Zanima me, koliko punc iz mlajše generacije (20-30) je še danes pripravljenih ostati na kmetiji in živeti takšen način življenja?
Torej ostati na domači kmetiji ali pa se preseliti k fantu na kmetijo?

Če si fejst, prijazen, razumevajoč, spoštljiv, verjetno marsikatera.

Če iščeš eno, k bo garala kot živina na polju, potem pa ti še pospravljala, kuhala in seksala na komando, pa nobena.

Jaz imam kmetijo in sem v teh letih.

Odvisn je kje je je odrascala in kako je bila vzgojena. Ena iz bloka ki nikol ni mela stika s kmetijo ipd bo tezko sla in delala na kmetiji. Se najde kaka izjema samo redko.
Lej tud fantov ki bi delal na kmetih ni. Sploh takih ki bi razumel kaj pomen ohranjat manjso kmetijo. Recmo 3 goveda 4ha travnika….jih ni. Vsi vidjo sam kalkulacijo in dobickonosnost kmetije in subvencije. In obvezno najnovejso mehanizacijo in nov vozni park.

In imela dom ves v cvetju. Za hišo vrt. Pa nekaj sadnih dreves in oreh.

Od živali: psa, mačke, kokoši (obvezno), dva pujska, kravo. In njive. Domač krompir, koruzo, pšenico.
Cele dneve bi delala z veseljem. Vlagala vse domače, kuhala marmelade. Pekla kruh.

Če bi bil še čebeljnjak nekje ob gozdu – sva zmagala, avtor. Polek vsega bi skrbela tudi za ostarelo tvojo mamo.

Prisežem, vsak dan bi ob 05. uri zakurila, šla v hlev, pogrela mleko in nadrobila ajdove žance z ocvirki v tvojo skodelo.
Ves dan bi bila muska pri hiši, za kosilo pečenka, štruklji in glaž vinca. Vse urejeno, vse čisto, vse z nasmehom.
Pod noč slastne klobase, restan krompir in skleda solate.
Po pranju in glancanju (mimo grede) pa tvoja najpohotnejša diva!

Ni problem v delu na kmetiji. V vsaki službi je treba kaj delat. Problem je v tem, kako se na klasični slovenski kmetiji gleda na snaho. Od ženske se pričakuje, da bo delala, kar se ji reče, da ne bo imela nobenih svojih idej, da bo živela v klanu in pustila tašči, da upravlja z njeno družino, če bo pa kaj narobe, bo pa odšla popolnoma brez vsega, ker ne bo v tem času ničesar svojega zaslužila. Tudi po tridesetih letih dela ne bo nič na tej kmetji njeno, pa niti od moža ne, ampak bo vse od tasta. Če ji kaj ne bo všeč, ji bodo povedali, da je pritepenka, ki se redi na njihovih žuljih. Ko bosta tast in tašča končno umrla po dolgih letih bolezni, ko je bilo samoumevno, da zanju skrbi tamlada, se bosta pojavili sestri iz mesta in – razumljivo – pričakovali, da se ju izplača. Bi se ti to šel?

Mislim, da je veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni kupiti kmetijo in delati po svojih željah in zase. K staršem od nekoga pa noben racionalen človek več ne bo šel.

Moja hčerka je odraščala v manjšem kraju, študirala, končala fakulteto. Bili smo velika razširjena družina, bratje in sestre smo se dosti družili med seboj. Hčerka ni nikoli delala na vrtu, ni poznala razlike med česnom in čebulo, tudi kuhanje je ni veselilo. Potem je spoznala fanta z velike kmetije, se zaljubila, poročila in šla živet na njegovo hribovsko kmetijo v sosednji kraj, ki jo trenutno še vodijo njegovi starši. V nekaj tednih se je naučila odlično kuhati. Z možem imata otroka, čakata (vsaj) še enega, hčerka hodi v službo in dela na kmetiji, kolikor ji pač dopuščata služba in otrok. Tašča jima pazi na otroka, ko je v službi, tašča čez teden tudi kuha za družino, ob vikendih pa ta mlada. Vse delajo skupaj, si pomagajo in se razumejo. Mlada dva gresta še vedno kdaj na kak žur, na koncert, na dopust. Hčerki ni težko pobirati krompirja na njivi, odpadlih sliv, grabiti trave, ipd. Malo težje ji je pri kolinah, ker se ji smilijo živali, sicer pa ravno tako pomaga, ko je kmečki praznik. Z možem sta aktivna pri lokalnih gasilcih… Skratka, če je ljubezen, se da vse.

Lepo napisano, pa seveda je bila dobro vzgojena.

Jaz sem bila pripravljena, in sem se preselila k fantu na kmetijo. Na začetku mi je fant rekel, da od mene ne pričakuje, da bom delala na kmetiji. je bila majhna kmetija – 2 kravi, par hektarov. nič ni bilo od fanta, vse od njegove mame. živeli smo v skupnem gospodinjstvu.

najino življenje je zgledalo tako – on je bil v službi do 3 ali 4, ko je prišel domov, me pogosto niti ni prišel pozdravit, ampak je šel direkt na traktor. z vsemi sosedi so bili skregani. in jaz sem bila cele dneve sama. ko sem želela, da bi šla skupaj kam, je rekel da mi ne brani, ampak da jaz pa lahko grem.

In sem nekega dne res šla – nazaj domov. Ker res nimam namena bit z nekom, ki me dojema kot hišni inventar – ko me rabi, sem ok, ko me ne rabi, pa naj pridno čičam v kotu in čakam.

Mimogrede – ves čas bivanja na kmetiji sem imela službo. Če sem kupila kakšno hrano in skuhala kaj, sem jih slišala, da itak jaz imam rada sam trgovinsko hrano. vse “iz mesta” je bilo slabo.

In veliko kmečkih fantov ima tak napihnjen kmečki ponos in je vse mestno slabo – itak da nobena pametna punca ne bo šla v tako miselnost živet.

Sícer sem zdaj malo starejša kot sprašuješ ti, vendar pred 18 leti sem se porocila na manjšo kmetijo kjer sta še vedno lastnika tast in tašča. Ker se med sabo spoštujemo in si pomagamo nam je živeti bistveno lažje kot bi živeka kje v mestu v 40 kvadratih. Hrano si v večini pridelamo sami, na dopuste hodimo od teden dni smućanja do 14 dni potepanja z avtodomom po evropi ter vmes kako morje. Ja delat pa je treba, vendar dela se ne bojim. Danes je večina kmetij modernizirana in ni težko. Težje je urediti odnose med generacijo. Če se bo pri dedovanju oglasila kaka sestra in zahtevala svoj delež katerega je sicer že dobila se ne bom kregala in se bova odselila saj denar za stanovanje imava našparan.
Vse se da če so ljudje na mestu. Pri 4 dohodkih in pri 8 pridnih rok se več ustvari in več ostane kot pri dveh. Velik plus je vdi varstvo otrok

Ce bi na kmetiji za svoje delo dobili eno solidno placo, potem gre marsikdo z veseljem delat. Ce je pa vprasanje koliko ljudi zeli delat cel dan za pojstlo in hrano, pa v danasnjih casaih pac ne veliko.

Tudi jaz nisem v okviru let, po katerih sprašuješ, pa vendar.
Bila sem blokovska deklina celih 23 let, dokler nisem spoznala svojega “princa” na konju. No, princ ravno ni bil :).
Ni bilo lahko, še vedno je včasih težko, ampak ko gledam nazaj teh 14let in imam ob sebi 2 otroka…ne bi menjala tega življenja za nič na svetu.
Ja…tašča in tast. Uh. Tu so ponavadi res največje težave, saj nikoli nisi dovolj dober, tudi ko vidijo da si, si še vedno slab.
Ampak imela sem srečo oz.jo imam, da mi partner nudi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} oporo, se zna postavit zase, zame. Odkar je prevzel kmetijo je tudi dosti lažje upravljat s stvarmi, delom, saj imava proste roke za NAJINE ideje. Delam torej samo doma in priznam. Ni lepšega delat z živalmi (nimamo tistih za zakol). Tudi za otroka je to najlepše, kar jima lahko nudimo, saj obožujeta živali, večino dneva, ko prideta iz šole in vrtca sta veni…

Avtor te teme…ne bo lahko, ampak ženske smo take, da ko se zaljubimo nobena stvar in nobeno delo, pa četudi je to kidanje dreka, ni težko ali odveč. Moral pa se boš predvsem potruditi, da boš znal doma urediti snahi primerno “okolje”…no, razen če boš izbral trmoglavko in trdoglavko, ki bo znala skozi vse z nasmehom.

Jaz sem bila pripravljena, in sem se preselila k fantu na kmetijo. Na začetku mi je fant rekel, da od mene ne pričakuje, da bom delala na kmetiji. je bila majhna kmetija – 2 kravi, par hektarov. nič ni bilo od fanta, vse od njegove mame. živeli smo v skupnem gospodinjstvu.

najino življenje je zgledalo tako – on je bil v službi do 3 ali 4, ko je prišel domov, me pogosto niti ni prišel pozdravit, ampak je šel direkt na traktor. z vsemi sosedi so bili skregani. in jaz sem bila cele dneve sama. ko sem želela, da bi šla skupaj kam, je rekel da mi ne brani, ampak da jaz pa lahko grem.

In sem nekega dne res šla – nazaj domov. Ker res nimam namena bit z nekom, ki me dojema kot hišni inventar – ko me rabi, sem ok, ko me ne rabi, pa naj pridno čičam v kotu in čakam.

Mimogrede – ves čas bivanja na kmetiji sem imela službo. Če sem kupila kakšno hrano in skuhala kaj, sem jih slišala, da itak jaz imam rada sam trgovinsko hrano. vse “iz mesta” je bilo slabo.

In veliko kmečkih fantov ima tak napihnjen kmečki ponos in je vse mestno slabo – itak da nobena pametna punca ne bo šla v tako miselnost živet.[/quote]

Hehe…sem se ob tvojem postu spomnila na moje začetke v kuhinji. Samo moj je jedel kosilo, ki sem ga skuhala. Špageti bolognese z rdečo omako? Ni šans. Naravni zrezki? Ni šans. Vse premalo soleno. Vse premalo mastno. Sedaj je tako, da ko kuha tašča, moj niti ne pride h kosilu.

sem iz manjšega mesta in priznam, da se na kmetijo ne bi selila. Zdaj, ko pri skoraj 40ih lahko bolj “realno” pogledam na stvari. Všeč mi je, da imava z možem vsak službo, ki nama je cool in zasluživa dovolj tudi za kake nadstandardne stvari. Živimo v stanovanju, ok pogrešam vrtiček, letos sem malo kompenzirala in sadila v lonce. In je čisto dovolj. Kmetija- živali bi nas omejevali. To pomeni nič spontanih izletov, dopustov za podaljšan vikend. In še delo zato, da ti na koncu zraste ali pa ne, da ti uniči toča, suša itd..skoraj vsako leto je nekaj. Krava za mleko, ki ga nihče ne bi pil..hmm ja najbrž sem razvajena ampak jaz res ne vidim užitka v kmetovanju in v temu, da delaš v službi, da preživiš in potem še cele dneve na kmetiji zakaj že??

Odvisno od domačega sina, kakšen je in kako zadeve postavi. Tudi od tamlade seveda.
Treba pa je postaviti mejo: gospodinjstvo tašče in gospodinjstvo tamlade.
Pa vprašanje je tako splošno…..kakšna je to kmetija? Da več ljudi živi od tega, velika?
Ali je to bolj vsakodnevna popoldanska dejavnost, da imajo domačo hrano?

Dejstvo je: da če mlada dva hodita v službo in zaslužita dovolj, pomeni, da se dela popoldne. Naslednje dejstvo je, da če ta mlad, ki je tu rojen in vzgoejn….tega dela ne smatra kot vsakodnevno popoldansko tlako, pozabljate vsi, da so ti otroci domači tako vzgojeni, da jih to delo veseli. Poznam enega, ki ima sedeči šiht 9 ur in po tem rad kaj fizično dela. Je pa razlika, ali mu je to obrobna dejavnost- mogoče za domače meso in domačo hrano, ali pa je to ubijalsko delo doma cel dan, da od tega živi več ljudi….
Ta mlada pa v enem ali drugem prieru……se mora prilagodit. Seveda gledate samo minuse, da mora delati, vendar kaj pa: domača hrana, zapravi manj v trgovini, tašča pazi otroke……..tudi to je veliko vredno.
Včasih še več, kot prosti popoldnevi za kofetkanje, sprehajanje po shoping centrih, jogging….

A je od tega kakšen efekt? Kakšen? Mislite, da boljši?
Dvomim o tem….. Stavim, da delovna tamlada, ne rabi posebaj jogginga….. da popoldne ne zapravi denarja za cunjico in kavo, ki jo vidi. In če jo še veseli, da malo pomiga, ker vidi, kaj ima od tega, ne vidim problema.

Bolj je zadeva zdaj v tem, da se ”ta mladi” nočejo prilagoditi. To pač ne bo šlo.
Nikjer, tudi v mestu v taščini hiši ne.

Poleg tega si večina napačno predstavlja, da je v mestu ”lažje” živeti. Da je to ideal, biti ves popoldna prost in piti kavico, ali se sprehajati…..Pa je res?
OK, je fino, nič ne rečem, vendar vsi pozabljate, da je življenje v mestu dražje, da se moraš kdaj prekleto bolj znat disciplinirat, da ne zapravljaš- ker je vse na dosegu- in da na deželi ceneje prideš čez mesec. Opažam, da nekateri imajo na deželi boljši status, kot bi lahko kdajkoli imeli v mestih.
Poleg tega vse kar ne znaš, moraš plačati.

Na kmetiji pa si dostikrat sosedje bolj pomagajo med seboj, ali ti naredijo kako uslugo za hrano/dva/delo ali podobno. Da domačih drv ne omenjam…..koliko lahko prihraniš, če rabiš natankat polno cisterno olja.
Res je, da jih moraš imeti, pospraviti, razcepiti in se ukvarjati z njimi, da te po tem to pride ”manj denarja”.
Itd….

Tudi ne razumem, ali so na tem forumu res samo mestne gospodične, ki popoldne nimajo kaj početi…….
Sama doma nimam kmetije, smo na obrobju mesta. Pa imam popoldneve (po službi!) zasedene z vrtom, otroci. Da delamo, obtrgujemo, čistimo, kuhamo vse mogoče…..
Pa ne bi zamenjala za neko mestno stanovanje. Sprašujem se, kaj bi počela vse popldneve? In ali je v tem smisel življenja, me veseli? Gotovo ne.

lp,D

In taka pošast kot si ti bo čez en teden ko bo govora o davkih in kmetijski politiki tulila, da je hrana predraga in so kmetje prekomot oz. čez tolik časa, ko bo šlo iz spomina to kar je zapisala danes!
Seveda ne bi šla, taka kot ti, ki sedi na riti z dobro plačo in gleda s katerim se bo povaljala po službi, medtem ko se bo njen tudi valjal okrog!To ste take šoje zgonjene ponavad tazga mnenja!

Ma ja se gre, če je kmetija zadost velika in če je dohodek zadost velik za preživetje družine in otrok, samo moraš bit človek primeren za to!
Ne to, ne te male kmetije, to ni nič, mora bit veliko in dost mleka in mesa za oddajo, da se splača subvencionirat, ne neki majhen kmet! Pa punca vsaj na pribižno naša, ma se jih ne manjka, sam če čemo!

Ne, res to se ni za it, tisto kar jaz rabim dobim pri vsakem, ki ima službo….da bi pa še delala v štali pa na vrtu in njivi od tasta . ..”mislm tu mač”!

In taka pošast kot si ti bo čez en teden ko bo govora o davkih in kmetijski politiki tulila, da je hrana predraga in so kmetje prekomot oz. čez tolik časa, ko bo šlo iz spomina to kar je zapisala danes!
Seveda ne bi šla, taka kot ti, ki sedi na riti z dobro plačo in gleda s katerim se bo povaljala po službi, medtem ko se bo njen tudi valjal okrog!To ste take šoje zgonjene ponavad tazga mnenja![/quote]

Prvič: imam kmetijo. Drugič: kupila sem jo sama. Tretjič: malo pazi na izražanje, prosim.

Aha, imaš! Če bi videli bi verjeli!
Tudi jaz lahko rečem, da imam eno fajn jadrnico nekje v neki marini.

Če so to kmečke punce, gredo na kmete.
Mestne, sploh v Ljubljani, pa ni šans, še niso tolk lačne, da bi po kmetih hodile.

Vprašanje Koliko je še Pravih Žensk dandanes v tej Pokvarjeni Sloveniji , kjer današnji vzgoji otrok Sploh nemoremo reči vzgoja, temveč nevzgoja, ali še bolje povedano : Pokvarjevanje otrok !!! ! !!!

Po mojem jih bomo težko kaj našli Pred Koncem Sveta , … vsaj v Sloveniji Žal – Ne. So pa v Ameriki, pa v Kanadi , pa v Romuniji, pa v Poljski , pa v Rusiji , pav Ukrajini, pa še morda še kje. Pa še Te so Takoooooo Redke, da med 1000 najdeš komaj kakšno !!! ! !!! Torej, pred 2027 jih bomo težko našli , kajti Kriza Človeštva še Ni dovolj narastla . Ko pa Bo, in ko bo število Mrtvih začelo naraščati preko 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} Človeštva, potem se pa že Morda bodo začele prebujati .

Evo, nisem šla na kmetijo in to je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju.
Na kmetiji je ostal možev mlajši brat in tašča veselo fura vse … VSI morajo samo čakati kdaj ona tleskne s prsti in je treba letet. Kosilo se bo zdaj, ta trenutek, ne jutri in ne čez eno uro. Briga njo, če sta ta mlada dva ravno iz službe in še nista pojedla kosila. Treba je it na travnik, pa na njivo, pa v štalo,…. Če je kmetija vsaj tako velika, da bi se lahko preživeli od nje, ampak to je bolj životarjenje in delo zaradi dela samega, ker “kaj bojo pa sosedje rekli, da je štala prazna”!!!!! S sosedi so, bolj kot ne, skregani. Sanjaj ti čudovito medsosesko pomoč. Vsak hodi v službo in popoldne komaj štuka, da porihta svoj grunt. Imej svoj traktor, nakladalko, … baliranje plačaj.
Skratka, daleč od romantike na seniku.