danes bi nadirala in tepla
Pravzaprav se kuha v meni že od rojstva vnukinje. Takoj po rojstvu je bila odpeljana na intenzivni oddelek zaradi premalo železa v krvi. Dobila je infuzijo. Tam je ostala 3 dni. Ko se je vrnila k hčeri, in naj bi jo ta začela normalno dojiti, ji dojenje ni šlo. Mala ni potegnila. Hči pa, se za moje pojme ni niti dovolj potrudila, dovolj ji je bilo, da ji je ena izmed sester rekla, da ima take bradavice, in da itak ne bo mogla dojiti. Kupili smo nastavek, vendar tudi skozi njega mala ni pila. Kljub temu, da je mala zgubila na teži, so ju vendarle spustili domov. Potem je prišla babica in upala sem, da si bo vzela malo več časa in hči prepričala, naj vendarle ponudi dojko otročku in še enkrat poizkusi, upala sem, da ji bo pri tem tudi pomagala. Pa ji je samo rekla, da ji bo kmalu zmanjkalo mleka, če si ga bo črpala in po steklenički dajala otroku. Že v porodnišnici, ko sem ji jaz rekla, naj poizkusi še kako drugače dojiti in ne samo leže, me je “nadrla”, in potem sem ji rekla še parkrat ampak neuspešno. Ker je v času poroda prestala kar veliko hudega, se niti nisem upala preveč siliti jo k dojenju.
Ko smo jo pričeli dajati gosto hrano, se mi je vedno dozdevalo, da se ji ne ljubi preveč mučiti z navajanjem. Mali je dala zjutraj mleko, potem sadje, v času kosila je dobila skuto, popoldne pa so ponavadi prišli k meni, pa me je prej poklicala, rekla da je mala lačna in jaz sem ji potem skuhala zelenjavo. Čeprav mi je včasih skoraj prekipelo, sem vedno za malo skuhalo zelenjavo, pravzaprav zelenjavno juho. Skozi poletje sem jo navadila na češnje, maline, jagode, borovnice. Potem ko tega sadja ni bilo več, je nekaj časa pojedla malo mandarin, tudi pomaranče, kivija nikakor ni marala, prav tako ne mara jabolk. Tako je sedaj, razen vloženih borovnic in jagod, zelenjava edina vrsta vitaminov, ki jih dobi. Tudi zelenjave same, razen krompirja, ne je. Tako ji skuham vsaj 3 vrste zelenjave,meso, dodam rezance ali zakuham notri jajce,kadar ni mesa, to pa izredno rada je. In ta teden, ker je mala bolana in je doma pri hčeri, ji je takšno juhico skuhala samo enkrat. Lasje so mi šli pokonci, ko je rekla, da so imeli za kosilo jetrca in krompir. Ko sem rekla zakaj ji ni skuhala juhe, je rekla, da nima zelenjave, in to s takom tonom, kot da nimajo denarja. Ker sva za vnukinjo skoraj vedno z možem kupovala mlečni dodatek, kupila sva vsaj tričetrt plenic, kupila vsaj polovico oblek za vnukinjo, še hčeri in zetu kupiva kaj, kupila vsa jajca in krompir, zetu plačujeva že vsaj eno leto mobitel, tudi denar posodiva, in hči velikokrat za svoje gospodinjstvo nakupi iz naše denarnice, velikokrat pridejo na kosilo, zet je celo poletje , jesen in zimo kosil pri nas. Hudo me je motil njen ton, pa sem bila tiho. V petek in včeraj je bila mala pri meni, za danes pa so načrtovali nek opravek, ki terja dve uri vožnje in še to po 10 uri, ko se konča formula. Potem so imeli namen iti na pico. To mi je hči povedala po telefonu, in ko sem vprašala, kaj pa mala, je rekla, ji bova naročila juho, ali pa če jo pripeljeva k tebi. In ker je ta zelenjavna juha moja “kaprica”, sem rekla, naj jo pripeljeta. Ko so prišli sva šli z vnukinjo takoj nabirat regrat, pravzaprav sem čakala samo na njo, da bo zunaj. Ker je to blizu hiše, zet pa se je pogovarjal še z možem, je šla hči z nama. Potem jo je poklical zet,in ko je dejala vnukinji, mamica pa gre, je ta tako zelo žalostno rekla ne, mami in odšla proti njej. Obema je bilo jasno, da bo mala odšla z njo, hčeri sem rekla še, naj gre iskat zaščito za sonce, zet pa je medtem prav grdo pripeljal do nas. Hči mu je pojasnila, da si vnukinja želi z njima in mu rekla naj jo da v avto. Zet jo je prav grdo posadil na prvi sedež, to pa zaradi tega, ker je imela malo blatne čevlje in mu bo umazala avto. Možu je potem uspelo malo obdržat, da ji ni bilo več hudo, ko sta odšla.
In kaj me boli, jezi, Da se nihče ne ozira na otrokove potrebe in njegov čas. V vrtcu imajo kosilo okoli 11.30 in potem gredo spat. Ni problem, če kdaj pa kdaj ne dobi kosila ob uri, če takrat dobi samo banano, če spi v avtu, moti me, da se to dogaja dokaj pogosto, ko ni v vrtcu. Če je bila mala bolana in doma, ji hči nikoli ni skuhala, do 12.00 je jedla zajtrk, potem kakšen kupljen puding ali skuto ali keks. Kosilo je imela potem ob 14.oo pri meni. Prejšno soboto je dobila antibiotik zaradi angine, jedla ni tri dni čisto nič, šele v torek je pojedla dve žlici juhe. Čeprav smo zetu na zelo obziren, res obziren način povedali, da otrok potrebuje sadje in zelenjavo, se je že dostikrat zgodilo, ko je vnukinja nesla v košček korenja, cvetače, brokolija ali okisane solate v usta, in se zraven pačla, dejal, ja ane to je beek.
Zraven se mu zdi prav fino, da tega ne je, ker tudi on zelenjave ne mara, obožuje pa dunajske zrezke, pečenke, pomfri.
Ne razumem tudi hčere, ki bi morala biti veliko bolj odgovorna zaradi prehrane otroka, saj sama je vso zelenjavo, obožuje sladko zelje, špinačo, cvetačo, brokoli, solato, skratka vseskozi je jedla zelenjavo, jo imela v izobilju, prav tako pa je vedno imela doma jabolka, ostalo sadje pa smo dnevno kupovali. Ne samo, da je ne razumem, pravzaprav sem jezna na njo. Za zeta pa še bolj. Že dostikrat je nad malo zavpil, dere se tud na hči, malo pa je tudi že udaril po rit.
Besna pa zato, ker sem danes hči kar mal nadrla, ko sem šla čistit mali čevlje, da ne bo zetu umazala avta, nadrla sem jo tud, ker se želijo znebiti sedanjega vozička, ki ga potrebujem predvsem jaz, da grevo z malo v naravo, in kupiti marelo, ta pa meni čisto nič ne koristi in ker jih je verjetno pokasirala še od njega, ker se vtikam v malo. Njega pa nisem, čeprav bi ga z užitkom. Za vse nazaj. In besna sem zato, ker to moji vnukinji in hčeri ne bo prav nič koristilo in bo končni rezultat ta, da bom lepo tiho. In lahko zaradi svoje objestnosti odpeljo malo k svoji materi v varstvo, čeprav tega še ni storil, z vnukinjo niti sam še ni bil pri svojih domačih, če že mora domov takrat ko hči nima časa jo vedno pusti pri meni,kajti hči bi dobila živčni zlom, to pa zato, ker bi jo njegova mama nadirala, in tudi udarila bi jo. Tudi za hrano ni občutljiva in bi ji dala kakršno koli salamo, tudi pivo in vino je pri njih dobro za otroka. To pa bi bilo najslabše, kar se ji lahko zgodi.
Mogla sem se izkašljat, in tu bom naredila najmanj škode. Vem, da je imel zet v nekaterih pogledih izredno slabo “vzgojo”, vem da sem ga tud sama marsikje “polomila”, vem da z grobostjo ne bom nič dobrega naredila, vem, da moram zetu govorit lepo obzirno, saj le tako kaj sliši. Ni še dolgo nazaj, ko se mi je zdelo, da me grdo gleda, zato, ker je rekel , ko je vnukinja prevrnila mizico v dnevni sobi, da je to naredila čisto zanalašč, jaz pa sem izjavla, da tega ne more narediti nalašč 20 mes. star otrok. Sicer ima svojo hčerkico srčno rad in jo obožuje, vendar je na momente nemogoč in se obnaša do nje kot do svoje lastnine.
lp
Živjo, j.t.!
Stara sem 25 let, imam majhno hčerkico in zlato mamo, ki dostikrat poskrbi tudi za mojo malo. Predvsem zadnjo polovico tvojega pisanja sem z veseljem prebrala. Te razumem. Moja hčerka je navajena na red okrog obrokov, imam srečo, da pravzaprav vse rada je, tudi babi ji kuha podobno kot jaz.
Na tisto glede dojenja ne glej tako črno – jaz sem se 4 mesece in pol dobesedno ubijala s tem. Mala ni sesala, jaz pa sem si cele dneve iztiskala mleko, da sem ji ga potem dajala po steklenički. Zdaj mi je kar malo žal, da se nisem takrat bolj posvetila sebi, ker velikokrat slišim komentarje, češ, lahko bi dojila dlje. Pa ja!
Kar se prehrane (zelenjave) tiče, je bil oče moje deklice podoben kot tvoj zet. No, jaz sem se vseeno potrudila in kuham ogromno zelenjavnih zadev – obe s hčerko jih imava radi. Posebej nora je na (čim bolj) kislo solato.
Bi pa rada na tem mestu iskreno pohvalila svojo mamo, ki mi neizmerno stoji ob strani, ki jo nadvse spoštujem in imam rada. In ji tudi jaz po svojih najboljših močeh pomagam.
Upam, draga j.t., da se bodo stvari unesle, vem, da ti ni vseeno za vnukinjo. Daj ji svojo ljubezen in poskušaj se čim manj živcirati. Poskusi odmisliti svoje zamere do punčkinih staršev in se posveti (tudi v glavi) le njej. Očitno je veliko pri tebi – uživaj z njo!
Želim ti veliko veselja z vnučko in lepe sončne dneve za sprehode!
Lep pozdrav,
Lena
Draga j.t,
Povedala vam bom nekaj tolažilnih besed, pa vendar to ne pomeni, da se strinjam z delovanjem vaše hčere. Nikakor ne, niti je ne razumem, kako mora ravnati tako neodgovorno do svoje hčerke, saj je vendar to njen otrok, in če mene vprašate, še vedno ni sprejela, da je v njenem življenju sedaj neko malo bitje, zaradi katerega je potrebnega veliko odrekanja, prilagajanja, saj nam v prvih petih letih naš delavnik več ali manj krojijo te male žverce.
Sama imam tri otroke, stare 7 let 5 let in dve leti. Prvega sem imela pri 21-tih letih, in lahko povem, da že od samega začetka skrbno skrbim za te malčke. Redno hranjenje, ( zjutraj vsak dobi po želji, kolikor hoče sveže stisnjen sadni sok, približno pol ure po tem napitku pa še zajtrk, potem je okoli 10 ure sadna malica, ob 13 uri pa kosilo….vedno je raznovrstno in raznoliko, mala gre potem spati, z ostalima dvema se igramo ali se zamotita sama itd ), redno spanje ob enakem vrstnem redu in ob isti uri. ( pozimi je to ob 6h umivanje in napravljanje v pižamo, potem branje pravljic in ob 7h spanje ) poleti se to premakne za največ eno uro in pol……najkasneje spanje ob 9h. Lahko rečem, da sem po drugem otročičku ostala doma, ker je bil res zelo veliko bolan, in mi ni žal. Tudi za mene pride še čas, ko se bom lahko posvetila službi in karieri, ta čas mi je pa zelo dragocen, da se lahko popolnoma posvetim vzgoji svojim trem otročičkom, vseeno pa to pomeni zelo veliko odrekanja svojim željam, itd.
Imamo pa vsako nedeljo izlet v neznano, takrat pa se ta urnik popolnoma podre, jemo včasih tudi v naravi zgolj samo sendviče in pa sadje.
Draga j.t, ne poizkušajte spremeniti delovanje svoje hčere, ker boste samo vi na slabšem. Glejte svojo dobroto iz pozitivne strani, in pomislite raje, kako srečna je lahko vaša vnukinja da vas ima. Če se vi žrtvujete za svojo vnukinjo z veseljem in radostjo, potem ne vidim tu problema. Zaprite oči na ostala dogajanja, in se posvečajte svoji vnukinji še naprej z vsem srcem. verjemite mi, odnesla ob od tega več, kot pa če bi sedaj poizkušala spremeniti delovanje v prvi vrsti svoje hčere in potem še njenega moža. Izgubila bi samo VI. Rekla bi, da bi mogli dati jasno vedeti svoji hčeri, da je čas da se končno postavi na svoje noge in postane odgovorna za svoja dejanja, ( kar trenutno ni, saj vedno išče potuho pri vas doma…..je ena mala scrkljanka ), samo v tem primeru bi ta zadnji najslabši konec potegnila vaša vnukinja, tako da, imate popolnoma zvezane roke. ŽAL.
Zato pa vam polagam roko na srce, pomagajte svoji vnukinji še naprej, ker ji delate samo dobro.
Z upanjem in nasmehom v nov dan vsak dan
Anastazija
Verjetno bi moja tašča in moja mama imeli tudi kdaj kaj podobnega za napisat… morda se, draga j.t. kdaj preveč žreš in ženeš – če sta z može kupila tričert plenic in večino mlečnega dodatka – zakaj? Tvoja hči je odrasla, polnoletna, zato ni več tvoja odgovornost, da skrbiš zanjo. In za njenega otroka.
Če ji daje slabo hrano – eh, tu ni kaj veliko pomagati, razen, da takrat ko otrok je pri tebi, ti skuhaš bolje in bolj zdravo… Če sem te dobro razumela, živijo pri tebi… Morda je to razlog, da te toliko stvari moti – če bi bilo 25 km stran, bi trenutke z malo uživala, v samo vzgojo pa se ne bi mogla “vtikati”. Čeprav ne reče, da se ne bi bilo treba – sodeč pač po tvoji strani zgodbe…
Kaj če bi – predlog – svojo hčero enkrat peljala ven, brez male, naj zanjo poskrbi zet ali tvoj mož, potem pa se z njo resno in brez obtoževanja pogovorila… Glede dojenja pa se mi zdi, da bi bilo najbolje, če preprosto na to pozabiš – ker se mi zdi, da še toliko mesecev po tem, svoji hčerki ne moreš “oprostiti”, ker ni dojila, kot bi morda lahko…
Glede vozička pa – moja mama si je sama kupila voziček (rabljen), da lahko mojega sina ne glede na to, kdaj ga gre pobrat v vrtec in za koliko časa, vozi naokrog… Morda bi – če se želita mlada dva znebiti vozička (domnevam, da to pomeni, da ga želita prodati), ga ti odkupila ali pa se zmenite, da sicer kupijo marelo, ti pa obdržiš stari voziček in daš nekaj novca k novemu…
Je že tako, da je verjetno težko biti babica, ne da bi bil še malo tudi mama… ne da bi kdaj pomislil, da bi kakšno stvar naredil bolje kot lastna hči…
Upam, da boste napetosti kmalu razrešili, čimveč sončka…
Upam, da vse skupaj nisi vzela kot blazno pametnovanje, sploh pa ne kot kritiko… Vendar – s strani mlade mamice, ki ima veliko pomoči s strani babic – mladi včasih pač želimo biti pametni po svoje, če pa čutimo neodobravanje s strani staršev, potem pa morda še bolj… O tem bi morda kdaj kaj pripomnila tudi moja (sicer krasna) taščica…
T.
Draga j.t!
Pohvalno babica, da ti uspe biti tako dobra. Zato imam tudi jaz rada svojo taščo, ker je prav tako ljubeča in skrbna babica.
Veš kaj, pojdi s vojim možem na dopust. 2 tedna. Ko bosta imela hči in zet največ dela. Mogoče bo tako hči spoznala, koliko pomeniš in koliko dela odneseš. Ali pa tudi ne!
Ma zakaj se moramo med sabo kregat in tako naprej???? Samo hudo nam je.
Draga j.t.!
Tudi jaz imam čudovito mamo, ki skrbi za moje tri otroke, saj sva z možem zaradi narave najinega dela pogosto odsotna oba ves dan, včasih pa tudi ponoči. Če ne bi bilo moje mame, bi verjetno morala imeti permanentno varuško.
Menim, da je najbolje, da pozabiš na zamere do staršev otroka in posvetiš ljubezen vnučki. V končni fazi ima otrok svoje starše.
Pogledi na vzgojo in početje se namreč zelo razlikujejo; vzgoja in prehrana pa sta preverjeno najboljši teren in medij za nesoglasja, prepir in zamere (celo na forumu).
Tudi jaz, na primer, nikoli ne kuham (tudi ne za otroke). Že misel na to, da bi ob lepem sončnem dnevu stala za štedilniku, me spravi v depresijo, hi,hi. Ob prostem času gremo ven, smučat, plezat, na izlete, oglede…. jemo najrazličnejše stvari: včasih samo solate, drugič Mac Donald`s, tretjič pomfri, pa enolončnice, pa spet dunajske zrezke, pa minirolade; pa sendviče, vse je odvisno od tega, kje smo. Ni “reda”, jemo, ko smo lačni. Otroci daleč najraje jedo vse vrste testenin, ki jih jaz, na primer, sploh ne maram. Seveda pogosto vzamemo na izlet tudi mojo mamo.
Tudi jaz ne dovolim, da bi mi otroci z blatnimi čevlji skakali po avtu (seveda poskrbim za to, dase prej sezujejo) in tudi nisem dovolila, ko so bili zelo majhni. Tudi hranjenja v avtu ne dovolim. Če pa se kdo izmuzne nadzoru, pa tudi zarohnim.
Pozdrav!
Nina
Draga j.t.,
pazljivo sem prebrala tvoj post, poln jeze in nemoči. Ker se tudi jaz že miselno pripravljam na to, da bom čez nekaj let babica, česar se že zdaj neizmerno veselim, velikokrat razmišljam o tem, kakšna babica bom.
Oprosti, ampak ne morem se znebiti občutka, da te nekatera dejanja tako grozno motijo predvsem zato, ker se zavedaš, da si pri svoji hčerki nekatere stvari ‘zamočila’ in bi jih sedaj pri vnukinji tako zelo rada popravila. Rada bi, da bi bilo vse ‘popolno’ in s tem nehote vnašaš slabo voljo in sebi greniš življenje.
Pravzaprav nimaš veliko možnosti. Kot so ti svetovale že zgoraj, poskrbi za vnukinjo samo takrat, ko je pri tebi, sicer pa se poskusi čimbolj umakniti iz njihovega življenja, pa če te nekatere stvari še tako motijo. Verjamem, da ti je hudo zaradi vnukinje, ki nima pravega reda, a žal je to njihov problem in ne tvoj. Če je tvoja hči malo bolj ‘kavbojska’ mama in njen mož ni čisto po tvojem okusu, so to pač dejstva, s katerimi se boš morala sprijazniti, sicer bo vaše življenje preveč stresno. Spremeniti jih ne moreš, tudi hčerke ne, zdaj več ne.
Uživaj trenutke, ko si sama z vnukinjo, kuhaj ji juhice ( tudi jaz sem ‘bolna’ od tega, da mora otrok jesti zelenjavo in juhice in sadje in imeti red ), pojdi z njo v naravo, posvečaj se ji kvalitetno, že to bo veliko. To bo ogromno.
Te pa čisto razumem, tudi jaz bi na tvojem mestu zelo trpela. Svoji hčerki že sedaj dam kaj za prebrat s foruma in se z njo veliko pogovarjam o njenem bodočem materinstvu. Vidim pa, da bo zelo skrbna mama, čeprav se je mojim vzgojnim metodam strašno upirala, ko je bila otrok. A so se je le prijele.
Bodi zlata babica, za vse ostalo pa si reči – to ni moj problem. Bo najbolje, za njih in za tebe.
Prisrčno te pozdravljam,
Lenja
odkar sem na tem forumu, se mi zdi fino, da imamo tudi babico, ki se na tak nacin zanima o stvareh okrog ‘danasnje mladine’. prisegla sem si, da se bom tudi jaz taka, ko bom sama babica (hehe).
lahko si pa moderna, kolikor hoces, vendarle si se znasla v klasicnem ciklu – tasca-zet in ti grejo tamladi vcasih tudi na zivce. lepo si opisala, kaj dozivljas, kako poskusas pozitivno vplivati na vzgojo vnukinje. in, roko na srce, moram ti cestitati – odlicno ti gre! pri normalnih odnosih, kakrsne ocitno imate, pa tudi dojenje ali zelenjava ne bi resile obcasnih izbruhov custev, ljubosumja, upornistva…
ti povem, kaj rece moja t., kadar se z nami ne strinja: ‘ najbrz bo ze drzalo tako kot pravite.’ hvalezna sem ji, da se na svoj nacin izogiba konfliktom. kajti zivljenje mlade familije je naporno, babicam smo hvalezni, ce nam tempo nekoliko olajsajo.
Uzivaj – vem, da znas,
S.
Oprosti j.t. ne morem si kaj da te malo ne okaram! Če si že svojo hčerko vzgojila v tako nebogljeno in pomoči potrebno scrkljanko vsaj pri vnukinji ne ponavljaj istih napak.
Ko bo vnukinja rastla in videla tvoje nasprotovanje njeni mamici bo vedno hodila k tebi jamrat. Ti ji boš pa dajala potuho v zameno za njeno ljubezen.
Ne plačuj jim stroškov, ne kuhaj kosil, za vnukinjo molče skrbi po svoji želji ..
Le tako ne boš nekega dne zoprna tašča, tečna mama in babica ki ima vedno prav.
SORRY- jaz bi s teboj v hiši težko shajala pa čeprav bi ti naredila vse namesto mene, poravnala pol stroškov, zraven pa pridgala in rovarila…
Bi ti to trpela v hčerkinih letih?
Jaz bi raje imela mamo, ki bi uživala svoje življenje meni pa pomagala res samo takrat, ko bi to sama želela ali bi jo jaz prosila.
Najprej odstavi svojo hči od prsi!
Pa ne zameri- hočem ti le dobro.
lp, NENA
Kako lahko to rečeš? Kako lahko to rečeš, ko pa je j.t točno napisala, da vedno pazi na vnukinjo, da onadva sama okoli hodita, njen pa vnukinjo pripeljeta?
J.t bi lahko se ne vtikala , če bi dobila vnukinjo enkrat tedensko za en popoldne na obisk, ostalo bi pa bila vnukinja doma preskrbljena.
Jaz otroke redno dajem tašči vsak petek popoldne in vsako sredo popoldne moji mami. Prej pa so otroci doma jedli kosilo, in pridejo tja siti.
Enkrat na mesec prespijo pri tašči za čez noč, in enkrat na mesec pri moji mami, pa ne zaradi mene ampak zaradi navajanja na samostojnost mojih otrok, da niso tako navezani na mene, ker sem skoz z njimi, ker ne hodijo v vrtec, ampak ta večji sedaj samo mala šola, jeseni gre ta večji v prvi razred osemletke, ta mali pa v prvi razred devetletke.
j. t……to kar delaš je čisto ok, samo, ne sekiraj se, vso energijo raje posveti svoji vnukinji v času ko je s teboj.
Pozabi na preteklost, o dojenju, o….vsem………posvečaj se vnukinji, in ne razmišljaj preveč o času ko je z njima. Ne sprašuj, vendar zgolj ponudi vnukinji vso svojo dobroto ki je v tebi to je pa tudi vse.
Anastazija
Bom še jaz nekaj dodala. Pričakovala sem, da bo več ljudi odgovorilo, da je v tvojem pisanju bolj opazna jeza, ihtavost, kritika kot kakšna srčna dobrota. Mislim, da je pogosto bolj pomembna energija, ki jo človek oddaja, kot vitamini. Ne vem, kako imate in ali te hči izkorišča, ampak zbodlo me je tvoje naštevanje zamer v vseh točkah, kjer se kaj dogaja drugače, kot si si ti zamislila. Tudi to je oblika egoizma. Zakaj si nakupila vse tiste plenice in obleke, zdaj pa naštevaš svoje zasluge? Moja mama tudi misli, da je bila najboljša na svetu, ker je kuhala zelenjavne juhe, jaz pa sem pri njej veliko pretrpela, ker je bila preveč kritična in perfekcionistična. Rajši bi imela bolj kavbojsko mamo, razen če gre prav za zanemarjanje, tako daleč pa verjetno še niste.
Res zanimivo, kako pri nas očitno še vedno cveti kult cankarjanske matere. Ni čudno, da je potem toliko maminih sinčkov (in hčerkic) – saj so jih tudi vzgajali tako…
Pozdrav D.
Spoštovana J.T., ob vašem prebiranju me je kar pojezilo. Čeprav forume vedno le prebiram, si ob vašem dolgem pismu ne morem kaj, da še jaz ne pridenem svojega mnenja. Ne morem verjeti, da ne doumete, da so vsa vaša vmešavanja v družino vaše hčere veliko več slabega kot dobrega. Ko bi vsaj še vaša hči in zet povedala, kako se počutita ob stalnem vmešavanju z vašimi “pametnimi nasveti”!!! Pustite njihovo življenje pri miru, ker imajo vso pravico, da si življenje uredijo tako, kot je prav njim. Že veliko mater in tašč je s takim ravnanjem, kot je vaše, uničilo zakon. Menim, da vaša hči in zet ne delata nič tako hudo narobe, kot panicirate vi. Pustite jih pri miru in ponudite pomoč takrat, ko vas za to res sami prosijo, v vse drugo pa se nimate pravice vmešavati.
Tako je moje mnenje, napisano iz lastnih izkušenj.
Pa brez zamere.j.t. je pisal/pisala:
>
> Pravzaprav se kuha v meni že od rojstva vnukinje. Takoj po
> rojstvu je bila odpeljana na intenzivni oddelek zaradi
> premalo železa v krvi. Dobila je infuzijo. Tam je ostala 3
> dni. Ko se je vrnila k hčeri, in naj bi jo ta začela normalno
> dojiti, ji dojenje ni šlo. Mala ni potegnila. Hči pa, se za
> moje pojme ni niti dovolj potrudila, dovolj ji je bilo, da ji
> je ena izmed sester rekla, da ima take bradavice, in da itak
> ne bo mogla dojiti. Kupili smo nastavek, vendar tudi skozi
> njega mala ni pila. Kljub temu, da je mala zgubila na teži,
> so ju vendarle spustili domov. Potem je prišla babica in
> upala sem, da si bo vzela malo več časa in hči prepričala,
> naj vendarle ponudi dojko otročku in še enkrat poizkusi,
> upala sem, da ji bo pri tem tudi pomagala. Pa ji je samo
> rekla, da ji bo kmalu zmanjkalo mleka, če si ga bo črpala in
> po steklenički dajala otroku. Že v porodnišnici, ko sem ji
> jaz rekla, naj poizkusi še kako drugače dojiti in ne samo
> leže, me je “nadrla”, in potem sem ji rekla še parkrat ampak
> neuspešno. Ker je v času poroda prestala kar veliko hudega,
> se niti nisem upala preveč siliti jo k dojenju.
> Ko smo jo pričeli dajati gosto hrano, se mi je vedno
> dozdevalo, da se ji ne ljubi preveč mučiti z navajanjem. Mali
> je dala zjutraj mleko, potem sadje, v času kosila je dobila
> skuto, popoldne pa so ponavadi prišli k meni, pa me je prej
> poklicala, rekla da je mala lačna in jaz sem ji potem skuhala
> zelenjavo. Čeprav mi je včasih skoraj prekipelo, sem vedno za
> malo skuhalo zelenjavo, pravzaprav zelenjavno juho. Skozi
> poletje sem jo navadila na češnje, maline, jagode, borovnice.
> Potem ko tega sadja ni bilo več, je nekaj časa pojedla malo
> mandarin, tudi pomaranče, kivija nikakor ni marala, prav tako
> ne mara jabolk. Tako je sedaj, razen vloženih borovnic in
> jagod, zelenjava edina vrsta vitaminov, ki jih dobi. Tudi
> zelenjave same, razen krompirja, ne je. Tako ji skuham vsaj 3
> vrste zelenjave,meso, dodam rezance ali zakuham notri
> jajce,kadar ni mesa, to pa izredno rada je. In ta teden, ker
> je mala bolana in je doma pri hčeri, ji je takšno juhico
> skuhala samo enkrat. Lasje so mi šli pokonci, ko je rekla, da
> so imeli za kosilo jetrca in krompir. Ko sem rekla zakaj ji
> ni skuhala juhe, je rekla, da nima zelenjave, in to s takom
> tonom, kot da nimajo denarja. Ker sva za vnukinjo skoraj
> vedno z možem kupovala mlečni dodatek, kupila sva vsaj
> tričetrt plenic, kupila vsaj polovico oblek za vnukinjo, še
> hčeri in zetu kupiva kaj, kupila vsa jajca in krompir, zetu
> plačujeva že vsaj eno leto mobitel, tudi denar posodiva, in
> hči velikokrat za svoje gospodinjstvo nakupi iz naše
> denarnice, velikokrat pridejo na kosilo, zet je celo poletje
> , jesen in zimo kosil pri nas. Hudo me je motil njen ton, pa
> sem bila tiho. V petek in včeraj je bila mala pri meni, za
> danes pa so načrtovali nek opravek, ki terja dve uri vožnje
> in še to po 10 uri, ko se konča formula. Potem so imeli namen
> iti na pico. To mi je hči povedala po telefonu, in ko sem
> vprašala, kaj pa mala, je rekla, ji bova naročila juho, ali
> pa če jo pripeljeva k tebi. In ker je ta zelenjavna juha moja
> “kaprica”, sem rekla, naj jo pripeljeta. Ko so prišli sva šli
> z vnukinjo takoj nabirat regrat, pravzaprav sem čakala samo
> na njo, da bo zunaj. Ker je to blizu hiše, zet pa se je
> pogovarjal še z možem, je šla hči z nama. Potem jo je
> poklical zet,in ko je dejala vnukinji, mamica pa gre, je ta
> tako zelo žalostno rekla ne, mami in odšla proti njej. Obema
> je bilo jasno, da bo mala odšla z njo, hčeri sem rekla še,
> naj gre iskat zaščito za sonce, zet pa je medtem prav grdo
> pripeljal do nas. Hči mu je pojasnila, da si vnukinja želi z
> njima in mu rekla naj jo da v avto. Zet jo je prav grdo
> posadil na prvi sedež, to pa zaradi tega, ker je imela malo
> blatne čevlje in mu bo umazala avto. Možu je potem uspelo
> malo obdržat, da ji ni bilo več hudo, ko sta odšla.
> In kaj me boli, jezi, Da se nihče ne ozira na otrokove
> potrebe in njegov čas. V vrtcu imajo kosilo okoli 11.30 in
> potem gredo spat. Ni problem, če kdaj pa kdaj ne dobi kosila
> ob uri, če takrat dobi samo banano, če spi v avtu, moti me,
> da se to dogaja dokaj pogosto, ko ni v vrtcu. Če je bila mala
> bolana in doma, ji hči nikoli ni skuhala, do 12.00 je jedla
> zajtrk, potem kakšen kupljen puding ali skuto ali keks.
> Kosilo je imela potem ob 14.oo pri meni. Prejšno soboto je
> dobila antibiotik zaradi angine, jedla ni tri dni čisto nič,
> šele v torek je pojedla dve žlici juhe. Čeprav smo zetu na
> zelo obziren, res obziren način povedali, da otrok potrebuje
> sadje in zelenjavo, se je že dostikrat zgodilo, ko je
> vnukinja nesla v košček korenja, cvetače, brokolija ali
> okisane solate v usta, in se zraven pačla, dejal, ja ane to
> je beek.
> Zraven se mu zdi prav fino, da tega ne je, ker tudi on
> zelenjave ne mara, obožuje pa dunajske zrezke, pečenke, pomfri.
> Ne razumem tudi hčere, ki bi morala biti veliko bolj
> odgovorna zaradi prehrane otroka, saj sama je vso zelenjavo,
> obožuje sladko zelje, špinačo, cvetačo, brokoli, solato,
> skratka vseskozi je jedla zelenjavo, jo imela v izobilju,
> prav tako pa je vedno imela doma jabolka, ostalo sadje pa smo
> dnevno kupovali. Ne samo, da je ne razumem, pravzaprav sem
> jezna na njo. Za zeta pa še bolj. Že dostikrat je nad malo
> zavpil, dere se tud na hči, malo pa je tudi že udaril po rit.
> Besna pa zato, ker sem danes hči kar mal nadrla, ko sem šla
> čistit mali čevlje, da ne bo zetu umazala avta, nadrla sem jo
> tud, ker se želijo znebiti sedanjega vozička, ki ga
> potrebujem predvsem jaz, da grevo z malo v naravo, in kupiti
> marelo, ta pa meni čisto nič ne koristi in ker jih je
> verjetno pokasirala še od njega, ker se vtikam v malo. Njega
> pa nisem, čeprav bi ga z užitkom. Za vse nazaj. In besna sem
> zato, ker to moji vnukinji in hčeri ne bo prav nič koristilo
> in bo končni rezultat ta, da bom lepo tiho. In lahko zaradi
> svoje objestnosti odpeljo malo k svoji materi v varstvo,
> čeprav tega še ni storil, z vnukinjo niti sam še ni bil pri
> svojih domačih, če že mora domov takrat ko hči nima časa jo
> vedno pusti pri meni,kajti hči bi dobila živčni zlom, to pa
> zato, ker bi jo njegova mama nadirala, in tudi udarila bi jo.
> Tudi za hrano ni občutljiva in bi ji dala kakršno koli
> salamo, tudi pivo in vino je pri njih dobro za otroka. To pa
> bi bilo najslabše, kar se ji lahko zgodi.
> Mogla sem se izkašljat, in tu bom naredila najmanj škode.
> Vem, da je imel zet v nekaterih pogledih izredno slabo
> “vzgojo”, vem da sem ga tud sama marsikje “polomila”, vem da
> z grobostjo ne bom nič dobrega naredila, vem, da moram zetu
> govorit lepo obzirno, saj le tako kaj sliši. Ni še dolgo
> nazaj, ko se mi je zdelo, da me grdo gleda, zato, ker je
> rekel , ko je vnukinja prevrnila mizico v dnevni sobi, da je
> to naredila čisto zanalašč, jaz pa sem izjavla, da tega ne
> more narediti nalašč 20 mes. star otrok. Sicer ima svojo
> hčerkico srčno rad in jo obožuje, vendar je na momente
> nemogoč in se obnaša do nje kot do svoje lastnine.
>
> lp
Tjaša in ostale, ki smatrate, da se vtikam v družino svoje hčere. Ravno zaradi tega v bistvu pišem. Da ne bodo moji “zelo pametni in umni nasveti” povzročili razdora med nami ali med njima..
Pri mlajši hčeri in njenem možu ni nikakršnih problemov. Vsem sem tudi jasno povedala, da sem itak najbolj pametna in da itak vse vem ali pa znam, ampak, da nikoli ne mislim ali celo zahtevam, da jih tudi upoštevajo, mojih nasvtov namreč, ali se celo po njih ravnajo. Pravim, če se ti zdi dobro vzemi, če ne pusti. In zaradi tega ne bom prav nič komplicirala, zganjala užaljenosti ali prizadetost. In pri mlajši hčeri in njenem možu stvar deluje, in ko sem prepametna, mlajša le reče, ah mami no in naredi po svoje, z mlajšim zetom pa “vrževa” argumente na mizo in stvar predebatirava.
Starejša pa je drugačna. Po eni strani mi prepušča popolnoma svobodne odločitve o vzgoji, hrani in sploh o vsem, kar se tiče vnukinje. Mirno lahko rečem, da mi jo 100% zaupa.
Sem pa nepopustljiva, ko gre za sadje in zelenjavo. In ker se moji hčeri ni dalo ali se ji ne da skuhati za vnukinjo tisto zelenavo, kosilo za njo in moža je vedno, si pridržujem pravico, da “vzrojim”. Vzrojim pa tako, da ji rečem ah dej no. To pomeni, da izgovor, s katerim mi je postregla ni padel na plodna tla. Seveda mi tega ni zamerila, in je še isti dan kupila zelenjavo in drugi dan povedala, kako hitro je mala vse pojedla. Naj povem še, da ima vnukinja obvezno težave z odvajanjem, če en obrok ni zelenjavni, saj potem kaka zelo trdo. Prav tako sem malo pravzaprav jaz uvajala v nove okuse, ker je vedno dejala, ah sej boš ti, in nekdo je moral popustiti. Je pa sicer glede uživanja sadja in zelenjave enakega mnenja kot jaz in se z mojim popolnoma strinja, le ne da se ji pripravljati zadev.
Starejša hči je poročena 2 leti in od tega je hodila v službo 6. mesecev(brez službe ni po svoji krivdi) in gradita hišo. Tako je zet skoraj vedno na gradbišču, hči pa je skoraj celih 6 mes. delala popoldan, tako da je moje varstvo obvezno. Prav tako je tudi finančni prispevek v njun proračun skoraj obvezen. In nikoli, ampak čisto nikoli ni nihče, ki je od mene ali mojega moža karkoli prejel slišal kakršnega koli očitka. Prav tako se nimam in se ne bom nikoli imela za dobro, pa naj jim dam karkoli, saj vsako stvar dam s premislekom. In ravno tu je sedaj tisti problem. ko hči ne razmišlja naprej, ali pa mogoče razmišlja zgolj v svoje dobro. Voziček želi pravzaprav zamenjati za “marelo” z mlajšo hčero. Pravzaprav ji ga želi na nek način uturati, ker starejša bo za svojega otroka potem itak kupila novega. S takšnim načinom se je strinjal tudi zet, lastnik omenjenega vozička. Ko sem njemu in hčeri rekla, da bo pri mlajši postal sicer lep in ohranjen voziček blaten umazan in še kako drugače zaznamovan, ker pač živi in dela na vrtnariji, in da potem, ko ga bosta želela nazaj, ne bo več v takem stanju. Pa je starejši zet izjavil, ja vzami ga, sicer ga bova itak prodala in kupila marelo. No in tu se pa niti meni ni zdelo fer, da me niti on, niti hči nista vprašala za mnenje, če ga še potrebujem, saj se mi zdi, da sem za njega prispevala posredno. In tako sem se odločila, da morata voz odpeljati, bom brez njega, malo pa bom še vedno pazila.
In sedaj bom najprej mlajši prispevala za nakup vozička, ker je sedaj ona na vrsti, in potem si bom najbrž res kupila starega. Je pa s tem starejša pri meni padla v “slabo” luč, tudi zaradi izjave ki jo je dala o mlajši in nakupu vozička in ta je bila: pol nej pa kup novega, če ima toliko denarja. Koliko ga ima in ga bo imela ona, o tem pa ne razmišlja. Prav tako želi, da ji mlajša kupi nov avtosedež, ker bo stari kmalu premajhen vnukinji, ona pa obdrži starega.
lp
Kajpa če bi kdaj kaj naredila zase!
Ne zato, ker je nekdo na vrsti, ne zato, ker se ti tako zdi prav, ne zato, da se ne bi zamerila,… ampak preprosto zato, ker TI tako hočeš. Pa naj si potem drugi mislijo, kar si hočejo.
Pusti svojim otrokom in njihovim družinam živeti tako, kot hočejo. Za svoje vnuke boš največ naredila, če boš z njimi taka, kot želiš biti ti, kot ti meniš, da je prav. Bodi brez skrbi, da bodo prav kamlu sami ugotovili, ali jim to paše in bodo radi pri tebi, ali ne.
In ne obremenjuj se s stvarmi in življenjem, ki ni tvoje. Tvoji hćčeri sta odrasli in živita po svoje. Ti pa si privošči svoje življenje, vnučke in otrokepa imej za poslastico, nepa za obvezo in breme.
Saj te razumem, ko gledaš kako delajo napake in kako “otrok trpi”. Toda vedi, za je na ta svet tvoja vnučka prišla zavestno in z namenom. Nič ni slušajno.
Lepo se imej in uživalj življenje
Tadeja
Po tem tvojem drugem pisanju je še bolj jasno, da je starejša hčerka vedno od tebe dobivala, kar je potrebovala in želela in zdaj si to “skrb” prenesla na vnukinjo, kar je sicer pohvalno, vendar tvoja hčerka ima zdaj pravo malo igračko, za katero vsake toliko poskrbi, večino bremena pa prelaga nate… Morda bi morala vseeno premisliti in postaviti pravila igre – če popoldne paziš vnučko, si sicer super babi, vendar je ona še vedno njena mami, kar pomeni, da ona poskrbi, da je dete sito, previto, dobro vzgajano in zadovoljno…
Mimogrede, glede prispevkov v proračun mlade družine – tudi mi dobivamo od babic 10 tisočakov za račun za vrtec, kar je njihova želja… A mi nikoli ne gledajo pod prste, če si potem iz svojega honorarja na koncu meseca kupim kaj zase… Glede avtosedežev pa – pri nas smo mi zaenkrat še edina družinica, zato takšnih mahinacij ne moremo izvajati, pa si tudi ne bi dovolili… če gre za dedovanje starih stvari, rečeš “hvala lepa” in kdaj popaziš na otroka ali pa kupiš zavitek plenic, zagotovo pa ne bi zahtevala, da mi nekdo kupi novega, če mu potem jaz dam svojega zmahanega… sori, to pa bi bilo preveč!
Omeji tvojo sicer dobronamerno “skrb” za hčerko in se zgolj posveti vnukinji… pa ne finančno, če ni nuja…
B.
Draga gospa, res se nekaj kuha v vas, vendar ne to kar mislite! V vas se kuha eksremna gospodovalnost ter potreba po upravljanj vseh življenj okoli vas. Dajte se no malce umiriti, ali pa poiščite strokovno pomoč če drugače ne gre!
Pri vas pa otrok zares dobi svojo dozo zelenjave! Najbrž ste vnukinjo seveda vprašali, če ji je to všeč?!? Ali ste kar določili, da ji je?!? Veste, zares obstajamo ljudje, ki so nam všeč tudi zrezki!
Pa ne se preveč vznemirjati, saj niste edina taka gospa. O eni podobni je bila posneta tudi nadaljevanka. “Fina gospa” je bil naslov…