Zaljubljena u geja
Zdejle se pa res moram izpovedat.
Zaljubila sem se u fanta ki je gej. Da je gej vejo tud njegovi vsi prijatli in tisti ki ga poznajo. Je zlo prijazen, zlo dobr zgleda, hud je. Vem, sej boste rekl, pozab ga, odmisl ga, gej je, pust ga pr mir, sam jst ga nikakor ne morem zbit iz glave, pa se zlo trudim. Dostkrat ga srečam u mestu in me pozna tko na videz in ko si izmenjava kakšen pogled sem u devetih nebesih. Tko lepe učke, lep prijazen nasmeh, spedenan u nulo… Neki se ukvarja z modnim oblikovalstvom. Tud u gledališču ga velikkrat vidim. Men se meša in zlo me boli to ko vem, da ne bo nikol moj, da nimam niti mejhne možnosti ker je gej.
Sam tolk da sem napisala. Sej vem, da mi ne morte pomagat. 🙁
Razumem te, ker sem bila sama v isti situaciji. Vizualno sploh ni kaj posebnega, meni seveda najlepši, ampak srce pa iz čistega zlata. Ne vem sploh, kolikokrat sem se mu jokala v naročju, še vedno je moj zaupnik, vse. Bila sem celo med prvimi, katerim se je ”razkril” in tisti dan je še vedno eden izmed bolj nesrečnih v mojem življenju. Jokala sem 2,3 dni, potem pa sem ugotovila, da se s tem ne bo nič spremenilo, da lahko z nepotrebnimi iluzijami zapravim najino prijateljstvo. Vedela sem, da se lahko na glavo postavim, pa bo še vseeno zaljubljen v moškega, ne bo šel naenkrat med ženstvo, ker je to del njegove biologije (žal).
Težko je bilo, ampak verjela ali ne, počasi je lažje. Zdaj imam sama fanta in priznam, šele učim se ga ljubiti – pri meni ni imel začetnega wow efekta, ampak sem v zvezi počasi ugotovila, kako gre tisti občutek propadanja stran. Zdaj se lahko pogovarjava o fantih in ne zdi se mi več, kot da mi srce s puščico prebada. Še vedno se kdaj pa kdaj zalotim, ”kaj pa če”… ampak se hitro ustavim. Zaljubljenost je v 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} idealizirana predstava partnerja, kakšen naj bi bil in ne, to kar je. Gej, ki je moj dober prijatelj, ne bi bil nujno moj sanjski partner.
Prebolela boš, verjemi. Punce se dostikrat zaljubimo v geje, ker imajo v sebi nekaj ženskega: so nežni, pripravljeni poslušat, povečinoma tudi zelo miselno napredni. Ampak tudi heteroseksualni moški v pravi zvezi dozorijo in čeprav od svojega ne morem pričakovati, da bo enak prvemu (idealu, ki sem si ga naslikala), je sam ugotovil, kaj je treba, da me psihično in fizično zadovolji, da se počutim varno. Rada imam oba, do smrti.
Samo nehaj sanjat, da bo enkrat potrkal na vrata in rekel, da te ljubi, nehaj več razmišljat o tem, kako je popoln, prijazen, ima lepe oči, itd, kako je pameten. Tako ne bo šlo naprej, ker boš se lovila v začaranem krogu. Vem, da te boli, tudi hormoni delujejo na polno, ampak pride pa čas, ko je treba vklopiti razum in se odreči sanjarijam, na silo, neprijazno do sebe. Srečno!
Ja, sej vem, da moram pozabit, sam ne gre. Trudim se pa ful. Počnem dost stvari in tud u službo hodim. Imam dost urejeno družabno življenje, sam res ga ne morem zbit iz glave. Vsak dan se vprašam zakaj zakaj zakaj? Zakaj mora tko bolet ta ljubezen do njega.
“Tudi jaz sem bila”, vem kaj hočeš povedat, sam ni tko enostavno. 🙁 Vidim ga skor vsak dan.
Draga zaljubljena, popolnoma te razumem in vem, da ni lahko. Pri meni je šlo tako, da sem se ga 2 meseca skoraj povsem izogibala, ker me je bilo vedno strah, kaj če ga bom videla z moškim, že v mislih mi je bilo ob tem slabo. Potem pa, kot sem napisala, sem si glasno dopovedala, da ne glede na vse, se bo to enkrat zgodilo, da ne glede na vse jaz nikoli ne bom in ne morem bit moški (ja, pa sem se spraševala, kako ravno ta fant, zakaj nimam najmanjše šanse, česa sem kriva). Nisem omejila komunikacije z njim, samo nisem več želela teme napeljat na simpatije, fante, karkoli, kar bi me spet spravilo v depresijo. Ko sva kasneje se kar tako pogovarjala, je celo on povedal, da se te faze hormonov pač ne da preprečit, na osebi pa je, ali je dovolj zrela, da se ne bo še spodbujala s sanjarijami.
Pred 4 leti sem mislila, da nikoli več ne bom srečna, da je edini moški v mojem življenju pač gej. In sem jokala, se pretepala z blazino, mislila na vse živo, pa sem vedela, da s tem časa oz. njegovega življenja ne bom ustavila, ustavila bom samo svoje.. Ni bilo enostavno, seveda ne. Ampak kot vidiš, sem kar zadovoljna – on še danes ne ve, da sem bila nekoč zaljubljena vanj, sama ga ne vidim več kot nekaj idealnega. Nesrečna ljubezen oz. enostranska ljubezen pa vsakič boli, samo to bolečino sproti pozabljamo vsakič, ko se zaljubljamo/nasrkamo na novo.
