Starševski čvek

Za vse starše, ki imajo otroke z "ADHD" - motnje pozornosti in hiperaktivnost

Default avatar
Lepo pozdravljeni vsi starši otrok "ADHD" - motnje pozornosti in hiperaktivnosti,

za začetek bi vam rada prvo povedala razlog mojega pisanja. Sem aktivna in zelo kritična študentka pedagoške fakultete, sedaj končujem zadnji letnik. Vendar s pedagoškim področjem sem se začela ukvarjati že veliko prej, v osnovnošolskih in srednješolskih letih sem velikokrat bila varuška različnih otrok in zelo raziskovala področje vzgoje in edukacije, ter si tako pridobila precej bogate izkušnje.
Kritična sem predvsem do stvari na pedagoškem področju, za katere skoraj vsi vemo, da so popolnoma zgrešene. Vsakodnevno se srečujem, bi lahko rekli, s popolnimi absurdi, ki se dogajajo z otroci. Zadnje čase se na debelo čudim nekaterim "strokovnjakom", kako obravnavajo otroke, kateri so "malce bolj živi" ali strokovno izraženo, hiperaktivni in imajo motnje pozornosti. V nadaljevanju bom skušala razložiti mit "ADHD-ja", morda bom tako kakšnemu staršu olajšala skrb (kar je moj največji razlog pisanja tega komentarja), na splošno pa "razširila obzorja" o tem, kaj "ADHD" sploh je, kako "deluje", ali so zdravila za "ADHD" ustrezna, zakaj se v šolah s tem zelo težko spopadajo in podobne dileme.

Torej, če pričnemo s samim izrazom, kaj je ADHD? To je kratica angleškega izraza - Attention Deficit Hyperactivity Disorder - ali po slovensko motnje pozornosti in hiperaktivnost. Strokovnjaki pravijo, da naj bi to bila nevrološka razvojna motnja, ki obsega tri glavne simptome: šibko pozornost, povečano impulzivnost in nemir. Vendar do tega, da je to motnja, imam precejšnje nestrinjanje. Namreč iz prve roke lahko povem, da so ti otroci geniji. Zakaj? Ker si novih stvari, v primerjavi z vrstniki zapomnejo precej bolj hitro in v zelo veliki količini. Veliko in hitro si zapomnejo zato, ker jih zelo veliko zanima, in ker jih zelo veliko zanima, so ves čas v "movingu", skratka ves čas nekaj raziskujejo, sprašujejo, ogledujejo, analizirajo, komentirajo in podobne reči. Če ponazorimo konkretno situacijo; otrok čaka v čakalnici zobozdravnika. "Nehiperaktiven" otrok bo sedel pri miru, občasno pogledal naokrog, morda prebral kakšno revijo. Hiperaktiven otrok pa si bo do podrobnosti ogledal celo čakalnico, zanimalo ga bo npr. kakšna roža je v čakalnici, pregledal bo cenike, stopil na stolico in opazoval čakalnico z višine (in pri tem razmišljal, kako čakalnico vidijo višji ljudje), mamo bo ves čas nekaj spraševal, meril razdaljo od vrat do stolov (meril jih bo z koraki, recimo) in ostale podobne reči, skratka bo ves čas nekaj počel in raziskoval. In vse kar bo izvedel, si bo zapomnil. Torej njegovi možgani mu omogočajo, da v kratkem času posrka ogromno informacij. Toda zapomnil si bo le tisto, kar ga zanima! Če mu damo pesmico in ga prisilimo, naj se jo nauči na pamet,se bo po prvem verzu zdolgočasil in si pesmice ne bo nikakor zapomnil. Izjema bo, če ga bo pesmica zanimala - v tem primeru si jo bo zapomnil zelo hitro. Torej je za se vprašati, ali je to res motnja ? Lahko bi rekli, da je hiperaktivnost prej prednost kot motnja. Motnja je morda zato, ker pozornost, razpršena na vse stvari okoli sebe in impulzivnost ovirata pri organizaciji (hiperaktivni otroci so slabše organizirani, ker jih ves čas nekaj zanima, in zato pozabijo na tisto, kar so se prvotno spravili delati), to pa je tudi vse. To ne bi smeli opredeliti kot motnja pozornosti, marveč kot "večpozornost", kajti taka oseba ima pozornost na več strani.

Kot zanimivost - veliko znanih ljudi ima hiperaktivnost ali motnje pozornosti, npr. Jim Carrey, David Neeleman, Michael Phelps, Dean Kamen, Ryan Gosling in drugi.

Torej starši hiperaktivnih otrok, nikar ne skbite, saj imate talentiratnega, in ne motenega otroka. Vaš otrok bo vsekakor nekaj posebnega, ko odraste. Sedaj se "strokovnjakom" in učiteljem zdi moten in neprimeren (morda tudi nevzgojen), ker presega normative šole! Normativi in zahteve šole namreč pravijo, da mora otrok 9 let v OŠ sedeti pri miru, poslušati učitelja, prepisovati s table, memorizirati golo snov in jo nato napisati na list. O praktični uporabi te snovi pa je zelo, zelo premalo. Hiperaktiven otrok pa pravzaprav išče prav to - kako praktično uporabiti naučeno. Torej šola je tista, ki ne dosega njegovih sposobnosti. Lahko se vprašamo, ali 9-letno sedenje v šoli pravzaprav nauči otroke česa konkretnega, uporabnega za življenje?

Zanima me, ali bi ta hiperaktivnost bila motnja, če bi način poučevanja in učenja v šoli bil takšen, da bi se lahko otrok učil z gibanjem, učil tisto, kar ga zanima in imel počitek, ko bi on želel? (seveda bi za to bil potreben popoln preobrat šolskega sistema). Po mojem mnenju bi v takem sistemu ta hiperaktiven otrok bil genij, ker bi v hitrosti črpanja informacij močno prekašal svoje vrstnike.

Torej če gledamo skontekstualizirano, je hiperaktiven otrok moten, ker ne ustreza tabelam oziroma rubrikam šolskega sistema. "Tabela" pravi, na točno kateri način se moraš učiti, kaj se moraš učiti in točno kdaj se moraš učiti. In če recimo ne izpolnjuješ zahteve "tabele", da je učenje le tisto, ki sediš v učilnici, poslušaš učitelja in rešuješ naloge v zvezku, ne moreš biti vnešen v tabelo, in si diskvalificiran. Si drugačen. Si moten. Si za v šolo za ljudi s posebnimi potrebami. Skratka si nekaj slabega, v očeh večine ljudi. Zakaj? Zaradi tabele. Kdo pa je kreator te tabele? Odgovor prepuščam vam.

Zgoraj opisano je le en izmed problemov, s katerimi se starši srečujejo v času šolanja njihovih otrok. Upam, da sem vam uspela vsaj približno opisati, za kaj točno gre pri otrocih, ki so opredeljeni kot hiperaktivni in z motnjo pozornosti. Spodaj vam prilagam še link dveh zelo zanimivih videov, ki prav tako razlagata alarmantno stanje v šolah, govorita tudi o hiperaktivnih otrocih, kakšno škodo jim povzročajo z jemanjem zdravil za "pomiritev" (npr. ritalin), v enem izmed videov govori prav oseba s hipearaktivnostjo, kako je imeti to lastnost - govori o osebnih izkušnjah.

Oseba o osebni izkušnji s hiperaktivnostjo:
https://www.youtube.com/watch?v=uU6o2_UFSEY

Splošen video o stanju v šolah:
https://www.youtube.com/watch?v=zDZFcDGpL4U
Default avatar
namen tega traktata je?
Default avatar
Seveda nisi študentka pedagoške fakultete in seveda tole ni tvoje besedilo, ampak prevod ameriškega izvirnika. Da ne boš še naprej copy/pastala bedarij ti naj že kar v uvodu povem, da pri na šole za ljudi s posebnimi potrebami ne obstajajo. Vsi ti so namreč tako v osnovni, kot v srednji šoli normalno vključeni v reden pouk. Le da imajo odločbe, zaradi katerih morajo učitelji njim do določene mere prilagajati pouk.

Odločbo o ADHD za razliko od amerike, pri nas običajno zahtevajo starši. Ker s tem zvežejo učitelju roke in dosežejo, da bo njihov sonček z lahkoto naredil razred. Ne da bi se pri tem kaj posebnega matral. Pa čeprav sploh nima res nobene motnje, ampak je samo razvajen.

Sicer pa se o ADHDju lomijo kopja v najvišjih krogih psihiatrične stroke, zato je tvoje mnennje (ker si kao študentka pedagogike) strokovno popolnoma nerelevantno. Saj veš, le čevlje sodi naj kopitar.

Pa še nekaj. Če hočeš da te ljudje berejo ne copy/pastaj kilometrskih črev, ampak zapiši le enostaven povzetek. Ampak kaj takega pa ti verjetno ne zmoreš.
Default avatar
Lepo napisan tekst, ni kaj. Kaže na tvojo veliko samozavest, kar je zagotovo zelo dobro.

Jaz nisem noben strokovnjak, sem pa mama ene zelo živahne in zvedave triletnice s konkretnimi nevrološkimi diagnozami (ADHD ni med njimi). Zaradi njenih siceršnjih zdravstvenih težav hodimo na veliko obravnav, med drugim na fizioterapijo in na delovno terapijo. Tako jaz kot terapevtke ugotavljamo, da moramo veliko delati na tem, da se bo deklica sposobna osredotočiti, da bo sposobna več kot pa samo par sekund spremljati neko dogajanje. Da ne bo samo begala od ene do druge stvari. Svet je tak kot je, po svojih močeh ga skušamo spremeniti, a če moja punca ob vstopu v šlo ne bo sposobna slediti razlagi in nekaj časa sedeti pri miru, potem od šole ne bo kaj dosti odnesla, takšna je realnost. Če ne bo sposobna sedeti zbrano pol ure, da bo napisala en konkreten esej, recimo, ji vsa njena inteligenca ne bo pomagala.Njena bistrost in zvedavost ji ne bosta mogli nadomestiti pomanjkanja pozornosti. Pa naj bo to v šoli, takšni ali drugačni, ali pa v kasnejšem življenju. Osebno mi ne pomeni dosti, če bo kdaj dobila diagnozo ADHD ali pa je ne bo dobila, veliko pa mi pomeni, da jaz in njeni pedagogi vemo, kako moramo z njo ravnati, da se usposobi za življenje. Tudi če bi nam uspelo nekako nahecati šolski sistem, da uvede drugačne šole za ljudi, ki ne morejo sedeti pri miru in radi begajo od stvari do stvari, cel svet se ne bo spremenil zaradi njih. Če bodo hoteli opravljati kakšno delo, kakršnokoli, se bo treba znati umiriti toliko, da ga bodo sposobni opraviti. Tudi Jim Carey, igralec, ki ga zgoraj omenjaš, se mora naučiti teksta, da lahko odigra vlogo v filmu. In mora biti sposoben disciplinirano sodelovati, da ponavljajo snemanje prizora tolikokrat, kolikor je potrebno, da je režiser zadovoljen. In ker sem v mladosti trenirala plavanje, se mi vsaj približno sanja, koliko vztrajnosti je moral vložiti tvoj drugi primer Michael Phelps, da je dosegel to, kar je dosegel.

Z otrokom, ki rad bega sem in tja in se težko zbere za eno nalogo, je potrebno trdo delati, da mu omogočiš preživetje v svetu. To so vedeli starši že od nekdaj in so se vsak po svoje trudili. Če se niso, so njihovi otroci res postali samo motnja v svetu.
Default avatar
Ko sem bila sama otrok, ni bilo hiperaktivnih otrok. To je izum zadnjih morda 10 let. Takrat so bili samo poredni otroci, ki se jih je smelo disciplinirati, kar pa je navadno pomagalo. Danes pa se jih žal ne sme več disciplinirati, se jih pa zato zastruplja s kokainom (ritalin je kokain)... :(

In ravno zaradi takšnih stvari nočem biti Matti.
Default avatar
Berem odlično knjigo v angleščini Gut and Psychology Syndrome. Avtorica knjige je Natasha Campbell-McBride, britanska nevrologinja in nutricionistka.

Zdravnica Natasha Campbell-McBride je razvila prehranski režim, s katerim zelo uspešno zdravi avtizem, dispraksijo, disleksijo, ADD, ADHD, depresijo, shizofrenijo itd.

V knjigi pojasni, da sta za naše zdravje bistvena zdrava črevesna flora in nepoškodovana črevesna stena.

Moj otrok nima teh konkretnih težav, opažam pa, da če ob kakšni priložnosti npr. poje sladoled ali spije cockto, postane neobvladljiv. Takrat to enostavno ni več moj otrok, niti ne najdem besed, s katerimi bi opisala njegovo stanje, ko je pod vplivom večje količine sladkorja.

Moja družina se že nekaj časa prehranjuje na način, ki ga predlaga McBridova. Na kratko lahko rečem: to je to! Zdaj smo zares zdravi.
Default avatar
Študentka, menda uspešna, pa tako šepanje pri osnovnih pravilih slovenščine?
Default avatar
S prehrano proti ADHD je napisal/a:
Na nek način verjamem da prehrana pomaga pri zdravju psihičnem kot fizičnem. Torej tudi pri raznih sindromih. Imam 3 otroke, po navedbah avtorice bi bili vsh hiperaktivni, ker niso nič pri miru. No ima le en diagnozo in to tisti, ki praktično ne poje nobene sladkarije. Je veliko sadja in zelenjave, za sladolede, čokolade, ... mu ni mar. Še zdravnica je bila presenečena ko je bil na obravnavi in je vse zvrnil, naju je spraševala kaj smo delali z njim. No tako da pri njem mi ta teorija pade.
Glede avtorice pa le to. sedaj je bistveno drugače kot je bilo pred 20-30 leti. Tudi učitelji več vejo o tem in so se pripravljeni učiti. Vsaj naša izkušnja je taka, ker smo imeli pozitivne izkušnje. v šolah delajo z njimi je pa treba vedeti da veliko je na starših starši morajo ogromno delati s tekim otrokom, ker hočeš ali nočeš če želijo živeti z drugimi pač morajo spoštovati tudi meje. Tako je.
Včasih pač so nas poslali iz razreda, so kliali stares na zagovor,... Nekako smo naredili solo in se prilagodili svetu. Pač ko si starejši itak najdeš zanimanje in se lažje spopadaš s tem. Jaz še vedno ne morem biti pri meru, še vedno imam kdaj pa kdaj občutek da me bo razneslo če bom na miru, pa grem pač malo okoli, spremenim kaj delam,... ampak svoje delo pa moram dokončati. Stvar kompromisa in prioritet
Default avatar
ADHD otroci! je napisal/a:
Sem že pred leti pisal o tem,pa so me starši napadli.Izgledalo je kot da si starši želijo imet otroka z ADHD diagnozo,da se tako lahko drugim smilijo.

Pa tudi medicina mora nekje denar pobirat in si zato nove diagnoze izmišljat.Kaj je pomen tega,pa menim,da je mračna stran,da se poskusi pametne otroke psihološko uničit.Ker če pogledamo zgodovino so vsi znanstveniki od Ajnštajna,Tesle,vsi nasini in hitlerjevi znanstveniki ljudje z ADHD.A se elita in zdravniki bojijo takih ljudi in jih že želijo v otroštvu uničit?

Tudi folk sploh ne razume zakaj otrokom počne določene stvari,ki jih počne.Pogledam otrokestare 8 let,pretepači,grdo se onašajo,norčujejo.Moj otrok,se ne želi z njimi družit in je že ADHDjevec.Ali pa otroci imajo zelo razširjene čute za avro,čutijo tako čutijo dobre in slabe stvari in če mojemu otroku kaj ne ugaja je takoj ADHDjevec.ENao zunaj,se želi igrat,laufa,...pa takoj ker je preveč aktiven je že takoj označen za ADHD.

Kolegica mi je rekla,da njenega 2 in pol letnega otroka zelo luči zanimajo,zelo mu je všeč ko se stemni in se lučke prižgejo.Prav tako tudi zjutraj ko sonce vzhaja je vesel da velika lučka gori.Zdravnica ji je že omenila da je lahk znak za ADHD.

Bože moj.
Default avatar
Sladkarij ne je ... Kaj pa večje količine sadja, sokovi, kruh in drugi pekovski izdelki, testenine, žitarice za zajtrk, riž in druge ogljikohidratne priloge idr.? S tako prehrano se v črvesju ustvarja gojišče za patogene organizme.

Sprememba družinske prehrane je zahteven projekt, sploh ker se telo, ki je zasvojeno z ogljikovimi hidrati in sladkorji, temu upira. Verjamem, da takega projekta ni vsak pripravljen izpeljat.
Default avatar
nisem Matti je napisal/a:
se strinjam. Pa manj TV, tablic in pametnih telefonov v rokah 2 letnikov in tudi ne bo toliko znerviranih otrok.
Default avatar
ko sem 2x zaporedoma prebrala spomnEm!

ADHD pa definitivno najbolje poznajo tisti, ki so za njega samo slišali, tisti, ki se s tem ukvarjamo, pa smo itak plačanci zdravniškega in farmacevtskega lobija, a ne?
Default avatar
nisem Matti je napisal/a:
Ja, ampak takrat so otroci jedli naravno, nepredelano hrano, brez nešteto umetnih aditivov, ki dokazano povzročijo spremenjeno delovanje možganov. Zadnjič sem na deklaraciji nekega izdelka (sladkarije) prebrala, da lahko povzroči motnje pozornosti. Če kaj takšnega proizvajalci celo navedejo, se lahko vprašamo, koliko je še tega, pa, ker še ni znanstvenih raziskav o stranskih učinkih, potrošniki nič ne vemo o tem.
Default avatar
Poznam dva s to diagnozo. Pri njiju se ne spradujes, ce je upravicena ampak se trudis nekako preziveti v razredu. Z veliko samokontrole, prigovarjanja in vcasih globokega dihanja. Ostalim mogoce kdo rece da je hiperaktiven, vendar je razlika ogromna in ti otroci te diagnoze nimajo.
Default avatar
Lorealkaa je napisal/a:


Popolnoma se strinjam.

In če bi otroci pred šolo molzli krave, pobirali krompir na njivi in pešačili kilometer in pol s torbo v šolo, NIHČE ne bi bil hiperaktiven. Niti INDIGO otrok ne bi bilo.

Dejstvo je, da so otroci preveč spočiti.

V šolskem kurikulu ni ne delovne vzgoje, ne moralne vzgoje, ne domovinske vzgoje.
Default avatar
Punca, ce bi ti res imela veliko izkusenj pri delu z otroci, bi spoznala, da je 98% tovrstnih diagnoz toliko vrednih kot kup smrdecega gnoja, na katerem petelin kikirika v prazno, ostala 2% ali manj otrok pa ima druge tezave.
Default avatar
Bedarija je napisal/a:

V ameriskih solah je stevilo diagnoz poskocilo do nebeskih vsin sele potem, ko so sole zacele dobivati denar za vsakega diagnosticiranega otroka.
Default avatar
Zal avtorica blazno posplosuje, ker nima nobenih konkretnih izkusenj. Ze tisto, da je vsak taksen otrok genij... Ko bo zacela tudi prakticno delati in bo ugotovila, da so otroci razlicni in da ima lahko en posamezen otrok poleg motnje pozornosti se en kup drugih tezav, se bo njena teorija podrla. Poznam zelo bistre otroke z motnjo pozornosti, pa taksne, kjer so jih starsi zanemarjali in so v bistvu nesocializirani, pa tudi taksne, ki imajo nevroloske tezave (okvara mozganov zaradi komplikacij pri porodu). Njihova bistrost ima sirok razpon. Obstajajo tudi otroci z zelo nizkimi sposobnostmi in motnjo pozornosti. Ne gre vse metati v isti kos.
Default avatar
Sami izvedenci tukaj kot vidim.
ŽE STOTIČ pa verjetno še večkrat bom:dejte si prebirat strokovno literaturo,če že mislite kaj komentirat na to temo
zakaj sindrom-ne bolezen-ker je to primanjkljaj-zato se ne da pozdravit-zato ne sanjajte o kaki ozdravitvi-lahko je samo omilitev:kar se otrok s časom nauči ali prilagodi-za to pa so potrebne preklete muke staršev,vsaj tistih ki se tega zavedajo
sindrom znan 100let,ko se še vsi rodil nismo-zato nehite fantazirat o novodobni diagnozi
le čevlje sodi naj kopitar,pravi nekdo-pa vseeno ste tu vsi najbolj pametni-seveda tisti,ki se s temi težavami sploh ne srečujete
verjemite da starši teh otrok ne skačemo okoli odvetnikov ko tovarišica otroka malo bolj grdo pogleda-mi hodimo okoli terapevtov,ki jih moramo seveda posebej plačat(ne na zdravstvo) zato,da bo nekoč našem otroku bolje
PA VESTE ŠE NEKAJ:naši otroci,ki svet dojemajo drugače, velikokrat zaradi tega naredijo napake(nezavestno) VAŠI VSI PAMETNI in normalni pa so potemtakem za mene hudobni,žleht....zakaj-ker vedo da je narobe, pa vseeno to naredujo.
Zanimivo, da je vsa Slovenija očitno polna strokovnjakov(kot tule),ki smatrajo, da vse vejo o vsem,pa kljub temu gremo v maloro.ZAMISLITE SE MAL
Default avatar
joj, ne ni tako enostavno!!!

Niso nujno geniji… primer, faliran, niti svoje zivljenske zelje postati pilot ni uresnicil, kljub temu, da so mu bili starsi sposobni ponuditi ucne ure, ni zdrzal. Pa je o tem od nekdaj sanjal.

Nesposobnost drzanja koncentracije ni prednost, sploh ne, ker ne omogoca, da otrok nalogo (kakrsno koli ze, pa cetudi si jo je sam zadal) izvede do konca.

Pred solo je zivljenje. Po soli je zivljenje. In dejanski hiperaktivci imajo tezave.

Niti se ne strinjam z zdravili, niti s tem, da se se prevec zivahnih otrok ozigosa za hiperaktivne in se jim s tem skodo dela.
Ampak dejanski hiperaktivci pa rabijo oporo/usmerjanje/pomoc.
Hvaljenje, da so talentirani jim ne bo nic pomagalo.
Da ne omenjamo, da je talent le potencial ter ga vsi talentirani ne razvijejo kot bi ga lahko.

Predlagam ti, da si se malo bolj kriticna studentka in se vrzes v spoznavanje dejanskih primerov in to od blizu, ce jim ze res zelis pomagati.
TI bodo fajn hvalezni.