Mogoče še kakšen otrok potebuje pomoč?!
Ko berem zgodbo o mali Miši se sprašujem kje je meja, ko se morajo starši sprijazniti, da otrok ne bo zmogel vsega. Ko berem, da mala Miša vsak dan telovadi vsaj 5 ur se sprašujem kje je njeno otroštvo? Na fizioterapijah. Verjamem, da si želita za svojo deklico iztržiti maksimalno kar se da, da bi zmogla največ, in tudi iskreno mali Miši želim, da bo čim bolj samostojna. Vendar ima tudi ona pravico do “normalnega” otroštva.
Sama imam v širši družini sorodnika, tudi s CP in lahko samo rečem kapo dol staršema. Otroku sta omogočila otroštvo. Tudi z njim delala, še vedno delata, vendar za moje pojme vse v mejah normale. Je pa res to moje mnenje. Zato draga Mišina mamica, ker verjamem, da boš to brala. Miši želim res vse najboljše.
Ob tem se pa tudi sprašujem, je mogoče še kje kakšen otroček, ki potrebuje pomoč? Miša je medijsko res izpostavljena, nekateri starši ne upajo pred kamere, ne upajo zaprositi za pomoč, pa vendar jo enako težko potrebujejo.
Jaz si ista vprašanja zastavljam ob temle otroku.
Če vsaj malo spremljaš njeno stran, njen profil potem vidiš, da trenutno telovadi pet ur na dan, drugače pa vsaj tri ure. Pa ti telovadi tri ure dnevno, intenzivno. Po parih dneh bi se ti zmešalo ;).
Če se pa vsaj malo spoznaš na psihologijo otrok, pa verjemi, da otroku vsakodnevna intenzivna terapija ne bo ostala v spominu, ki bi se jo z veseljem spominjal. Kljub temu, da mogoče zaradi tega ne bo na invalidskem vozičku čeprav garancije ni. Nikoli v življenju.
Bi o tem mojem daljnem sorodniku napisala malo več besed, pa vem, da bi se lahko mogoče kdo prepoznal v zgodbi, in jih ne želim na ta način izpostavljati. Pa vendar bom samo to napisala, otrok (no zdaj že skoraj odrasel) pravi, da je srečen, ker ima take starše. Ker sta ga sprejela takšnega kot je. Z vozičkom vred ;).
kaj ko bi za sebe skrbela?
če tak režim fizioterapij za otroka ne bi bil priporočljiv, se ti ne zdi, da bi fizioterapevti in zdravniki prvi dvignili glas????[/quote]
Jaz skrbim zase. Pa poznam tudi psihologijo otrok.
Pa da zaključiva, če bi se dalo, se lahko čez par let bereva. Ko Miša odraste in lahko pove svojo plat 😉
Pri Reneju Taliću so storili natanko to, pa ste vsi skočili v luft, kako so slovenski zdravniki grdi grdi, ker bi vsevprek radi REZALI noge.
Strinjam se s “tumač”: starši so tisti, ki ne sprejmejo otroka s pomanjkljivostjo, zato bi storili vse, da bi ga napravili čim bolj normalnega. Zaradi lastnih ambicij podvržejo otroka terapijam, ki so za otrokovo psiho škodljive.
vidim da imate hudo dilemo in resne skrbi … prav imate verjetno vsi po svoje … zdaj pa čisto iz stroke gledano – otroci s paralizami …
pri hemiperezi in lažjih oblikah je težava manjša, če so oblike nekoliko blažje, je možnost, da bo otrok zmogel samostojno življenje – ampak to so res oblike, ki jih še strokovnjak ne opazi kar tako brez pregleda …
nekdo pravi: kakšno je to otroštvo, da morajo cele dneve dejansko samo vaditi? se strinjam, pred kratkim se brala članek o dvojčkih, ki v roku štirih let že drugič prosita (oz prosijo njuni starši) denar za operacijo v Ameriki in terapije v Zagrebu … in njuna mamica lepo pove, da te terapije predstavljajo podobno situacijo kot resni treningi vrhunskih športnikov … in se je za zamisliti nad tem!
nekdo pravi: ja a naj bosta celo življenje v invalidskih vozičkih? se strinjam, po nepotrebnem res ni treba, da so vsi v invalidskih vozičkih in se poskuša optimalno pomagati, da otroci shodijo … vendar se moramo vprašati, koliko res pomaga samo dejstvo shoditi in pa koliko imajo res otroci sami željo in se zavedajo …
izključno dejstvo, da lahko hodijo še ne pomeni, da so sposobni oz bodo kdaj sposobni samostojnega življenja … treba se je sprijazniti, da vsi ne zmorejo vsega, in da bodo nekateri tudi ostali na invalidskih vozičkih, pa čeprav je za starše to še tako boleče …
in na koncu kot laiki pozabljamo, da cerebralna paraliza ne pomeni okvare nog in mišic v osnovi, temveč je to možganska okvara, za kar je jasno, da možganov ni mogoče pozdraviti! in večina teh otrok, tudi če shodi, bodo zaradi možganske okvare in večina od njih – ne pa vsi – živeli v domovih za invalidno mladino ali domovih za ostarele, ko starši ne bodo zmogli več za njih skrbeti, kajti večina teh otrok, ne bo nikdar samostojnih … se sliši kruto, ampak takšna je resnica …
podpiram pomoč otrokom, vendar se pri vsakem takem primeru sama najprej prepričam, kako resna je okvara … namreč imamo veliko otrok, ki so sposobni in bi lahko naredili za družbo veliko (in ne zgolj samo živeli), pa ne morejo, ker so starši revni, otroci pa načeloma zdravi in jih nihče ne “vidi” …
najtežje je sprejeti svoje otroke in otroke tistih, ki jih imamo radi, da so tudi drugačni in da ne morejo biti vsi povsem enaki med seboj … pa tudi tisti na vozičkih, lahko živijo normalno, če jih starši naučijo, kako premagati ovire – v današnjem času se starši več ukvarjajo s tem, kako otroku odmakniti ovire, kot jim pomagati prestopiti jih … in ne razmišljajo, kaj s tem počnejo svojim otrokom …
si pa vsi otroci (zdravi, bolni, poškodovani, revni, …) seveda zaslužijo pozitivne misli! vi se pa odločite vsak zase, ali boste pomagali ali ne ne glede na vzroke …
Podpis! Še nekdo, ki poleg “strinjam se” razume kaj sem hotela povedati.[/quote]
dekle, za vse mone, ki bodo seveda zagnale vik in krik ker sva “kruti”, lahko samo rečem, da to so nekajletna opažanja, ko sem še delala kot specialna pedagoginja in je tole zgolj iz izkušenj in strokovnega vidika napisano, ampak kaj ko se strokovnost ne spoštuje več …
Meni pa se zdi, da ni problem v starših, razen toliko, da so tudi straši del okolice, velikega zunanjega sveta, ki nikoli ni rad in tudi danes zelo nerad sprejema karkoli, kar ni “normalno” oz. še raje “popolno”. Od tu naprej je čisto vseeno, ali sta starša tista, ki se težko sprijaznita z “drugačnostjo”, ali pa se samo zavedata, da se vsa okolica težko sprijazni z “drugačnostjo”. Učinek je isti – “drugačnost” poskušata zmanjšati kolikor je mogoče in jo približati okolici sprejemljivi “normalnosti”.
Omogočiti otroku boljšo sprejetost kasneje, za ceno intenzivnih in tudi bolečih terapij, ali omogočiti otroku bolj lagodno otroštvo za ceno slabše sprejetosti kasneje… Kdo si upa soditi staršem za eno ali drugo odločitev?!
Noben nima pravice soditi staršem, tukaj se v celoti strinjam.
Je pa na starših, da otroka kljub njegovi drugačnosti naučita postaviti se zase. Ja, definitivno so invalidi, predvsem otroci šibkejši člen v naši družbi. Vendar tukaj so pa res v prvi vrsti starši, da najprej otroka sprejemejo, nato pa otroka naučijo, da ni vse v popolnosti. In bo imel tudi ta “drugačen” otrok dobro podlago, da bo v življenju popolnoma normalno funkcioniral.
Kot sem že napisala, v življenju ni nikoli garancije. Včasih naša družba ne sprejme niti najbolj “popolnih” ljudi.
Podpis! Še nekdo, ki poleg “strinjam se” razume kaj sem hotela povedati.[/quote]
dekle, za vse mone, ki bodo seveda zagnale vik in krik ker sva “kruti”, lahko samo rečem, da to so nekajletna opažanja, ko sem še delala kot specialna pedagoginja in je tole zgolj iz izkušenj in strokovnega vidika napisano, ampak kaj ko se strokovnost ne spoštuje več …[/quote]
Tudi jaz vsaj nekaj malega vem o otroški psihologiji, zato tudi primer Miše, ker je ona ravno medijsko izpostavljena. Pa naj bom še tako kruta in grda, Miši bi sigurno mnogo koristilo, če bi šla z očetom in mamo na morje za par dni, plavanje, voda je ena izmed najboljših terapij za CP. Takrat se otroci počutijo svobodne. Je ena tudi zelo dobra knjiga napisana o tem.
dekle, za vse mone, ki bodo seveda zagnale vik in krik ker sva “kruti”, lahko samo rečem, da to so nekajletna opažanja, ko sem še delala kot specialna pedagoginja in je tole zgolj iz izkušenj in strokovnega vidika napisano, ampak kaj ko se strokovnost ne spoštuje več …[/quote]
Tudi jaz vsaj nekaj malega vem o otroški psihologiji, zato tudi primer Miše, ker je ona ravno medijsko izpostavljena. Pa naj bom še tako kruta in grda, Miši bi sigurno mnogo koristilo, če bi šla z očetom in mamo na morje za par dni, plavanje, voda je ena izmed najboljših terapij za CP. Takrat se otroci počutijo svobodne. Je ena tudi zelo dobra knjiga napisana o tem.[/quote]
Sem prehitro stisnila enter :). Saj lahko, da Miša tudi uživa na morju, vendar da to ni objavljeno. Tako, da če je tako potem samo en velik plus za Mišo.
ne sodim staršem, ampak pišem iz vidika, ko sem bila eden tistih, ki je svetoval – svetovanje ni nujno sojenje – in sodim ne … mislim, pa da ni nič narobe, da diskutiramo o tem, ker opažam, da bo morda to marsikomu, ki se na zadevo ne spozna dobro, omogočilo boljši pregled o sami stvari …
poglej, ena stvar, ki vidim, da jo nekoliko zamenjuješ je – in to je iz vidika psihologije in ne defektologije – če starši sprejmejo svojega otroka, potem ni važno mnenje okolice (imam izkušnje s tem in vem kako izgleda, če starši sprejmejo otroka, kako če starši ne sprejmejo otroka in kako izlgeda, če starši poskušajo ustvariti vtis, da sprejemajo otroka) … starši, ki so sprejeli svoje otroke popolnoma v vsej drugačnosti, so brez dileme razložili vsakemu, kaj je “narobe” z otrokom in se niso počutili ogrožene …
po drugi strani pa se moramo zavedati, da smo vsi nekako drugačni in vsak posameznik se mora za svojo sprejetost pobrigati (in to nas naučijo starši oz njihovo sprejemanje nas ima največji pozitivni ali negativni vpliv na to, kako mi posamezniki občutimo sprejetost/nesprejetost v družbi) … tudi posamezniki s cerebralno paralizo (ki so sposobni samostojnega življenja) sami vplivajo na svojo sprejetost v družbi glede na svojo drugačnost (enako je za ljudi z downovim sindromom, avtizmom, SUT – disleksijo in podobnim) …
zmanjšati drugačnost za ceno otroštva je vprašljiva – namreč kot laiki spet vidimo samo opciji: 1. ali nič narediti ali 2. narediti vse ne glede na ceno … in kot v vsakdanjem življenju pozabljamo, da obstajajo tudi druge možnosti – je možno z manj terapijami priti skozi, tudi operacije niso vedno povsem potrebne …
in ponavljam ponovno: tudi, če nekdo s takšno okvaro shodi – ni drugačnost nič manjša (navsezadnje imamo ljudi na vozičkih tudi zaradi čisto drugih razlogov kot je cerebralna paraliza in živijo povsem normalno, če so vztrajni), kajti cerebralna paraliza je možganska okvara in je ni možno operirati in pozdraviti! torej – večina teh otrok bo morda hodilo zaradi napredka medicine, ampak žal napredek pri zdravljenju možganov še ni tako daleč, da bi tem otrokom dejansko zagotovil samostojno življenje, kar se bo vedno odražalo kot drugačnost …
problem je, tako kot vedno, da hoče človek popravljati tam, kjer ni težave, namesto, da bi se stvari lotil na pravem koncu … treba je ljudi ozaveščati z drugačnostjo (ne glede na to, kaj s tem mislim) in ne z zdravljenjem drugačnosti, razumeš?
treba je ljudi učiti, da sprejmejo downovčke, cerebralce, vozičkarje, legastenike, avtiste …
ne sodim staršem, ampak pišem iz vidika, ko sem bila eden tistih, ki je svetoval – svetovanje ni nujno sojenje – in sodim ne … mislim, pa da ni nič narobe, da diskutiramo o tem, ker opažam, da bo morda to marsikomu, ki se na zadevo ne spozna dobro, omogočilo boljši pregled o sami stvari …
poglej, ena stvar, ki vidim, da jo nekoliko zamenjuješ je – in to je iz vidika psihologije in ne defektologije – če starši sprejmejo svojega otroka, potem ni važno mnenje okolice (imam izkušnje s tem in vem kako izgleda, če starši sprejmejo otroka, kako če starši ne sprejmejo otroka in kako izlgeda, če starši poskušajo ustvariti vtis, da sprejemajo otroka) … starši, ki so sprejeli svoje otroke popolnoma v vsej drugačnosti, so brez dileme razložili vsakemu, kaj je “narobe” z otrokom in se niso počutili ogrožene …
po drugi strani pa se moramo zavedati, da smo vsi nekako drugačni in vsak posameznik se mora za svojo sprejetost pobrigati (in to nas naučijo starši oz njihovo sprejemanje nas ima največji pozitivni ali negativni vpliv na to, kako mi posamezniki občutimo sprejetost/nesprejetost v družbi) … tudi posamezniki s cerebralno paralizo (ki so sposobni samostojnega življenja) sami vplivajo na svojo sprejetost v družbi glede na svojo drugačnost (enako je za ljudi z downovim sindromom, avtizmom, SUT – disleksijo in podobnim) …
zmanjšati drugačnost za ceno otroštva je vprašljiva – namreč kot laiki spet vidimo samo opciji: 1. ali nič narediti ali 2. narediti vse ne glede na ceno … in kot v vsakdanjem življenju pozabljamo, da obstajajo tudi druge možnosti – je možno z manj terapijami priti skozi, tudi operacije niso vedno povsem potrebne …
in ponavljam ponovno: tudi, če nekdo s takšno okvaro shodi – ni drugačnost nič manjša (navsezadnje imamo ljudi na vozičkih tudi zaradi čisto drugih razlogov kot je cerebralna paraliza in živijo povsem normalno, če so vztrajni), kajti cerebralna paraliza je možganska okvara in je ni možno operirati in pozdraviti! torej – večina teh otrok bo morda hodilo zaradi napredka medicine, ampak žal napredek pri zdravljenju možganov še ni tako daleč, da bi tem otrokom dejansko zagotovil samostojno življenje, kar se bo vedno odražalo kot drugačnost …
problem je, tako kot vedno, da hoče človek popravljati tam, kjer ni težave, namesto, da bi se stvari lotil na pravem koncu … treba je ljudi ozaveščati z drugačnostjo (ne glede na to, kaj s tem mislim) in ne z zdravljenjem drugačnosti, razumeš?
treba je ljudi učiti, da sprejmejo downovčke, cerebralce, vozičkarje, legastenike, avtiste …[/quote]
Ni več kaj dodati!!!
Sem prehitro stisnila enter :). Saj lahko, da Miša tudi uživa na morju, vendar da to ni objavljeno. Tako, da če je tako potem samo en velik plus za Mišo.[/quote]
sicer imam občutek, da se pri vseh teh medijsko izpostavljenim otrokom oglaša, koliko so naredili s terapijami in manj o privatnem življenju tudi iz razloga (poleg zaščite otroka in njegovega privatnega življenja), da se javnost zadovolji s podatkom, da njihova pomoč dejansko pomaga – ker moramo vedeti, da je družba tako pokvarjena in si ne znam zamisliti, kako bi punčko in njene starše raztrgali, če terapije ne bi bile uspešne …
sicer pa kot sem že omenila v enem zgornjih odgovorov – vprašljivo je, da se starši (ne samo te punčke, ampak vsi podobni primeri) trudijo z “odpravitvijo” drugačnosti, namesti, da bi skupaj z vsemi, ki delamo na tem področju, ozaveščali javnost, ki bi bila bolj odprta za “drugačnost” …
že če samo pomislim, kakšen napredek smo naredili v zadnjih desetih letih pri ozaveščanju disleksije v Sloveniji, se zdi ideja povsem mogoča in še nekaj takih diskusij, tudi tu na monu – ne bi bilo nič slabega …pa tudi prav je, da ljudje, ki zadeve ne poznajo, da napišejo svoje mnenje in se jim razjasni situacijo …
je pa težava današnje družbe (sploh v Sloveniji je trend nekaj let), da starši “posiljujejo otroke”, ne glede na njihovo posebnost, da dosegajo otroci neverjetno … recimo v ta trend gre tudi inflacija ocen v šolah, povečanje števila gimnazijcev … iz skrajnosti, ko se starši v večini niso zanimali za otroke in njihovo šolo (ko so zahtevali preveliko samostojnost otrok) gremo v družbo, kjer starši preveč zavijajo otroke v celofan in jih premalo puščajo, da otroci sami raziskujejo in sprejemajo odgovornost za svoj napredek … sama vem, da je vedno tanka meja in se hitro ujameš v past, ampak je potrebno iskati vedno znova to mejo na sredini, preden padeš v katero od skrajnosti …
Saj v tem se strinjava. Od prazgodovine do sem se je marsikaj na tem področju že premaknilo. Celo od srednjega veka sem se je marsikaj premaknilo. Čas 1 življenja pa je prekratek, da bi se videl premik, ker tako veliki pa ti premiki spet niso.
Da ljudje (predvsem otroci), ki niso čisto fit, danes ne umrejo takoj ali zelo hitro, je delno zasluga medicine, v veliki meri pa ravno tega sprejemanja drugačnosti – da se je sploh nekdo začel ukvarjati s tem, da mogoče pa takšen otrok ni za vržt v prepad ali pustit, da umre od lakote, ampak si zasluži živeti in bi se mogoče dalo kaj narediti, da bo lahko živel.
In ko gre počasi vse v pravo smer, se pojavi potrošništvo, ki ne sprejema niti gub in sivih las, kaj šele kake resne telesne pomanjkljivosti. Hkrati pa daje možnost, da se v zameno za denar čim bolj približaš “normalnemu” ali idealnemu, skratka, sprejemljivemu. Marsikdo pade v to luknjo; sam zase ali starši za otroka.
Čisto v drugo smer pa eno manj “filozofsko” vprašanje. Kolikor vem, so (fizio)terapije namenjene temu, da se živci (ponovno) povežejo, prevežejo, tudi najdejo alternativne poti – npr. pri okrevanju po poškodbah. In kolikor razumem, so tudi terapije pri CP v tem smislu. Tebe je razumeti, kot da so bolj ali manj brez smisla. Zakaj? Imaš takšne izkušnje?
Saj v tem se strinjava. Od prazgodovine do sem se je marsikaj na tem področju že premaknilo. Celo od srednjega veka sem se je marsikaj premaknilo. Čas 1 življenja pa je prekratek, da bi se videl premik, ker tako veliki pa ti premiki spet niso.
Da ljudje (predvsem otroci), ki niso čisto fit, danes ne umrejo takoj ali zelo hitro, je delno zasluga medicine, v veliki meri pa ravno tega sprejemanja drugačnosti – da se je sploh nekdo začel ukvarjati s tem, da mogoče pa takšen otrok ni za vržt v prepad ali pustit, da umre od lakote, ampak si zasluži živeti in bi se mogoče dalo kaj narediti, da bo lahko živel.
In ko gre počasi vse v pravo smer, se pojavi potrošništvo, ki ne sprejema niti gub in sivih las, kaj šele kake resne telesne pomanjkljivosti. Hkrati pa daje možnost, da se v zameno za denar čim bolj približaš “normalnemu” ali idealnemu, skratka, sprejemljivemu. Marsikdo pade v to luknjo; sam zase ali starši za otroka.
Čisto v drugo smer pa eno manj “filozofsko” vprašanje. Kolikor vem, so (fizio)terapije namenjene temu, da se živci (ponovno) povežejo, prevežejo, tudi najdejo alternativne poti – npr. pri okrevanju po poškodbah. In kolikor razumem, so tudi terapije pri CP v tem smislu. Tebe je razumeti, kot da so bolj ali manj brez smisla. Zakaj? Imaš takšne izkušnje?[/quote]
Sem laik, pa vendar ker me take stvari zanimajo, ker je CP v družini; poškodovano celico lahko s terapijami “zamenjamo” z drugo celico, da prevzame njeno funkcijo, vendar ta nikoli ne bo mogla v taki meri zagotoviti takega razvoja kot zdrava, nepoškodovana celica. Nekako tako so meni razložili. In otrok oz. kdorkoli po poškodbi možganov ne bo nikoli več isti. Tukaj ni kaj debatirati. S terapijami pa dosežemo, da se otroku mišice ne krajšajo, da nima toliko spazmov…Tukaj bi omenila operacijo SDR, ki se mi pa zdi smiselna. Ker otrokom “uničijo” spastičnost, ki je pri CP največji preoblem oz. jih najbolj ovira v vsakdanjem življenju. Tako, da terapije vsekakor koristijo, vendar tudi tukaj je potrebna zdrava pamet.
Saj v tem se strinjava. Od prazgodovine do sem se je marsikaj na tem področju že premaknilo. Celo od srednjega veka sem se je marsikaj premaknilo. Čas 1 življenja pa je prekratek, da bi se videl premik, ker tako veliki pa ti premiki spet niso.
Da ljudje (predvsem otroci), ki niso čisto fit, danes ne umrejo takoj ali zelo hitro, je delno zasluga medicine, v veliki meri pa ravno tega sprejemanja drugačnosti – da se je sploh nekdo začel ukvarjati s tem, da mogoče pa takšen otrok ni za vržt v prepad ali pustit, da umre od lakote, ampak si zasluži živeti in bi se mogoče dalo kaj narediti, da bo lahko živel.
In ko gre počasi vse v pravo smer, se pojavi potrošništvo, ki ne sprejema niti gub in sivih las, kaj šele kake resne telesne pomanjkljivosti. Hkrati pa daje možnost, da se v zameno za denar čim bolj približaš “normalnemu” ali idealnemu, skratka, sprejemljivemu. Marsikdo pade v to luknjo; sam zase ali starši za otroka.
Čisto v drugo smer pa eno manj “filozofsko” vprašanje. Kolikor vem, so (fizio)terapije namenjene temu, da se živci (ponovno) povežejo, prevežejo, tudi najdejo alternativne poti – npr. pri okrevanju po poškodbah. In kolikor razumem, so tudi terapije pri CP v tem smislu. Tebe je razumeti, kot da so bolj ali manj brez smisla. Zakaj? Imaš takšne izkušnje?[/quote]
najprej tebi in tumač – hvala, ker vidim, da so danes “normalni ljudje” (beri: sposobni prijetne diskusije) na monu! kar se žal ne dogaja pogosto … 🙂
o ja, imamo kar težko temo … tole potrošništvo si super omenila, ker zadnji dve desetletji povzroča propad družbe, čeprav na drugi strani je napredek (ampak negativen napredek, ker je napredek samemu sebi in ne družbi in njeni funkcionalnosti kot celoti) …
res je, da znanost napreduje, in v to smer se razvija tudi družba … vendar smo toliko preslepljeni s tem vsakdanjim življenjem, da ne opažamo, kako hitimo iz skrajnosti v skrajnost, namesto, da bi poskušali hoditi po sredini … so stvari, kjer je skrajnost luštna in dobra, so pa stvari, kjer to niti pod točko razno ni …
nekoč so res metali otroke v prepad in jim ne dajali možnosti (razen idealno popolnim), to vsekakor ni način, vendar dandanes nismo na tej “sredini”, temveč smo zašli v drugo skrajnost, kjer se pomaga vsakemu in vsemu … to zelo dobro razumem, ker imam sosedo, ki ne more svojega hudo bolnega psa (ki bi častno na leta in njegove zdravstvene težave zaslužil) dati uspavat – je ne sodim, ker se poskušam postaviti na njeno stališče, vendar humano gledano in moralno to ni prav, ker namesto živali, ki trpi bolečine in ne more hoditi (ja, nosi ga po stanovanju in pes ni mali!), mi odločamo, da mu z zdravili in operacijami podaljšujemo agonijo …
sicer banalen primer, ampak želim reči, da preveč igramo bogove s tem našim napredkom … napredek je super, ampak samo tako dolgo, dokler lahko posameznik zase odgovarja, ali se bo poslužil tega napredka ali ne …
otroci se ne morejo, nedonošenčki sploh ne, pa tudi tile mlajši so v bistvu lutke staršev (saj so to vsi naši, ne glede na svoje posebnosti) … in je vprašljivo, kako bi se posameznik sam odločil, če bi bil tega sposoben – ali bi sprejel neko zdravljenje v celoti ali le delno, in tukaj kršimo pravice otrok, namreč ne otroci in ne odrasli v celoti ne potrebujejo v dandanašnjem svetu zdravja, temveč predvsem neko iskreno ljubezen … (vem,da se sliši kruto) …
nekdo s cerebralno paralizo je lahko načeloma zelo zdrav, edino zaradi možganske okvare ne more hoditi … in v primerjavi z rakavim bolnikom ne potrebuje nujno zdravljenja, ker imamo pripomočke (kar si je človek vedno znal razviti zaradi svoje inteligence), ampak predvsem čas zase (rakav bolnik ga načeloma nima), da se v miru posveti svojemu napredku in to je hoja recimo (ali pa kaj drugega, če se odloči napredovati v čem drugem) … kajti v miru se da več narediti, kot pa v nekem stresu (si predstavljaš te otroke, ko bodo starejši in bodo zaradi razvoja tudi sposobni dojemanja različnih čustev, stresa …) – tam se zalomi že pri “normalnih” najstnikih … in starši v stresu – vemo kakšen vpliv imajo na otroke …
v bistvu, če želimo dokazati svojo čustveno inteligenco – moramo to storiti na drug način – in to je, da jih sprejmemo kakršni so in jim damo čas za razvoj (ne da jih silimo, kar načeloma terapije v opisanih primerih žal so – pretirane) … najboljši pedagogi so bili vedno tisti, ki so dali čas otrokom, da dozorijo – kajti tudi napredek hoje mora biti sorazmeren čustvenemu razvoju in verjemi, da takšni posamezniki z ogromno količino terapij so izpostavljeni zahtevam po hitrejšem osebnostnem razvoju – v večini primerov so pa ravno ti cerebralci v zaostanku, ker je osnovna težava že v okvari možganov …
in zdaj pri odgovoru, zakaj te terapije niso dobre … oz!!!! nisem rekla, da terapije ne pomagajo, da me ne bo kdo za jezik cukal … terapije pomagajo, vendar se ne smejo izvajati v takšnem obsegu kot se pri izpostavljenih primerih (če nam je dejansko mar za otroka) …
iz raziskav drugih skupin (dislektiki, avtisti, glasbeniki, …) vemo, da ni najvažnejše dobra mehanika (to je telo, mišice in gibalni aparat), temveč možgani … npr. glasbeniki se učijo, kako z možgansko kontrolo premikati in trenirati prste (zato tudi marsikdaj slišite, da je vse v naših glavah) … to da se zdravi živce in njihove povezave v nogah, da se operira mišice (kot je mama dvojčkov lepo po resnici povedala), da manj zategujejo (kar pomeni, da še vedno prihaja do nezaželenega zategovanja) nima veliko smisla, če glava ne sodeluje oz možgani … trening možganov je pa na žalost najboljši v sproščenem stanju in ne stresu, kar ga pretirana natrpanost terapij v omenjenih primerih povzroča …
upam, da sem bila dovolj jasna, če ne pa kar z vprašanji … želim poudariti – da se preveč forsira te otroke, kar pa javnost, ki v dobri veri daruje pomoč, ne ve, da je možno z manj terapijami in v počasnejšem ritmu tudi doseči lepe rezultate in predvsem, da rezultat hoje ni najvažnejši napredek pri možganski okvari … bi bilo super, če bi se ljudej dandanes znali držati reka, da tudi počasi se daleč pride …
pa se opravičujem, imam tudi jaz eno posebnost, zato traja nekaj časa, preden kaj napišem 😉
Saj v tem se strinjava. Od prazgodovine do sem se je marsikaj na tem področju že premaknilo. Celo od srednjega veka sem se je marsikaj premaknilo. Čas 1 življenja pa je prekratek, da bi se videl premik, ker tako veliki pa ti premiki spet niso.
Da ljudje (predvsem otroci), ki niso čisto fit, danes ne umrejo takoj ali zelo hitro, je delno zasluga medicine, v veliki meri pa ravno tega sprejemanja drugačnosti – da se je sploh nekdo začel ukvarjati s tem, da mogoče pa takšen otrok ni za vržt v prepad ali pustit, da umre od lakote, ampak si zasluži živeti in bi se mogoče dalo kaj narediti, da bo lahko živel.
In ko gre počasi vse v pravo smer, se pojavi potrošništvo, ki ne sprejema niti gub in sivih las, kaj šele kake resne telesne pomanjkljivosti. Hkrati pa daje možnost, da se v zameno za denar čim bolj približaš “normalnemu” ali idealnemu, skratka, sprejemljivemu. Marsikdo pade v to luknjo; sam zase ali starši za otroka.
Čisto v drugo smer pa eno manj “filozofsko” vprašanje. Kolikor vem, so (fizio)terapije namenjene temu, da se živci (ponovno) povežejo, prevežejo, tudi najdejo alternativne poti – npr. pri okrevanju po poškodbah. In kolikor razumem, so tudi terapije pri CP v tem smislu. Tebe je razumeti, kot da so bolj ali manj brez smisla. Zakaj? Imaš takšne izkušnje?[/quote]
Sem laik, pa vendar ker me take stvari zanimajo, ker je CP v družini; poškodovano celico lahko s terapijami “zamenjamo” z drugo celico, da prevzame njeno funkcijo, vendar ta nikoli ne bo mogla v taki meri zagotoviti takega razvoja kot zdrava, nepoškodovana celica. Nekako tako so meni razložili. In otrok oz. kdorkoli po poškodbi možganov ne bo nikoli več isti. Tukaj ni kaj debatirati. S terapijami pa dosežemo, da se otroku mišice ne krajšajo, da nima toliko spazmov…Tukaj bi omenila operacijo SDR, ki se mi pa zdi smiselna. Ker otrokom “uničijo” spastičnost, ki je pri CP največji preoblem oz. jih najbolj ovira v vsakdanjem življenju. Tako, da terapije vsekakor koristijo, vendar tudi tukaj je potrebna zdrava pamet.[/quote]
punce, danes ste super za debate! še nekdo z dobro razlago, lahko samo napišem – kot sem že v gornjih postih – terapije in operacije da, ampak v meji zdrave pameti, kot ste sami napisali … predvsem ne smemo pozabiti, na kateri ravni delovanja in sposobnosti je otrok – kajti, včasih pomaga terapija in delo na področju, ki ni ravno hoja oz. mišice (kar pa navadno pri cerebralni paralizi je itak, na prvem mestu), temveč druge funkcije, ki bi spodbujale možgane na manj stresen način, kajti v sproščenosti so tudi mišice lažje obvladljive … predvsem pa mislim, da še nisem slišala za primer cerebralne paralize, ki bi se dejansko čisto pozdravila (ne govorim pa o lažjih oblikah, ki bistveno ne povzročajo težav) … imam sorodnico, ki ima zelo lažjo obliko in dejansko živi normalno – ampak je oblika tako blaga, da hodi, vozi avto, edino kolesa ne more zaradi ravnotežja (ampak če vam jo pokažem, ne boste verjeli, da je drugačna, pa če boste nekaj dni skupaj z njo preživeli) …
veliko je odvisno kakšna in kako huda je možganska okvara …