Nejevolja in slabi odnosi
Imela sem krog ljudi, s katerimi sem se družila. Nekaj iz fakultete, srednje šole, raznih društev in iz služb. Ne vem zakaj….ampak opažam, da nekateri ljudje, takoj, ko pogovor nanese na dobrine, ki jih posamezniki imajo ali pa ko povabiš dotične osebe k sebi na obisk, se po določenem času pričnejo odnosi krhati. Ne razumem, zakaj veje iz ljudi tako ljubosumje in kasneje hudobija(opravljanje in zaničevanje), češ imaš veliko stanovanje (ki sploh ni tvoje, saj si v najemu, oprema pa je – sicer zelo dobro ohranjena, stara vsaj 20 let ali več), da imaš tahud avto, čeprav je star že 15 let in je bil tudi kupljen rabljen. Zelo nerada govorim o tem, koliko zaslužim, vedno odgovorim, da toliko, da lahko plačam položnice in kaj dam na stran pa kasneje po ovinkih izvem, da sem plačana ko tajkun. Tudi oblačila kupujem 2x letno, tudi rabljena, če so lepo ohranjena, mi ni problem nositi.
Ne vem, še 2 leti nazaj smo bili z nekaterimi veliki prijatelji, potem smo ob študiju dobili službe, nekateri so tudi zaživeli s partnerji. Zdaj pa….sama hudobija in nevoščljivost za….še sama ne ve, za kaj.
Morala sem nekam zapisati, mogoče sem jaz navadn butl in naivna, ker mislim, da pa vendarle obstajajo ljudje, ki pridejo na obisk k tebi, ne pa ocenjevat stanovanja, da so veseli, če tokrat ti častiš študentsko kosilo, ne pa da ti nalepijo nalepko “bogatun” in podobne.
Razumem, o čem govoriš. Tudi če se ne mečeš ven, nekateri ljudje spremenijo odnos do tebe, ko vidijo, da ti ne gre ravno slabo. V začetku niti ne pokapiraš in celo misliš, da narobe razumeš kakšno zajedljivo pripombo. Težko bi rekel, da je to fovšija. Pa do neke mere razumem tak odnos, ko gre za stvari, ki so ti po srečnem slučaju dane, ampak ta odnos se nanaša tudi na stvari, za katere si se moral potruditi. Se potem malo povlečeš nazaj da ja ne izstopaš in se več družiš s tistimi, ki so približno na istem.
…prijatelji pridejo in tudi grejo.Ne čisto vsi, veliko pa.
Potem pa pridejo drugi.Mogoče še bolj fajn, še bolj prijateljski.
Ker imaš tudi ti sčasoma druge prioritete, poznaš se bolje in ti grejo nekatere stvari na živce.
Na primer take, kot jih opisuješ.
Bodi komunikativna, pa boš spoznala sčasoma tudi take, s katerimi se boš bolje ujemala.
In povem ti – nič posebnega se ti ne dogaja.
Tudi meni se je, pa drugim tudi.
Pač prekineš.In si samo še s takimi, s katerimi se dobro počutiš.
Meni se je to zgodilo pri lastni sestri. Ko smo predlani kupili hišo in jo popolnoma renovirali, se je sestra za 10000{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} spremenila. Prej smo se videvali vsak teden, včasih tudi po večkrat. Zdaj se videvamo 4x letno ob rojstnih dnevih. Jst nisem bila nikoli nobenemu favšeritna. Tudi za njo sem bila vesela, ko si je uredila svojo hišo. Ona pa, če bi favšija gorela, bi bila že prah. Po eni strani sem vesela, da sem uvidela njen pravi obraz, po drugi strani pa zelo žalostna, ker je taka.
Obstajajo, ne skrbi. Samo najti jih moraš – to pa narediš tako, da se obnašaš naravno in se ne sprenevedaš. Z malo sreče, jih prej ali slej najdeš.
In komot si direktna in poveš tudi koliko zaslužiš, saj v taki družbi tudi drugemu želiš dobro in kvečjemu daš še kakšen nasvet kako do zaslužka – da gre še drugim bolje.
Sicer pa so družbe različne in ustrezno res najlažje najdeš brez prenarejanja, ker te že ne začetku obidejo tisti, ki jim ta način ne paše.
jaz včasih skrivam dobrine, se ne mečem ven.
z možem sploh nobenemu ne poveva da imava še eno manjše stanovanje, ker ja ČE bi fovšija gorela… pa vedno so nama govorili kako se imava fajn, da sva na svojem, nihče pa ni videl snahe, ki ne dela (pa zato seveda nimajo), nihče najemnine nekaj let, ki sva jo plačevala, KREDITA pa kot da nisva imela.
zato sva lepo tiho. kaj jih briga. pogosto kupim rabljene cote na bolhi, sebi večinoma na razprodajah, in sem zelo hvaležna, da nama je uspelo nekaj ustvarit (da so tedaj še bile službe!), a zato sva tudi garala, danes ta služba ni boh ve kaj in marsikaj moram požreti. vem da je mladini težko.
s takimi “prijatelji” si nimaš kaj početi…
Si morda pomislila, da se sestra ne počuti več Ok, ko te gleda kako se prikrito bahaš s svojim trenutnim obiljem?
Da ji je težko hoditi nekam (v tvojo dizajnersko opremljeno prebivališče), kjer jo stalno nekaj opominja, da je ona zdaj tista ta manj sposobna sestra?
Prepričana sem, da si se spremenila, morda se bahaš pa sploh veš ne, da to delaš. sestra se je pač, da se zaščiti, čustveno, potegnila nazaj in omejila stike.
Ponavadi se začne s tistimi prepiri za račun v restavraciji, pa predragimi darili za praznike itd. Vse to nekoga, ki nima (toliko) pač zaboli.
ko slovencelj gleda soseda, sorodnika, znanca ali neznanca, ki mu je uspelo, ga namesto veselja ob uspehu drugega, zagrabi najhujša folžija, kar jih je. To je v naravi slovenceljna in proti temu se ne moreš boriti.
Med seboj se običajno družijo ljudje podobnih materialnih okoliščin, če so se okoliščine bistveno zamenjale, potem boš zamenjala tudi krog ljudi.
pa karkoli že imaš moraš skrivat in glasno jamrat kako ti je hudo. To pri slovenceljnih pali.
Pozdravljena
taka je pač situacija pri nas. Sama sem poročena z zahodnoevropejcem in veliko časa preživim tam ter se vedno bolj zavedam kultirnih, socialnih in, če hočeš, mentalnih razlik med majhnim narodom, kot smo mi, ter večjimi državami z močno ekonomijo, politično zgodovino ipd, v smisli Nemčije, Francije ipd. Seveda so tudi tam razlike med sloji in ekonomsko močjo prebivalcev, a se le-te v vsakdanjem življenju dojemajo nekoliko drugače kot pri nas.
Precej manjkrat se zasledi odnos ‘naj sosedu krava crkne’. Če nekdo dela, ima podjetje, je strokovnjak na področju, je uspešen obrtnik, profesor, predavatelj, si lahko torej tudi kaj privošči in zdi se, da je glede tega precej večje razumevanje kot pri nas (res je tudi, da so donosi višji, a to je že druga tema). Se pa pri trošenju daje manj poudarka na glomazne hiše, nove avtomobile in podobna očitna ven metanja, kar je pri nas biser folklore, temveč si ljudje pogosto omislijo potovanja, pohištvo znanih oblikovalcev, umetnost, obleke, dražje športe, zelo pogosto šolanje na odličnih šolah za otroke (otroci gredo zelo hitro od doma, ko gredo študirat – najamejo stanovanja s cimri ipd.), kupijo dodatna stanovanja in jih oddajo…
Zate pa tole: pozabi na druge. Ti veš, kako sta prišla do sredstev, da sta se trudila, da delata. Lahko vse skuriš na grmadi ali pa si s tem kaj privoščiš. Do tega imaš vso pravico in ljudi, ki jih tvoj uspeh spravlja v depresijo ter slabo voljo, ob sebi ne rabiš. Verjemi, da so tudi drugačni. Govorim iz lastnih izkušenj.
…. da ko bo prišla ura vašega odhoda iz planeta Zemlje, boste VSE, čisto vse pustili TUKAJ.
Biti na nekoga ljubosumen in se ga izogibati, ker ima več , je popolnoma nesmiselno, da ne rečem absurdno. Meni osebno materialne stvari ne pomenijo nič, ker nikoli ne vem koliko časa jih bom še lahko “koristila, meni največ pomenijo pristni in iskreni odnosi, ki mi vlivajo življensko energijo.
Ljudje se radi identificirajo z materialnimi dobrinami … to je moje stanovanje, moj vikend, moj avto ….
Vse to je njihovo in tega se oklepajo in kopičijo ‘bogastvo’ …… pa pride hitra bolezen ali nesreča … in vse kar je NJIHOVO ostane tukaj, oni pa praznih rok naprej!
Se strinjam s tem, je pa treba vedeti, da Slovenci nimamo nacionalne izkušnje, da bi kdo z lastnim delom zaslužil.
Za časa Avstroogrske so obogateli tisti, ki so se zlili z oblastjo, s tujcem, kar je bila izdaja slovenskega naroda. Ne, da ti ljudje niso delali, so morali delat, ampak so uspeli, ker so zlezli v zadnjo plat tujega gospodarja, kar ne prinese nekega priznanja za uspeh.
Za časa Juge spet podobno + od 80-ih naprej korupcija in kraje in sinonim za uspešnost je danes pri nas tajkunstvo, varanje, kraja, korupcija. Tudi to ne prinese nekega priznanja.
Ko bomo imeli kolektivno izkušnjo dela s katerim bomo uspešni, potem bomo spremenili način razmišljanja. Saj že obstajajo ljudje, ki vedo, kaj pomeni delati in uspeti, ti razmišljajo povsem drugače.
Tudi denar jemljejo drugače, ne kot sredstvo, da se pokaže vsej okolici, kaj imajo, ampak kot sredstvo, ki služi njim in izpolnjuje njihove želje, pa naj bo to slika Dalija ali potovanje, pač vsak ima svoje želje.
Dober pokazatelj tvojega odnosa do drugih je tisto, kar pri nekom najprej opaziš. Kaj bi zajela v njegov kratek opis? Nekateri ljudje leta ne vedo, kaj predstavlja (kdaj tudi podzavestno) njihove prioritete – ki ne vključujejo zgolj trenutni status človeka in ki se z leti, zorenjem izkristalizirajo.
Tu govorim tudi o karakteristikah in ne le dobrinah. Se zavedaš, kolikšna moč je v svobodi, da se sama odločiš, kaj je tebi pomembno? In da iz tvojega življenja odidejo tisti, ki ti je ne priznavajo? Predvsem pa, da se po vsem ne obremenjuješ z njimi.