Pogrešanje
S partnerjem sva skupaj dve leti. Oba sva srednjih let. Jaz vdova (s pokojnim možem sva se tudi zelo ljubila zato sem bila dolgo sama), on ločen. Razumeva se odlično, pogovarjava se lahko ure in ure, objemava se, ljubiva, gledava. Problem je, ker ne moreva živeti skupaj, saj imava službo v precej oddaljenih krajih, pa tudi družini za kateri je potrebno poskrbeti. Moj problem je, da sem tako zaljubljena, da sploh ne morem normalno funkcionirati, ko nisem z njim. Kar lebdim, nisem miselno zbrana, nič me ne veseli početi. Če bi bil on z mano imam občutek, da bi lahko delala noč in dan. Moja družina, prijatelji in v službi najbrž nič od tega ne opazijo, ker se presneto potrudim, da je vse ok. To so moji notranji občutki, ki pa jih seveda zaupam tudi svojemu partnerju. On me razume in mi je v podporo. Glede na leta bi morala bit bolj realistična, vendar me je ta ljubezen doletela tako v polno, da se skoraj ne da opisat. Zares mirna in zadovoljna sem samo takrat, kadar leživa objeta, si gledava v oči, se poljubljava ali pogovarjava.
Ta razdalja postaja vedno bolj mučna in naporna.
[/quote]
Tako bi tudi sama odgovorila nekomu tretjemu, vendar zaradi okoliščin sploh ni enostavno. Vidiva se če se le da med vikendom, v kolikor on ni v službi. Sicer živiva vsak v svoji hiši, kjer je velikodela. Sama imambolne starše, ki zahtevajo veliko. Potem so seveda še otroci, ki so sicer že polnoletni, pa vendar … To je prav tesnobno.
Glede na to, da hodiš v službo, imaš otroke in še bolne starše povrhu na skrbi, se čudim da ti sploh ostane še čas za partnerja. Vem, kako je skrbeti za bolne stare starše in do neke točke gre, potem pa pride spoznanje ko vidiš da zaradi njih zapravljaš lastno življenje, saj tudi če kam greš nisi sproščen, ker ne veš kaj te bo čakalo doma. V tem trenutku se je treba pogovoriti z njimi o opciji za dom, ker drugače samega sebe uničiš. Mi smo to doma naredili in stvar rešili učinkovito in brez bolečih zapletov.
Ja, drži, včasih se tudi sama sebi čudim, kako zmorem. Starši niso tolko nesamostojni, da bi želeli v dom. Kje pa, zaenkrat so še kako glavni pri hiši. četudi živimo vsak v svojem stanovanju. Za novega partnerja me še vprašajo ne, pa čeprav mi je prvi mož umrl zaradi bolezni in sem bila z majhnimi otroki več let sama.
Ti živiš za druge ali živiš zase? :/
Vedno nekomu na voljo, staršem, plnoletnim! otrokom….
Se ti ne zdi, da malo pretiravaš s to skrbjo za druge, da v bistvu nimaš lasnega življenja? Pa ne po njihovi krivdi!
Po svoji, ker si čustveno tako vezana na njih, da si domišljaš, da bi vse propadlo, če in ne bi imela “pregleda” nad njimi….
Mislim, da ti bolj njih rabiš kot oni tebe…. :/
Ti veš, da ljubezen dopušča in lahko živi tudi, ko nisi z nekom nenehno skupaj? Ker sta vsak steber zase, ki podpirata skupno streho. Za razliko od zaljubljenosti, ki si lasti. A marsikdo trdi, da je slednje čustvo intenzivnejše, resničnejše, lepše.
Vsak se rodi in umre – sam. Če pa že najdeš nekoga, ki ti res sede v srce, najdeš način, da sta skupaj tako, kot želita.
Ti živiš za druge ali živiš zase? :/
Vedno nekomu na voljo, staršem, plnoletnim! otrokom….
Se ti ne zdi, da malo pretiravaš s to skrbjo za druge, da v bistvu nimaš lasnega življenja? Pa ne po njihovi krivdi!
Po svoji, ker si čustveno tako vezana na njih, da si domišljaš, da bi vse propadlo, če in ne bi imela “pregleda” nad njimi….
Mislim, da ti bolj njih rabiš kot oni tebe…. :/[/quote]
Oh, ja… Eni ste očitno brez problemov, živite s svojimi partnerji skupaj, se vsak dan vidite, se odločate o vsem skupaj… Očitno eni nimamo te sreče in potem smo kar obsojeni, da smo čustveno vezani na druge. Ta tvoj odgovor mi je pa res v pomoč, kar neki. Pa je to forum čusvena inteligenca. Uživljanje v druge, pa take stvari…
Ti veš, da ljubezen dopušča in lahko živi tudi, ko nisi z nekom nenehno skupaj? Ker sta vsak steber zase, ki podpirata skupno streho. Za razliko od zaljubljenosti, ki si lasti. A marsikdo trdi, da je slednje čustvo intenzivnejše, resničnejše, lepše.
Vsak se rodi in umre – sam. Če pa že najdeš nekoga, ki ti res sede v srce, najdeš način, da sta skupaj tako, kot želita.[/quote]
Hvala, lepo napisano in mi je dalo misliti, da sem po dveh letih najbrž še vedno zelo zaljubljena. Bi bilo zanimivo še kakšno tvoje razmišljanje na to temo.
Ti živiš za druge ali živiš zase? :/
Vedno nekomu na voljo, staršem, plnoletnim! otrokom….
Se ti ne zdi, da malo pretiravaš s to skrbjo za druge, da v bistvu nimaš lasnega življenja? Pa ne po njihovi krivdi!
Po svoji, ker si čustveno tako vezana na njih, da si domišljaš, da bi vse propadlo, če in ne bi imela “pregleda” nad njimi….
Mislim, da ti bolj njih rabiš kot oni tebe…. :/[/quote]
Oh, ja… Eni ste očitno brez problemov, živite s svojimi partnerji skupaj, se vsak dan vidite, se odločate o vsem skupaj… Očitno eni nimamo te sreče in potem smo kar obsojeni, da smo čustveno vezani na druge. Ta tvoj odgovor mi je pa res v pomoč, kar neki. Pa je to forum čusvena inteligenca. Uživljanje v druge, pa take stvari…[/quote]
Uf, kako smo občutljivi….
Pa je to forum čusvena inteligenca. Uživljanje v druge, pa take stvari…,
Spraševala si za naše mnenje in si mnenja tudi dobila. Menda nisi mislila, da te bomo božali le v smeri dlake?
Če resnično iščeš rešitve in ne samo obliže na gnojno rano, boš morala razmislit tudi o stvareh, ki ti mogoče ne dišijo najbolj. Pa ne se preveč ozirat na to kako drugi živimo, razmišljaj raje o tem kaj lahko pri sebi predrugačiš, da bi ti bilo bolje.
Jaz sem dobil občutek, da se je avtorica prišla le malo potožit in ne iskat nekih rešitev. Vsaj glede na njene odzive, ko za vsako spremembo že ima pripravljen izgovor, zakaj ne gre. Takemu pa pač ne moreš pomagat drugače, kot da ga le bereš (poslušaš).
Je pa res, da smo tukaj različni ljudje, smo taki, ki takoj iščemo rešitve in so taki, ki iščejo le razumevanje.
Ti živiš za druge ali živiš zase? :/
Vedno nekomu na voljo, staršem, plnoletnim! otrokom….
Se ti ne zdi, da malo pretiravaš s to skrbjo za druge, da v bistvu nimaš lasnega življenja? Pa ne po njihovi krivdi!
Po svoji, ker si čustveno tako vezana na njih, da si domišljaš, da bi vse propadlo, če in ne bi imela “pregleda” nad njimi….
Mislim, da ti bolj njih rabiš kot oni tebe…. :/[/quote]
Oh, ja… Eni ste očitno brez problemov, živite s svojimi partnerji skupaj, se vsak dan vidite, se odločate o vsem skupaj… Očitno eni nimamo te sreče in potem smo kar obsojeni, da smo čustveno vezani na druge. Ta tvoj odgovor mi je pa res v pomoč, kar neki. Pa je to forum čusvena inteligenca. Uživljanje v druge, pa take stvari…[/quote]
Preberi desetkrat svoje pisanje, citirano tule zgoraj, da začutiš svoj zajedljivi ton, ki veje iz njega. 🙂 Manjka samo še, da pokažeš publiki sredinec in utihneš. 🙂
Potem se zamisli… ; kaj paaaaaaaaaa, če je tak zajedljiv ton čutiti v tvojem odnosu do tvojega partnerja, kaj, če taka si in gre počasi ta ton njemu tako na jetra, kot meni že ob prvem branju?! Večina moških si ne želi ob sebi partnerke, ki visi nonstop na njemu, ga ovija, izčrpava in duši, kot oslak travo, fižol prekljo 🙂 ali bršljan hrast in ga počasi in po malem na fin način gricka, najeda in duši do mehkega in spravlja v grob. 🙂
Človek mora najprej znati živeti sam. Pika. Le tak, ki zna živeti sam, zna pustiti partnerju dihati in ga ne duši. Ljubezen ne vsebuje dušenje do mehkega v objemu, ki ne pusti dihati. 🙂 Razdalja je zato test in preizkušnja. Če bosta znala najti rešitev problema, bo razmerje obstalo, če ne, bo umrlo. Oboje bo dobro, za oba, vsako za nekaj. 🙂 Po dveh letih poznanstva je čas, da se pojavi tudi kakšen težji problem realnega življenja, ki ni le “ležanje v objemu, gledanje v oči, poljubljanje, pogovarjanje in seks“, navedba, ki se v odgovorih avtorice ponovi dvakrat in zato pade v oči…, podobno kot – njen zajedljivi ton.
Torej, ne skrbi. Če te zaljubljenost po dveh letih še ni minila, te bo pa po treh, štirih zagotovo, za to mojo izjavo ti lahko izdam pisno garancijo in potrdilo. 🙂 Morda bo z njo minila tudi želja po bližini in problem razdalje od točke A do B se bo razrešil sam od sebe, saj morda za njo ne bo ostalo nič, ne naklonjenost, ne prijateljstvo, ne ljubezen, morda niti spomin, morda pa celo le samo sovraštvo, saj pri ženskah velja v splošnem pregovor;
Aut amat aut odit mulier, nihil est tertium.
Pišeš namreč o zaljubljenosti in ljubezni, kot da je to eno in isto…, kar je naivno. Realno življenje ti bo kmalu pojasnilo, kaj je eno in kaj je drugo. Počakaj na odgovor v skladu s pregovorom;
CONSULTOR HOMINI TEMPUS UTILISSIMUS.
Lep pozdrav
marinec
Oh, ja… Eni ste očitno brez problemov, živite s svojimi partnerji skupaj, se vsak dan vidite, se odločate o vsem skupaj… Očitno eni nimamo te sreče in potem smo kar obsojeni, da smo čustveno vezani na druge. Ta tvoj odgovor mi je pa res v pomoč, kar neki. Pa je to forum čusvena inteligenca. Uživljanje v druge, pa take stvari…[/quote]
Preberi desetkrat svoje pisanje, citirano tule zgoraj, da začutiš svoj zajedljivi ton, ki veje iz njega. 🙂 Manjka samo še, da pokažeš publiki sredinec in utihneš. 🙂
Potem se zamisli… ; kaj paaaaaaaaaa, če je tak zajedljiv ton čutiti v tvojem odnosu do tvojega partnerja, kaj, če taka si in gre počasi ta ton njemu tako na jetra, kot meni že ob prvem branju?! Večina moških si ne želi ob sebi partnerke, ki visi nonstop na njemu, ga ovija, izčrpava in duši, kot oslak travo, fižol prekljo 🙂 ali bršljan hrast in ga počasi in po malem na fin način gricka, najeda in duši do mehkega in spravlja v grob. 🙂
Človek mora najprej znati živeti sam. Pika. Le tak, ki zna živeti sam, zna pustiti partnerju dihati in ga ne duši. Ljubezen ne vsebuje dušenje do mehkega v objemu, ki ne pusti dihati. 🙂 Razdalja je zato test in preizkušnja. Če bosta znala najti rešitev problema, bo razmerje obstalo, če ne, bo umrlo. Oboje bo dobro, za oba, vsako za nekaj. 🙂 Po dveh letih poznanstva je čas, da se pojavi tudi kakšen težji problem realnega življenja, ki ni le “ležanje v objemu, gledanje v oči, poljubljanje, pogovarjanje in seks“, navedba, ki se v odgovorih avtorice ponovi dvakrat in zato pade v oči…, podobno kot – njen zajedljivi ton.
Torej, ne skrbi. Če te zaljubljenost po dveh letih še ni minila, te bo pa po treh, štirih zagotovo, za to mojo izjavo ti lahko izdam pisno garancijo in potrdilo. 🙂 Morda bo z njo minila tudi želja po bližini in problem razdalje od točke A do B se bo razrešil sam od sebe, saj morda za njo ne bo ostalo nič, ne naklonjenost, ne prijateljstvo, ne ljubezen, morda niti spomin, morda pa celo le samo sovraštvo, saj pri ženskah velja v splošnem pregovor;
Aut amat aut odit mulier, nihil est tertium.
Pišeš namreč o zaljubljenosti in ljubezni, kot da je to eno in isto…, kar je naivno. Realno življenje ti bo kmalu pojasnilo, kaj je eno in kaj je drugo. Počakaj na odgovor v skladu s pregovorom;
CONSULTOR HOMINI TEMPUS UTILISSIMUS.
Lep pozdrav
marinec[/quote]
Morda, ste avtor zgornjega zapisa spregledali, da je gospa vdova, ker si se preveč osredotočil na to, da je sedaj po dolgil letih žalovanja in samostojnega življenja srečna z novim moškim.
Življenje? želim vam vse dobro in lepo je brat, da je kdo zaljubljen in ljubljen.
Preberi desetkrat svoje pisanje, citirano tule zgoraj, da začutiš svoj zajedljivi ton, ki veje iz njega. 🙂 Manjka samo še, da pokažeš publiki sredinec in utihneš. 🙂
Potem se zamisli… ; kaj paaaaaaaaaa, če je tak zajedljiv ton čutiti v tvojem odnosu do tvojega partnerja, kaj, če taka si in gre počasi ta ton njemu tako na jetra, kot meni že ob prvem branju?! Večina moških si ne želi ob sebi partnerke, ki visi nonstop na njemu, ga ovija, izčrpava in duši, kot oslak travo, fižol prekljo 🙂 ali bršljan hrast in ga počasi in po malem na fin način gricka, najeda in duši do mehkega in spravlja v grob. 🙂
Človek mora najprej znati živeti sam. Pika. Le tak, ki zna živeti sam, zna pustiti partnerju dihati in ga ne duši. Ljubezen ne vsebuje dušenje do mehkega v objemu, ki ne pusti dihati. 🙂 Razdalja je zato test in preizkušnja. Če bosta znala najti rešitev problema, bo razmerje obstalo, če ne, bo umrlo. Oboje bo dobro, za oba, vsako za nekaj. 🙂 Po dveh letih poznanstva je čas, da se pojavi tudi kakšen težji problem realnega življenja, ki ni le “ležanje v objemu, gledanje v oči, poljubljanje, pogovarjanje in seks“, navedba, ki se v odgovorih avtorice ponovi dvakrat in zato pade v oči…, podobno kot – njen zajedljivi ton.
Torej, ne skrbi. Če te zaljubljenost po dveh letih še ni minila, te bo pa po treh, štirih zagotovo, za to mojo izjavo ti lahko izdam pisno garancijo in potrdilo. 🙂 Morda bo z njo minila tudi želja po bližini in problem razdalje od točke A do B se bo razrešil sam od sebe, saj morda za njo ne bo ostalo nič, ne naklonjenost, ne prijateljstvo, ne ljubezen, morda niti spomin, morda pa celo le samo sovraštvo, saj pri ženskah velja v splošnem pregovor;
Aut amat aut odit mulier, nihil est tertium.
Pišeš namreč o zaljubljenosti in ljubezni, kot da je to eno in isto…, kar je naivno. Realno življenje ti bo kmalu pojasnilo, kaj je eno in kaj je drugo. Počakaj na odgovor v skladu s pregovorom;
CONSULTOR HOMINI TEMPUS UTILISSIMUS.
Lep pozdrav
marinec[/quote]
Morda, ste avtor zgornjega zapisa spregledali, da je gospa vdova, ker si se preveč osredotočil na to, da je sedaj po dolgil letih žalovanja in samostojnega življenja srečna z novim moškim.
Življenje? želim vam vse dobro in lepo je brat, da je kdo zaljubljen in ljubljen.[/quote]
Jaz ji iz srca privoščim, naj traja ta njena sreča za vedno, zato sem ji tudi napisal naj se ne ozira toliko na druge, ker ni res tako nepogrešljiva pri njih kot se to njej zdi in naj ne ima slabe vesti in občutka krivde, če jim ne bo skoz na voljo.
Torej, če naredim povzetek vaših predlogov:
– začnem mislit nase, ker me v bistvu nihče ne potrebuje, ampak vse počnem, ker sama tako hočem in sem čustveno odvisna od staršev,
– starše dam v dom upokojencev,
– prodam hišo z vrtom, ker mi je samo v napoto, enako predlagam (zahtevam) partnerju,
– s kupnino kupiva skupno stanovanje za naju (otroci si bodo že pomagali),
– v službo vsaj eden od naju ne bi več hodl, ker bi bila predaleč, saj denarja tako ne bi več potrebovala, za naju bi bilo dovolj (za otroke bo pa že država poskrbela, saj so polnoletni in tudi, če še študirajo naju to ne moti)
– dve leti je dovolj zaljubljenosti (bogi moj partner je že čisto uničen od moje posesije), sedaj je čas za ljubezen, ker to dvoje je treba ločit, eno je bolj pristno čustvo od drugega
– in takrat bom spregledala, se srečala z realnim življenjem in partnerja zapustila ter ga začela sovražiti
In končno bom soočena sama s sabo, samostojna bom, brez staršev, otrok, ljubljenega, zaljubljenosti, ljubezni.
Svobodna, končno:)
Hvala vam, vsakemu posebej, še posebej houku, onetu in moderatorju dr. Marku Ivanšinu.
Ostalim komentatorjem pa 🙂 in ljubezni v življenju
V bistvu si sedaj šla v drugo skrajnost od svoje. Poskusi se zdaj umestiti med to, kar počneš sedaj in med to, kar si napisala, kot tvoj povzetek. Pa bo. 🙂