Kaj mora otrok znati pred vstopom v šolo
Iz članka: http://www.bibaleze.si/clanek/moj_otrok/kaj-morajo-otroci-znati-pred-vstopom-v-solo-2.html
me predvsem zmoti tisto, da naj bi znal šteti do 10 in velike tiskane črke.
Kaj pa vi mislite, se strinjate, in predvsem, so vaši otroci pri vstopu v šolo (oz. starosti včasih še ne 6 let) že vse to znali?
Moji niso. Pa nič zato, so se naučili v šoli. Velikih tiskanih črk vsekakor nobeden, pa zato niso nič zaostajali v šoli pri znanju (kvečjemu obratno), in so še sedaj zelo uspešni učenci (en celo vsa leta odličnjak).
Kaj pa vaše izkušnje?
Moja hčerka je stara 5 let in gre torej šele drugo leto v šolo, vendar je vse našteto že osvojila. Vse skozi igro, pogovorom, zgledom,… Številke in črke je osvojila mimogrede. Sklepam pa, da zato, ker jo zanimajo. Za vstop v šolo so mi drugače osebno bolj pomembne socialne veščine kot pa znanje črk in številk.
[/b]
Ravno to. Naš fant pri dobrih 5 letih pozna velike črke, šteti precej dlje kot do deset, pozna na uro…nič ga nismo učili, vse to je osvojil skozi igro, ampak…čustveno pa…in tukaj veliko otrokom manjka in potem…otroci potrebujejo dodatno pomoč. Ne, potrebujejo določeno stopnjo čustvene in socialne zrelosti za takšen tempo, ki jim ga nalaga učni sistem.
Bomo imeli prvosolko. Kaj zna: pisati (velike, male), brati, racunati do 100, postevanko… AMPAK zna pa se tudi strmati, zajokati za brezveze… In prav zato gre zdaj v prvi, ceprav je v vrtcu padel predlog da gre kar v drugi… Menim, da intelektualno morda res je naprej, custveno in osebnostno pa ni nic kaj bolj zrela kot sovrstniki. Aja, pa nic je nismo ucili se je sama od sosedov- bratrancev in sestricen.
Točno tako! Otrok naj si zna ritko obrisat, pospravit za sebj, skrbeti za svoje stvari (šolske potrebščine), biti na enem mestu vsaj 20 minut, držati pisalo v roki, biti potrpežljiv, prijazen, sodelovalen …
Vse, kar naštevate, se bo naučil v šoli.[/quote]
Se strinjam in na srečo nimamo težav na teh področjih.
No, hvala bogu, da se je kdo le spomnil tistega, kar naj bi jih naučili starši, pisat in brat se (očitno) znajo kar sami, tisti, ki ne, jih bo naučila šola. Važno pa je da znajo in vedo:
– kaj je njihovo – torba, puščica, copati, jakne.. kako se za to skrbi, da se nese domov, pospravi, ko je treba
– kako se obriše ritka, spusti voda v stranišču in umije roke, brez, da ti kdo kaj reče
– da se dvigne roke in počaka! da se dobi beseda
– fajn je, če znajo zavezat čevlje, zapeti zadrge, najti in obleči kapo, šal in rokavice – in to vse imajo tudi, ko pridejo domov, brez da jim kdo to posebej reče
– da znajo poslušat in prisluhnit navodilom
– da znajo reči dober dan, nasvidenje in prosim in hvala..
Pa še kaj bi se našlo.
To je to.
Moj ni znal ne brat ne pisat, še podpisal se je bolj čudno. V drugem razredu je vse dohitel. Danes je med nadarjenimi. Vse je prehitel. Ena punčka zdaj v sedmem ponavlja, pa je znala brati v prvem pred vstopom. To nič ne pomeni.
Vse to je mehansko učenje, ki za vnaprej ne pove kaj dosti.[/quote]
Se zelo zelo strinjam. Tistih par črk bo vsak osvojil slej ko prej. Važno je kako se bo znajdel po OŠ. Če si iznajdljiv in spreten pri odnosih z ljudmi, drugega niti potreboval ne boš.
Mi je pravila prijateljica, ki uči prvošolčke, da si nekateri tudi rit ne znajo obrisat na WC-ju, pa čevljev zavezat, da jokajo, ko jih starši pustijo v šoli in podobno… Jo bom drugič vprašala, če pisat in brat in računat v par tujih jezikih pa taki že znajo. Ker zgleda, da je to mnogim staršem bolj pomembno kot osnovne spretnosti higiene in oblačenja in malce bontona, ko pride dete med ljudi…
Res je, da pred osmimi leti nisem bila tako samozavestna. otrok je šel v šolo in na prvem sestanku sem izvedela, kako že drugi znajo pisati, brati, itd… in me je zaskrbelo. vedela sem, da je moj sin zelo brihten, saj je didakrične igre raztural, vedel je ogromno stvari, poznal barve, oblike, se lepo izražal….ampak s pisanjem in branjem se nismo ukvarjali. Danes priznam, da me je zaskrbelo.
Ampak učiteljica me je potolažila, da imajo še rajši, da ne znajo otroci preveč, ker se potem dolgočasijo in da bo vse ok.
Ne hvalim se, branje in pisanje je kar nekako prišlo, brez nekih vaj….
V 4. razredu ga je učitelj predlagal za nadarjenega in na testih se je pokazalo, da je visoko nadarjen na področju matematike in slovenščine.
Jaz mislim, da se na otrokove učne sposobnosti težko vpliva, to kar ima in kar bo razvil je njegovo…
Z brisanjem riti,vezanjem vezalk itd se tolazijo starsi..katerih otroci niso ravno brihtnega uma….ne razumem,kako je mogoce,da otrok pred solo ne pozna crk..ali pa stevilk…..pa ni potrebe po siljenju in ucenju…mene sta oba otroka dam sprasevala,katera crka je in ta,stevilka itd….brala oba pred solo..popolnoma sama..pa ok,ne recem branje,ce ne gre..ampak da ne pozna crk..3 letni otrok si ji xapomni kot sliko recimo..mene je se ne 4 letnik spraseval…in jih osvojil mimgrede..
No, moje hčere, ki so že vse v šoli, tudi niso znale brati oz. niso poznale črk. Pa res nič zato. Mi je kar malo žal staršev, ki se obremenjujejo s tem, če otroci še ne poznajo črk. Aja, v branju je edino prvima dvema šlo nekoliko slabše, prvi zato, ker ima disleksijo, druga pa jo verjetno tudi ima, vendar v veliko blažji obliki, ker je vse nadoknadila oz. je poiskala svoj način učenja, in je zelo uspešna učenka.
Tretja teh težav nima in je na koncu drugega razreda brala veliko bolje kot marsikdo, še bolje kot nekoliko tistih, ki so poznali črke oz. so znali brati ob vstopu v šolo.
Pa da ne bom hvalila svojih otrok, za tiste starše, ki se obremenjujejo s tem, jaz svetujem, da naj se ne. Takšna je pač moja izkušnja.
Se pa strinjam glede opravljanja potreb, pospravljanja za sabo, oblačenja, obuvanja, nekega osnovnega bontona, čustvene zrelosti…