Dolgo me je tiščalo, da bi tole napisal. Mite in legende ločitev in otrok, ki so v le-te vpleteni. Težko verjamem, da je na katerem področju več ponarodelih naumnosti in mitov, kot ravno pri tem. Pa jih bom nekaj navedel.

1. Največja neumnost, ki se jo “na ulici sliši” je, da je ločitev za otroke dobra, če se starša ne razumeta. Z naskokom na prvem mestu zato, ker odrasli očitno sklepamo, da otroci razmišljajo enako kot mi. Raziskave pa v nasprotju s tem kažejo, da otroci iz ločenih družin tudi več desetletij po ločitvi le-te ne prebolijo in označujejo kot najbolj bolečo stvar. V mojem primeru je to izrazito vidno. Otrok tudi pove, da me “mora imeti rada, ker sem njegov oči”,….

2. “Tako je bolje za vse”. Morda bi sodilo na prvo mesto. PO mojem mnenju je ločitev tipično dobra le za tistega, ki jo je sprožil, ker se je iz svojih sebičnih vzgibov tako odločil.

3. Tu se začnejo srhljive stvari. “Dajta se zmenit, da bo za otroka dobro”-slišal sem milijonkrat. Ocenjujem, da gre v vsaj 90% primerov za lastninjenje otroka. Če smo iskreni. Nihče ni imel otrok zato, da jih bo vzgajal nekdo drug-pa magari bivši partner. Ko/če pride še nekdo tretji je seveda “veselica” še hujša. Za otroke je seveda vse skupaj srhljivo in verjetno so se primorani predčasno soočiti s tem, da si na tem svetu sam in sklepam, da so ti otroci tudi bistveno bolj egoistični. Ker jim to omogoča čustveno preživetje.

4. Sodišča in CSD-ji delujejo v dobro otroka in če ne drugače, se tako stvari uredi. Gromozanski mit. Tipično nihče ni zadovoljen in tipično se spori le še poslabšajo. Najverjetneje pa postanejo dosmrtni, saj smo na sodišču primorani gledeti na nasprotno stranko kot na nekoga, ki nam želi nekaj vzeti-želi zmagati.

5. Starši smo nesebični in delamo primarno za otroke. Huda zmota. Starši še vedno delamo najprej zase. Otroci so kot nek predmet, ki se mora prilagoditi na dano situacijo. Glej tudi točko št. 3.

6. Morda najhujši mit od vseh. Po sodobnih standardih “urejena” ločena družina je za otroka praktično enaka kot običajna. S tem se seveda tolaži večina ljudi, ki je sprožila/zahtevala ločitev. Resnica je pa precej bolj kruta. Za otroke je to večno kaznovanje. Otroci ne razumejo stvari na racionalni ravni.

7. Za otroke je izjemno koristno, da imajo stike z obema staršema. Gre za strahovito sprenevedanje. Gre za laž, mit in pravzaprav oksimoron. Otroci se prilagodijo, mnogokateremu bi bilo neskončno lažje, če nebi na njem svojih sebičnih potreb zganjali sebični starši, ki ga brezkompromisno jemljejo za “svojega”.

Šel bi lahko še bistveno dlje, ampak recimo, da je to kar mi je v tem trenutku padlo na pamet….

Glede na napisano, morat dat tvoji bivši zelo prav, da se te je rešila. Tudi otroku bo bolje, brez takega očeta, ki tako razmišlja.
Najbolj ni prav moškim, da se ženske lahko ločijo od njih.

Locitev je za otroka ogromna travma in stres, ki mu lahko pusti posledice na psihicnem, fizicnem in socialnem zdravju, vpliva na njegove solske rezultate in dostikrat zal, na njegov druzbeno-ekonomski status.
Otrok si zeli starsa obdrzati skupaj, ne glede na to, kaksna sta.
Dobra ali “manj slaba” bi bila locitev samo v primeru, kadar je stars nasilen ali popolnoma nesposoben skrbeti za otroka, na tak nacin, da ga celo ogroza. V tem primeru je lahko stres skupnega zivljenja vecji od
stresa locitve. Koliko je takih primerov, pa ne vemo.

http://theweek.com/articles/466107/9-negative-effects-divorce-reportedly-children

res je tudi, da se za locitev odlocvamo sebicno, iz sebe in zaradi sebe, ker nase potrebe niso zadovoljene, in dostikrat enacimo nase potrebe s potrebami otrok.
Vendar, kaj je druga varianta? Tecaji starsevstva, kjer se bomo ucili empaticnosti in to, da potrebe
otrok postavljamo na prvo mesto/

Sodisca so zmeraj zunanji arbiter in ni variante, da bi bili vsi zadovoljni.

Glede stikov pa pojma nimam, kaj pravzaprav misli Mick.
Seveda mora imeti otrok stike z obema, sicer bi bila travma se toliko vecja.

Krasno Miki, se strinjam. Začni delati na sebi, trdo, da boš lahko dober oče in (bivši) partner s katerim se bo dalo komunicirati.

Ker otrok nihče nič ne vpraša in to je že prvi odziv egoizma tiste, ki je zahtevala ločitev. Se je res za vprašat, ne o Micku, ampak o osebi, ki Micku daje očitke na račun očetovstva, sama pa v prvi plan najprej izstreli njeno “pravico do ločitve”, otroka pa nikjer in se ga niti ne vpraša. Ločitev bi morala bit izhod v sili, ko res ne more it, ne pa pravica puhloglavega in sebičnega ravnanja, kot se to danes dogaja.

Mick ima popolnoma prav in v večini primerov bi bilo res tako prav, je pa to čista utopija, glede na današnje stanje. In sploh ne gre za mite, vsem je to jasno kar je Mick napisal in gre za namerno sprenevedanje in prilagajanje resnice v prid sebičnosti. Je pa žalostno in sam tudi tega nisem razumel nikoli, da dva, ki sta se zavestno odločila za otroka ne moreta vzdržat skupaj pri oskrbi otroka vsaj do neke na pol odraslosti otroka. Vedno se eden najde, ki noče, le redko oba in celo gre za trend, ko gledaš ameriške filme, je v njih večkrat izrečeno ločitev, kot nujen in obvezen del življenja že v načrtovanju in govoru o prihodnosti.

Dejansko je ločitev slaba stvar, nič dobrega ni na njej. Sam kreg, pa otroci trpijo, pa lastnina,
pa sodišča.
Se strinjam.
Ampak na koncu koncev je ponavadi tako, da fantje niste pripravljeni nič investirati v zakon,
dokler ni prepozno.
“A da naj manj hodim ven s prijatelji in bom več z družino? To je omejevanje moje svobode”
“A da naj neham pit? Kdo si ti , da boš mene komandirala”?
“A da naj neham z ljubicami? Kaj morem, ko mi ti nisi dovolj, kar lepo potrpi”
“A da naj neham igrat za denar? Samo še enkrat, to bo zadnjič, boš videla”
Ženska naj vse potrpi, naj ne najeda, naj bo tiho. Stoletja, tisočletja je bilo tako- in je bilo krasno,
a ne?
Zdaj pa kar na lepem sama zasluži, ni več odvisna od moža in lahko gre.
Katastrofa a ne?
In potem so na vrsti umori, grožnje, nagajanja, maščevanja…..

Priporočam v branje knjigo “Izzivi očetovstva po ločitvi”

@Majhnasembila: Lej. Nič od tega kar si napisala zame ne drži. Pa se ne bom postavljal kot super duper, ampak kot povprečen “mož” in oče. Čisto nič drugega. Ko pa imaš na drugi strani točno tako razmišljanje kot si ga zgoraj opisala, pa človek zelo resno razmišlja o tem, da pač plačuje vsak mesec tisti denar in ima vsaj mir pred vsem tem. Tudi za ceno videt otroka.

Če še nisi opazila razmišljam precej alternativno. Mene resnično zanima otrok, ker vem, da bivši do živega nikdar ne bom prišel, ker je genetsko očitno tako sprogramirana, da me tudi čez 20 let ne bo niti pozdravila na ulici. Ja, zanima me otrok. Zanima me znanost okoli tega kaj se z njim dogaja v tem trenutku, kaj je najbolj optimalno in kaj je zelo slabo….

Zakaj? Preprosto zato, ker se zavedam kakšno katastrofo je otrok s tem doživel. In zato sem pripravljen tudi na skrajnosti. Prosim, ne pa niti omenjat kaj piše v sodbah in kaj pravijo na CSD. Tisti ljudje tam delajo vse izključno tako, da ne ogrozijo svojih udobnih stolčkov.

Ne bodo dale slišat tega in bodo pisale nesramnosti, ker jim prebrano ni všeč in jih zadane, kot bi v trenutku v vsem napisanem zagledale v ogledalu svojo podobo, zato potem taki stavki: “Krasno Miki, se strinjam. Začni delati na sebi, trdo, da boš lahko dober oče in (bivši) partner s katerim se bo dalo komunicirati.” Dober partner, da se bo dalo z njim komunicirati pa zagotovo pomeni, da bi plesal kot bi ona igrala, vendrar sem prepričan, da niti to ne bi bilo dovolj, ker nikoli ni nič dovolj in nikjer konca. Je pa na račun sebičnosti polno zlajnanih – obrabljenih fraz o koristi in dobrem za otroka, kjer se še nihče v to dobro in čutenje otroka ni dejansko poglobil in mu bi bilo res mar za otroka. Vedno gre nekako tako, ker jaz hočem… In dvomim, da je kdaj katera sploh razmišljala o tem, kolikokrat je res ravnala, ker bi otrok imel nekaj od tega in preskočila tisto, ker ona holče in ji ustreza.

Kljub različnosti, gre med nama z Mickom za podobni zgodbi in prav tako kar veliko njih. Verjamem, da Mick resnično ve kaj govori in da dejansko gleda na otroka. Sam sem v svojem primeru enako prepričan kot Mick in sem bil celo pripravljen požret svoj greben ponosa, bolečine in grenkobe za voljo otrok. Pa ne, ona bo imela pravljico in z mano ne more, ker ima rada drugega, čeprav me je še prejšnji večer, po predstavitvi seminarske, za zadnji izpit magisterija, ki sem ji jo napisal, imela “tulk rada, da ne bi mogla živet brez mene” . Že naslednji dan pa z mano ne more več in “če ostaja z mano zakonitim možem, vara unga, to pa ne gre”…. in to je samo ena taka od mnogih izrečenih, ki kot zgleda mi ne bo šla nikoli iz spomina in sem jih hladno pogoltnil.

Da je po ločitvi tako, kot Mick pravi zase, enako tudi sam gledam resnično na otroka, o čemer je celo zapisano črno na belem v 7 strani dolgem psihološkem poročilu hčere, mene , matere. In sice,r da je iz vsega povedanega razvidno, da gre meni res za koristi obeh otrok, se sprašujem o odprtih dilemah in vplivih na prihodnost otrok, kaj bi prinesla ena možnost, kaj druga, kaj tretja, kaj dejansko kaj pomeni sedaj, kaj je po mojem mnenju zdaj in zakaj prezgodaj, ipd. Medtem, ko mati ne le jasno razvidno indoktrinira hči, se izživlja nad sinom, ker ne pleše tako kot bi ona igrala in ne sprejema, da je sin dovolj star, da ima razvita lastna čustva, ter lastno pamet, gre materi še vedno zgolj za preračunavanje lastnih koristi, hkrati pa za osebno neodločnost in nove želje, glede na to, da ji izbrano življenje ni prineslo obetajoče si pravljice in še vedno išče svoj prostor pod soncem.

(Za vse sem pa itak jaz kriv, le kdo drug bi bil, kot najhujši sovražnik, kar sem postal takrat, ko mi je nek dan kmalu po ločitvi ob kavi rekla, če bi na njen novi dom, kjer živi pri starejšem partnerju s katerim se je leta kur-bala zaradi denarja, (ki ga je itak spotoma zmetala v nič), lahko prišel pokosit koprive in sem jo od tistega dne dalje brez besed dal na popoln ignor.)

Pa saj, če bi se logično razmišljalo, na vse načine ste si prizadevale, da se očetje prilagodijo in udelećžijo v oskrbi otrok in gospodinjstvu in so to sčasoma tudi razvili in počnejo,oziroma počnemo, marsikatero pošteno prekosili v tem.Potem bi se morale ali prizadevat za skupno pot in oskrbo otrok do polnoletnosti ali pa, če res nemirna duša nikakor ne vzdrži, same realno zahtevat, da skrbništva prevzemajo očetje, ker so dejansko mnogi očetje postali bolj odgovorni starši, kot večina novodbnih mater.

Dobro napisano.

Žalostno je, da se kaj dosti žensk ne vpraša o takih zadevah. Bivša recimo še vedno misli, da se z otrokom ukvarjam izključno zato, ker bi rad njej nazaj v hlačke zlezel. To celo na glas pove na csd,…..

Ampak lej. Je kar je. Sam sem jo izbral. Kot rečeno. Mene zanima samo kaj je za otroka najbolje v dani situaciji, ker sem prepričan, da to kar “predpisujejo” CSD-ji in sodišča so totalne traparije, ki defacto otrok sploh ne upoštevajo.

Je pa zanimivo, da se ne razvije debata, ko je pa pri ostalih temah tako zelo “živahna”. Prav smešno. Ko je enkrat govora o resnični koristi otrok so pa Fajterji, pa Jalurji, pa včeraj čisto, čisto tiho. Prav zanimivo kako so pa v drugih temah polne besed o koristih otrok, ko se pa nekdo vpraša o resničnih koristih otrok (da se razumemo, stiki z otrokom nebi smeli v nobenem pogledu slediti koristim staršev, pa to počnejo prav gotovo!), so pa “modro tiho”.

Pa še nekaj o silnih “koristih vseh od ločitve”. Ko vidim bivšo, njen totalno zagrenjen obraz in njeno sosedo, ki pri svojih še ne 40 zgleda kot stara mama,….Korist ločitve za njih je kje? Tudi 1000 EUR preživnien ji ne bo dalo nobene koristi. Je zaradi svoje lastne nesposobnosti ločena, ker ni želela videti, da je na drugi strani čisto razumno in racionalno bitje, ki stvari želi celo rešiti. Pa ne zaradi mene, zame je vseeno, itak prav dolgo ne bom več, ker nisem več briljantno zdrav in tudi živim ne prav zdravo, pač pa zaradi otroka. Vprašanej je samo otrok in naravnost smešno je kako vsi silni organi take stvari “ne vidijo” in dopuščajo.

Če sem čisto iskren. Daleč najbolje za vse bi bilo, da bi si našla novega in bi prevzel vlogo očeta. Moje mnenje.

Očitno sami fejst in pošteni fantje naletijo na najhujše psihopatke od žensk, kar se jih na svetu najde. Dejansko je tako tudi lahko mogoče, čisto solidni ljudje se včasih vežejo z zelo motenimi osebki. Mislim, da tukaj spol ne igra vloge. Zakaj torej micko ne more iz kože in vse , kar velja za nejgovo bivšo (če mu je verjeti) pripisuje vsem ženskam. Če se je modremu valu ženska skurbala, je še vedno dejstvo, da se v večini primerov ločijo ženske IZ povsem drugih razlogov. Še najolj absurdno pa je,da bi z bivšimi radi še naprej bili skupaj. a če so skupaj, pa ne bilo NJIHOVEGA SLABEGA VPLIVA NA OTROKE.

Zato, ker koinstruktivne debate o tem ne more biti – locitev je slaba stvar za otroka in vse trditve, da je mogoce dobra, so floskule in projekcije tipa ” ce je zame dobro, je tudi za otroka dobro”.

Vendar iz tvoje premise, Mick, izhaja, da so starsi, ki dajo pobudo za locitev avt. sebicni in slabi
Slab je ma-go, ker ni portpel s “psihicno nestabilno” osebo, slaba njegova sedanja, ker ni potrpela z nekom, ki ji ni pomagal pri otocih in delu, slaba tvoja bivsa ker je bila nedorasla, slaba bivsa od modregavala, ker je varala, slab je bil tisti, ki je sam varal, itd, itd.
V bistvu ti gre zmeraj za vprasanje krivde in greha.
Na to raven pa se nima smisla spuscati, saj tudi tisti, ki se pri sebi cutijo krive, o tem ne bodo razglabljali na forumu.
Nekateri bodo pa z veseljem razglabljali in tolkli po svojih bivsih partnerjih.
Kar ne vodi nikamor. Posplosevanja pa se najmanj.
Locitev je treba prerasti, preboleti, se osebnostno spremeniti …. univerzalnega recepta pa ni.

Glede otrok pa gre samo za damage limitation – omejitev skode.
Normalno, da ustrezne sluzbe deklarirajo, da jim gre za dobro otroka – kaj pa bi rad, da naj govorijo ??
( zafrknili bomo enega od starsev, otrok pa bo samo nemocna sahovska figura v tej bitki?

Ne smes pozabiti na otroka, saj je tvoja kri. Ce mu je bila z locitvijo odvzeta varnost druzine, ne dopusti, da mu bo tudi tvoja ljubezen. In skrb. In ukvarjanje z njim.

[/b]

Ti bom odgovoril na to po mnenju mojega primera. Zdaj več ne bi bil pripravljen sprejet skupnega življenja,takrat pa bi vstrajal, kljub vsemu.

In zakaj?
– Ker smo dejansko funkcionirali dobro tisti čas, ko smo bili skupaj, preostanek sem pa itak sam skrbel za otroka in vse ostalo.
– Ker sem vedel, da bodo po ločitvi dejansko odnosi drastično slabši kot so bili, ko sva oba igrala in prikrivala in se nisem motil.
– Ker sem bil prepričan, da ko ne bo uresničene pravljice, ki si jo obeta in za moje pojme ni bila sploh možna v tem primeru. Po tem kar je sama pokazala o sebi, začela sprevračat resnico, se delat čisto in valit krivdo name in kar sem sem videl pri njeni mami in sestrah, ki so enako počele, da bo sovraštvo in poskuse izživljanja nad mano gonila preko otrok in jim škodovala.
– Ker sta otroka bila videt oba srečna, smo veliko skupaj počeli, se presmejali, uživali, med ločitvijo še bolj intenzivno kot prej.
– Ker iz sinovih besed še vedno občasno razberem, da kljub vsemu, da je videt kako mu nične manjka, si želi, da bi bilo kot prej in sem že takrat vedel, da ne bo zlahka prenesel ločitve in ga bo močno prizadela.
– Ker sem vedel, da bo za vse nas in otroka samo breme troganje otrok sem in tja kot da so predmeti.
– Ker sem vedel, da se bo finančna situacija obeh le poslabšala in se je…in še bi lahko našteval

@:mit o mickotu (samo mimogrede-nadimek je Mick, kot okrajšava za Michael) in ne micko ali kaj podobnega.
Nikoli nisem rekel, da sem popoln. Defacto nisem. Vse kar govorim je, da z ločitvijo smo izgubili vsi trije, daleč največ pa otrok. In o ljudeh, ki obupajo in to z malim otrokom pač nimam prav dobrega mnenja. NE glede na spol. PRavzaprav ženske še nekako razumem, da se ločijo, moških pa nikakor.

@Nkichi: Mislim, da si lepo in razumno napisala kar je res. Glede služb mi je pa nekaj pošteno na živce. Nihče, prav nihče ni niti enkrat rekel kaj to pomeni za otroka. Briga jih. To je pa bistvo. JAz sem se že znašel, še vedno sem živ, ona tudi. Otrok je pa obsojen na noro bedno življenje. Res je, da sem imel jaz katastrofalno otroštvo in sem rabil 25+ let, da sem se postavil na svoje noge, ampak mojemu otroku pa nič, prav nič slabega ne privoščim. Zato pa pišem tu gor kar pišem in izpodbijam “svete resnice”. Otrok pač ni predmet in če je zanj bolje, potem se bom iz tega čisto umaknil in pač plačeval kolikor bo potrebno. In nisem edini. Mnogo očetov se sprašuje kak smisel ima vsak drug vikend selitev “narodov”, vsak drugi dan gre otrok iz vrtca nekam drugam….Ko sem pa predlagal, da je po mojem mnenju najbolje za otroka iz te zgodbe, da me pač pozna kot očeta, je bil pa cel kažin. Tista ženska na CSD je znorela, da to ni korist za otroka in ne vem kaj. Ko pa otrok prosi, da bi šel domov, ko gleda na uro, ko mora biti pri očetu…..TO pa je za njih korist za otroka. In ne mi zdej kako mora bit in kako je nekaj narobe. Nič ni narobe. Otrok ima svoj dom in ta je samo eden. Čisto normalno.

Hočem povedat. Za otroke je v vsakem primeru k*. Če so navezani na očeta blazno, bodo trpeli, ker ga ne vidijo. Če so navezani na mamo blazno, bodo trpeli, ker morajo biti z očetom. Verjemite mi. Ni lahko poslušat od otroka, da noče k tebi in pride čas ko se zaveš, da mu s tem ne koristiš, pač pa koristiš sebi, ker pač želiš otrokovo bližino, ker ga pogrešaš…..

Zato sem pa včeraj napisal, da njeni otroci sploh ne “trpijo” ločene družine. Imajo pač samo mamo. Pa kaj? na miljone otrok ima samo mamo pa lih tko živjo. PRecej bolje kot pa da vsak drugi dan gledajo mrke poglede bivših partnerjev, ki se niti pozdravijo ne, ko trogajo stvair sem in tja….Da imajo kokr ljubezen obeh…..

Jaz pa se kar strinjam z mickom. Je pa res, da za vse zivo hodimo v solo, za to da bi se naucil partnerstva in starsevstva imamo pa na voljo samo vpogled v zivljenje svojih starsev … bolj ali manj seveda. Res je da znajo biti otroci bistveno bolj egoisticni, mislijo veliko bolj nase. Je pa sedaj tudi obdobje, ko se je egoizem razpasel. In otroci locenih strasev nimajo toliko ovir v razmisljanju da se bodo tudi sami locili, jim je logicno, sploh ce so njihovi starsi kolikor toliko normalni;). Je pa tudi tako, da so moji 3 otroci sedaj ko so srednjesolci in studentje izjavili, da je njim cisto ok tako kot je /res je tudi da imajo pri meni ves komfort, pri ocetu malo manj, da pa jih imava oba rada in jim posvetiva cas …no, zdqj je tega treba manj, so pa potrebe po financah vecje. Skratka, otroci so izjavili da jim je bilo hudo, zdaj se pogovorijo z nama obema, tudi o vzrokih locitve, ravnanjih naju takrat, ni bariere da karkoli vprasajo in kljub temu, da sem skrbnik jaz ni bilo nikoli ovir kar se tice stikov, udelezb na stvareh ipd. Imamo pa tiho domeno, da se valete, mature, 18 rojstnega dne ..podelitve priznanj ipd. Udelezimo samo kot nekdanja familija. Je pa treba veliko delati, da prides do tega, da otrok rece da mu je ok in da je imel vec od starsev kot ce bi bila skupaj /ker sva se ubadala samo z njmi in ne tudi med sabo ;).

Otroci niso egoisticni, pac pa egocentricni.

Ne bodo dale slišat tega in bodo pisale nesramnosti, ker jim prebrano ni všeč in jih zadane, kot bi v trenutku v vsem napisanem zagledale v ogledalu svojo podobo, zato potem taki stavki: “Krasno Miki, se strinjam. Začni delati na sebi, trdo, da boš lahko dober oče in (bivši) partner s katerim se bo dalo komunicirati.” Dober partner, da se bo dalo z njim komunicirati pa zagotovo pomeni, da bi plesal kot bi ona igrala, vendrar sem prepričan, da niti to ne bi bilo dovolj, ker nikoli ni nič dovolj in nikjer konca. Je pa na račun sebičnosti polno zlajnanih – obrabljenih fraz o koristi in dobrem za otroka, kjer se še nihče v to dobro in čutenje otroka ni dejansko poglobil in mu bi bilo res mar za otroka. Vedno gre nekako tako, ker jaz hočem… In dvomim, da je kdaj katera sploh razmišljala o tem, kolikokrat je res ravnala, ker bi otrok imel nekaj od tega in preskočila tisto, ker ona holče in ji ustreza.

Kljub različnosti, gre med nama z Mickom za podobni zgodbi in prav tako kar veliko njih. Verjamem, da Mick resnično ve kaj govori in da dejansko gleda na otroka. Sam sem v svojem primeru enako prepričan kot Mick in sem bil celo pripravljen požret svoj greben ponosa, bolečine in grenkobe za voljo otrok. Pa ne, ona bo imela pravljico in z mano ne more, ker ima rada drugega, čeprav me je še prejšnji večer, po predstavitvi seminarske, za zadnji izpit magisterija, ki sem ji jo napisal, imela “tulk rada, da ne bi mogla živet brez mene” . Že naslednji dan pa z mano ne more več in “če ostaja z mano zakonitim možem, vara unga, to pa ne gre”…. in to je samo ena taka od mnogih izrečenih, ki kot zgleda mi ne bo šla nikoli iz spomina in sem jih hladno pogoltnil.

Da je po ločitvi tako, kot Mick pravi zase, enako tudi sam gledam resnično na otroka, o čemer je celo zapisano črno na belem v 7 strani dolgem psihološkem poročilu hčere, mene , matere. In sice,r da je iz vsega povedanega razvidno, da gre meni res za koristi obeh otrok, se sprašujem o odprtih dilemah in vplivih na prihodnost otrok, kaj bi prinesla ena možnost, kaj druga, kaj tretja, kaj dejansko kaj pomeni sedaj, kaj je po mojem mnenju zdaj in zakaj prezgodaj, ipd. Medtem, ko mati ne le jasno razvidno indoktrinira hči, se izživlja nad sinom, ker ne pleše tako kot bi ona igrala in ne sprejema, da je sin dovolj star, da ima razvita lastna čustva, ter lastno pamet, gre materi še vedno zgolj za preračunavanje lastnih koristi, hkrati pa za osebno neodločnost in nove želje, glede na to, da ji izbrano življenje ni prineslo obetajoče si pravljice in še vedno išče svoj prostor pod soncem.

(Za vse sem pa itak jaz kriv, le kdo drug bi bil, kot najhujši sovražnik, kar sem postal takrat, ko mi je nek dan kmalu po ločitvi ob kavi rekla, če bi na njen novi dom, kjer živi pri starejšem partnerju s katerim se je leta kur-bala zaradi denarja, (ki ga je itak spotoma zmetala v nič), lahko prišel pokosit koprive in sem jo od tistega dne dalje brez besed dal na popoln ignor.)

Pa saj, če bi se logično razmišljalo, na vse načine ste si prizadevale, da se očetje prilagodijo in udelećžijo v oskrbi otrok in gospodinjstvu in so to sčasoma tudi razvili in počnejo,oziroma počnemo, marsikatero pošteno prekosili v tem.Potem bi se morale ali prizadevat za skupno pot in oskrbo otrok do polnoletnosti ali pa, če res nemirna duša nikakor ne vzdrži, same realno zahtevat, da skrbništva prevzemajo očetje, ker so dejansko mnogi očetje postali bolj odgovorni starši, kot večina novodbnih mater.[/quote]

Odlično napisano.

Če moški vara … je pr.sec. Dajmo ga na kol in po tradicionalnem razmišljanju sta bogim ženskam v oporo še CSD in sodstvo.

Če ženska vara, je kriv spet moški. Je že vedela zakaj in CSD in sodstvo sta spet na strani žensk. Moški pa smo vredni manj kot parameciji v tem primeru. Nihče nič ne preveri, nihče nič ne vpraša. Moški smo avtomatično “manjvredna” stranka. Jupiii za (kao) socialno državo in nepristransko sodstvo.

In to se bo dogajalo vse dotlej, dokler v Sloveniji NE BO krivdnega razloga za ločitev!!

In dokler si ženske mirno privoščijo (boge reve) varanje, skoke čez plot in ob blagoslovu države (sodstva in CSD-jev) poberejo pol premoženja (tudi, če je dokazljivo ne-njihovo), ker niso doživele in izživele svojih pravljic (princeske na zrnu graha), ker imeti vse in še več ni dovolj (brez vile in jahte na morju smo pa moški danes praktično že opravilno in emocionalno nesposobni), je situacija taka kot je.

In ko se očetje borijo na CSD-jih in sodiščih za skupno skrbništvo otrok (ki so jim, mimogrede, brisali riti, hodili na roditeljske, govorilne, obšolske in prostočasne dejavnosti z njimi, medtem ko uboge ženske niso smele zamuditi obiska pedikerja, ker večje in hujše poškodbe kot je zlomljen noht … je NI) in so, ko vsa druga sredstva odpovejo, od svojih (bivših) žena, ki so jim obljubili večno zvestobo, do groba in s tem resno mislili, obtoženi še pedofilije in spolne zlorabe otrok (kar CSD-ji in sodišča brez preverbe mirno “pogoltnejo”), je … “energije” in dostojanstva še zelo malo.

In minejo leta. Otrokom v veliki večini cela najstniška doba in še mladost zraven.

P.s. Se opravičujem vsem damam, ki so odšle zaradi alkoholizma, nasilja, pretepanja, … ipd.

Ne bodo dale slišat tega in bodo pisale nesramnosti, ker jim prebrano ni všeč in jih zadane, kot bi v trenutku v vsem napisanem zagledale v ogledalu svojo podobo, zato potem taki stavki: “Krasno Miki, se strinjam. Začni delati na sebi, trdo, da boš lahko dober oče in (bivši) partner s katerim se bo dalo komunicirati.” Dober partner, da se bo dalo z njim komunicirati pa zagotovo pomeni, da bi plesal kot bi ona igrala, vendrar sem prepričan, da niti to ne bi bilo dovolj, ker nikoli ni nič dovolj in nikjer konca. Je pa na račun sebičnosti polno zlajnanih – obrabljenih fraz o koristi in dobrem za otroka, kjer se še nihče v to dobro in čutenje otroka ni dejansko poglobil in mu bi bilo res mar za otroka. Vedno gre nekako tako, ker jaz hočem… In dvomim, da je kdaj katera sploh razmišljala o tem, kolikokrat je res ravnala, ker bi otrok imel nekaj od tega in preskočila tisto, ker ona holče in ji ustreza.

Kljub različnosti, gre med nama z Mickom za podobni zgodbi in prav tako kar veliko njih. Verjamem, da Mick resnično ve kaj govori in da dejansko gleda na otroka. Sam sem v svojem primeru enako prepričan kot Mick in sem bil celo pripravljen požret svoj greben ponosa, bolečine in grenkobe za voljo otrok. Pa ne, ona bo imela pravljico in z mano ne more, ker ima rada drugega, čeprav me je še prejšnji večer, po predstavitvi seminarske, za zadnji izpit magisterija, ki sem ji jo napisal, imela “tulk rada, da ne bi mogla živet brez mene” . Že naslednji dan pa z mano ne more več in “če ostaja z mano zakonitim možem, vara unga, to pa ne gre”…. in to je samo ena taka od mnogih izrečenih, ki kot zgleda mi ne bo šla nikoli iz spomina in sem jih hladno pogoltnil.

Da je po ločitvi tako, kot Mick pravi zase, enako tudi sam gledam resnično na otroka, o čemer je celo zapisano črno na belem v 7 strani dolgem psihološkem poročilu hčere, mene , matere. In sice,r da je iz vsega povedanega razvidno, da gre meni res za koristi obeh otrok, se sprašujem o odprtih dilemah in vplivih na prihodnost otrok, kaj bi prinesla ena možnost, kaj druga, kaj tretja, kaj dejansko kaj pomeni sedaj, kaj je po mojem mnenju zdaj in zakaj prezgodaj, ipd. Medtem, ko mati ne le jasno razvidno indoktrinira hči, se izživlja nad sinom, ker ne pleše tako kot bi ona igrala in ne sprejema, da je sin dovolj star, da ima razvita lastna čustva, ter lastno pamet, gre materi še vedno zgolj za preračunavanje lastnih koristi, hkrati pa za osebno neodločnost in nove želje, glede na to, da ji izbrano življenje ni prineslo obetajoče si pravljice in še vedno išče svoj prostor pod soncem.

(Za vse sem pa itak jaz kriv, le kdo drug bi bil, kot najhujši sovražnik, kar sem postal takrat, ko mi je nek dan kmalu po ločitvi ob kavi rekla, če bi na njen novi dom, kjer živi pri starejšem partnerju s katerim se je leta kur-bala zaradi denarja, (ki ga je itak spotoma zmetala v nič), lahko prišel pokosit koprive in sem jo od tistega dne dalje brez besed dal na popoln ignor.)

Pa saj, če bi se logično razmišljalo, na vse načine ste si prizadevale, da se očetje prilagodijo in udelećžijo v oskrbi otrok in gospodinjstvu in so to sčasoma tudi razvili in počnejo,oziroma počnemo, marsikatero pošteno prekosili v tem.Potem bi se morale ali prizadevat za skupno pot in oskrbo otrok do polnoletnosti ali pa, če res nemirna duša nikakor ne vzdrži, same realno zahtevat, da skrbništva prevzemajo očetje, ker so dejansko mnogi očetje postali bolj odgovorni starši, kot večina novodbnih mater.[/quote]

Odlično napisano.

Če moški vara … je pr.sec. Dajmo ga na kol in po tradicionalnem razmišljanju sta bogim ženskam v oporo še CSD in sodstvo.

Če ženska vara, je kriv spet moški. Je že vedela zakaj in CSD in sodstvo sta spet na strani žensk. Moški pa smo vredni manj kot parameciji v tem primeru. Nihče nič ne preveri, nihče nič ne vpraša. Moški smo avtomatično “manjvredna” stranka. Jupiii za (kao) socialno državo in nepristransko sodstvo.

In to se bo dogajalo vse dotlej, dokler v Sloveniji NE BO krivdnega razloga za ločitev!!

In dokler si ženske mirno privoščijo (boge reve) varanje, skoke čez plot in ob blagoslovu države (sodstva in CSD-jev) poberejo pol premoženja (tudi, če je dokazljivo ne-njihovo), ker niso doživele in izživele svojih pravljic (princeske na zrnu graha), ker imeti vse in še več ni dovolj (brez vile in jahte na morju smo pa moški danes praktično že opravilno in emocionalno nesposobni), je situacija taka kot je.

In ko se očetje borijo na CSD-jih in sodiščih za skupno skrbništvo otrok (ki so jim, mimogrede, brisali riti, hodili na roditeljske, govorilne, obšolske in prostočasne dejavnosti z njimi, medtem ko uboge ženske niso smele zamuditi obiska pedikerja, ker večje in hujše poškodbe kot je zlomljen noht … je NI) in so, ko vsa druga sredstva odpovejo, od svojih (bivših) žena, ki so jim obljubili večno zvestobo, do groba in s tem resno mislili, obtoženi še pedofilije in spolne zlorabe otrok (kar CSD-ji in sodišča brez preverbe mirno “pogoltnejo”), je … “energije” in dostojanstva še zelo malo.

In minejo leta. Otrokom v veliki večini cela najstniška doba in še mladost zraven.

P.s. Se opravičujem vsem damam, ki so odšle zaradi alkoholizma, nasilja, pretepanja, … ipd.[/quote]

Ampak tebi se to ni zgodilo, če se prav spomnim tvojih prispevkov na različnih forumih. No, razen da te je bivša prevarala.
Sklepam, da je potemtakem ona zahtevala ločitev? Ker ti je po svoji logiki, po kateri je požegnan razlog za ločitev edino nasilje, alkoholizem …, nikakor in nikoli ne bi smel.
V tem primeru tudi lahko razumem tvoj gnev nad celim ženskim svetom. Varala te je, za nameček pa se potem sploh ni pokesala in se hotela pogovarjati, ampak se je gladko ločila. Smola.

Odlično napisano.

Če moški vara … je pr.sec. Dajmo ga na kol in po tradicionalnem razmišljanju sta bogim ženskam v oporo še CSD in sodstvo.

Če ženska vara, je kriv spet moški. Je že vedela zakaj in CSD in sodstvo sta spet na strani žensk. Moški pa smo vredni manj kot parameciji v tem primeru. Nihče nič ne preveri, nihče nič ne vpraša. Moški smo avtomatično “manjvredna” stranka. Jupiii za (kao) socialno državo in nepristransko sodstvo.

In to se bo dogajalo vse dotlej, dokler v Sloveniji NE BO krivdnega razloga za ločitev!!

In dokler si ženske mirno privoščijo (boge reve) varanje, skoke čez plot in ob blagoslovu države (sodstva in CSD-jev) poberejo pol premoženja (tudi, če je dokazljivo ne-njihovo), ker niso doživele in izživele svojih pravljic (princeske na zrnu graha), ker imeti vse in še več ni dovolj (brez vile in jahte na morju smo pa moški danes praktično že opravilno in emocionalno nesposobni), je situacija taka kot je.

In ko se očetje borijo na CSD-jih in sodiščih za skupno skrbništvo otrok (ki so jim, mimogrede, brisali riti, hodili na roditeljske, govorilne, obšolske in prostočasne dejavnosti z njimi, medtem ko uboge ženske niso smele zamuditi obiska pedikerja, ker večje in hujše poškodbe kot je zlomljen noht … je NI) in so, ko vsa druga sredstva odpovejo, od svojih (bivših) žena, ki so jim obljubili večno zvestobo, do groba in s tem resno mislili, obtoženi še pedofilije in spolne zlorabe otrok (kar CSD-ji in sodišča brez preverbe mirno “pogoltnejo”), je … “energije” in dostojanstva še zelo malo.

In minejo leta. Otrokom v veliki večini cela najstniška doba in še mladost zraven.

P.s. Se opravičujem vsem damam, ki so odšle zaradi alkoholizma, nasilja, pretepanja, … ipd.[/quote]

Ampak tebi se to ni zgodilo, če se prav spomnim tvojih prispevkov na različnih forumih. No, razen da te je bivša prevarala.
Sklepam, da je potemtakem ona zahtevala ločitev? Ker ti je po svoji logiki, po kateri je požegnan razlog za ločitev edino nasilje, alkoholizem …, nikakor in nikoli ne bi smel.
V tem primeru tudi lahko razumem tvoj gnev nad celim ženskim svetom. Varala te je, za nameček pa se potem sploh ni pokesala in se hotela pogovarjati, ampak se je gladko ločila. Smola.[/quote]

Pri tovrstnih postih pa avtorice pokažete, da kar pokate po šivih od vrednot in empatije….pa hkrati “večne žrtve” in vse samo “v dobro otrok”….

Če se kaj ugotovil iz teh debat na forumu je to dejstvo, da ločene ženske ne premorejo neke silne empatije niti do svojih otrok. Moja bivša je šl adanes skoraj kozlat, ko mi je tamali skočil v objem, ker me ni videl en teden, ker je bil na morju…….Jaz se pa trudim in na glavo postavljam….