Starševski čvek

Ali pričakujem preveč?

Default avatar
Delodajalci od mene pričakujejo nadurno delo, nepredvidljiv urnik, delo ob vikendih, in tako dalje. Jaz pa si želim v prvi vrsti skrbeti za dom, otroke, družino. Želim si nezahtevno mirno službico, delati kar je moje delo in iti domov najkasneje ob treh. Seveda pričakujem temu primerno tudi nižjo plačo. Denarja potrebujem le nekaj malega, potrebujem pa biti z družino. Ali sploh še kje obstaja služba, kjer se za delodajalca ni treba tresti in se zanj razpočiti? Ali je to kar pričakujem v teh časih sploh kje še sprejemljivo?
Default avatar
Tudi če se razpočiš, še ni garancija da boš službo obrdžala...če jo seveda prvo sploh najdeš

Služb je manj, brezposelnih pa preveč, glede na potrebe gospodarstva. Rešitv je v dvigu potrošnje, da potrošniki pokupijo izdelke od gospodarstva, gospodarstvo dobi denar in investira v razvoj in delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. Vsaj v teoriji.

V praksi pa delavci jamrajo kako imajo malo za trošiti, delodajalci nudijo nizke prejemke in se čudijo da prodaja padam država hoče svoje, sindikalisti pa še dodatno zbrko delajo na Looney Toons norem trgu.
Default avatar
micka z grička je napisal/a:
Temu se reče fleksibilnost. Z eno besedo j.e.b.a.
Default avatar
micka z grička je napisal/a:
Bom iskreno povedala. Jaz sem bila delodajalcu kar občuten pain in the ass. Ob priložnosti sem mu citirala razne zakonske člene, pogodbene obveznosti, če je bilo potrebno sem napisala kako uradno prijavo in to podpisano, komunicirala samo pisno preko mailov, po potrebi sem šla tudi do najvišjih instanc v sami firmi, ko sem mislila, da so bile kršene moje zakonske pravice sem vmešala še svojega odvetnika, itd. Nikoli, ampak res nikoli nisem dopustila niti najmanjšega kršenja svojih pravic in vedno sem šla na polno. Zakaj? Ker se za svojo službo nisem bala, pa ne zato, ker me ne bi mogli odpustiti, pač pa zato, ker sem vedela, da bom normalno preživela tudi brez službe.
In guess what, zgodilo se je nekaj čudnega. Že par let me delodajalec (nadrejeni osebki) pusti popolnoma pri miru. Ko vprašam glede kake stvari (oddelane ure, dopust, bolniška, karkoli službenega pač), gre vprašanje takoj naprej v pravno službo (firma je velika) in sledi uraden pisni odgovor, vse po pravilih in zakonih. V firmi sem ena redkih, nad katero nihče ne izvaja pritiskov, ne sili v opravljanje nadur in dela drugih zaposlenih (ki so morebiti na dopustu ali bolniški), še opravljati si me ne upajo, zaradi strahu da bi izvedela in sprožila kako štalo (to sem izvedela od ene zaposlene). Skratka, v službo je popolnoma prijetno hoditi in mi prav nič ne manjka. In če me bodo kdaj odpustili (za kar imajo vedno, kot že vsa ta leta, možnost) se pa tudi ne bom sekirala, preživela bom ravno tako, morda celo bolje, kdo ve. Ne vem, morda me pred izgubo službe vsa ta leta rešuje ravno to, da se izgube službe ne bojim.
------------------------------------------------------------------------
"I shut my eyes and all the world drops dead;
I lift my eyes and all is born again." (S. P.)
Default avatar
LaReinaSofia je napisal/a:
Ti si pa robot, ane??
Default avatar
Ne, ona je ponosen pain in the ass.
Default avatar
po nosu je napisal/a:
Oboje skupaj nisem bila nikoli, drugo pa nisem več.
------------------------------------------------------------------------
"I shut my eyes and all the world drops dead;
I lift my eyes and all is born again." (S. P.)
Default avatar
micka z grička je napisal/a:
V tujini je zdaj trend po krajšanju delovnega časa. Pri nas zaenkrat samo Hofer zaposljuje za polovični delovni čas in te plača za 8 ur.
Default avatar
wqetr324 je napisal/a:
Rešitev brezposelnosti je tudi v skrajševanju delovnega časa.