Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Odvisnost od odnosov, iskanje smisla izven sebe pa še kaj

Default avatar

Odvisnica

Stara sem čez 40. Izhajam iz nevrotične družine, v kateri starši niso znali poskrbeti za potrebe otrok, že v simbiotični fazi se je mami zataknilo. Oče copata. Bila sem nevodljiv otrok in uporniški pubertetnik, v želji po pozornosti in po tem, da mi nekdo končno postavi meje in mi s tem pokaže, da me ima rad, sem prestopila vse meje, tudi zakonske. Popivanja, izostajanja od doma,... Ni, da ni.
Potem sem se odločila, da se tega več ne grem. Da tako zelo potrebne in iskane pozornosti staršev ne bom dobila, četudi se mečem na trepalnice. Odločila sem se, da zaradi bolne matične družine nisem pripravljena postati alkoholik, prestopnik, narkoman, luzer. In, da je enkrat potrebno potegniti črto pod preteklostjo in prevzeti odgovornost zase, za svoje življenje; da se ne morem za neumnosti, spodrsljaje in neodgovornost za lastno življenje večno izgovarjati na starše. Da živim zase in hočem to kvalitetnejše, kot so moji starši...

Za kar lep čas sem bila prepričana, da mi je uspelo. Diploma, služba, partner, družina,... Od staršev sem se odmaknila fizično in čustveno. Ko sem bila dovolj distancirana čustveno, sem zmogla ponovno kontakte z njimi, brez, da bi me ti vznemirili. Celo z mamo sva njena zadnja leta furali zadovoljiv odnos, boljši, kot kadarkoli prej. Ker sem se sama nehala zapletati v drame, četudi me je hotela potegniti vanje.
Pač se tega več nisem hotela iti - in se nisem.

Zdaj, na "stara leta", pa (ponovno) ugotavljam, da sem mnoge drame, travme, nezadovoljene potrebe od rojstva naprej, le potlačila, ne pa tudi predelala. Kar se mi že leta in še vedno manifestira kot pretirano navezovanje na ljudi. Konkretno na tu in tam kakšno žensko. Ki jo potem idealiziram in očitno nekje v sebi upam, da mi bo nadomestila vse tisto, za kar sem bila prikrajšana, ko je bilo za to primerno obdobje (zaradi tega sem se mnoga leta spraševala, če se soočam z istospolnimi nagnjenji, pa menda, skoraj ziher, ne gre za to).
To je sicer čudovito - dokler odnos z žensko, ki mi je blizu, začenjam; ko začenjam čutiti njeno naklonjenost, bližino, toplino, povezanost, sprejetost,... Vendar - kot to je pri odvisnosti od odnosov - hočem vedno več in več in več in nikoli mi ni dovolj in kar v neko simbiozo bi lezla... Skratka, popolnoma nezdravo doživljanje za odraslega človeka!

Vse mi je teoretično jasno. Vzroki, odstopanja od običajnega, za večino normalnega, zdravega. Vse!
Ampak korak do prakse je ogrooooomen!!

Ne morem se vsaki ženski, ki naredi name posebni vtis (to se mi zgodi vsakih nekaj let), že v štartu izogniti. Sicer pa ni problem v drugih, v teh ženskah, ampak v meni.
Kako najti ves ta občutek varnosti, ki mi ga je od rosjtva dalje kronično primanjkovalo, pa sprejetost in toplino, in vso to neskončno ugodje v sebi??
Kako se sploh lotiti??

Ja, pridobiti na samozavesti, izboljšati odnose,... Bla, bla, bla.
Kako to doseči v praksi, samo to me zanima. Ker ves moj dosedanji trud je očitno šel k hudiču - če smisel zase, za svoje življenje, še vedno iščem v drugih. :-(
Default avatar

skelanepr.

Oh, meni se pa zdi, da si ogromno predelala in ti je večina stvari
jasnih....da si naredila (skoraj) maksimum tega, kar si v danih
okoliščinah bila in si zmožna narediti.
Prvo - ne bodi tako stroga do sebe. Po mojem nas večina ohranja
v svojem notranjem svetu kotiček za "otroka v sebi", otroka, ki ga
moramo kdaj pa kdaj pocrkljati, mu pustiti tudi tisto, česat kot odrasli
ne počnemo. Sanjarije, projekcije, ideali - vse tisto, česar v reali ne
najdemo. Dokler imamo določen nadzor nad tem (in ti ga očitno imaš),
dokler se tega zavedamo in si postavimo meje, je po mojem vse v redu.
Premalo si napisala, kaj konkretno tole tvoje projeciranje svojih idealov
na konkretno osebo v praksi pomeni - če postane za konkretno osebo
moteče, potem to zna biti problem - pa še to se da urediti z ostrejšim
postavljanjem mej "otroku v sebi".
Mogoče boš pa ravno tako, da se sprejmeš z vsemi napakami (ali kar ti
pojmuješ kot napake) in se imaš rada, (tudi če nisi popolna, kar ni nihče
od nas) , mogoče če sprejmeš tudi tega negotovega otroka v sebi in mu
pustiš, da ostane tak, kot je -
- uspela doseči raven varnosti in sprejetosti v sebi, ki si jo želiš?
Default avatar

Odvisnica

Ooooo, hvala ti!! ;-)

Pa vendar se mi zdi, da moram še malo premakniti. Prvič zato, ker mi zna moj fantazijski svet odnašati čas in energijo, drugič pa zato, da ne gnjavim, ne morim druge osebe, seveda. Gre za mojo željo po pogostih kontaktih, kakšen klic ali SMS (preveč). In abstinenčno krizo ob daljši odsotnosti te osebe. Kar se kaže kot pomanjkanje energije pri meni. Mah, običajni simptomi odvisnika pač. :-)

Sem pa vesela, srečna pravzaprav, da v tokratnem (pre)intenzivnem odnosu (no, preveč intenzivne so predvsem moje misli in čustva) lahko o tem govorim. Kar je zagotovo še en prispevek k mojemu "izboljšanju".

Koliko mi pomeni, da sem v tem trenutnem odnosu kljub svoji iskrenosti v razmišljanjih, ki jih lahko delim z zares redkimi, vseeno sprejeta, pa sploh ne morem povedati! Mogoče pa je to (še en) korak bližje k tisti odraslosti, ki je, kljub resničnemu trudu, do zdaj še nisem uspela udejaniti pri sebi. ;-)
Default avatar

Marko

Tudi meni se zdi, da si bila pridna na svoji poti. :) Nisem točno razumel, kaj točno te moti na tej točki, kjer si. Če je to tisto, kar se navezuje na druge ženske, bi morda morala biti bolj eksaktna. Do kod pa pravzaprav hočeš it, ko praviš, da potrebuješ vedno več in več? In do kot te večinoma spustijo? Kako pa je se počutiš v svoji družini, kako funkcionirate?
Pri tako zelo bolečem otroštvu se po moje ti občutki nesprejemanja oziroma želja po sprejemanju pri drugih lahko kar dolgo vleče, tako da bi rekel le, kar tako naprej. Da se navezujemo na druge ljudi, ni nič nezdravega, saj smo socialna bitja. Je pa res, da je nekje ta zdrava meje, to je meja, kjer se obe strani udobno počutita in to je potrebno iskati.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

skelanepr.

Odvisnica je napisal/a:
Ooooo, hvala ti!! ;-)

Pa vendar se mi zdi, da moram še malo premakniti. Prvič zato, ker mi zna moj fantazijski svet odnašati čas in energijo, drugič pa zato, da ne gnjavim, ne morim druge osebe, seveda. Gre za mojo željo po pogostih kontaktih, kakšen klic ali SMS (preveč). In abstinenčno krizo ob daljši odsotnosti te osebe. Kar se kaže kot pomanjkanje energije pri meni. Mah, običajni simptomi odvisnika pač. :-)

Sem pa vesela, srečna pravzaprav, da v tokratnem (pre)intenzivnem odnosu (no, preveč intenzivne so predvsem moje misli in čustva) lahko o tem govorim. Kar je zagotovo še en prispevek k mojemu "izboljšanju".

Koliko mi pomeni, da sem v tem trenutnem odnosu kljub svoji iskrenosti v razmišljanjih, ki jih lahko delim z zares redkimi, vseeno sprejeta, pa sploh ne morem povedati! Mogoče pa je to (še en) korak bližje k tisti odraslosti, ki je, kljub resničnemu trudu, do zdaj še nisem uspela udejaniti pri sebi. ;-)

Seveda je bistveno, da se premikaš, ne vem, če ni Einstein rekel, da je življenje
kot bicikel, gor ostaneš samo, če se premikaš :)
Si na dobri poti, ostani na njej, delaj korake naprej (in kakšnega nazaj), saj ni važno, ali
so veliki, ali pa čisto drobceni, ali pa če kakšen čas cepetaš na mestu - samo da migaš.
To je vsa umetnost.
Aja, še kar se tiče fantazije....tukaj sem občutljiva - zakaj zaboga ti je škoda časa in
energije zanjo? Fantazija je krasna stvar, nič narobe z njo - dokler te ne ovira pri realnem
življenju, dokler ločiš realnost od fantazije, dokler veš, da se ji prepustiš za užitek, sprostitev,
predelavo notranjih konfliktov, karkoli že - je čisto ok, koristna, z njo na nek način ohranjaš
stik sama s seboj (kot recimo tudi s sanjami, podzavestjo)
Pa še en vtis sem dobila (mogoče se motim) - in sicer, da si preobčutljiva na svoje "napake"
in svojo vsiljivost ali preveliko navezanost vidiš veliko hujše, kot drugi ljudje ? Ti vsakemu SMSu
polagaš veliko pozornost in težo, za nekoga drugega je pa pač samo še en SMS, eden od
mnnogih v dnevu?
Naredi si malo distance in poskusi realno opazovati.
Default avatar

2f4u_1970

Oj,
@avtorica zanimiva tema. Samo mi manjka nekaj, ne vem. Nekaj, da bi razumel ozadje.

Mislim, ni to samo potlačeno otroštvo. Naredila si ogromno in ja sebi lahko malo "popustiš". Morda samo poglej svoje froce, druzino, če nosijo podobne vzorce kot jih tvoji starši tebi niso dali! Morda vsega preveč je slabo.

Torej, moja želja, dokler ti "druga stran" ne reče, da je preveč kontaktov (SMS, klicev, mailov) in ti tega ne upoštevaš al pa ne uskladiš pričakovanj - meja, ... potem je to ni fer. V ekstremnem primeru posesivnost, nekako kontrola druge strani... Zakaj? Ne vem, bi morala kaj več napisat.

Kako dobiti varnost? Varnost zase? Ej, vprašanje za milijon. Vseeno, varnost = zaupanje; torej, če nekomu ne zaupaš potem se ne počutiš varno. To je vse.
... če je ženska enkrat tih, si ga najebal!
Default avatar

Odvisnica

Po dveh urah druženja bi še eno, po tisti še več. Če imava tri kontakte tedensko, bi jaz še četrega. Seveda bi po morebitnem četrtem še petega. Ki bi sprožil željo po šestem... Kot to gre pri pitju piva, recimo. :-)
Moram se krepko vzeti v roke, da se (vsaj delno) izognem svoji posesivnosti.
Moj pulz v pričakovanju kontakta je hitrejši. V primeru izbire med njo in nečim, kar (tudi) rada počnem, bi vedno izbrala njo, tudi na račun družine kdaj.
Na nek način močna platonska ljubezen, bi lahko temu rekla. Če mi ne bi blo jasno, da gre za odvisnost od odnosa.

Ker pa ob tem, da svojo "izbranko" oz. odnos z njo tako zelo potrebujem, očitno za zadovoljevanje svojih nezdravih potreb, pa jo tudi izredno spoštujem (jasno, sicer me ne bi prevzela) in ji ne želim povzročati negativnih občutkov. S prestopanjem njenih meja npr.
Pa tudi sebi jih ne želim nenazadnje, z neuresničenimi pričakovanji, kot je npr. le klic ali odgovor na SMS. A zame ima to (pre!!)veliko težo.

Upam, da sem bila zdaj dovolj natančna.
Za neko normalno funkcioniranje se moram ves čas brzdati. Sicer bi ostala ob njej... Vsaj za vedno! :-)
Default avatar

Odvisnica

Pa še to: pogosto sem se spraševala, še vedno se občasno, če sem svojim otrokom dala, česar sama nisem bila deležna. In, če nisem morda pretiravala s pozornostjo, ravno iz tega razloga.
Moram pa povedati, da se jim, vsem, zdaj, ko so že najstniki, čudim, kako dobro funkcionirajo. Čudim, ko primerjam s sabo v teh letih, sicer so verjetno povprečni najstniki pač. Sproščeni, za crknit duhoviti, v glavnem zadovoljni, ambiciozni, razgledani, vedoželjni, družabni. Res pravo nasprotje mene v teh letih!

V zakonu pa nisem, nisva zadovoljna.
Default avatar

On_

Odvisnica je napisal/a:
Stara sem čez 40. Izhajam iz nevrotične družine, v kateri starši niso znali poskrbeti za potrebe otrok, že v simbiotični fazi se je mami zataknilo. Oče copata. Bila sem nevodljiv otrok in uporniški pubertetnik, v želji po pozornosti in po tem, da mi nekdo končno postavi meje in mi s tem pokaže, da me ima rad, sem prestopila vse meje
Tole je opis tvojega otroštva, ki kaže na to, da v takih pogojih nisi mogla zgraditi ravno neke visoke samozavesti in dobre samopodobe. Odnos s starši nas zaznamuje za celo življenje. Dvomim, da se ga da spremeniti do te mere, da bi se nam misli spremenile tako kot si to ti želiš/predstavljaš.
Velik napredek je, če človek spozna zmote in napake, ki izvirajo iz otroštva in se nauči z njimi živet, mislim, da je to največ kar lahko storimo. Mnogim to ne uspe niti pod razno...
Tebi lahko človek zgolj čestita za ta uspeh.

Tvoja želja po bližini je odraz tega kar si oz kar nisi dobila v otroštvu. "Odvisnost od odnosov" je zelo fensi novodobna fraza, ki ne pove ničesar. Zgolj zamegli resnični vzrok, preloži odgovornost izven človeka samega.
Menim, da gre pri tebi za nekoliko šibko samozavest in samopodobo, zaradi česar si želiš nekoga ob sebi, ki te bo vodil, osrečeval, ki ti bo, hote ali nehote, govoril kaj je prav in kaj narobe in se boš v prisotnosti te osebe počutila varno, kot se varno želi počutiti otrok ob svojih starših.
To, da si želimo bližino drugih ljudi/človeka, se mi ne zdi sporno, težava je tisto pretirano kot si sama opisala, a ti si svojo težavo ozavestila in se lahko spoprimeš z njo. Težje bi bilo, če bi to vseskozi zanikala.

Pri otroku se zgradi samopodoba in samozavest s postavljanjem mej, z zadolžitvami, ki jih otrok (mukoma?) reši in je za njih ustrezno nagrajen, pohvaljen s strani staršev, skrbnikov, učiteljev... Na ta način pridobiva na lastni vrednosti, pridobiva samopodobo. Kdo pa sedaj tebe pohvali za dobro opravljeno delo? ;)
Verjetno večina vidi kaj ŠE nisi naredila in izpostavijo zgolj to plat medalje... Logično je, da potem iščeš nekoga, ob katerem se boš počutila sprejeto, razumljeno, vredno... ker v sebi nisi sigurna(?).

Kakorkoli, lahko ti zgolj čestitam za prehojeno pot, da nisi takrat obupala in da si lahko ponosna na svoje otroke. Če so oni ok osebe, ti je uspelo! :)
********
Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš.
(Galvin K.)
Default avatar

Odvisnica

Hvala tudi tebi, @On!
Tudi s tabo se v celoti strinjam. Saj pravim, vzroki so mi kristalno jasni. Samo od jasnosti teorije bi se v praksi še rada premaknila.
Saj sem se tudi tu že ogromno, priznam.
Ko se spomnim tovrstnega odnosa pred dobrim desetletjem, mi je kar nerodno pred sabo. :-( Plazila sem za njo kot mlada mačka za staro. In, ker sem očitno izbrala osebo s podobnimi ranami (kar ni naklučje), ji je to lep čas celo godilo. Ravno dovolj, da sva uspeli ustvariti odnos, ki nama je na dolgi rok več jemal kot dajal. Je bilo pa na začetku čudovito, seveda. Našla sem svojo "mamo", ki me je vzela "v naročje", pod svoje okrilje in mi odvzela stah, tesnobo...

Tokrat, v trenutnem odnosu te vrste, je drugače. Sama sem starejša in sem v tem desetletju zagotovo naredila neke premike, no, ob vsem trudu bi jih vsaj morala.
Pa na drugi strani je izredno modra oseba, razmišljujoča in polna znanja - in so ji tudi te zadeve poznane. Zato mi zna in zmore nastaviti ogledalo. Kar me strezni, prizemlji.

Ampak vsak njen objem, dolg, varen, topel objem... Čudovite, empatične in tople osebe!

Po drugi strani pa si včasih, v tolažbo, ko vidim, da tako zelo potrebujem in iščem za svoja leta popolnoma neobičajne trenutke, dejanja, situacije in svoje občutke ob tem, rečem, da sem lahko srečna, hvaležna, da vse to doživljam vsaj zdaj, če mi že v otroštvu ni bilo namenjeno; lahko ne bi nikoli.

Kaj vse bi mi lahko bilo prihranjenega, če bi me starši znali samo kdaj objeti in kdaj pohvaliti!!
A se ne dam! ;-)
Default avatar

2f4u_1970

.... če sem svojim otrokom dala, česar sama nisem bila deležna. In, če nisem morda pretiravala s pozornostjo, ravno iz tega razloga.
=> VPRAŠAJ JIH!!! Oni ti lahko pomagajo.

V zakonu pa nisem, nisva zadovoljna.
=> pa delaš kaj na tem al se je zgodilo preveč? Lej, dobiš kolikor vložiš!

Nisem mnenja, da je tuki neka slaba samopodoba. Nikakor ni nekako samozavest finta. Pisanje imaš bomba lušno... ne ne, ni to... ne kupim. Ok, otroštvo samo ima vpliv; niti ne tok starši (SORRY) ampak okolje; tudi če so ti dali pozornost, ni bil v jeziku, ki bi ga ti razumela ali znala prebaviti. In iskala si naprej... ; pri samem iskanju poti in pozornosti so bile meje presežene. Samo kdo pravi to; meje si si postavila sama in če za tebe niso presežene - pozabi starše; ne rabiš njihovega opravičila. To nekak mi ne klikne.

Gledam v smeri, da imaš rada nekoga v vlogi slušatelja, da govoriš/pripoveduješ brez nasvetov! Me prav zanima, ali vedno najdeš nekoga, ki je pripravljen poslušati brez nasveta; ki te razume. Moški ponavad to nismo! Povej, pišeš o ženskem prijateljstvu; verjetno do ali čez meje intime.... v sedajnosti?
... če je ženska enkrat tih, si ga najebal!
Default avatar

2f4u_1970

Odvisnica je napisal/a:
Hvala tudi tebi, @On!
Tudi s tabo se v celoti strinjam. Saj pravim, vzroki so mi kristalno jasni. Samo od jasnosti teorije bi se v praksi še rada premaknila.
Saj sem se tudi tu že ogromno, priznam.
Ko se spomnim tovrstnega odnosa pred dobrim desetletjem, mi je kar nerodno pred sabo. :-( Plazila sem za njo kot mlada mačka za staro. In, ker sem očitno izbrala osebo s podobnimi ranami (kar ni naklučje), ji je to lep čas celo godilo. Ravno dovolj, da sva uspeli ustvariti odnos, ki nama je na dolgi rok več jemal kot dajal. Je bilo pa na začetku čudovito, seveda. Našla sem svojo "mamo", ki me je vzela "v naročje", pod svoje okrilje in mi odvzela stah, tesnobo...

Tokrat, v trenutnem odnosu te vrste, je drugače. Sama sem starejša in sem v tem desetletju zagotovo naredila neke premike, no, ob vsem trudu bi jih vsaj morala.
Pa na drugi strani je izredno modra oseba, razmišljujoča in polna znanja - in so ji tudi te zadeve poznane. Zato mi zna in zmore nastaviti ogledalo. Kar me strezni, prizemlji.

Ampak vsak njen objem, dolg, varen, topel objem... Čudovite, empatične in tople osebe!

Po drugi strani pa si včasih, v tolažbo, ko vidim, da tako zelo potrebujem in iščem za svoja leta popolnoma neobičajne trenutke, dejanja, situacije in svoje občutke ob tem, rečem, da sem lahko srečna, hvaležna, da vse to doživljam vsaj zdaj, če mi že v otroštvu ni bilo namenjeno; lahko ne bi nikoli.

Kaj vse bi mi lahko bilo prihranjenega, če bi me starši znali samo kdaj objeti in kdaj pohvaliti!!
A se ne dam! ;-)
Sočasno sva pisla... škoda da nisi na chatu!
... če je ženska enkrat tih, si ga najebal!
Default avatar

Odvisnica

Mislim, da imam odnose, v katerih se kar vzajemno poslušamo, z nasveti ali brez.
Te teme pa res ne odpiram s komerkoli. Verjamem, da se večina ne ukvarja s takimi razmišljanji, težavami, strahovi - pa bi bila (ne le nerazumljena, ampak kaj hitro tudi) predalčkana. V napačen predal morda. Ali pa v očeh marsikga vsaj čudaška. Še bolj kot sem res. ;-)
Sprašuješ, do kod - če do intime. Hm, a ni intima že pogovor o zelo osebnem? Glede telesnega dotika si dobil odgovor - ja, ga iščem. Niti vedela nisem tega. Do tokratnega odnosa, v katerem je objem (zame) takšen, da se (mi) svet ustavi...
Če sprašuješ o spolnosti, pa je moj najbolj iskreni odgovor NE VEM. Ker, ko imaš nekoga neskončno rad, ko ga spoštuješ, celo obožuješ, potem se seveda vprašaš, če bi šla skozi tudi spolnost. In, kot pravim, na to vprašanje si še nisem uspela z gotovostjo odgovoriti. Skoraj, ne pa čisto.

In zares, tokrat pa čisto zares :-), bi bila vesela nasveta. Še boljše - izkušnje nekoga, ki se je ukvarjal s podobnim čutenjem pa mu je to uspelo preiti. Kako???
Kako biti sam sebi dovolj, ne pričakovati nemgočega od drugih, predvsem pa, da moje počutje, razpoloženje ni odvisno od količine (ker kvaliteta itak ni problem, vsaj zaenkrat) kontaktov z drugim človekom.

Pa vse dobro in nočko!
Default avatar

ViciousVixen

Meni vse skupaj zveni najmanj biseksualno, zaljubljaš se, na vsakih nekaj let, v žensko, ker je to morda bolj sprejemljivo kot v moškega, ker si poročena. Mož te ne posluša tako, se te ne dotakne tako, te ne razume tako, ne svetuje tako,... ni nujno, da si istospolno usmerjena in dvomim, da ima to kakršnokoli zvezo s primarno družino. Morda ti enostavno paše, citiram: "Ampak vsak njen objem, dolg, varen, topel objem... Čudovite, empatične in tople osebe! "
In pa: "Če sprašuješ o spolnosti, pa je moj najbolj iskreni odgovor NE VEM. Ker, ko imaš nekoga neskončno rad, ko ga spoštuješ, celo obožuješ, potem se seveda vprašaš, če bi šla skozi tudi spolnost. In, kot pravim, na to vprašanje si še nisem uspela z gotovostjo odgovoriti. Skoraj, ne pa čisto. "

V teh ženskah ne iščes materinske ljubezni ali ljubezni primarne družine, sicer bi gladko postavila ločenico kar se spolnosti tiče (pustmo razne sindrome ob strani). Ne vem, razmisli, saj ni treba, da živiš po splošno uveljavljenih standardih
Default avatar

Odvisnica

Ljuba duša, s temi razmišljanji se sama ukvarjam že 25 let! Pa mi še ni uspelo najti jasnega odgovora.
Na začetku sem čutila samo zaljubljenost, ja. In bila že skoraj prepričana, da sem pač biseksualna. Zelo preprosto.
Zdaj, že leta, pa mi je jasno, da iskanje brezpogojne ljubezni v odraslosti - pa ne glede na spol človeka, pri katerem jo iščeš - ni OK. Ni običajno, ni zdravo, predvsem pa je nemogoče. Zato na dolgi rok prinaša neizbežno razočaranje, bolečino.
Niso drugi tukaj zato, da bodo meni celili rane, sama sem sicer prepričana, da tiste iz otroštva. Simbiotičen odnos, po katerem hrepenim, preprosto ni mogoč med dvema odraslima. Ali bi naj ta odnos vključeval tudi spolnost ali ne, je tu še najmanj pomembno, to mi je končno jasno. Zato sem se tudi nehala spraševati, do kod bi zmogla iti v teh odnosih.

Bistveno je, da se odvisniki zadevamo s sanjarjenjem o nemogočem. Da na stranišče ne grem brez telefona - da ne bi kakšnega klica zamudila. Da so moje misli čez dan okupirane z neperspektivnim (človek pač skoz kaj misli, ob kuhanju, pomivanju posode, pospravljanju, čiščenju, še ob filmu znam odtavati).
Da si želim nemogoče, da hrepenim po neuresničljivem, da težim k temu, kar ne obstaja.
Nihče ni na svetu zato, da bo dugemu osmišljal življenje - kar je v "akutnem stanju" moja potreba.

Po naravi nisem zavistna, ne ljubosumna, ne posesivna. Sem individualist, z močno potrebo po svobodi. Vsako omejevanje me hitro začne dušiti (le obdobje, ko so bili otroci majhni, se mi je ta potreba nekako zamrznila, se mi zdi), zato tudi drugim puščam svobodo. Celo svojim otrokom; nisem tiste vrste mama, ki ne spi, dokler niso vsi varno doma in v svojih posteljah.

Sama pa bi v tem odnosu kar prevzela nadzor nad drugo osebo, če se ne bi ves čas jemala v roke.
Ne nazadnje imam vse pogoje, da s takšnim načinom uničim prijateljstvo, ki mi ogromno pomeni. Ker nikomur ni potreben odvisnik, ki po eni strani kot nebogljen otrok objema njegovo nogo in kriči: "Ne zapusti me!" pa drugi pa bi mu ta isti odvisnik prav po očetovsko odrejal, kaj sme in česar ne. To so moji občutki, moje težnje.
In to je tisto, kar me pri sebi blazno obremenjuje.
Morebitna istospolna usmerjenost bi bila (ali je?) še najmanj.
Default avatar

pop2

Odvisnica je napisal/a:
Ljuba duša, s temi razmišljanji se sama ukvarjam že 25 let! Pa mi še ni uspelo najti jasnega odgovora.
Na začetku sem čutila samo zaljubljenost, ja. In bila že skoraj prepričana, da sem pač biseksualna. Zelo preprosto.
Zdaj, že leta, pa mi je jasno, da iskanje brezpogojne ljubezni v odraslosti - pa ne glede na spol človeka, pri katerem jo iščeš - ni OK. Ni običajno, ni zdravo, predvsem pa je nemogoče. Zato na dolgi rok prinaša neizbežno razočaranje, bolečino.
Niso drugi tukaj zato, da bodo meni celili rane, sama sem sicer prepričana, da tiste iz otroštva. Simbiotičen odnos, po katerem hrepenim, preprosto ni mogoč med dvema odraslima. Ali bi naj ta odnos vključeval tudi spolnost ali ne, je tu še najmanj pomembno, to mi je končno jasno. Zato sem se tudi nehala spraševati, do kod bi zmogla iti v teh odnosih.

Bistveno je, da se odvisniki zadevamo s sanjarjenjem o nemogočem. Da na stranišče ne grem brez telefona - da ne bi kakšnega klica zamudila. Da so moje misli čez dan okupirane z neperspektivnim (človek pač skoz kaj misli, ob kuhanju, pomivanju posode, pospravljanju, čiščenju, še ob filmu znam odtavati).
Da si želim nemogoče, da hrepenim po neuresničljivem, da težim k temu, kar ne obstaja.
Nihče ni na svetu zato, da bo dugemu osmišljal življenje - kar je v "akutnem stanju" moja potreba.

Po naravi nisem zavistna, ne ljubosumna, ne posesivna. Sem individualist, z močno potrebo po svobodi. Vsako omejevanje me hitro začne dušiti (le obdobje, ko so bili otroci majhni, se mi je ta potreba nekako zamrznila, se mi zdi), zato tudi drugim puščam svobodo. Celo svojim otrokom; nisem tiste vrste mama, ki ne spi, dokler niso vsi varno doma in v svojih posteljah.

Sama pa bi v tem odnosu kar prevzela nadzor nad drugo osebo, če se ne bi ves čas jemala v roke.
Ne nazadnje imam vse pogoje, da s takšnim načinom uničim prijateljstvo, ki mi ogromno pomeni. Ker nikomur ni potreben odvisnik, ki po eni strani kot nebogljen otrok objema njegovo nogo in kriči: "Ne zapusti me!" pa drugi pa bi mu ta isti odvisnik prav po očetovsko odrejal, kaj sme in česar ne. To so moji občutki, moje težnje.
In to je tisto, kar me pri sebi blazno obremenjuje.
Morebitna istospolna usmerjenost bi bila (ali je?) še najmanj.
Živjo, najprej te moram pohvaliti, da si zelo artikulirana.
Deloma razumem tvoj problem, sem pa ravno omilila en odnos, kjer se mi je z nasprotne strani dogajalo to, akr sama opisuješ da delaš. Prijateljica me je želela veliko, pa še malo več. Jaz pa imam rada VELIKOOOO časa zase. Iamam veliko prijaltejev, vendar sem rada sama. pošilja mi veliko fotografij, kje je, kaj se dogaja, stalno me apdejta s svojim čustvenim svetom.... Ko je zame to postala velika stiska, sem ji povedala, da mi ni ok, da se tako prepletava in da potrebujem čas zase. Nato sva se zmenili, kaj je sprejelmjivo za eno in kaj a drugo. V tem odnosu sem vztrajala, ker sva imeli skupen hobi in punca mi je ok kot oseba. Torej, najprej sva določili problem pri eni in pri drugi, nato sva se zmenili, kje je kakšna pripravljena izpustiti "svoj comfort cone" - ta del je bil precej pomemben zame in do kje bo morala ona izpustiti, da bo meni še vedno do tega, da se bom z njo družila. Srečo imam, da tudi ima občutek in bere moje izraze ali nedejanja ali dejanja, kdaj mi je neprijetno in to upošteva. Jaz ji s kompllimetni in odkritostjo dajem vedeti stvari, ad se počuti varna. Saj so stvari, ko ena ali druga ne zmoreta tempa, takrat imam jaz veto, da rečem da rabim biti sama in ona si je našla še nekaj prijateljic, s katerimi lahko vzdržuje intenzivnejši odnos. Torej, svojo potrebo je razpršila med več ljudi.

Je pa tako, da se stalno "bori" s to potrebo. Gre za to, da je našla rešitev, kako s to potrebo delati, da ne ugonobi sebe ali drugih ai odnosov. Nučila se je s tem delati. Res ima pa srečo, da ima okoli sebe ljudi, ki to njeno potrebo razumejo.
Default avatar

On _

Po naravi nisem zavistna, ne ljubosumna, ne posesivna. Sem individualist, z močno potrebo po svobodi. Vsako omejevanje me hitro začne dušiti

Sama pa bi v tem odnosu kar prevzela nadzor nad drugo osebo, če se ne bi ves čas jemala v roke.


Tole dvoje se izključuje. Ne moreš reč, da nisi posesivna, hkrati pa reči, da si želiš imeti nadzor nad nekom...

Kot sem že napisal, težko se boš tega rešila, mislim, da je to Sizifovo delo, lahko se zgolj naučiš živet s tem.
2f4u_1970
Nisem mnenja, da je tuki neka slaba samopodoba. Nikakor ni nekako samozavest finta. Pisanje imaš bomba lušno... ne ne, ni to... ne kupim.
Od kje izvira posesivno vedenje? ;)
Ko se človek bolestno oklepa druge osebe, ker sam ne zmore funkcionirati, se mu zdi da bo konec sveta, če ne bo imel nekoga v oblasti? Čeravno tu ne gre za tako velik odklon.

ps
Avtoričino pisanje je res všečno, eno redkih, navadno se bere le nekaj na kup nametanih besed katere težko povežeš v celoto...
Verjetno bi lahko ona pomagala nam, da bi se lepše izražali.... :)
Default avatar

Odvisnica

@pop2, hvala za tvojo izkušnjo!!
Točno tako, kot opisuješ svojo prijateljico, sem znala funkcionirati še dobrih deset let nazaj. Pod vsakim dostojanstvom. :-( Le, da na drugi strani nisem imela osebe, ki bi znala in zmogla tako iskreno povedati, kaj jo moti, kdaj ji je preveč; vsaka ti čast za to, pohvaljena, res! ;-)
S tem, da imam sama ogromno znancev, kar nekaj zares dobrih prijateljic, zato mi kontaktov z ljudmi ne manjka. Ne gre za to. Ni mi potrebno z vsakim deliti, kdaj grem jest, spat in na WC. :-)
V tem odnosu pa tako zelo!
Ampak, saj pravim, se jemljem v roke, se brzdam, se trudim. Za ceno čudovitega odnosa s fantastično osebo (haha, vedno sem upirabljala besedo "oseba", od tega predreferendumskega cirkusa dalje pa mi je ta beseda dobila rahlo negativen prizvok; kot, da je slabo, da sem, si, je "oseba" :-) ).

@On, glede posesivnosti - v nobenem drugem odnosu nisem posesivna. Da v tem sem oz. se moram pošteno truditi, da sem vsaj čimmanj, pa mi je jasno. Ravno zato me to pri sebi še bolj moti. Ker si sama ne dovolim, da me ima nekdo "v krempljih", kdorkoli, jaz pa si jemljem to pravico. :-(

Pa saj mi kar gre, se premikam, že vsa leta. Počasi, a vztrajno. Samo še malo bi...
Ker RES ne bi rada zapravila odnosa, prijateljstva; včerajšnje druženje mi je spet dalo čuda!
In, ker res ne bi rada na stara leta ugotovila, da je bilo moje življenje... ...čakanje na limun! Medtem pa so mi ušle vse ostale lepote, ki jih življenje ponuja.

Pa hvala za pohvale glede mojega izražanja! Tisti, s katerimi sem si najbližje, so mi že večkrat rekli, naj začnem pisati. Naj napišem knjigo. A se bojim, da bi bila predolga, pa se rajši (še) nisem lotila. :-)
Default avatar

Takole

Ker ti je primanjkoval ključni odnos v otroštvu- ljubezen, toplina, sprejemanje- predvsem od matere... bi rekla, da sedaj to iščeš v ženskih prijateljicah. Hočeš več in več, ker se bojiš, da če bo le en stik na teden, da se bo izgubil. Ampak če boš rinila v osebo, se ti bo res začela izmikati. Lahko jo izgubiš, če boš rinila v njeno svobodo, njeno potrebo po času samo zase.
Sicer pa glede na to, da imaš družino- otroke, moža- kje sploh najdeš toliko časa za druženje s pirijateljico? Kaj če to energijo porazdeliš na sebe, otroke, moža.. in kar ostane, še na te ostale osebe? Hm, jaz namreč ob enem otroku, službi, gospodinjstvu in času, ki ga rabim zase... res ne najdem toliko potrebe po druženju z kolegicami. Kakšen sprehod, pijača, več mi pa ni..

Ker se zavedaš, kaj delaš narobe, imaš zagotovo v sebi veliko moči, da boš tudi to odvisnost predelala. Mogoče se zgodi, da se bo ta odnos celo razdr. mogoče bo pa šel v še trdnejše vezi( brez posesivnosti seveda) Brezpogojne ljubezni med odraslimi ni.. ta je le, ko majhnega otročka, ki ne more zase poskrbeti, sprejmeš takega kot je in vedno in povsod narediš in daš... Ampak kot vidiš tega tudi vsi starši niso sposobni. Naredili so pa le to, kar so takrat zmogli. super si, da si prekinila začarani krog in da delaš še na tej zadevi. Vse lepo ti želim!
Default avatar

On _

Odvisnica je napisal/a:
@On, glede posesivnosti - v nobenem drugem odnosu nisem posesivna.
Predvidevam, da tu misliš odnos, ki ga imaš s svojim partnerjem.
Kaj je z njim? Kakšen odnos imata, da tako vneto iščeš te globlje stike zunaj njega?
Ponavljaš vzorec svoje družine? ;)
Vseeno ti manjka nekaj zato to iščeš drugje in ko dobiš kanček tega po čemer hrepeniš te zgrabi panika/strah, da tega ne bi izgubila, zato postaneš posesivna. Začaran krog iz katerega te, po mojem, lahko reši (le) partner.
Torej zakaj ne delaš na tem, da z njim izboljšaš odnos?
Ne gre, ker ti manjka slika, mušter iz otroštva, oz nezavedno deluješ po tistem vzorcu tvoje mame in očeta, ki ga tako ne maraš in se boriš, da bi bila boljša od niju.... na isti osnovi si si tudi izbrala partnerja in sedaj, ko si predelala določene zadeve ti več ne ustreza?

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek