Tisti, ki so se vam sošolci posmehvovali v šoli, hodite na obletnice valete, mature?
Jaz ne hodim. Si pa predstavljam, da bom šla, ko bom lepa, uspešna, privlačna. Samo to se ne kaže, da se bo kdaj zgodilo.

nisem bila nikoli zasmehovana. Če pa bi bila,bi se s tem soočila in naredila temu konec. magar bi eno srečanje tako zagnojila z vsemi mojimi travmami in jih soočila celo skupino tam za mizami da bi nardila čistko zase. Da bi pa šla potem ko sem uspešna.. larifari. ne živim za druge.

Polovico OŠ sem bila zasmehovana, drugo polovico pa ne tako zelo zasmehovana in poniževana, celo OŠ in SŠ sem bila zakompleksana do amena. Zdaj pri 40 sem tako samozavestna, da sem mnogim vzor samozavesti. Na obletnice hodim brez problemov, pa nisem niti uspešna, niti ne vem kaj vse si naštela, pa definitivno sem pri 20 bolje zgledala kot danes, leta pač 🙂

V šoli nikoli zasmehovana, ravno nasprotno: odlična učenka, odlična športnica, dobro sem se razumela s sošolci, učitelji so me imeli radi.
Nisem še bila na nobeni obletnici česarkoli.

Pa so se stvari, zaradi katerih si bila zasmehovana, pri tebi spremenile ali ne?
Meni so se posmehovali zaradi revščine, ker nisem imela tega, kar so imeli ostali. Glede tega se jim zdaj upam samozavestno postavit po robu in se tudi potegniti za nekoga, ki je reven. To sem rešila.
Potem pa je še par druigh stvari, zaradi katerih so me zasmehovali, teh pa še nisem rešila. Zato mi je že misel na srečanje s kakim sošolcem na ulici, neprijetna.

Tudi jaz odliča tako v OŠ kot v gimnaziji, vsa leta. Pri športni vzgoji med najboljšimi. Učitelji bi lahko rekla, da so me imeli radi, ker sem bila neproblematična. Sošolci pa so me imeli radi le takrat, ko so raibli moje zapiske, ko so želeli pomoč pri nalogi, učenju.

jst sm bla času šol in šolanja en velik odffuuk v vseh pogledih. hehehehe ahahahaha

Ker sem sošolcem bila dobra samo za prepisovanje in ne za druženje, jih tudi zdaj ne hodim gledat. Pa itak tudi na šolo nimam nekih lepih spominov, kljub 5kam.

Ja, za prepisovanje sem bila pa tudi jaz vedno dobra. Druženje pa – to pa nisem bila dovolj fina, ne v dovolj finih oblačilih in tako naprej.

Se mi ne da z njimi ukvarjat

Z enimi sem se razumela in smo še danes prijatelji, z drugimi pa se pač nisem. Sigurno smo se med sabo tudi zbadali. Nisem še bila na nobeni obletnici, s tem da jih tudi ni bilo veliko. Če mi bo, bom šla, drugače tudi ne. To da pa misliš, da boš nekoč lep in uspešen ter da boš takrat šel, je pa čista neumnost. To pomeni, da je nekaj narobe s tvojo samozavestjo in da moraš na njej delat! Zdaj travmirat zaradi tega, ker je bil nekdo zloben do tebe, je pa čista neumnost! Ti ljudje sploh ne vedo, da so s svojim početjem nekomu poplnoma izbili samozavest in zaradi takih ljudi res ni smiselno samega sebe trpinčit!

Bil sem samo enkrat in je vse skupaj spominjalo na merjenje kdo ima daljšega – beri: kje kdo živi, kakšen avto vozi, koliko otrok ima, kje je bil poleti na dopustu, kam hodi smučat … Na koncu so se ga pa itak vsi nacedili ko mambe.

Hvala, ampak to ni moj tip zabavnega druženja.

Cliff, jaz sem bila v prvih letih cele ene 3x (obletnica mature, na obletnici OŠ pa nikoli). Pa je bilo točno tako kot ti praviš. Ženske so privlekle cele kupe družinskih albumov. Potem pa cela predavanja o njihovih čudovitih partnerjih, počitnicah, avtih. Kako so se pa nacedili pa ne vem. Sem zelo hitro odšla. Potem pa nisem niti nikoli več šla.

Pa so se stvari, zaradi katerih si bila zasmehovana, pri tebi spremenile ali ne?
Meni so se posmehovali zaradi revščine, ker nisem imela tega, kar so imeli ostali. Glede tega se jim zdaj upam samozavestno postavit po robu in se tudi potegniti za nekoga, ki je reven. To sem rešila.
Potem pa je še par druigh stvari, zaradi katerih so me zasmehovali, teh pa še nisem rešila. Zato mi je že misel na srečanje s kakim sošolcem na ulici, neprijetna.[/quote]

Bila sem za glavo večja od vseh in sem še vedno od večine.
Bila sem debela in sem še vedno.
Bila sem čefurka in sem še vedno.
Predvidevam, da nisem odpravila vzrokov zasmehovanja.

kako pa veš kdaj so obletnice, če te ne povabijo recimo? mene recimo še nikoli niso povabili, nikoli nisem dobila nobenega vabila ali karkoli. no je pa res, da jaz nisem bila na valeti, ker sem 8. razred delala na drugi šoli. sem pa večkrat prišla v svojo staro šolo na razne dogodke s prijateljico. sem pa bila tudi jaz v OŠ ne samo zasmehovana ampak dobesedno psihično in fizično nadlegovana. nisem pa niti imela bohvej kaj dobrih ocen v OŠ in so učitelji dobesedno morali prisilit moje sošolce, da mi pomagajo pri učenju, ker nihče ni hotel. takrat se ni nihče družil z mano. danes, če koga srečam bi se pa kar vsi pogovarjali z mano. aha malo morgen. tako da tudi, če bi dobila slučajno kdaj kakšno vabilo ne bi šla.

Nikoli nisem bila zasmehovana, nisem bila pa tudi nikoli pretirano samozavestna.
Na OŠ obletnice grem vedno – jih imamo vsakih 5 let, včasih še pogosteje.
Na SŠ obletnici sem bila samo enkrat, pa sem se počutila točno tako kot v SŠ – vsi so bili zgrupirani, mene so bolj kot ne ignorirali. Pa sem po hitrem postopku zapustila obletnico in šla na lepše. Ne mislim več hodit na obletnice.

Nisem bila še nikoli. Zasmehovana kakor kdaj. Vsak od nas je kdaj bil. Ne tako da bi se izživljali in poniževali ampak pač otroške fore. Pa mi vseeno ni za it. Dovolj vidim preko facebooka :)))) So nekaterim tako zrastla krila, da se bojim, da bo njihov padec na zemljo zeloooooo boleč. Pa nimam interesa poslušat hvalisanj. Hujše kot vrtec, ja jaz imam pa hišo pa dva huda bemfla pa ne vem kaj še vse – ej, če bi meni starši hišo zgradil pa mi avte kupili bi jih tudi jaz imela. Res zelo težko živet na tuj račun ni kaj, vse pohvale. Ampak če bi bila iskrena bi pa nesramno izpadla, za kimat z glavo mi pa pač ni 🙂 Zato ostajam doma. Brez kančka obžalovanja 🙂 itak se še vedno družim s tistimi, ki smo si bili dobri. Ostali me ne zanimajo.

samozavest, tudi jaz nisem odpravila razlogov. Vsaj ne vseh. Si pa večkrat predstavljam kako bi zijali, če bi bila privlačna, uspešna :).

vabilo, za OŠ nisem dobila nikoli vabila. Vem pa, da so imeli. Verjetno pa ne velikokrat.
Za SŠ pa kaj vem, v bistvu se ne spomnim kako sem zvedela, je že kar dolgo nazaj. Očitno je še kdo imel moj kontakt. Enkrat se spomnim, da me je na isti dan, ko je bila obletnica nekdo na FB kliknil in mi povedal, da je. Mi je kar fajn prav prišlo, da sem lahko rekla, da so mi prepozno povedali. Zdaj pa so naredili FB skupino naše generacije in potem vse vabijo. Tako prav osebnih kontaktov pa niti nimam z nikomer. Mislim mail ali pa telefonsko ali naslov.

Kaj to hvalisanje je pa standard na vseh obletnicah?
Tudi, ko sem šla, sem zaradi tega hvalisanja hitro spokala domov. Bedno.

veste tiso, lahko oprostiš, pozabiš pa nikoli?
No, jaz nisem pozabila, tudi oprostila ne. Mislim, da bi padlo par klofut, če bi šla na obletnico OŠ.
Leta ali zrelost gor ali dol!

Zasmehovana sem bila v 5 razredu, zaradi ločitve staršev. Tako močno, da so me prestavili na drugo šolo. Čeprav sem bila simpatična, prijazna, nasmejana, doma bogati, so našli ločitev 🙂
Potem, ko sem se prestavila, so me pa imeli vsi radi, tudi jaz njih.
Tistih iz 5 razreda niti ne pogledam, mimo grem, kot da jih ni. Ostale vse pozdravim, kakšno rečemo kdaj. Na obletnice pa ne hodim, ker jih ne pogrešam tako. 🙂 Bila sem le enkrat na obletnici SŠ.

Aja, mimogrede. Tista, ki je začela z nesramnostjo zaradi ločitve mojih staršev, jo je mož pustil malo po rojstvu otroka. Karma vse vidi, karma vse ve.

Če si bila odlična učenka in so te učitelji imeli radi, to še ne pomeni, da ne moreš biti zasmehovana. Prav nasprotno, ravno takšni so dostikrat tarče bedakov.

Ahjoj no..
Moja osnovnošolska leta so bila pekel, srednješolska pa čist super. Na kakšno obletnico grem, če ravno nimam boljšega za počet, ampak so precej redke.
Ko sem šla na prvo obletnico valete sem ravno dobila prvo službo v upravi banke, bila sem dobrih 10 kg lažja kot na valeti in pripeljala sem se z čist novim Lexusom. Skrbno sem izbrala oblačila (celo v shopping sem šla!) in vse to, da bi naredila vtis na moje nekdanje sošolce in jim pokazala kaj veličastnega sem postala. Torej sem se prikazala tam, z vzravnanim hrbtom in okamnelim nasmeškom, ponosna nase. Potem smo se začeli pogovarjat. Dekle, ki je bilo najbolj nesramno do mene, in je cel razred pripravilo do tega da se je spravljal name je postala mama prvič pri 15. Nima končane niti srednje šole. Fant, ki je vodil fizične napade kelnari in živi doma. Fant v katerega sem bila zaljubljena in je to izkoriščal za posmehovanje je debel, mozoljast in dela v neki tovarni.. Še bi lahko naštevala.
Doživela sem katarzo in se ob tem počutila precej butasto. Čelo življenje sem delala na tem, da postanem boljša od njih, in ničkolikokrat sem si predstavljala ta veličasten večer. Ugotovila sem, da nihče med njimi ni hudoben, ampak da so bili pač otroci. In da sem dramatizirala (to nasplošno obvladam).
Če pogledam danes nazaj sem jim precej hvaležna za vse skoz kar sem šla. V najbolj kritičnih letih mi je bila vsaj mičkena gonilna sila, in če sem odkrita, danes zagotovo nebi bila kjer sem brez njihovih zbadljivk in poniževanja. Zamerim jim zagotovo ne ničesar, niti jih ne privoščim mizernih življenj katera nekateri imajo. Pozabila pa nisem, saj 8 let maltretiranja pač ne gre pozabit, tisti mičken glasek vedno ostane del tebe.
Se vam ne zdi butasto pretiravanje se obremenjevat z stvarmi ki si jih rekli/naredili otroci, stari niti 14 let? In sedaj to vlačite s sabo, pa kuhate zamere na ljudi, ki imajo z vsem tem hudo malo. Mislim res, halo – ste kdaj pomislili, da jih je tisti sošolec, ki vam je vrgel torbo v glavo, vsak popoldan od fotra verjetno dobil? Ali, da je bila najglasnejša deklica najbolj zanemarjana doma? Tako se pač izražajo težave otrok – tisti ki imate svoje to predvidevam da veste. Prav tako ima tisti otrok malo skupnega z osebo katera je postal, jaz sem to pač ugotovila na tak način 🙂

Če mi je kdo vrgel kaj v glavo, me udaril – take sem nazaj.
Težje je pa požreti, ko te sošolec zasmehuje, ker ve, da doma nimaš kopalnice. Slučajno doma v bližini in preveč več. Ko to raztrobi vsem. Doma pa naučen tako, da so samo oni nekaj, ostali pa nič.
Ali pa, ko se ti posmehujejo, ker nimaš denarja, oni ga pa imajo.
IN ja, so bili hudobni. Razvajene, male pošasti. Ne pa ubogi reveži, ki bi jih kdo matletiral ali zanemarjal.
Smo imeli tudi takega, ki je vse tepel, ampak doma je bil zanemarjan. Tak ni bil problem, če je udaril, sem ga nazaj.

Tudi če so bili razvajene male pošasti so bili to zaradi nesposobnih staršev. Zanemarjanje gre v več nivojev – tud v tega da svojih otrok ne uspeš vzgojit.
Verjemi, da ko se danes spomnijo, da so se spravljali na deklico ker so bili doma revni jih konkretno peče vest. Vsaj mene bi.. Poleg tega pa – karma is a bitch, jaz bi šla vsaj preverit kdo sedaj ima in kdo nima te famozne kopalnice 🙂