Dolgočasna služba
Ne vem, če tole sploh spada v ta forum. Malo se moram skašljati…
Imam dolgočasno, a dobro plačano službo. Zašla sem iz svoje profesije in se (pred leti) znašlav industriji, kjer so plače nadpovprečne, a delo je zame hudičevo monotono.
Ko sem pred kratkim začela iskati službo v svoji originalni profesiji sem seveda naletela na problem, da sem preveč časa stran, da bi se lahko enostavno vrnila (vsi imajo radi izkušnje, jaz pa izkušnej s tega področja nimam zadnjih par let). Ko sem končno šla na en razgovor, za zanimivo službo, me je odvrnila nizka plača (pol nižja od sedanje) in dejstvo, da bi bilo potrebno precej potovati službeno v tujino. Vprašala sem se, če bi bila s pol nižjo plačo zadovoljna in če mi ne bi začelo najedati, da sem kar naprej naokoli po tujini. In spet nisem naredila nič.
Zmedena sem. V trenutni službi nisem zadovoljna z ničemer razen s plačo, ne bi pa rada spet začela z nule, nizko plačo in “jaganjem” po tujini vsaj mesečno če ne pogosteje. Rada bi dinamično službo, pri čemer pato ne bi pomenilo, da je moj urnik raztegljiv kot čingumi (beri: da se dela cel dan).
Opravičujem se tistim, ki so brez službe in bi dali vse zato, da bi jo imeli. Vem, da sem napram mnogim v priviligiranem položaju.
Zanima me, je še kdo v podobnem položaju?
Ne bom ti pametovala, samo malo bom orisala svoj podoben problem, za razmislek.
Pred leti sem bila na tem, kot si sedaj ti. Osem let sem hodila v sluzbo imela lepo placo, dobre odnose v sluzbi, dosegla nek vrhunec, potem pa se krivulja ni ne spustila ne rasla. Skratka, sluzba je postala monotona, a ni mi bilo hudega. Prav zato sem se zacela dolgocasiti in iskati izziv, spremembe. Prislo je tako dalec, da sem pustila sluzbo in nekaj casa bluzila doma. Moz je delal v tujini in imel lepo placo. Nic nam ni manjkalo. A cez cas sem ugotovila, da nisem srecna, ce nimam neke delovne rutine in posledicno financne neodvisnosti. Pricela sem z iskanjem sluzbe, seveda take, ki bi mi omogocila vec dogajanja, tudi za majhno placo, le da bi uzivala in opravljala delo kvalitetno a cenjeno. No, tu je nastopila kriza, ekonomska in tudi moja osebna, saj kar naenkrat nikjer nisem prisla zraven! Moje afnanje sem bridko placala z sprejemanjem slabih sluzb, vcasih neplacanih, brez nekega zadovoljstva in rasti… obenem smo nujno potrebovali dve placi, saj moz ni vec dobival tako lepe place. Zapadla sem v paniko, depresijo…, se pobrala se presolala, opravila tecaje skratka ni da ni, da bi le dobila sluzbo.
Zaenkrat imam pred seboj le en razgovor, za katerega upam da bo uspesen. Nevem. Zivimo sicer normalno, saj se je moz uspesno pobral, jaz se ne. A v meni kljuva moja slaba odlocitev izpred let, ko sem se pac dolgocasila in zapravila odlicno sluzbo.
Zato ti svetujem, da je vcasih vseeno bolje zamizat in potrpet. Imas dobro placano sluzbo in slabe moznosti v drugi. Ne vidim smisla v menjavi. Ker imas dobro placo si pestrost lahko privoscis izven delovnega casa. Raje si najdi kaksen hobi, trenutno sluzbo pa obdrzi, ker ti bo kasneje zagotovo zal! Verjemi zal ti bo za vsem cesar si vajena – dobro placo, fajn sodelavci, ritmom, ki ti gre sicer trenutno na zivce, a tocno to potem blazno pogresas, ko to izgubis.
Ne naredi take napake kot sem jo jaz- resnicno!
Bojim se, da ce se bos zelela zaposliti v panogi in na podrocju, kjer zadnjih nekaj let sploh nisi delala in mela stika in poznas podrocje samo v teoriji, bos pri vsakem delodajalcu zacela precej na dnu in s tem primerno placo.
Ti je zdajsnje delo dolgocasno, ker ga popolnoma obvladas in ni vec nobenih izzivov ali ti je to delo monotono ze od prvega dneva, ko si zacela delati to?
Jp, nepravično do tistih, ki o službi in to bilo kakšni lahko samo sanjajo, ampak se ti pol oprosti, ker si samokritična. Poznam še enega takega, ki je v podobnem položaju, samo, ko potegneš črto, je najbolje tak kot je v današnjem času. Če imaš pa keša preveč si pa itak lahko orng dinamičen lajf narediš vsak dan in tako vneseš vso tisto dolgočasje, ki ga trpiš v službi. Je pa ena fora v današnjih časih in to ta, da tisti, ki garajo cel mesec za drobiž, so na koncu še veseli, če sploh dobijo plačo. Do čim je ogromno služb, v katerih si v službi praskajo j a j c a in so za to še orng plačani, ker za njih ves posel naredi neka tehnologija, ki jo seveda oni obvladajo. Ampak tak je sistem bil že prej in kot zgleda bo tak tud ostal.
@Bila: Hvala, da si z nami delila svojo zgodbo. Nisem tip človeka, da bi kar pustila dobro plačano službo (sploh v teh časih). čeprav me seveda to večkrat prime, a se zavedam realnosti in biti brez službe je (vsaj zame) še bistveno huje kot imeti drobro plačano, a dolgočasno službo.
@Barca: V začetku sem mislila, da se bo služba razvila drugače. Tudi nisem poznala te industrije in sem si jo predstavljala drugače, mogoče je bila že moja predstava napačna. Tako sem kar čakala in čakala in upala. Delam imam sicer čez glavo dovolj, a nimam vpliva, da se kjerkoli pozna. Jaz pa rabim videt rezultate svojega dela. Se strinjam – v drugi industriji bo treba začeti nižje. Kar žal mi je, da sem tako na lahko zavrnila zelo zanimivo službo. Ampak enostavno se nisem znala odločit. Do sedaj sem imela v grobem rečeno dva tipa služb: monotono ali dinamično. Rada imam dinamično delo, a po parih letih sem čisto fuč. Tudi službena potovanja mi presedajo vrh glave – na začetku so se mi zdela fajn, ko enkrat hodiš neprestano koli, bi dal vse zato, da bi vsaj ene mesec ne šel nikamor. No, vsaj jaz. Na koncu sem se še vsake službe naveličala, sem tak tip človeka izgleda. Zato ne vem ali se ne “delam norca z belega kruha”.
No, kot vidite sem čist zmedena. Bojujeta se dve sili:
Išči zanimivo službo VS Ali je katerakoli služba po 5 let še zanimiva?
Rabiš dinamično službo, kjer boš med ljudmi VS Take službe so za na kratek roke, na dolgi te izcuzajo.
Rabiš službo, v kateri boš lahko izkoristila svoj potencial VS Služba je zgolj služba, izberitako, ki ti bo omogočila normalno življenje (plača IN urnik)
Nagibam se k temu, da morda obdržim trenutno službo in se vključim v kako prostočasno aktivnost, kjer bi lahko razvijala svoj potencial, če pa se pokaže primerna priložnost, grem. Danes bi ponudbo za “zelo zanimivo” službo navkljub nižji plači verjetno lažje sprejela, čeprav sem še razdvojena. Edino kar sem si na jasnem je: da ali ostanem tukaj, kjer sem, ali pa grem vem iz te industrije. Dobila sem namreč nekaj ponudb znoitraj te industrije, ampak to bo potem isto.
Videti je, kot bi si želela dokazati, da ti trenutno ni nič hujšega in da si vedno lahko kakšno stvar zaserješ, da ti ne bo več tako fletno in da se bo kaj dogajalo.
Taka služba, ki bi jo ti rada, ne rečem, da ne obstaja, ampak je bolj malo verjetno, da te kje čaka. Če boš, ti bo najverjetneje žal, ker dobrih, pa čeprav monotonih služb ni veliko.
@ttcbbbm: hvala za mnenje. Plača mi je pomembna do te mere, da sine želim gledati na vsak evro. Pač prišla sem do te stopnje, da si sedaj lahko z lahkoto privoščim precej. Šla bi na nižjo pplačo, ampak ne na tako nizko, da bi razmišljala o tem, kako bom šla na dopust ipd.
Drugi, večji, problem je, da se (glede na dosedanje izkušnje) sprašujem, ali je katerakoli služba na dolgi rok zanimiva? Meni so še vse (3) ratale dolgočasne ali pa drug ekstrem – preveč stresne. Problem je tudi v tem, da mnogi delodajalci odkrito pričakujejo delo preko urnika. Ni problem občasno, če je treba, ampak da ti npr na razgovoru rečejo, da ni stalnega urnika… Ne vem, težko je potem imeti urejeno privat življenje.
Sem pa z leti opazila tole: Ko ugotoviš, daje tvoj potencialni šef/direktorica brez družine in na razgovoru omeni “raztegljiv urnik”, potem bejži stran, kolker te nesejo podplati. Ker to pomeni – delal boš cele dneve. In tolko pa jaz nimam nobene službe rada.
S tem ko pravim, da imam dolgočasno službo, ne pravim, da ne delam ko norc. Seveda delam. Pogosto nadure. Ampak dogočasna mi je zato, ker me ne izpopolnjuje.
Se pa, še enkrat poudarjam, zavedam, da imam srečo. Čeprav delam ko norc, imam za to dobro plačo. In stabilno službo. Zato pa tako mencam z odločitvijo, kako naprej.
In sočustvujem z vsemi, ki prav tako delajo kot norc, ampak s tem komaj preživijo. In tistimi, ki bi radi delali kot norc, pa te priložnosti ne dobijo.
Še vedno si lahko monotonost popestriš tako, da ob svojem znanju iščeš nove izzive, dokler ne prideš do željenega (če popolnost ali natančnost željenega sploh obstaja).
Tudi v okviru tvoje službe verjetno ne obstaja le eno področje, na katerem delate vsi?
V bistvu si že našla sebi primerno, razgibano delo oz. službo, pa ti ni dišala plača. Tu imaš dobro plačo in rutino, pri opciji, ki si jo našla kot tebi zanimivo delo, pa je slabo plačano.
Kot ugotavljaš, povsod so minusi in plusi. Še vedno lahko v naprej iščeš, saj se ti ni potrebno ustaviti le ob enem razgovoru.
Vprasanje79, z velikim zanimanjem sem prebral tvojo ni pravi izraz zgodbo, ampak situacijo. Tudi sam se bil v podobni situaciji, zelo solidna služba, solidno plačana, vendar za razliko s s teboj odnosi v službi katastrofalni, predvsem med sodelavci. Čakal sem na petek in potem petek popoldne super počutje, sobota solidno, v nedeljo proti popoldnevu pa me je že vse skrbelo, kako bo jutri… Ker tega nisi napisala, meni se pa to zdi za odločitev pomembno, razmisli tudi o tem. Seveda pa še zelo pomembno stanje, na karatko: poročen, neporočen, finančno stanje v družini, otroci in verjetno še kaj… V primeru finančno slabe situacije, smo ljudje pripravljeni potrpeti, navkljub porušeni psihi, ki temu sledi. Ja kar nekaj vparašanj sem ti postavil ??????? ODNOSI SE MI ZDIJO BISTVENI !! Vem, da je odločitev težka, vendar jaz sem se zaradi slabega stanja v prejšnji službi, beri odnosi in še kaj odločil za odhod. Res, pa je, da ima partnerica solidno službo, imamo nekaj prihrankov in otroka sta v solidni službi.
Torej odnosi med zaposlenimi in na nivoju do predpostavljenih se mi zdijo bistvenI ponavljam še enkrat. Lp
V svoji delovni dobi sem marsikaj doživela. Videla sem mnoge zgodbe ljudi. Tudi takih, ki so bili siti monotonije in so si zaželeli spremembe. In ko jih je doletela sprememba, takrat je bilo hudo, zelo hudo. Mnogo takih primerov poznam.
Glej, službe se ne dobi kar takoj in se je tudi zamenja ne. Če se ti zdi, da te služba dolgočasi, se zaradi tega ne sekiraj. Delo opravi čim boljše in bodi srečna, da ga obvladaš, da imaš vse v mezincu, da si v dobrih odnosih s sodelavci, ker je to velika, velika sreča. In če imaš redno plačo, kaj si sploh lahko še želiš.
Ceni tisto, kar imaš.
Mene je pri 50. letih doletela popolna sprememba. Iz delovnega mesta, ki sem ga obvladala v nulo in sem ga res z veseljem opravljala, so me premestili na popolnoma novo delovno mesto, kjer sem morala začeti popolnoma na novo in to pri 50. letih. Povrh vsega je bila še enormna količina dela. Nočem se niti spominjati tistih časov. Vsega sem se naučila in se dela navadila, bilo pa je hudo, zelo hudo.
Srečno.
Imela sem monotono službo, kjer sem se, ko ni bilo dela izredno dolgočasila. Duhovno sem bila zapolnjena z dodatnimi aktivnostmi, športno zelo aktivna. Kljub monotoniji sem rada prihajala v službo in bila srečen človek.
Hotela sem več in naredila popolni preobrat.
Danes delam ogromno, zaslužim slabo, sem daleč proč od družine in prijateljev. Za mano so stvari, o katerih bom težko kdaj koli spregovoriti. Ne zmorem več športati, nimam časa za hobije, ker urnik ni ustaljen, zgodba o monotonosti pa se je ponovila še v močnejši obliki kot prej. Sem milje proč od srečne ženske iz preteklosti.
Dobro premisli, preden boš sprejemala nove odločitve.
Meni pa se zdi normalno, da se vsakih nekaj let služba zamenja. Pri svojih slabih 20 letih delovne dobe grem prihodnji teden v 7. službo, vsakokrat sem menjala na svojo željo in vsakokrat je bilo najprej malo bolj stresno, potem je bilo nekaj časa super, po najkasneje 4 letih pa me je kljub temu, da so bile vse zanimive, začelo mikati, da bi poskusila kaj novega… Vse menjave so bile sicer načrtovane in znotraj stroke in vse so bile vsaj neke vrste napredovanje, nikoli tudi nisem šla na bistveno nižjo plačo. Vedno sem pa (in še vedno) s strašnim veseljem hodila v službo. Vem, da imam srečo!
Predlagam ti, da poskusiš v sedanji službi najti izzive, prosiš za zamenjavo delovnega mesta, druge naloge, kakšno izobraževanje ali pot v tujino, vmes pa se prijavljaš na razpise v svoji stroki. Lažje je službo iskat, če že imaš solidno službo, ki ti je ni mus zamenjat – lahko se tudi pogajaš za plačo… Poskusi najti presek med obema strokama, začni tam z izobraževanjem, lahko tudi kar sama, mogoče bo pa to tvoja prednost enkrat, da poznaš oboje. Kratkovidno s strani delodajalcev je, da če “greš enkrat ven iz stroke”, nič več ne znaš – meni se zdi, da če osvojiš še neko novo področje, si še bolj konkurenčen, imaš druga znanja, drugačen pogled, ki včasih vse spremeni. In ne imej slabe vesti, da si želiš več dinamičnosti pri delu, mnogi smo, ki nam (tudi) izpolnjenost pri delu zelo veliko pomeni.
Srečno!
Najprej hvala vsem za mnenje.
@havajii: tuji jaz moram na par let zamenjati službo. Če ne obsedim. Danes sem imela pogovorv firmi, da bi znotraj firme zamenjala delo. V vsakem primeru pa se bom v prostem času spet vključila na podtočje, ki je povezano z mojo profesijo in tako upam lažje spet vstopila v ta svet. Se strinjam z vašim mnenjem: tudijaz vidi izkušnje z več področji kot prednost, ampak sem se soočila s slovensko realnostjo, kjer je to bolj pomanjlkjivost kot prednost, če ne bi nadaljeval na področju, ker sedaj deluješ.
@Rudolf: se strinjam, odnosi so zelo pomembni. In odnosi so pri nas ok. Edino napredeovati (v smislu razvoja) ne morem na tem mestu, ampak ne gori voda, da bi sedaj na na vrat na nos vse pustila.
@ne ponovi napake drugih: ja, zavedam se možnosti napčne odločitve in da bi se mi še kolcalo po tej službi. Zato pa na vrat na nos ne bom naredila nič. Če se vendarle pojavi priložnost, da se vrnem v svojo stroko, se bom, kljub manjši plači za to odločila. Pač ta prvi razgovor nisem bila v glavi pripravljena na to in sem morda prehitro zavrnila ponudbo.
@nekoč v kadrovski: hvala za vaš pogled. Se strinjam, da so na daljavo videti stvari bolje. Lahko si domišljamo, kako bo v drugi služi bolje, ni pa to rečeno.