depresija najstnice
Hči bo letos stara 18 let.
Z možem imava samo njo.
Mislim, da sva ji nudila prijetno otroštvo in mladost.
Nima veliko prijateljev, do sebe spusti le malo ljudem. V najstništvu je postala precej bolj introvertirana, občutljiva, senzibilna.
Lani jo je na grd način izdala do takrat najboljša prijateljica, kar jo je prizadelo tako, da smo poiskali pomoč terapevta.
K njemu je hodila vsak teden skoraj 5 mesecev, menila sem, da sta predelala veliko njenih travm in upala, da mu bo uspelo znova uravnovesiti, kar se je v najstništvu omajalo.
Sama se je odločila in prekinila terapijo, dogovorila sta se, da se bosta srečala po potrebi.
Njena samopodoba je izredno slaba – ko jo pohvalimo za kak njen posebno dober likovni izdelek (čudovito ustvarja), zdaj (se mi zdi) že kar avtomatsko odgovarja z “ne pa ne”.
Ima čudovito postavo, pa govori, da je debela.
Ima zelo ljubečega in potrpežljivega fanta, pa pravi, da ga itak ne zanima.
Pleše, a pravi, da ne pleše dobro.
V obodbju terapij sva se z možem še bolj vključila v njeno življenje, ogromno sva se pogovarjala z njo, toliko, da sem bila že popolnoma psihično izčrpana.
Letos se je spet začelo – mračno razpoloženje, njen občutek, da je v mehurčku, skozi katerega jo nihče ne more doseči, grozen občutek, ko jo objamem, pa mi kar obvisi v rokah, ne da bi objem vrnila…
Sa je ne vem, ali je dekle “samo” depresivno, ali gre za manično depresijo (so obdobja, ko je – vsaj na daleč – tudi vesela in živahna) ali kaj hudiča jo muči.
odbija še tiste redke prijatelje in znance, ki jih ima.
lani se je rezala, to sem odkrila in se o tem z njo pogovorila.
letos je s tem nehala, to mi je povedala sama.
V sebi menda čuti grozno napetost, žalsot, nemoč in te občutke je sprostil poteg z ostrim predmetom.
Niti misliti si ne morem, kako zelo je trpela, da se je uničevala.
Po drugi stani pa povem tu povsem odkrito, da imam vsega dovolj.
Čisto zares.
Priti domov in ne vedeti, v kakšnem stanju – dobrem ali slabem bo punca danes. Bo spet jokala, se bo spet rezala, bo – kaj?
Čemi v svoji sobi, občasno nama uspe, da gremo na kak izlet, grem z njo po nakupih, na sprehod, se pogovarjava.
Njen fant je tudi bolj introvertiran, imajo sicer zelo rad, ampak veliko časa porabi za svoj hobi in niti zdaj med počitnicami nista dosti skupaj. V to se res ne vtikam, vidim pa, da hčeri ni vseeno. Na začteku njune zveze sem ji rekla le, da se mora o vsem pogovoriti s fantom – takoj, ne pa, da se problemi in težave nabirajo in nabirajo, dokler se ne sproži plaz.
Nujno rabim odklop od vseh njenih težav – saj to si dopovedujem, da so to njene težave, a vsaj na površen pogled bi čisto pošteno najraje zavpila: “pa koji kurac furaš ta safr in svetobolje, kaj hudiča ti manjka, vedno sva ti z očetom stala ob strani, res da se ne kopljemo v materialnem bogastvu, a nikoli nisi živela v pomanjkanju stvari in pozornosti, vedno si bila deležna pozivitne podpore, vedno si pri naju naletela na odprta ušesa in kontruktivne pogovore – pa kaj kurca ti je??? Poglej, sam en kurčev lajf imaš, pa ne ga zapravt v smiljenju sami sebi. Jebemti boga, tolk talentov imaš, tolk si luštna, ljudje bi se družl s tabo, ti pa čemiš tuki in furaš to depro, da moriš celo družino in da mi gre že na kozlanje!”
Oprostite, tole sem morala napisati.
Res nimam več pojma, kako naj “postopam” doma – se naj delam, da me njene težave ne zanimajo, naj bolm še naprej obzirna, naj jo brcnem v rit in zahtevam, da se posveti real lajfu, naj jo pošljem k terapevtu, naj… kaj?
Hvala vsem, ki ste tole brali, meni je morda malo lažje….
Terapijo roko na srce rabiš ti, ne ona. Dihaš ji nonstop za vratom. Najstniki hočejo bit samostojni in jim “tvoja pomoč” še dodatno razžira živce k temu, da že tako nekateri sami sebe pkomaj prenašajo.
Iz tvojega pisanja je razvidno, da si popolnoma posesivna in bi v celoti upravljala z njenim življenjem, to ni normalno, je huda motnja in sta ji starša zagotovo naredila ogromno škodo že do sedaj in je butnilo ven kot “depresija” v že tako težkem obdobju, kot je puberteta, kjer se hormonsko ruši vse v človeku.
Nimam nasveta, sploh ne.
Bi ti pa rada samo povedala, da te razumem! Predvsem isto bi se spraševala sama. kje je meja med mojo moralno oporo lastnemu otroku in brco v rit, da bi čimprej sprejela realnost, ki je veliko krat vse prej kot rožnata.
Nekateri ljudje se, se mi zdi, rodijo za ta svet. Drugi pa se, kljub ogromnemu trudu, le s težavo prilagodijo. Ves čas pa imajo občutek, da ne “spadajo zraven”.
Pa še to – moje mnenje je, da vzgoja zdaleč ni edini prispevek k oblikovanju osebnosti; da je ogromno že na svet prinešenega, geni pač, mogoče prababičini.
Najboljši dokaz za to prepričanje sta zame moja otroka, ki sta od mene veliko bolj zadovoljna, uspešna, ambiciozna,… Bolj, kot sem bila sama kadarkoli, prilagojena temu svetu, pričakovanjem in potrebam družbe. In svojim.
Vse dobro!!!
Čisto direktno, namesto da tu sprašuješ, si preberi članke zakaj se najstniki režejo. To da jo pošiljate k terapevtu, kjer ste natrosili svoje videnje je še dodatna škoda. Kar sta ji povzročila sta ji vidva in nihče drug.
DEpresivci se men včasih zdijo kot zasvojenci
da razložim
Ko nekega dne vidi, da ni več ljudi katerim bi se lahko smilila se poberejo, ker sami s svojo bedo ne morjo bit . je pretežko..zdej ji vidva pomagata bit v depri, ker sta ji skoz na razpolago..
si že kdaj popizdla nad njo
al vedno misliš, da ne smeš ker je boga
kaj če je scrkljana..pa ne za slabo vzet. tud moja bi bila, če bi bila edina
Težko razumem to sveto preproščino, ko nekdo, ki zadeve ne pozna, brez kančka dvoma izbere neki vzrok in ne odstopa za milimeter.
Če bi bile zadeve tako preproste, že zdavnaj ne bi obstajale psihiatrije, zapori,…
Nekdo celo v skrajno neustreznih pogojih razvije dokaj zdravo osebnost, “odporno” na življenje; v družinah alkoholikov, narkomanov, spolno in drugače zlorabljani, ob skrajno posesivnih in zaščitniških starših… lahko (z obrambnimi mehanizmi, ki so nam vgrajeni, na srečo) razvijejo dokaj zdravo osebnost.
Kdo drug pa se celo življenje svoje neumnosti, neprilagojenost, celo delikte opravičuje z enim samim travmatičnim dogodkom iz otroštva.
Zadeve niso tako preproste!
Lahko, da imaš v celoti prav.
Ti pa povem, da bi sama, podobna tej deklici v enakih letih, dušo dala za mamino dihanje za vrat. Pa tega ni in ni bilo…
Zadeve niso tako preproste in enoznačne.[/quote]
Vem da ni enoznačno, ljudje smo različni, pristopi in odnosi pa tudi. Ampak tu je očitno šlo hudo narobe in mama vidi problem v hčeri, pa zagotovo ni. Ni dovolj gasit posledice, ampak odpravljat vzrok. Tovrstne škode so že tako običajno nepopravljive, če pogledaš okoli, bodisi se takil judje celo življenje mučijo na razne načine ali pa celo pripelje do samomora. In potem slišiš največjo možno neumnost, tej pa res ni nič manjkalo, je imela vse…podobno mama sama navaja…
Lahko, da imaš v celoti prav.
Ti pa povem, da bi sama, podobna tej deklici v enakih letih, dušo dala za mamino dihanje za vrat. Pa tega ni in ni bilo…
Zadeve niso tako preproste in enoznačne.[/quote]
Vem da ni enoznačno, ljudje smo različni, pristopi in odnosi pa tudi. Ampak tu je očitno šlo hudo narobe in mama vidi problem v hčeri, pa zagotovo ni. Ni dovolj gasit posledice, ampak odpravljat vzrok. Tovrstne škode so že tako običajno nepopravljive, če pogledaš okoli, bodisi se takil judje celo življenje mučijo na razne načine ali pa celo pripelje do samomora. In potem slišiš največjo možno neumnost, tej pa res ni nič manjkalo, je imela vse…podobno mama sama navaja…[/quote]
S tem se pa popolnoma strinjam!!
Ne vemo pa, če gre v tej konkretni družini tudi za to.
Lahko, da imaš v celoti prav.
Ti pa povem, da bi sama, podobna tej deklici v enakih letih, dušo dala za mamino dihanje za vrat. Pa tega ni in ni bilo…
Zadeve niso tako preproste in enoznačne.[/quote]
Vem da ni enoznačno, ljudje smo različni, pristopi in odnosi pa tudi. Ampak tu je očitno šlo hudo narobe in mama vidi problem v hčeri, pa zagotovo ni. Ni dovolj gasit posledice, ampak odpravljat vzrok. Tovrstne škode so že tako običajno nepopravljive, če pogledaš okoli, bodisi se takil judje celo življenje mučijo na razne načine ali pa celo pripelje do samomora. In potem slišiš največjo možno neumnost, tej pa res ni nič manjkalo, je imela vse…podobno mama sama navaja…[/quote]
Hvala za ta mnenja.
Ker je hči edinka, je imela posledlično več najine pozornosti.
O sebi sicer ne bi rekla, da sem posesiven control freak, priznam pa, da sem ji na voljo, če ona (in ne jaz) želi pogovor.
Morda bi se jaz res morala malce distancirati…
Sama vem, zakaj je pred letom dni hči zapadla v hudo stisko; ne vem, sicer, koliko posredne škode sva z možem z načinom vzgoje povzročila, vem pa, da sva ji dajala občutek ljubezni in brezpogojnega sprejemanja.
Vsaj po moje je to največ, kar lahko starš otroku nudi.
Tudi sanja se vam ne, skozi kaj gresta ta punca in njena mama oz. starša, itak razvajena je, pa za vrat ji diha, pa posesivna je, pa pusti naj jo. Uf, bi vas vse s kolom čez hrbet.
Avtorica, vem, poznam, bila tam – kot bi brala našo zgodbo. Ustvarjalna, postavna, čedna v obraz, pametna, pa vendar globoko v sebi totalno polomljena.
Hudo je, ko na zunaj otroku nič ne manjka, vse je super, na notri je pa vse gnilo.(((.
S tem, da jaz dejansko sem na koncu odreagirala podobno kot ti, dobesedno sem jo poslala nekam……in je šla. v Ljubljano na psihiatrični oddelek za mladostnike, bila tam 3 mesece, so jo seveda med drugim tudi “zadrogirali”, potem je še leto ali leto in pol obiskovala psihiatra, počasi opustila zdravila in se je nato postavila na noge (vsaj približno). Zgubila je leto šolanja (ojoj, kakšna kriza), ampak to proti večnosti ni nič.
Sicer nikoli ne bo taka, kot so njeni vrstniki, ne bo letala po žurih in hodila domov zadeva do daske, tudi tipov ne bo menjala kot spodnje gate (kar ni nujno slabo:)) ), vendar živi. Mi je zaupala, potem, ko se je pobrala, da je bila tako daleč, da je resno razmišljala o samomoru, od tega jo je odvrnila le misel name in brata – in še danes mi velikokrat reče (pa je od tega 10 let): Hvala mami, da si tako odreagirala……
Problem pri vas je le ta, da je vaša že polnoletna (moja še ni bila), tako da če sama ne bo hotela, ji ti z nekimi zdravstvenimi prijemi ne boš mogla pomagati.
Ti pa želim vse najboljše.
In seuia, to ni najstniško nihanje razpoloženja, to je precej bolj resna zadeva, anksioznost, socialna fobija pa še depresija zraven so nekaj povsem drugega kot pubertetniški izpadi.
Najlažje je obsojati. Depresija je huda stvar. Dokler sam ne zapadeš v to, ne moreš razumeti, kaj se dogaja z depresivnim človekom.
Punca mora nadaljevati s terapijami. Ni vsega predelala in epizoda depresije se je ponovila. Šele ko bo stvari prišla do dna in osvestila resnične vzroke za svoja dejanja, se bo začela pot navzgor. To pa lahko traja leta in leta.
Pogumno na lep način do psihiatrinje. Podpiraj jo nevsiljivo, depresivci se zaprejo vase in odklanjajo vso pomoč. In to je za svojce zelo hudo. Govorim iz lastnih izkušenj.
NI JE IMELA!!!
In to je sedaj posledica te njene nesrečne mladosti.
Njena samopodoba je na nuli, ker sta jo vidva kot starša oropala možnosti, da si jo zgradi.
Stregla sta jo spredaj in zadaj (in to še kar počneta) zaradi česar sama ni mogla zgradit lastne samopodobe. Nikoli ni doživela občutka ob uspehu, lastnega zadovoljstva ob tem, ko se človek za nekaj pomatra, muči in je potem nagrajen z občutkom sreče, ko mu končno uspe in ta zadeva se začne že iz ranega otroštva, ko si naprimer otrok sam umije roke, se sam obleče, obuje, sam pripravi krožnike na mizo in jo sam pospravi…itd.itd.
Vedno sta bila tu vidva in sta ji “pomagala”, naredila to in ono namesto nje in to je največja napaka. Tudi sedaj se vidva ubadata z njenimi problemi, iščeta rešitve, vidva sta tista, ki skrbita za vse, ona pasivno spremlja vajino početje in ne ve kaj bi sama s sabo.
Njeno razmišljanje je napačno kar je posledica vajine zgrešene vzgoje, ki je sedaj ne moreta več popraviti. Sedaj je vse na njej, da spremeni lastno mišljenje oz da se nauči živet z njim kakršnokoli že je. Menim, da za kaj takega rabi spremembo, ki je vidva kot starša nista sposobna nudit zato mislim, da bi morala zamenjat okolje, da ni več doma, kjer se ob vaju smili sama sebi. Morala bi nekam kjer bi morala sama zase skrbet, kjer bi bila soočena z izzivi za katere bi iskala rešitve ob čemer bi se ji zgradila tudi samopodoba.
Ženska božja, pa saj vse to si ji ti storila in nihče drug, pa tega ne vidiš, zdaj ti je pa hvaležna? Torej ni prišla k sebi in nikoli ne bo, morda trenutno živi, ampak jo bo znova udarilo…
Ženska božja, pa saj vse to si ji ti storila in nihče drug, pa tega ne vidiš, zdaj ti je pa hvaležna? Torej ni prišla k sebi in nikoli ne bo, morda trenutno živi, ampak jo bo znova udarilo…[/quote]
Zakaj tako trdno tvoje prepričanje?
Če gre pri otroku kaj narobe, je vzrok izključno v pristopu staršev. Ko blesti od uspeha in zadovoljstva, pa so dedkovi geni ali kaj?
Največ kar lahko starš nudi otroku je okolje v katerem si lahko otrok razvije lastno samopodobo.
Vaš otrok je praktično nima.
Grenko je spoznanje, da je vse tisto v kar si verjel, da delaš dobro, ničvredno.
Vidva kot starša nista delala dobro otroku, vidva sta zgolj zadovoljevala lastne čustvene potrebe na škodo otroka in to bo sedaj ona plačala…
Čustveno naporno je staršem gledati kako se otrok muči z nečim, veliko lažje je to narediti namesto njega. AMPAK to ni dobro za otroka! To je le in samo čustveno ugodno za starše.
Pri vzgoji je potrebno delati tisto kar je dobro za otroka in vi ste zavozili že 18let!!!!
Spregledali ste vse znake, ki so se kazali že poprej, ker vam je bilo preveč naporno, da bi se soočili z bistvom.
Ženska božja, pa saj vse to si ji ti storila in nihče drug, pa tega ne vidiš, zdaj ti je pa hvaležna? Torej ni prišla k sebi in nikoli ne bo, morda trenutno živi, ampak jo bo znova udarilo…[/quote]
Zakaj tako trdno tvoje prepričanje?
Če gre pri otroku kaj narobe, je vzrok izključno v pristopu staršev. Ko blesti od uspeha in zadovoljstva, pa so dedkovi geni ali kaj?[/quote]
Zato ker preprosto zake hude posledice nastanejo zaradi odnosov staršev do otroka, ki se toliko let kopičijo in potem pridejo do neke meje, kjer izbruhne, pri tem pač nima genetika nič, kot ima recimo pri nadarjenosti za kako smer kot navajaš. Genetika ima lahko le toliko, da se nekomu prej pozna , nekomu kasneje.
Ženska božja, pa saj vse to si ji ti storila in nihče drug, pa tega ne vidiš, zdaj ti je pa hvaležna? Torej ni prišla k sebi in nikoli ne bo, morda trenutno živi, ampak jo bo znova udarilo…[/quote]
Seveda je prišla k sebi, naučila se je živet s tem gnilim razmišljanjem, ki ga je dobila v krogu svoje družine. Tega razmišljanja se ne bo znebila nikoli, vedno bo tam, a, če človek ve čemu se mora upret je že na dobri poti.
Zakaj tako trdno tvoje prepričanje?
Če gre pri otroku kaj narobe, je vzrok izključno v pristopu staršev. Ko blesti od uspeha in zadovoljstva, pa so dedkovi geni ali kaj?[/quote]
Zato ker preprosto zake hude posledice nastanejo zaradi odnosov staršev do otroka, ki se toliko let kopičijo in potem pridejo do neke meje, kjer izbruhne, pri tem pač nima genetika nič, kot ima recimo pri nadarjenosti za kako smer kot navajaš. Genetika ima lahko le toliko, da se nekomu prej pozna , nekomu kasneje.[/quote]
S čem pa utemeljuješ depresijo/shizofrenijo pri enem od treh otrok? Preostala dva povprečna in predvsem zadovoljna.