Verjamete v enega partnerja do konca življenja?
Je to sploh možno, da ljudje spoznajo samo enega in edinega partnerja in so z njim do konca življenja, in se ljubijo tudi od začetka do konca življenja? Mislite da smo človeška bitja ustvarjena samo za enega ali da nam je več ljudi usojenih, in ko se pota razidejo se ljudje ločijo in poiščejo nove partnerje?
Ne vemo kdaj bo konec življenja, zato težko rečem..ampak kot kaže-28 let in res ljubezen je globoka, iskrena…prav tako drobne neumnosti in iskrenost med nama. Poznava se od 1.raz.OŠ in sva bila prva drug drugemu. Gradiva še vedno, tako da nisva še dokončana zgodba. Lahko bi pa velikokrat rušila, ampak se oba zavedava kako kratko je življenje.
EU je tko k zakonska zveza. V njej združuje (poligamistično) več partneric. Dokler so imele kak cilj in motiv, je bila ta zveza vroča in zanimiva stvar za vse, ko bodo pa cilji enkrat doseženi se bodo pa vse države začele spraševati: kaj mi bo ta zveza, a mi nebi bilo bolje biti sam.
A ni isto pri moških in ženskah? Skupi se dajo ker skupaj vidjo smisel v tem da se reproducirajo. Ko je ta cilj izpolnjen je samo še vprašanje časa kdaj bo zveza razpadla. Ker če je bil to edini cilj v tej zvezi, pol motivacija hitro pade. Za dolgotrajno zvezo rabiš ustvarjat občutek, da ima zveza nek dolgoročen cilj ki ga ne boš nikol dosegel, boš pa užival v plodovih ki bojo prihajala mimogrede ob tem.
Če pa zveza ne daje nobenih plodov, pa nihče ne vztraja do končnega cilja.
Velik problem v 21. stoletju so družabna omrežja. Vsem je vse dostopno. Izbire je polno. Ker smo sprogramirani potrošniki znamo tut v zvezah mislit da če nam v tej ni kaj všeč, bomo pa “vseskp stran vrgli” in šli iskat novo. Zveze so nam dans vredne tok kot kitajski izdelki. Tako malo da jih ni problema zavržt in si “kupit” novo.
Odnos je garanje, vzajemnost, razumevanje. Kdor je pripravljen delat, bo odnos imel, kdor ma idejo po najmanjši liniji odpora pridt do cilja, bo propadel že na začetku. Zveze brez ciljev so pa tako ali tako nesmiselne in če tega dva ne ugotovita takoj (npr. da ju sam dobr izgled povezuje), bosta pa to zelo kmal ugotovila ko ne bosta razumela kaj od odnosa mata.
Zanimivi so homosexualni odnosi. Ti jim niso tok zanimivi če v njem ne morejo imeti otrok. Zato bi radi dobili pravico do posvojevanja, ker to da sta dva skupi…za celo življenje ne more it. More bit še otrok, da ima njuna zveza nek smisel. Po naravni poti taka zveza smisla nima, ampak človek kakršen je, neumen in trmast, bo tudi pravila prikrijol v nasprotju z naravo zato da bi na račun otrok ustregel parom ki v svoji zvezi otroka ne morejo proizvesti. Zgolj zato da bi jim otrok dal nek drug smisel zakaj hočjo vztrajat pri istospolni zvezi.
No Ljba, to si prav povedala “lahko bi pa velikokrat rušila, ampak se oba zavedava kako kratko je življenje.”
Res, življenje je smešno kratko.
Samo kaj, ko se tega ne zavedamo in še marsičesa se ne zavedamo.
Z vsakim moraš gradit na odnosu in živet vsakdanje življenje ; delat, kuhat, pospravljat……………………….
Menda nekateri mislijo, da pri novem tega ne bo treba, a se vse ponovi.
Tako, da se ne splača menjavat.
Odvisno kaj je za koga partnerska zveza. Če gre tu le za ljubezen (zaljubljenost) potem “bo težka”. V rezmeroma dolgem življenju srečamo še veliko ljudi, med njimi skoraj gotovo koga še bolj “kompatibilnega” z nami, kot je trenutni partner. In po nekaj letih z “novim” se zgodba seveda ponovi :-).
Lahko pa to preskočimo in ostanemo v zvezi z prvotnim partnerjem, saj so tu še druge vezi (otroci, ekonomske vezi) in če se tega zavedata OBA, in se za to tudi zavestno trudita, lahko tudi to uspeva. Seveda vsak od njiju s tem izpušča dneve, morda mesece, evforične ljubezni z nekom drugim (in tudi posledične tragedije ob razhodu). To je pač cena “stanovitnosti”, ki so jo nekateri pripravljeni plačati, drugi pač ne.
Seveda je možno in tega ni tako malo, da ljudje spoznajo prvega, edine in z njim ostanejo do smrti. Če pa je to ljubezen in “tisto pravo”, je pa zelo zelo malo verjetno. Ostajajo pač skupaj, ker kot eden pravi, so se tako odločili oziroma še raje, jih je strah spremembe in vsega, kar sprememba prinese s sabo.
Jaz osebno v nekem idealu verjamem v “ljubezen” in zatorej sem v vsako zvezo (tudi tisto čist prvo) vstopila z mislijo, občutenjem, pripravljenostjo … da je to to in da bom ostala z njim do smrti. Pa se pač ni obneslo. Tudi zato ne, ker jaz življenja z nekom zgolj zaradi “odločitve” ne sprejemam in nikoli ne bom. Nobena tragedija. Sem šla naprej. In v nov odnos z enako “predpostavko”, a spet … ne želim, da me ta determinira in otopi.
Pari,ki so sedaj skupaj 30 let se niso smeli ločevati kar tako,posebej ženske,ni se smelo imeti izvenzakonskih otrok.Zato so ženske vztrajale v zakonu.Dedci pa po svoje…vse jim je bilo dovoljeno.So bili gospodarji.
Danes je vse dovoljeno in ženske niso pripravljene prav nič potrpeti.Ponekod,gospodovalne moškim.Zdi se mi,da vse zveze slonijo na nekem interesu.Dokler je interes,zveza traja.
Tukaj trpijo otroci.
Istospolne zveze…Jih bomo kar kmalu videli z otroci in bo normalno.Otroka še vedno lahko posvojijo v tujini.
Tako,da svet se menja…Mamo nove poglede tudi na zvezo.
Verjamem pa,da je še vedno možno z enim partnerjem do konca življenja.Lepo je biti v zvezi bez interesov.
Tudi elektronski svet…..vsega je…..Ljudje pa so še vedno osamljeni.
Ne vem, koliko let imaš in iz kakšnega okolja izhajaš, ampak tole preprosto ni res. Pari, ki so skupaj okoli 30 let, so se poročali sredi 80. let prejšnjega stoletja in takrat ločitve in nezakonski otroci in take stvari niso bili noben tabu več. Vsaj v okolju, v katerem jaz živim. Nekaj žensk poročenih v tem obdobju se je tudi ločilo. Res je, da v teh časih moški niso toliko sodelovali pri gospodinjstvu kot dandanašnji (ko gre marsikje že za pretiravanje, ko oba skupaj previjata dete in hodita v štacuno in se ženske obnašajo kot da brez dedca tudi prdnit ne morejo več), ampak večina, kar jih poznam, pa ni bluzila po svoje in se obnašala kot da so gospodarji in ženske niso prav nič trpele. In še danes, ko so otroci večine že odšli na svoje, se imajo fino drug z drugim.
Zakaj tako misliš? Če se tebi ni obneslo, se nikomur ne more? Seveda, če pričakuješ, da te bodo 50 let obletavali metuljčki, se motiš. In zato iščeš in iščeš. Iščeš pa dejansko zaljubljenost, ki je pač vedno kratkotrajno čustvo. Če gledaš na partnersko zvezo skozi zaupanje, spoštovanje in medsebojno podporo, pa je bolj razumljivo, da se vzdržuje dolgoročna zveza kot da se skače od enega k drugemu.
Hihi, ti pa ne ločiš 30 let nazaj in 300. Tvoja mama (=30 let nazaj) bi se lahko ločila še bolj enostavno kot ti, ker niti ni bilo treba odvetnika, ne takse in ne nič. Izvenzakonska zveza je bila tudi že takrat izenačena z zakonsko, razen enih par sprememb je bilo kasneje. V glavnem, eno nulo si nekje zgubila…
Zakaj tako misliš? Če se tebi ni obneslo, se nikomur ne more? Seveda, če pričakuješ, da te bodo 50 let obletavali metuljčki, se motiš. In zato iščeš in iščeš. Iščeš pa dejansko zaljubljenost, ki je pač vedno kratkotrajno čustvo. Če gledaš na partnersko zvezo skozi zaupanje, spoštovanje in medsebojno podporo, pa je bolj razumljivo, da se vzdržuje dolgoročna zveza kot da se skače od enega k drugemu.
.[/quote]
Vedno znova me presenetite tu na forumu s še hujšimi kot zgolj jasnovidnimi sposobnostmi. Jaz nič ne iščem zaljubljenosti, ker zelo dobro ločim med zaljubljenostjo in metuljčki in ljubeznijo. Gre le za to, da menim, da je zgolj vstopanje v odnos z neko predpostavko “da je le ta za zmeraj” smiselno in ima neko možnost, da traja, morda res za zmeraj, sicer je že v izhodišču obsojena na neuspeh. Kar pa še ne pomeni, da bom zaradi te predpostavke v odnosu, ki se izkaže, da to ni to, vztrajala … In nisem (pa sem bila poročena in v zvezi, kjer so že davno minili metuljčki … odšla pa, ker, sorry, v zvezi, kjer ljubezni in spoštovanja ni, ne bom). In tudi v tem ne bom, če se nekoč izkaže, da pač “ni” … bolečina gor ali dol. V tem momentu še vedno mislim, da je to to.
Zakaj pa mislim, kot mislim? Ker vidim okoli sebe veliko in slišim veliko in mi je kar slabo, v kakšnih zvezah/zakonih ljudje so … zavoljo? Odločitve? Da ne bom padla s stola … Pa saj, nisem rekla, da se jim ne bo izšlo, z njihovega stališča se jim očitno je … jaz govorim o več kot zgolj “sobivanju zaradi odločitve” in ne, ljubezen ni zgolj spoštovanje in odločitev …
