Forum.Over.Net

Starševski čvek

Zvezdana Mlakar gosti gostjo Barbko Špruk zdaj na TV SLO 2

Default avatar

dejstvo

Ta gospa še danes ni zdrava. Bolnike imenuje "soborci"? Je šla v vojno ali na zdravljenje?

Tablet ne bi jedla, ona je prišla tja zdrava? Je pa res, da so ravno bipolarci najbolj problematični pacienti....


Še ena Zvezdanina provokacija več......
Default avatar

errrrrm

Jo bo zvezdana z urinom pozdravila pa bo. Svoji k svojim.
Default avatar

barbka se spoveduje

Ta ženska kar nekaj nabija.....

Zdravil za zdravljenje psihoz je malo morje, enim primejo ena, drugim druga, tu so tudi stranski učinki, ki pri nekaterih zahtevajo zamenjavo zdravil, pri drugih ne.

Če se pacient z novimi zdravi doma (najbrž je ženska rinila domov in prikrivala slabo počutje), morajo svojci nadzorovati njegovo psihično stanje in ustrezno ukrepati. Če bi, ženska ne bi blodila po cervi in napadala sokrajanov.
Default avatar

zlorabe na psihiatriji

Cudovita je. Eni ocitno ne verjamete, da so zdravila kriva za nastanek samomorilnosti in agresije. Ni pa ta zenska agresivna. Veliko ljudi je umrlo zaradi psihiatricnih zdravil .
Default avatar

LaReinaSofia nepr.

zlorabe na psihiatriji je napisal/a:
Govoriš iz lastnih izkušenj?
Default avatar

ne, ni tako

zlorabe na psihiatriji je napisal/a:
Ne trdim, da je vsako zdravljenje uspešno, po navadi se "zaštrika" ravno pri pacientih, kjer prihaja do nezaupanja in posledično do zgodb, kjer pacienti namesto, da bi z zdravniki sodelovali, zdravljenje zavračajo ali pa ga jemljejo kot nekaj negativnega.
Vsak nezaželjen ali negativen učinek zdravil je potrebno reševati z zdravniki, ki potem zamenjajo zdravila. Zdravniki niso bogovi, oni pač predpisujejo zdravila, ki naj bi zdravila posamezne psihoze in samo pacient je tisti, ki jim lahko sporoča, katera zdravila so prava zanj.

Je pa iz besed te govornice takoj vidno, da je celotno zdravljenje vzela kot nekaj negativnega in tako je potem zdravljenje (beri:iskanje zdravil za njeno motnjo) tudi doživljala.
Default avatar

škoda

Škoda, da ženska ne išče - in najde - v sebi vzrokov za nesrečo, odstopanje, že v obdobju srednje šole očitno precejšnje težave s sabo in v posledici z drugimi. Da misli (ali pa le v to prepričuje druge?), da so edini vzrok za njene težave (bila) zdravila.
Ker tako se ji na dolgi rok ne piše najboljše, se mi zdi.

Pa zakaj se tako sramuje svojih težav, da jih skriva za zdravili? Pač bolezen ali motnje, pa kaj?! Če pa žolčnih kamnov, vnetja slepiča ali raka folk ne skriva.
Default avatar

zlorabe na psihiatriji

Ja, LaReinaSofia, iz lastnih izkusenj.

Poleg tega je Barbkina zgodba o skodljivem in prisilnem zdravljenju s skodljivimi zdravili realna slika, kako delajo z ljudmi na psihiatriji tudi danes : privezujejo jih kar tako, jih prisilno injicirajo in ponizujejo in ustrahujejo. Cim si tam notri, si njihov poskusni zajcek in zrtev telesne zlorabe, uporabljajo prijeme za agresivne paciente tudi na cisto mirno in prestrasenih ljudhe in se pri tem posmehujejo kasneje, ce clovek vpije zaradi bolecine! Ti odvzamejo telefon in preprecije vse stike z ljudmi, pod nadzorom smes telefonirat po 5 minut 2 x na dan. Sami so me izpustili, ker mi niso nasli resne dusevne bolezni niti s preiskavo! (psiholoskimi testi.) Pa so se me kljub temu fizicno lotili, so me poskusali naredit za trajnega psihiatricnega uporabnika, a se nisem dala.)

Evropsko sodisce za clovekove pravice je ze dosodilo visoko odskodnino zenski zaradi prisilnega bivanja v norisnici po vec tednov, zaradi prisilnega zdravljenja in odvzema svobode in krsitve pravice do samoodlocanja o zdravljenju, pa ceprav ni nikogar ogrozala :

http://www.delo.si/novice/kronika/odsko ... snici.html

Kaj pa zdaj pravite na to? Ce bi kdo lagal o tem, kaj je prezivel hudega za zidovi norisnice, ne bi zmagal na evropskem sodiscu, ne?
Default avatar

LaReinaSofia nepr.

Praviš, da imaš izkušnje s psihiatričnimi zdravili. Zaradi jemanja le-teh si postala samomorilna in agresivna?
Default avatar

nfwpo3erui

LaReinaSofia nepr. je napisal/a:
dvomim, da se tako zelo razumeš v te stvari, da bi lahko kljuvala še naprej...
Default avatar

zlorabe na psihiatriji

škoda je napisal/a:
Vidis, to kar sama slisim v tem pogovoru, se mi zdi, da je v zivljenju imela samo to smolo, da je bila v soli zrtev medvrstniskega nasilja. Zaradi tega je imela posledicno uniceno samopodobo, kar je realna posledica travme in potem pa ni cudno, ce je imela tezave sama s sabo! Saj tudi zrtev mobinga v sluzbi ni sama kriva, ce nad njo izvajajo mobing. Zato se ji je sosolka opravicila. Ucitelji ji niso pomagali, pa se je zatekla na psihiatrijo, potrta, kjer so jo pitali z zdravili, na katerih se je njeno stanje mocno poslabsalo. Tako kot vidim.

Imas pa prav, bomo videli, kaj ji bo prineslo zivljenje. Drzim pesti za njo in podpiram njen pogum!
Default avatar

nebo in zemlja

Zvezdana, prizemlji se.

NImaš pojma s čim se igračkaš.

V nekem postu zgoraj je dosti resnice..
Default avatar

LaReinaSofia nepr.

nebo in zemlja je napisal/a:
+1
Default avatar

zlorabe na psihiatriji

LaReinaSofia nepr. je napisal/a:
Saj lahko povem. Zaradi nespecnosti so mi dali Paroxat, pa sem ze po par dneh in vsak dan bolj intenzivno cutila do sebe sovraznost, tako in danes tudi vem za vzrok : az+zarad telesn sibkosti, ki nastane zaradi padca natrija, slabo se pocutis in si jezen sam nase. In ta najbolj nevarni antidepresiv povzroci v 1 mesecu veliko stevilo samomorov, dokazano je. Nimam linka, ne da se mi, ampak verjemite, da je paroxetine pac bolj nevaren kot druga zdravila, posebej tezko pa ga je kasneje opustiti zaradi obcutkov elektricnih sunkov v glavi - kljub zelo pocasnemu opuscanju pod nadzorom zdravnika. Sama sem ga kar nehala jemati v 1 tednu, ker antidepresiv pac ni zame. In ne bom nikoli jedla zdravil , ceprav sem kar dosti potrta zaradi svoje zivljenjske situacije in samskosti. Pa prosim, ne me zdaj napadat, da saj sem sama kriva, ce sem samska, tako pac je, enim je v zivljenju lepse, drugim pa slabse.

Psihiatrije so zaprli ze po celi Evropi, ministrica dr. Anja Kopač Mrak je dala to nalogo za izvedbo dezinstitucionalizaije Faklteti za socialno delo in ze delajo na tem .

copy paste :

nedelja, 04. oktober 2015
Kratek mednarodni pregled in predstavitev dezinstitucionalizacije v nekaj izbranih državah (2. del)


Izkušnje z dezinstitucionalizacijo v izbranih državah

Za namene študije bomo na kratko predstavili potek dezinstitucionalizacije v nekaterih državah. Italijo in Anglijo smo izbrali zato, ker sta državi z dolgo zgodovino dezinstitucionalizacije in tudi mednarodna modela, kako se da prehod v skupnost izvesti. Hkrati pa so jo izvedli dva precej različna načina. Češko, Srbijo in Hrvaško pa smo izbrali zaradi povsem nasprotnega razloga, ker so se je lotili pred kratkim (celo za Slovenijo) in so zato njihove izkušnje dragocene.

Italija
Izkušnja dezinstitucionalizacije je v Italiji predvsem povezana z delom Franca Basaglie(1924–1980), ki je uspešnem poskusu demokratizacije, a neuspešni preselitvi bolnikov iz azilske bolnišnice v Gorici (1961 –1969), izvedel popolno preobrazbo tržaške bolnišnice (1973 –1980). Na podlagi tega in drugih poskusov so sprejeli leta 1978 zakon 180, ki je zapovedal dezinstitucionalizacijo po vsej državi.

Zakon 180 iz leta 1978
Prepovedal je prisilne hospitalizacije in zapovedal postopno zapiranje psihiatričnih bolnišnic, prepovedal gradnjo novih, naložil vzpostavitev skupnostnih služb, centrov za duševno zdravje v skupnosti in vzpostavitev majhnih urgentnih oddelkov (največ 15 postelj) v splošnih bolnišnicah. Namesto hospitalizacije proti volji je uvedel ukrep »obvezne zdravstvene obravnave«, ki ga v Trstu izvajajo pretežno zunaj bolnišnice. Ukrep traja največ sedem dni in ga mora na predlog psihiatra in sodišča potrditi župan. Uporabijo ga lahko le v primeru, ko ni mogoče človeku pomagati brez njega. Duh zakona s tem ukrepom bolj obvezuje službe, da ne odrečejo pomoči posamezniku v stiski, saj ima uporabnik, v pogojih dosledno odprtih vrat, možnost center zapustiti (takrat mu osebje mora zagotoviti nujno oskrbo zunaj).

Glavna značilnost italijanske dezinstitucionalizacije je razkroj velikih ustanov in njihova preobrazba v skupnostne službe, ki odgovarjajo na stiske in potrebe na terenu.

Centri duševnega zdravja v skupnosti – teritorialni nosilec skupnostne obravnave
Delujejo štiriindvajset ur na dan vse dni v letu in zajemajo celo območje Trsta. Centri imajo od 10 –14 postelj za krizne namestitve, so družabni centri, v njih imajo uporabniki možnost prehrane, pogovorov z delavci centra, delujejo tudi kot psihiatrične ambulante. So baza za koordinirano in timsko delo na terenu (timski sestanki, izmenjava informacij, skupno (z uporabniki in prostovoljci) načrtovanje dela (za posamezne uporabnike, za skupnost). Bistveni del dela so obiski na domu (družinske, bivalne razmere, zaposlitve, vključevanje v krajevne organizacije, organizacija vsakdanjega življenja, osebni projekti in neposredno financiranje). Koordinirajo delo drugih organizacij in vodijo namestitvene strukture in socialne zadruge (produkcijske za zaposlovanje ljudi z dolgotrajnimi težavami za regularne plače; ali storitvene za dodatno oskrbo).

Trst je še vedno vzor in zastavonoša sprememb, a je reforma zajela do konca prejšnjega stoletja celo državo, v zadnjem času tudi ukinitev zaporskih (forenzičnih) bolnišnic. Sočasno s spremembami na področju duševnega zdravja so potekale tudi spremembe na področju intelektualnih ovir – popolna integracija otrok v redne osnovne šole. Za Italijo danes je značilna teritorialna usmerjenost javnih služb, odlične izkušnje z delovnimi zadrugami in uvajanje asertivne oskrbe, kjer ljudje živijo.

Stanovanjske skupine so bile takoj po razpustitvi bolnišnice pomemben del nadomestne oskrbe . Od 1182 ljudi, kolikor jih je bilo v bolnišnici leta 1971, se jih je tretjina preselila v stanovanjske skupine, zdaj pa jih je v kolektivnih oblikah nastanitve le kakšnih 80, drugi uporabniki žive v samostojnih stanovanjih, kjer imajo zagotovljeno podporo in pomoč (v ožjem področju Benetk sploh nimajo v kolektivnih namestitvah nameščenih uporabnikov).

Anglija
V Angliji so se procesi odpiranja ustanov pričeli bistveno pred italijanskimi, a je do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja potekal bolj počasi, kar je pomenilo boljše razmere v ustanovah in uvajanje vmesnih struktur, v osemdesetih pa, po italijanskih in ameriških zgledih tudi prve pilotske razgradnje ustanov (Knapp in sodelavci, 1992).

Na podlagi ugodnih rezultatov, povečanega pritiska javnosti, pa tudi politične volje za spremembe,[1] je konservativna vlada Margaret Thatcher in pozneje Johna Majorja, sprejela številne ukrepe (zakone, programe, finančne spodbude – npr. dote, visoke vsote denarja, ki jih je s sabo prinesel preseljen uporabnik, so spodbujale lokalne oblasti in pa nevladne organizacije, da so prevzele oskrbo bivših stanovalcev ustanov), ki so spodbujali preselitve, vzpostavljanje novih služb (še posebej v nevladnem sektorju). Za premik v skupnost je bil verjetno najbolj instrumentalen Zakon o skupnostni oskrbi (Community Care Act) iz leta 1992, ki je, z dobrimi in slabimi učinki, temeljito premešal karte na področju oskrbe, nedvomno pa omogočil masovne preselitve iz ustanov v skupnost v razmeroma kratkem času. Shula Ramon poroča, da je v Angliji uspelo zmanjšati število ljudi v psihiatričnih bolnišnicah za več deset tisoč – z skoraj 100.000 na skorajda 10.000 v letih od 1990 do 2000.

K spremembam je prispevalo tudi uvajanje menedžmenta v socialno in zdravstveno varstvo. Menedžerji so zaradi interesa speljati reformo, učinkovitega poslovanja, pa tudi povsem človeških nagibov imeli več posluha za spremembe (in manj razumevanja za ustaljene obrazce delovanja in delitve moči) (Tomlinson 1992).

Češka
Na Češkem pred letom 1990 ni bilo skupnostnih služb in je oskrba v celoti bila institucionalna. Prve institucionalne spremembe so se začele konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pod vodstvom nekaterih zagnanih direktorjev ustanov (Chab v zavodu Horni Pustevny) in v skladu z modernizacijo socialnega varstva (Špidla). Sistematično in sistemsko so se je lotili 2007 z vladno resolucijo o dezinstitucionalizaciji oziroma »transformaciji« socialnovarstvenih ustanov [ii] in jo uvrstili v operativni program črpanja evropskih sredstev (s proračunom 56 milijonov evrov).

Namen projekta je bil sprožiti in pilotirati dezinstitucionalizacijo s celostnimi načrti preobrazbe ustanov, usposabljanjem osebja in oceno potreb uporabnikov. Zajel je 32 ustanov z 3.800 mesti na ozemlju cele Češke. Do leta 2013 se je preselilo iz zavodov 544 stanovalcev od tega več kot petina domov. Po spoznavanju izkušenj iz tujine in načrtovanja dejavnosti so izbrali pilotne ustanove, vsaka pokrajina pa je dobila na voljo 3 milijone evrov za izgradnjo nadomestnih kapacitet v skupnosti, razvoj koordinacijskih timov v vsaki ustanovi in osnovno usposabljanje transformacijskih timov v načelih in poteku dezinstitucionalizacije.
Za izvajanje dejanskega procesa so ustanovili Državni center za transformacijo. Ta je deloval skupaj z delovno skupino ministrstva in strokovnim svetom za dezinstitucionalizacijo in poskrbel za redno podporo na terenu. Del ljudi, ki so bili v centru zaposleni, je deloval lokalno, v zavodih kot spodbujevalci sprememb, del pa nacionalno kot koordinatorji in promotorji sprememb. Po koncu finančne perspektive se je delo centra nehalo, kar je povzročilo delen zastoj v nekaterih okoljih.

Proces dezinstitucionalizacije na Češkem je za zdaj nedokončan. Zastoji so ponekod nastali zaradi administrativnih ovir, pa tudi odpora skupnosti. Nekatera lokalna sredstva, ki so bila namenjena za spremembe, so narobe uporabili (npr. za adaptacijo ustanov). Ustvarili so veliko stanovanjskih skupin, premalo pa spodbujali oblike samostojnega življenja. Prva faza Češke dezinstitucionalizacije je pokazala, da je moč ljudi preseliti tudi zelo hitro, da v skupnosti lahko živijo tudi ljudje, ki potrebujejo intenzivno oskrbo in da je pomembno, da obstaja na državni ravni telo, ki lahko z jasnim mandatom in kompetencami spodbuja in vodi proces.

Hrvaška
Pred letom 2000 na Hrvaškem ni bilo pomembnejših pobud za dezinstitucionalizacijo, potem se je pojavilo več nevladnih organizacij in pobud za spremembe. S podporo tujih donatorjev in angažiranjem domačih znanstvenikov in aktivistov so ustvarili nekaj skupnostnih služb (dnevnih centrov in stanovanjskih skupin) in začeli procese v nekaterih ustanovah (Stančići, Loborgrad, Zadar) (Human Watch, 2010; Klein, 2014).

Bolj intenzivno so se začeli procesi dezinstitucionalizacije odvijati v predpristopnem času. Dezinstitucionalizacija je bila del Strategije razvoja socialnega varstva (do 2016), sprejeli pa so poseben Načrt za dezinstitucionalizacijo in preoblikovanja socialnovarstvenih zavodov, ki je predvideval zmanjševanje institucionalnih kapacitet za tretjino in njegovo izvajanje intenzivirali z dodatnim operativnim načrtom za 2014–2016 (Ministarstvo zdravstva i socijalne skrbi, 2010).

Dezinstitucionalizacija naj bi potekala v treh smereh – zavodi naj bi se preoblikovali bodisi v centre za skupnostno oskrbo in zagotavljalo celostno oskrbo na zaokroženem teritoriju, ki ga bi pokrivalo, bodisi vzpostavili manjše enote za intenzivno dolgotrajno oskrbo v skupnosti ali pa bi jih preprosto zaprli in poiskali druge izvajalce oskrbe (Teodorović in sodelavke, 2013).

Šele ta je skupaj z IPA projektom preoblikovanja ustanov okrepil proces in dosegel bistvene premike (Teodorović in sodelavke, 2013). Načrt velja za 32 zavodov, ki so vstopili v ta proces, zares vidne
premike pa so dosegli predvsem v štirih zavodih: Stančićih, Ozlju, Osijeku in tudi na Reki.

V Stančićih so skupaj s Centrom za rehabilitacijo v Zagrebu so v zadnjih treh letih preselili v skupnost več kot sto stanovalcev, ki zdaj živijo v rejniških družinah (otroci), stanovanjskih skupinah ali pa so se vrnili v svoje družine (s podporo) (Klein, 2014: 10). V Ozlju so povsem zaprli, sicer majhen zavod, tako da so za dve tretjini stanovalcev poskrbeli na področju, ki ga zavod pokriva, druge pa so preselili v domače okolje in jih oskrbujejo nevladne organizacije na terenu. Zavod pa je postal skupnostna služba za oskrbo ljudi na svojem območju. V Osijeku so v dveh letih zaprl eno od dveh enot in preselili skoraj polovico od 180 stanovalcev v skupnost. Dom Turnić (100 stanovalcev) ukinil dislocirano enoto in omogočil 24 stanovalcem življenje v stanovanjskih skupinah, letos pa bodo preselili naslednjih 30 stanovalcev. Odprl pa je tudi dnevni klub in snuje ustanovitev zadruge in začenja z dejavnostmi promocije pravic ljudi s težavami v duševnem zdravju (npr. tedensko oddajo, ki jo bodo na radiu vodili stanovalci zavoda).

Srbija
V Srbiji so se dezinstitucionalizacije najprej lotili na področju otrok zaradi mednarodne afere o nevzdržnem stanju v ustanovah (Mental Disabiliy Rights International – MDRI, 2007). Dostop do sredstev IPA (Instrument za predpristopno pomoč), so omogočili projekt dezinstitucionalizacije zavodov za otroke in mladostnike. Zmanjšali so število vseh otrok v zavodih za 58 %. Razvili so rejništvo in vzpostavili odgovore v skupnosti in z zakonom prepovedali institucionalno oskrbo otrok do tretjega leta starosti (UNICEF 2013).
Zavod Kulina je, na primer, leta 2011 ustavil sprejeme v zavod in do konca leta 2012 iz zavoda preselil vse otroke (88). Vzpostavili so dve glavni obliki oskrbe – specializirano rejništvo (17 otrok) in male družinske skupine (male domske zajednice), kjer živi 12 otrok skupaj s podporo osebja (39 otrok). Preostale otroke (31) so premestili v druge zavode istega tipa (Miletić in Genov 2015).

Leta 2013 so se v Srbiji lotili preoblikovanja ustanov za odrasle. Evropska komisija namreč v skladu z KPI ni dovolila črpati IPA sredstev za obnovo zavodov in ponudila pomoč pri dezinstitucionalizaciji 12 posebnih zavodov (7 za ljudi z intelektualnimi ovirami in 5 za ljudi z duševnimi stiskami) (Republički zavod za socijalnu zaštitu 2015).[iii] S pomočjo projekta (tujih in domačih strokovnjakov) so usposobili vodilni kader v ustanovah, odprli stanovanjske skupine in nekatere druge storitve v skupnosti (dnevno varstvo, zaposlovanje), ustvarili podlago za nacionalno strategijo dezinstitucionalizacije in začeli z ustvarjanjem mreže socialnih in zdravstvenih služb v skupnosti. Nastalo je tudi nacionalno združenje za spodbujanje prehoda v skupnost.
Na splošno lahko povzamemo, da je proces dezinstitucionalizacije po Evropi in svetu potekal neenakomerno. V Evropi so najprej začeli in jo najbolj korenito izvedli v Italiji in Veliki Britaniji, v veliki meri v skandinavskih državah, medtem ko srednjeevropske države (npr. Nemčija in Avstrija, in tudi Francija) zaostajajo. V zadnjih desetletjih se je dramatično zmanjševanje institucionalnih kapacitet pojavilo tudi v drugih sredozemskih državah (Španija, Portugalska, Grčija), medtem ko druge države začenjajo proces (GD za zaposlovanje, 2009). Zemljevid dezinstitucionalizacije nam pove, da sta Severna in Južna precej dezinstitucionalizirani, medtem ko je Srednjeevropski pas še pretežno institucionalen (Kozma in Petri, 2012). Tudi v slednjih, predvsem novih državah, se je proces dezinstitucionalizacije predvsem v preteklih letih močno intenziviral – dezinstitucionalizacija je sprejeta platforma na Češkem in v Estoniji, začenja pa se tudi vseh drugih novih članicah in tistih, ki se pridružujejo.

Dezinstitucionalizacija je bila najbolj opazna na področju duševnega zdravja in varstva otrok, pomembna tudi na področju družbeno onesposobljenih ljudi. Na področju starih je bilo vprašanje dezinstitucionalizacijo na dnevnem redu od konca vojne, a še vedno, kljub zmanjševanju kapacitet v mnogih državah, večinoma prevladuje institucionalno varstvo.

Iz zgoraj opisanih izkušenj lahko povlečemo ključne značilnosti, ki pospešijo proces. Za hitro, učinkovito in uspešno dezinstitucionalizacijo v idealnem scenariju potrebujemo trdno politično voljo za dezinstitucionalizacijo, aktivno vodstvo ustanov, ki bo vodilo in spodbujalo proces in reševalo konflikte, upore in dileme ob dezinstitucionalizaciji na dialoški in demokratičen način, dobro usposabljanje, nove metode dela in organiziranja, sodelovanje civilne družbe in gibanj, predvsem pa zavezanost pravicam in krepitvi moči

[1] Hester (2012) to opisuje z literarno prispodobo popolne nevihte (perfect storm). Šlo je namreč za poroko (ne zaradi ljubezni, temveč koristi) med radikalno opcijo tačerizma in levimi radikali, ki so bili kritični do institucij in tudi nasploh čedalje večje birokratizacije socialne države. Prvi so imeli moč, drugi pa znanje za spremembe.


Češka je zanimiva tudi zaradi tega, ker se je je lotila tudi na ravni sistema in sistematično, s pomočjo črpanja evropskih sredstev. Hrvaška in Srbija pa, ker imata podoben sistem socialnega varstva in socialne politike nasploh, kar nam omogoča, da se lahko iz njihovih izkušenj in napak veliko naučimo.
[ii] V tem času je bila kapaciteta stanovanjskih skupin v okviru nevladnih organizacij 217 mest (v zavodih, vključno s psihiatričnimi bolnišnicami pa čez 100.000) (Šiška, 2007, 2009).
[iii] Pred nacionalnim projektom so v Srbiji imeli že nekaj izkušenj s preselitvami, ki so jih izvedli v okviru manjših projektov mednarodne pomoči in z njimi vzpostavili nekaj stanovanjskih skupin, dnevni center in center za duševno zdravje.
Default avatar

nobenih zlorab ni

zlorabe na psihiatriji je napisal/a:
Ni res, ne laži in ne zavajaj! Tako, kot se tretirajo psihiatrični bolniki v Sloveniji, se tretirajo malokje po svetu! Pri nas vsakega, ki bi ga v tujini že zdavnaj vrgli ven, še zmeraj obravnavajo, požirajo njegove psihične in fizične napade na osebje, izražene psihoze (zaradi odkritega nejemanja zdravil), grožnje svojcev, ki verjamejo bolniku, namesto da bi verjeli osebju....

Predvidevam, da si
- ali bolnik, ki se ne želi zdraviti,ker je v trenutni fazi remisije
- ali svojec takšnega bolnika, ki mu verjame.


V vsakem primeru pa ne laži.
Default avatar

realno

Očitno je Barbka tukaj.... ;-)

Nisi me prepričala, žal. Preveč gorja sem preživela s takšnimi kot si ti in tebi podobni. Ki mislite, da zdravljenja ne potrebujete, dokler ne pride do tega, da poskusite obračunati z nič krivimi ljudmi.
Nekateri se preprosto ne zmorete sprijazniti s tem, da potrebujete zdravila......
Default avatar

zlorabe na psihiatriji

nobenih zlorab ni je napisal/a:
Jaz pa zate predvidevam, da si psihatricna zveta vernica na prostosti, ali pa zaposlena v kaksni norisnici, sicer ne bi takih ven metala.

Zgoraj sem ti skopirala link, da se bodo posebne ustanove zaprle, pa ce se ti pozres, pa se bodo:)

Lazje bo za psihiatricne bolnike in tudi osebje ne bo moglo vec izvajat nasilja . Snemi plasnice iz oci in poglej realno v dogajanje, izpod oci in peresa raziskovalke socialne dlavke Monike Bohinec in prosim, da ti sama prenehas z zavajanjem in laganjem, ker vse to je dokumentirano in EVROPSKO SODISCE ZA CLOVEKOVE PRAVICE je razsodilo v prid zlorabljeni dusevni pacientki in ji za odvzeme prostosti izplacalo 10.000 eur, odpri link zgoraj! Dejstvo je, da nasa stroka zavira razvoj in podpira nasilje za zidovi psihiatrije nad ljudmi, zato seje morala vmesati EVROPA, ki zahteva prepoved prisilnega zdravljenja in spostovanje clovkovih pravic .

Tukaj pa imas Moniko Bohinec :

http://www.delo.si/druzba/panorama/moni ... groza.html

Naj ti skopiram,, da ne bos na pamet govorila spet, ces da ni nasilja, ali pa se skregaj z njo, ne z mano. Tudi jaz vem, da je nasilje tam prisotno. Morda je to odvisno od kraja norisnice, ker imajo v vsakem kraju ljudje drugacen temperament (osebje mislim.) Ce ne bi bilo zlorab, bi evropsko sodisce za clovekove pravice drugace odlocilo, tako pa je nekdanja psihiatircna pacientka zmagala proti Sloveniji ravno zaradi nasilja in zlorabe ss trani psihiatrije.

Monika Bohinec je po poklicu socialna delavka in pri svojem prostovoljnem in profesionalnem delu je, kot mnogi, opazila, da je obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju pri nas neustrezna, nestrokovna, neetična in nečloveška. Stvari se da postaviti drugače, to jo učijo dobre prakse iz tujine in tudi izkušnja dela na področju varovanja pravic teh ljudi ter prizadevanje za to, da bi jim omogočili izhod iz ustanov v življenje, v skupnost. Vsi smo ljudje, pravi, in strah pred tistimi, ki imajo težave v duševnem zdravju, je neutemeljen.

Kaj vas je vodilo k temu, da se zavzemate za pravice ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju?

Že kot srednješolka sem imela izkušnje s psihiatrično bolnišnico. Prijateljica je pri šestnajstih letih odšla v Psihiatrično bolnišnico Ormož. V življenju je bila precej zatrta, vendar ni imela posebnih motenj ali težav. Naenkrat pa se je začela veliko smejati, govoriti neumnosti ... Postavili so ji diagnozo bipolarna motnja. Ko sem šla k njej na obisk, se mi je zdelo nelogično, pravzaprav noro, da naj bi jo tam z zdravili, zaradi katerih je bila omotična in otopela, pozdravili. Potem so jo zvezali, tri dni je samo spala, zbudila se je zvezana. Začela je jokati in to po njihovem mnenju spet ni bilo v redu. Bila sem zaprepadena, a to ni bil edini primer, s katerim sem se od blizu že takrat srečala.

Na fakulteti za socialno delo sem izbrala smer duševno zdravje v skupnosti. Dobivala sem vse več stikov in se seznanjala z ljudmi, ki so imeli izkušnjo s psihiatrijo, ter se čedalje bolj poglabljala v to problematiko. Izkušnja Iz-hoda v letu 2010 pa je bila tako močna, da me je v temelju pretresla. Zamislili smo si Iz-hod iz institucij – kot pohod, s katerim bi javnost opozorili na problem obstoja velikih ustanov. Spraševali smo se o etiki socialnega dela, ki so nas jo na fakulteti učili – kako delati v skladu z njo, če pa sistem tega ne podpira? Delovali naj bi v korist in dobro uporabnikov socialnovarstvenih storitev, tako da lahko ohranijo kar največji vpliv na svoje življenje. Odprtost ustanov je prav tako načelo dela v socialnem varstvu, spoštovale naj bi se človekove pravice in svoboščine, uporabnik mora imeti možnost izbire pomoči in ohranjati in razvijati je treba njegovo samostojnost v naravnem življenjskem okolju. Izkušnja z ljudmi, ki so dolga leta preživeli v institucijah, pa nam je pokazala, da pri delu z njimi te etike ne upoštevajo. In da bomo tudi mi prisiljeni delati v takšnih razmerah. Na pohodu po ustanovah so se nam pridružili stanovalci iz nekaterih zavodov, nekateri samo za nekaj dni ali teden, drugi so šli z nami do konca in potem niso hoteli več nazaj.

Kaj je bilo tisto, kar vam je najbolj dalo misliti?

Ko spoznaš ljudi in slišiš njihove zgodbe, si misliš, kako krivično je, da so že v družinah prestali strahotne stvari (včasih se čudiš, kako so sploh preživeli), potem pa so jih potisnili v institucijo in jih obsodili na maltretiranje vse življenje. Način dela z njimi v institucijah utemeljujejo s tem, da je to najbolj varno zanje. Res je, vsi potrebujemo varnost v življenju, a ta je za vse enaka. Tudi ljudje, ki imajo diagnozo in stiske, imajo svojo življenjsko pot, svoje odločitve in morajo imeti tudi možnost soodločanja o sebi, pa tudi tveganja – tako kot imamo vsi drugi.

Ali ni obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju v zadnjih desetletjih vendarle kako napredovala, postala bolj človeška?

Na površini je videti, kakor da pri nas na tem področju vse lepo deluje, a ko se malo bolj poglobiš, ko slišiš zgodbe ljudi, ko vidiš, kaj se dogaja na mikroravni, to je ena sama groza.

Nekoč sem na obisku v Hrastovcu videla fanta v trenutku, ko je bil sprejet v zavod. Star je bil osemindvajset let, ni jemal zdravil, ki bi jih moral, imel nekaj težav z alkoholom, udaril je svojo mamo in poškodoval avto. Takoj so ga spravili v zavod. Prosil nas je, rotil, naj mu pomagamo na prostost. Potreboval bi le nekaj pomoči, da bi se lahko osamosvojil, ter kakšno psihoterapijo – in lahko bi normalno živel. Žal nismo imeli možnosti za to. Tam se je dolgo upiral. Po letu in pol sem ga spet videla: deloval je uničeno, slinil se je, hodil je ukrivljen v eno stran, premikal se je kot lutka, bil je popolnoma otopel. Si lahko predstavljate, kaj vse so počeli tam z njim? Najverjetneje so ga napolnili z zdravili, da ni več vedel zase. Dejansko je utihnil, ni se več upiral. Zdaj je tak in do smrti bo ostal tam. Bila sem šokirana. Videla sem tudi, kako so se ljudje spremenili, ko jim je iz zavoda uspelo oditi – na bolje, seveda. Pogled od blizu jasno pokaže, da gre za (načrtno) uničevanje ljudi.

Kako hude težave z duševnim zdravjem mora imeti človek, da ga napotijo v psihiatrično bolnišnico ali socialnovarstveni zavod?

Ugotovila sem, da so to večinoma hude socialne stiske, in ne težave v duševnem zdravju. Ljudje zaidejo v brezizhodno materialno stisko in če ta traja dlje, se lahko razvije tudi duševna in tako se hitro znajdejo v instituciji. Duševna stiska je namreč sestavljena iz več dejavnikov, seveda je eksistencialni strah eden od njih. Poznam ljudi, ki gredo na psihiatrijo zato, da dobijo hrano in so na toplem. Gospa, s katero sem delala, mi je pokazala račun za 4900 evrov za enomesečno zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Polje. Paradoks je v tem, da je šla v psihiatrično bolnišnico zato, ker ni imela dovolj denarja za preživetje. Njena zgodba je takšna: mlada je odšla v Nemčijo, tam delala pri nekem arhitektu in se tudi poročila, a je mož začel piti in postal nasilen do nje. Ko se je ločila in vrnila v Slovenijo, je dobila samomorilne misli, znašla se je v duševni stiski. Njeno zdravljenje se je začelo z elektrošoki. (Zdaj je to zdravljenje pri nas z zakonom močno omejeno, dogaja pa se, da ljudi vodijo v zagrebško psihiatrično bolnišnico, to sem izvedela od uporabnikov.) Pred sprejemom v bolnišnico je torej imela urejeno življenje in se ob delu tudi šolala. Pravzaprav bi takrat potrebovala le podporo, da bi lahko duševno predelala in ovrednotila vse, kar se ji je v življenju zgodilo, in laže načrtovala pot naprej. Zdaj je stara šestdeset let. Večkratno »zdravljenje« z elektrošoki in intenzivno zdravljenje z medikamenti sta povzročili, da je njeno življenje odvisno od zdravil. Še en značilen primer človeka je, ki so ga uničili v psihiatriji. Zdaj je približno šestkrat na leto hospitalizirana. Ob dveh majhnih pokojninah, ki ju imata z možem, si namreč ne more privoščiti, da bi si kupovala potrebno dietno prehrano in si še doplačevala zdravila.

Zakaj je še pomembno, da bi za te ljudi skrbeli, jim omogočili pomoč v skupnosti?

Dejansko so izolirani iz socialnega življenja, kot ga imamo drugi – služba, delo, prijatelji, partnerski odnosi, prosti čas, zabava, rekreacija. Vse te stvari se ljudem v institucijah dogajajo na enem kraju z istimi ljudmi, in to je večinoma strokovno zdravstveno osebje – medicinske sestre. Zanimivo je, da v teh ustanovah na, denimo, petsto ljudi delata ena socialna delavka in ena psihologinja, preostalo pa je medicinsko osebje, ki skrbi, da dnevna rutina poteka nemoteno in da vsi vzamejo svoja zdravila. Druga ločitev je geografska, večina teh ustanov je izoliranih. Vsi ljudje pa si, ne glede na svojo stisko, zaslužijo živeti med drugimi ljudmi in dobivati podporo tam, kjer dejansko živijo.

Dolgotrajno bivanje v zavodu je za človeka škodljivo. Verjetno bi bili tudi mi videti in bi se počutili izjemno slabo, če bi nas za nekaj mesecev zaprli in bi se morali podrediti istemu režimu življenja in zdravljenja. Problem je, da ljudje pridejo tja pod prisilo, kar pomeni, da druge možnosti nimajo. Sprejemni oddelek je zaprtega tipa, tako da vsakdo najprej »pade« v zaprti sistem. Njihov dan poteka od obroka do obroka, dobijo tri terapije na dan, kar jih povsem poneumi. Od časa do časa jim priredijo kakšno zabavo pa nekakšno delovno terapijo, v kateri lahko izdelujejo predmete iz gline ali kvačkajo. Spomnim se gospe, ki je bila notri osem let. Rekla je, da so ji dali toliko zdravil, da ni mogla več razmišljati. Butala je z glavo ob steno, da bi sploh občutila, da še živi. Zdaj je zunaj, živi samostojno in prav zdaj gre na zaposlitveno rehabilitacijo.

Bivanje v ustanovi bi moralo biti prehodno, kratkotrajno in v drugačnih oblikah. Delala sem v prehodni stanovanjski skupini za ljudi s težavami v duševnem zdravju. To je bilo stanovanje za pet ljudi. Tam šele lahko vidiš, koliko je človek zmožen poskrbeti sam zase in koliko podpore in kakšno v resnici potrebuje. Videli smo, da človek, ki nekaj let živi v instituciji, izjemno nazaduje. Ko pride ven, je rehabilitacija zahtevnejša in dolgotrajnejša, kot če bi že od začetka dobil primerno podporo.

Ali je obravnava v ustanovah vsaj ekonomsko utemeljena, cenejša kot v skupnosti?

Eksperimentalni projekt individualne obravnave v skupnosti, ki je potekal do leta 2010, je pokazal, da bi bila obravnava v skupnosti na posameznika v povprečju dvesto evrov mesečno cenejša. Institucije so same po sebi, kot stavbe, drage za vzdrževanje, vzdržujejo se graščine in vse tehnično in strokovno osebje. V skupnostnih oblikah dela lahko sodelujejo svojci, prostovoljci, socialna mreža v širšem pomenu besede, in uporabniki sami skrbijo za sebe, nekateri so bolj, drugi manj zmožni. Poleg tega ljudje, ki pridejo iz ustanov, tudi precej zmanjšajo jemanje psihofarmakov, vsaj za 70 odstotkov, če se zdravijo ambulantno. Vse to seveda še dodatno zmanjša strošek podpore. Vendar ni pravega zanimanja, saj ima farmacevtska industrija pri tem velike dobičke in močan vpliv. Odgovor na socialne in duševne stiske pri nas je medicinski sistem zdravljenja.

Kakšna bi bila prava rešitev?

En vidik rešitve je zagotovo stanovanjska politika, ki pa je pri nas skorajda ni. Drugo je pomoč v vsakodnevnem življenju. Nekateri ljudje potrebujejo zagovorništvo pri vsakdanjih opravkih, na primer pri zdravniku ali na centru za socialno delo. Drugi pomoč pri gospodinjstvu, vsaj v začetku, saj po dolgotrajni institucionalizaciji to pozabijo delati. Dejstvo je, da si znajo kavo vsi skuhati, drugega nič. Poleg tega potrebujejo delo za preživljanje, saj socialni transferji ne zadoščajo. V ustanovah nimajo pravice do dela.

Lani sem bila spet v Trstu, oni nimajo psihiatričnih bolnišnic, imajo centre za mentalno zdravje. V njih deluje ekipa strokovnih delavcev, ljudje dobijo obroke, terapije, za večino pa je cilj, da se čim prej osamosvojijo in živijo na svojem, ne želijo biti dolgotrajni uporabniki. Tam ljudi ne smejo držati na zaprtih oddelkih. Če je človek v veliki krizi in presodijo, da je nevaren sebi ali drugim, imajo v splošnem oddelku bolnišnice postelje, kamor pride po posebnem postopku, ki vključuje napotitev zdravnika in dovoljenje svojca, da ga lahko zaprejo tja, a največ za en teden. Povedali so nam, da v zadnjem letu niso imeli niti enega takšnega primera. Poleg tega imajo izdelane mehanizme za vključevanje ljudi v trg dela in urejeno stanovanjsko politiko. Torej le nekaj več kot sto kilometrov od nas stvari delujejo povsem drugače.

Če so v praksi v tujini stvari drugačne, zakaj tudi pri nas ni tako?

Naša psihiatrija kot stroka zavira ta razvoj. Nima niti volje niti vizije, da bi kaj spremenila. V Trstu mi je svetovalka Svetovne zdravstvene organizacije povedala, da imajo najslabše izkušnje s slovenskimi psihiatri. Hodijo po Evropi in pobirajo najslabše možne prakse, da lahko tako utemeljujejo svoje delo. Tudi sama sem videla, da v Mednarodno šolo France in Franca Basaglie, ki je vsako drugo leto, pridejo strokovnjaki z vsega sveta: Argentine, Velike Britanije, Nove Zelandije, Avstralije, Palestine, Grčije in drugih držav ter delijo svoje pozitivne izkušnje in predstavljajo primere dobrih praks. Drugi se pridejo učit, da bi v svoje države lahko nekaj podobnega prenesli. Vendar ni tam nikoli nobenega slovenskega psihiatra.

ŠE KAJ?
Default avatar

ja, še to

Nehaj, no.

Link "odškodnina" - gre za administrativni fiasko bolnice, ki ni imela ustrezno vodene administrativne korespondence glede njene hospitalizacije. Dejansko pa je bila bolna.

Ko boš imel/a izkušnje ŽIVETI z bolnikom, ki zavrača zdravljenje, pa se oglasi. Takšnih zgodb je ogromno, je pa res, da svojci ne vlagajo pritožb zoper lastne otroke. Po navadi beremo o tem v črni kroniki.
Default avatar

zlorabe na psihiatriji

Ko so mene zaprli za 2 dni, so me sami izpustili, saj mi niso nasli dusevne bolezni. Vendar od takrat sovrazim take ustanove zaprtega tipa in sem podpornica skupinske tozbe proti psihiatrom in nasilnemu osebju. Mislim celo, da se clovek bistveno boljse pocuti v zaporu, saj tam ne izgubi svojega cloveskega dostojanstva. Tam v zaporu ima pravico do fizicne nedotakljivosti, o kateri na psihiatriji zal ni govora. Ce slucjano podpises soglasje s sprejemom in nato strinjanje s prostovoljnim zdravljenje, smejo s tabo delat proti tvoji volji karkoli, te zvezat in v rit pikat in kregat in vse. Saj so bili nekateri prijazni, a sem zal videla tudi veiko asilja nad povsem mirnimi pacientkami. Vesela sem, da sem se izognila take vrste zaporu, kjer smejo z mano delat proti moji volji in kricat name v jedilnici, da sem jaz stevilka ta in ta in da ne smem sedeti tu, pac pa za tsto mizo, ker je tam moja stevilka in ne tukaj !!!!!!!

Poglejte še komentarje na temo Monike Bohinec :

Andres08 | nedelja, 10. maj 2015, ob 01:22:50 11 8 0
Očitno se istočasno po celem svetu sprožajo iste razprave.
Pred dvemi dnevi sem si ogledal dokumentarni film, govori pa točno o tem kar govori članek, torej o nehumanosti, oziroma kar morilskem genu psihiatrov. Farmacija, je elektro šoke preplavila z zdravili, ki so ubijalske vrste, saj domislili so si novih bolezni, za katere podlage ni, so pa zdravila.

https://www.youtube.com/watch?v=gvdBSSUviys#t=825

avatar wladymyr | sreda, 13. maj 2015, ob 11:04:56 0 3
Ko stigmatizirani spregovorijo o sebi, lahko postaneji iz-hodniki, da so pohodno na prostosti.
Kdor je kdaj delal v psihiatrični bolnišnici, ve, da ima slehernik - svoje dostojanstvo, svoj jaz, tudi če je "izgubljen"... Psihiatrična pomoč je obvezna. Beri: Viktorja Frankla...
Thomas Szas: produkcija norosti
Janez Rugelj: Dramatična pot


avatar Neznan | torek, 23. julij 2013, ob 20:52:31 19 16 0
Tudi sama sem bila v psihiatrični bolnišnici. Tam zaposleni dežurni psihiater, ki me je sprejel in ostalo medicinsko osebje nimajo pojma kaj delajo. Verjetno sem res potrebovala pomoč, čeprav so me proti lastni volji zadržali, vendar pa je njihov odnos katastrofalen. Že tako me je bilo na smrt strah kaj se dogaja in kaj bodo storili z menoj, nakar me nihče ni razumel, ni poskušal razumeti, samo na silo so me privezali na posteljo in me tam pustili ležati .. sploh ne vem kako dolgo, ker so mi takoj dali ne vem kakšna zdravila, da se ne spomnim ničesar od takrat pa naslednjih 7 dni. V bolnišnico sem prišla po 2-3 dnevih brez spanja in skoraj nisem jedla. Ko sem prišla v bolnišnico, sem jih prosila, da grem spat in se spočijem, preden se karkoli pogovarjamo in preden se odločijo kaj bi z menoj. Prisilili so me, da govorim kaj je z menoj narobe, po tem ko so me privezali na posteljo in tam pustili ležati (zaspati nisem mogla ker zvezan človek v neprijetni poziciji pač ne more spati). Bila sem zelo žejna, saj skoraj nisem jedla dva dni, v sobi ni bilo nikogar, v opazovalnici zraven pa so bili zdravniki. Prosila sem za vodo in nisem vedela ali me sploh kdo sliši. Kozarec vode pa je bil na polički zraven postelje, vendar sem bila privezana. Po eni uri rotenja je prišla sestra in mi dala za pit. Po enem požirku sem se ji hotela zahvaliti, ter sem zmignila z glavo. Takoj je odmaknila kozarec in rekla: "Saj sploh nisi žejna." Odšla je, jaz pa sem vpila za njo, da sem se hotela zahvalit in da bi še. Ni je bilo nazaj.
To je bil najhujši dan mojega življenja. Poleg tega nisem bila nasilna, pa so me vseeno zvezali. Ne spomnim se, kako dolgo sem ležala zvezana, vendar se mi zdi, da sem bila zvezana, ko sem se naslednji dan zbudila. Vendar ne morem reči, ker mi zaradi takšne doze tablet, kot so mi jo dali, ne spomnim celega prvega tedna v bolnici.
Katastrofa, kaj se dogaja v bolnišnicah. Ljudje pridejo tja tako ali tako prestrašeni, osebje pa nima nobenega občutka kako ravnati z ljudmi. Tako ali tako so pa pravi bebci. Pojma nimajo kaj se dogaja v glavah bolnikov, poslušajo te z dvignjeno glavo in ravno držo, kot da imajo neko vednost, v resnici nimajo pa pojma!

avatar wladymyr | sreda, 13. maj 2015, ob 10:47:11 2 1
Poleg zapora je zaprti oddelek na Psihiatriji nadzorovalni sistem osebe.
Poznamo psihiatrijo v dvojem.
duševne bolnike: psihoze in psiho/nevroze itd.
živčne bolnike (pareze, hrbteničarji: išijas ipd., omrtvelost udov

Nadzor v psihiatriji je sicer korekten na Slovenskem, ni privilegijev.

Ko policija pripelje "samomorilca", ga spravijo v paniko in je sodno s forenzikom zaslišan in sprejet na zaprti odd. - da tudii komaj 49 kg žive teže oblečenega nemočno pripeljanega zvežejo in ga uspavajo z injekcijo, meji na fantastični triler.

Psihofarmaki so največ, kar je dosegla postmoderna psihiatrija?
V resnici smo zdravnikom/cam hvaležni za dušezdravstveno skrb.

avatar secufin | torek, 23. julij 2013, ob 11:00:06 7 5 1
Itak! Vendar so preveč oholi, da bi to priznali!

avatar wladymyr | sreda, 13. maj 2015, ob 11:23:13 0 1
Morda boš tam srečal Dimitrija Rupla ali še koga, ki je gluh in slep za sočloveka!
Socialno odvisni so produkcija sodobne inkvizicije, kjer ni dovolj delovne discipline!
Koliko mladih postane odvisnih zaradi - dilerjev in zavoljo motenih vzorov!
Itak, Dimitrij Rupel in tolikero čezčloveških stremuhov, paznikov v institucijah, od kulture do sociale, a so preveč oholi, da bi to priznali!
Najhuje je, da se je protislovenstvo vselilo v duše pojugoslovanjenih tipov nagrajencev, ki seveda niso nikjer doma in kakor roboti brez svojih sstaršev in domače kulture? Represija?
Deložacije tudi nedolžnih!

avatar sonja999 | torek, 23. julij 2013, ob 10:15:45 13 2 11
a socialna delavka komentira delo psihiatrov

avatar lb | torek, 23. julij 2013, ob 10:03:24 16 12 1
Gospodična ima prav - psihiatri (skupaj s podrejenim osebjem) so pri nas še posebej mračna interesna skupina vampirjev, ki ljudi spreminjajo v nezavestne zombije in na njihov račun ohranjanja teh lupin pri življenju skrbijo izključno za svoje javne plače in dotok farmacevtskih "darilc" in podkupnin. Seveda črno mašo časti ZZZS.

Če so Židi v Aušvicu imeli vsaj trohico upanja na osvoboditev, ljudje, ki iz kakršnih koli razlogov pristanejo v slovenskih ustanovah, nimajo niti tega.

Kemomedicina je pri nas edini zakon, za psihologijo še slišati nočejo (preneumen narod za kakšno poglabljanje)..

avatar wladymyr | sreda, 13. maj 2015, ob 11:36:21 2 1
»Uporabniki socialno varstvenih storitev« so uradno že vnaprej formalno nadzorovani kot ponavadi delanezmožni ali jalovi, ko pomeni socialno občinsko centralizirano delo sistem uradnih oseb v svojih pisarnah, ki odločajo tudi osocialni denarni pomoči iz t.i. javnih sredstev. Moč socialne vsake delavke, ki odloča, je nad vsemi v državi: nad ministri, premierjem, državnim predsednikom idr., kajti sleherna socialno varstvenih storitev človeka zaznamuje kot bivvajoče nesposobnega. Sledi policija, sodstvo, zapori… ali izgnanstvo.
Vso takšno revo je treba disciplinirati!
Nadzor socialnega dela je - nuja! ker je vsemoč presegla že vse meje.

avatar devote | torek, 23. julij 2013, ob 07:30:37 15 12 0
bil sem po psih. bolnišnicah kot študent; vse je res, kar je Monika napisala, odnos osebja do pacientov je vzvišen, aroganten , ton glasu zapovedujoč. kot v nekem zaporu. nobene prijaznosti in topline pri osebju... pa ni nihče od pacientov nikomur nič storil. najmanjši spodrsljaj na zaprtem oddelku se takoj kaznuje z mešanico psihotikov in pomirjeval.
še zdravemu se mora zmešati v 1 mesecu.


avatar wladymyr | sreda, 13. maj 2015, ob 10:52:18 1 2
LET NAD KUKAVIČJIM GNEZDOM?
Prijatelj dr. Janez Rugelj je pravil, da v norišnicah ponekod paciente celo pretepajo. Nisem mu verjel, ker sem menil, da je humanost vredna sočutja in psihiatričnega zdravljenja.

Res je, kdor je sprejet na zaprti odd. Psihiatrije, se počuti "kot kup mesa in kosti" - ampak duševni bolniki/ce so lahko nevarni sebi in drugim...

Ah, prijatelj Jože Felc, pisatelj, urednik idrijskih Kapelj - ga ni pacienta, ki bi rekel besedico proti psihiatru! bil je na invalidskem vozičku!