
Pa vendar nam v vsakodnevnem vsakdanjiku ni potrebno veliko za to, da bi lahko bili hvaležni.
Živeti, ljubiti, deliti, pomagati pomoči potrebnim, se smejati, jokati in mnogo ostalega so vzroki za hvaležnost. Kateri pa so žal prevelikokrat zatemnjeni zaradi iskanja dejanj za katera bi morali biti hvaležni.
Hvaležen sem, da lahko sedaj opišem moj pogled na hvaležnost.
Je proprosto pisanje, ne zahteva veliko, nesebično, dobronamerno in še več - je vse , kar lahko najdemo v vsakdanjiku.
Je tisto, kar lahko opišemo z besedo HVALEŽEN/ HVALEŽNOST.
Bodimo hvaležni tukaj in zdaj in delimo hvaležnost vsakdan.
[/quote]
Default avatar

Potovanja.Over.Net

Zapis hvaležnosti na [email protected]

[quote=""Maja H.""]
HVALEŽNA SEM …
Vsak ima svojo zgodbo. Scenarij za film, ki ga je napisalo življenje. Moja zgodba je realno mavrična, polna sonca, spoznanj, solz, neviht ... Zgodba o iskanju svojega poslanstva, smisla in usode.
Če bi mi pred leti nekdo povedal, da bo moje življenje takšno, kot je, mu ne bi verjela. Imela sem namreč načrt, v katerega sem verjela. V otroštvu mi marsikaj ni bilo prizaneseno, zato sem globoko v sebi čutila, da usoda tisto najboljše zame še hrani za poznejša leta. Tako sem se pridno učila in čakala na svojo mavrico. Že od nekdaj sem si namreč želela biti učiteljica.
Leta so tekla, bilo je veliko odrekanj, ovir, pa vendar mi je uspelo. Po diplomi sem sicer doživela hladen tuš, ko sem po tolikih letih truda morala čakati še na razpis za pripravništvo in podpisati pogodbo za deset mesecev dela brez plačila. Ker sem še vedno bila trdno prepričana, da je to zame prava pot, sem tudi to izpeljala brez težav. Vseskozi sem se trudila narediti čim boljši vtis, se izkazati pri delu, biti vestna, marljiva, z željo, da bi to kdo opazil in bi se mi morda nekoč obrestovalo. Temu so sledila dolga leta brezposelnosti in kratkotrajnih del v šolstvu. Skratka: tisto, kar sem čakala, se nikakor ni želelo zgoditi. Pri vsakem delu sem se trudila po svojih najboljših močeh, to delo sem namreč ljubila z vsem svojim srcem in dušo. To so bila večinoma dela, ki jih marsikdo redno zaposlen niti povohal ne bi, pa vendar … Naprej me je gnalo upanje, da bo nekoč bolje. Tako sem se še naprej trudila in čakala na svojo priložnost. Ljudje so me imeli za noro, naivno, pritiski okolice so bili včasih res neznosni. Pa vendar sem globoko v sebi čutila, da tisto najboljše šele prihaja, da moram le še malo potrpeti.
Leta so minevala, upanje je plahnelo. Vsako leto je bilo vedno bolj očitno, da mi ta služba nikakor ni usojena. Vedno bolj sem se zavedala, da je sedaj pa res dovolj sprenevedanja, da bom končno enkrat morala obupati nad željo. Ves ta čas sem bila polna energije, idej, ustvarjalnosti … Res, ampak res čisto zares sem verjela, da bo enkrat bolje, upala sem in ponižno čakala.
Ampak vsako leto sem spet na isti točki, vrtim se v začaranem krogu, ki ga moram slej kot prej prekiniti. Usoda mi že dolgo govori, da to ni moja pot. Da je čas, da zaprem to poglavje in se sprijaznim, da je vsega konec.
Počutim se izkoriščeno, ponižano, ničvredno. Ne morem verjeti in razumeti, da se je tako obrnilo.
V solzah se sprašujem, v čem je bil sploh smisel. Zakaj mi je usoda naložila vse to
Dobro premislim ... in potem se zgodi čudež. Še enkrat preberem vse skupaj in ugotovim, da to, kar je napisano, ni vse. Da se boj za službo resda vleče že od otroštva, vendar trenutni neuspeh ni to, kar definira mene in moj obstoj.
Zahvalim se usodi, da mi je namenila to pot, na kateri sem se veliko naučila in spoznala čudovite ljudi. In grenkoba v srcu ob spoznanju, da je čas za novo zgodbo, se spremeni v hvaležnost. Morda pa tisto najboljše prihaja sedaj.
Maja
[/quote]
Default avatar

Potovanja.Over.Net

Zapis hvaležnosti na [email protected]

[quote=""Tatjana L.""]
JE LAHKO ŠE KAJ LEPŠE?

Je lahko še kaj lepše,
kot biserni sončni vzhod s prvimi žarki,
ki obsijejo nežne kapljice rose na najžlahtnejši bilki?

Je lahko še kaj lepše,
kot nebeško modro nebo brez oblačka
in nežna sapica vetra zaziblje drevje v ples harmonije?

Je lahko še kaj lepše,
kot sinje zelena pokrajina s šumenjem potočkov,
ki napolnijo jezera v neizmerno mehkobo?

Je lahko še kaj lepše,
kot zarja sončnega zahoda, ki se dotika sivih vrhov
in pozdravlja ptice k spokojnemu miru v pričakovanju čarobne noči.

Je lahko še kaj lepše,
kot, zvezdice na nebu, ki svetijo skozi neskončnost,
da v dušo prinesejo nebeško milino.

Da, lahko je še lepše,
če se naše srce vsega tega zave
in dá popolno lepoto in neizmerno veselje v naše življenje.

Mati narava – spoštujem te!

Tatjana
[/quote]
Default avatar

Potovanja.Over.Net

Zapis hvaležnosti na [email protected]

[quote=""Tatjana L.""]
Kmečka žena

To je ženska, ki je vredna vse časti,
saj ji na svetu podobne ni.
S svojimi pridnimi rokami se bori,
da nihče od domačih lačen ni.
To je mati, žena in kmetica,
to je gospodinja in gospodarica.
So dnevi, ko ji je težko
a ve da nič zaman ni bilo.
Vsa njena dobrota se ji poplača ,
s smehom na naših ustih in iskricah v očeh.
Dobre volje ji nikoli ne zmanjka.
Dela noč in dan in je ni sram, da je kmetica,
to s ponosom nosi v srcu,
ki je bilo rojeno za skrb do zemlje in narave.
Svojo dobroto in znanje med vse nas deli
od sreče, da lahko to stori, kar žari.
Nas neguje in varuje, da smo lahko brez skrbi,
saj boljšega človeka ni, ki za nas vse to storil bi.
Zato bodimo ponosni vsi,
da med nami toliko pridnih kmetic živi.

Tatjana
[/quote]
Default avatar

Potovanja.Over.Net

Zapis hvaležnosti na [email protected]

ŽARNICA
[quote=""Milan N.""]

[/quote]
Pregori žarnica
in policist zahteva, da zadevo urediš. Takoj.
Vsaka takšna malenkost ti dvigne pokrov motorja, za katerega veš, da ne bo več dolgo zdržal. Znova se potopiš v motorno olje in ocenjuješ, ali res ni smotrneje zamenjati avta. Sanjaš o tej možnosti, zate nemožnosti. In veš, da ti ostane le lepa beseda, prošnja in molitev, naj še traja. Šteješ, če imaš za novo žarnico.
Poznaš miselni načrt svojih možganov in veš, da te bodo spet zapekle nerazumne obresti, ki jih moraš odplačevati, ker je nekdo spretno izkoristil tvojo stisko. In ti jo tako za nekaj let tudi podaljšal.
Ne veš, zakaj prenašaš vsakodnevno preklinjanje predpostavljenih, ki se hodijo praznit v tvojo pisarno. Ja, uživajo zagreniti dan še drugim. Sivočrna sluz se cedi s sten, ko odidejo. In potem ves dan dihaš ta plesniv zrak.
Ko uspeš odpreti domačo zarjavelo vrtno ograjo, te razveselijo rože. Ki pa so lepe le od daleč. Od blizu vidiš, da so jih zmaličili polži, nažrli so tvoj navdih, tvoj ponos. Nimaš kam pogledati vstran. Tvoja hiša ni tvoja, tega se vse bolj zavedaš. Zavedaš se, da dolgov ne boš nikoli poravnal, tujec v svoji hiši. Veš, dovolj bi bila polovica terjanega zneska v svežem denarju, upniki bi se takoj umaknili. Da, spet sanjaš.
Ne moreš oditi na sprehod. Pravzaprav težko premagaš sedem stopnic do vhodnih vrat. Pregled kolen doživiš najprej čez šest mesecev. Morda ne doživiš …
Gledaš fotografije izpred deset let in se čudiš, kako je mogoče z manj hrane zrediti se za petnajst kilogramov. Veš, da ne gre za čudež, a se s tem ne ukvarjaš preveč. Sam si, nikogar drugega ni, ki bi ti kaj očital.
Samost, ki se je zažrla v ostareli stenski opaž, začini vsako krompirjevo jed. Da, tudi iz radovednosti se trudiš ustvarjati. Nekaj slišiš, nekaj prebereš, nekaj si sam izmisliš. Krompir je zakon.
In potem pride. Vsak dan pride. Noč. Dolga, tiha, mračna, votla, temna, črna, težka kot svinec, polna slik in prikazni, polna praznine. Misel o žarnici, za katero moraš vrniti denar, te spočije.
In ponoči ne sanjaš.
Razmišljaš, zakaj ne ugasneš. Kot žarnica. Zakaj vsak dan znova vstaneš, morda skuhaš kavo in odideš v službo. Zakaj zjutraj enostavno ne obležiš in se prepustiš. Zakaj vztrajaš. Saj vidiš, da nezadržno toneš. Danes še imaš kavo. In elektriko.
Zakaj enostavno ne ugasneš.
Vera.
Upanje.
Niti ne veš v kaj. Morda v metulja, ki mu je uspelo preživeti gosenico in sedaj leti. Morda v škržata, ki se je uspel prebiti iz zemlje in zlesti iz hrošča. Morda prikliče samico in se tako tudi osmisli. Morda v lastovico, ki ždi na balkonski ograji in opazuje prazno gnezdo. Uspelo ji je, vsi mladi so odleteli.
Morda tudi tebi uspe.
Hvaležen za te misli se nasmehneš, tja nekam, v zgneteno množico skrbi. Verjameš, da bo tisti, komur je namenjeno, slišal.
Ne jutri. Že danes je novo upanje. Še žariš.

Avtor: Milan Novak
Default avatar

Potovanja.Over.Net

Zapis hvaležnosti na [email protected]
anonimna uporabnica je napisal/a:
Matjaž. Matjaž je moj mož. Spoznala sva se pred 15 leti na študentski zabavi, kjer me je prepričal njegov humor. Še danes je on tisti, ki me zna nasmejati … res do solz. On je tisti, ki je moj jing, če sem jaz jang, on je belo, če sem jaz črno, on je tisti, ki je miren, ko sem jaz nervozna, on je tisti, ki seže do zvezd, ko sem jaz na dnu, on je tisti, ki verjame vame bolj, kot verjamem včasih sama, on je tisti, ki mi nastavi ogledalo, ko se včasih ne vidim, on je tisti, ki mi pove, ko mi kakšna obleka res ne paše in on je tisti, ki mi zna na najlepši način na svetu povedati tudi to, česar res nočem slišati. Matjaž, najboljši mož na svetu.

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger