Sem mamica še ne 2 leti starega fantka, ki je zelo težaven, ne posluša, ne uboga, izsiljuje, dela škodo non stop in se potem smeji ok razumem da tako majhni otroci ne premorejo empatije ampak jaz ne zmorem več…danes sem se drla kot zverina na njega, ker enostavno lepe besede ne pomagajo, NIČ NE POMAGA, tepsti ga ne mislim in ga nikoli nisem, potegne pa mi živec do konca, takrat pa ne zmorem več.Obsojajte me, recite da sem nesposobna mati ampak moje materinstvo je vse prej takšno kot sem pričakovala. Ok, razumem, da otrok ponagaja ampak nekje so meje…jaz se res tako trudim in NE GRE MI…Se sprašujete kje je oče? Eh tako malo je doma, da mi niti za zdravilo ni v pomoč, ostala sem brez idej kako otroka disciplinirati oz. vsaj malo spraviti v okvirje…

Če te lahko potolažim, majhni otroci majhne težave, veliki velike težave.
Ena hči je 2. drugem letniku in ima popravca. Druga hči se vpisuje na gimnazijo in je danes zvedela, da ji je zmanjkalo do sprejema 2 točki.
Po pravici povedano, se jaz bolj sekiram kot starejša – ali bo spejala, kaj če ne bo. Kaj bo z drugo hčerko? Bo sprejeta v drugem krogu?

Tako da v tolažbo, tvoj sine je star 2 leti, to so težavna leta – odkrivanje sveta, postavljanje mej. Ko bo malce starejši, se boš tem težavam samo nasmehnila.

Bo vsako leto hujše, če si ga ne vzgojiš. Malo je takih, ki so pridni in obugoljivo, kljub temu, da
vzgoja šepa. V nekaj dneh ga lahko prevzgojiš, če imaš načela in se jih dosledno
držiš.

Prodaj mulca romunom in poizkusi znova, saj si še mlada.

Ta je že zgubljen.

To je tvoja izkušnja.

Moja je čisto drugačna. Do drugega leta otrokove starosti je bilo za ubit se. Pri obeh. Nikoli več v svojem življenju mi ni bilo tako težko ob otrocih kot takrat. Zdaj sta oba že poročena. Puberteta je bila balzam v primerjavi s prvima dvema letoma.

Tako da avtorica, preživljaš najhujša leta, bo samo bolje. Zdaj postavi odločno meje. Tudi kakšna čez rit ne škodi. Preberi Milivojeviča. Bodo odločna, vztrajna in ne popuščaj. Če nekaj rečeš, to resniči. Nikoli ne popuščaj.

Meje so tam, kjer jih je starš sposoben postaviti.
Najprej pa spravi v red svoj partnerski odnos. Mogoče ti bo potem uspelo še otroka.

Izsiljevat se ne pusti. Zapomni si, da si ti za njega Bog, ki postavlja pravila. Brez tebe nič ne more. So pa taki mali dovolj prebrisani, da probajo, do kam se lahko pride. Zakaj neki on tebe izsiljuje, namesto, da bi ti njega? Če bo nalašč ponovno delal škodo, mu poveš, da danes ne bo dobil v trgovini čokoladice (ali česarkoli si ponavadi želi). Ampak potem jo res ne kupi, tudi če je takoj priden in lepo pohlevno gleda!!!! To je bistveno !!!!! Najhuje je mami izpolnit lastne odločitve in grožnje, ti jaz povem. Pa vendar, ko se enkrat odloči, kako malokrat mora ponoviti to težko odločitev, kako zaleže!

Pa objemi ga večkrat, povej, da ga imaš rada, pohvali, ko ti kaj pomaga. To več zaleže kot kričanje, kadar stvari ne gredo prav. otrok sicer poskuša meje, pa hkrati želi mami ustreči, želi si objema. To moraš izkoristiti, naravno željo, da otrok mami ugaja. Zato mora vedeti, s čim te bo razveselil, ne samo, s čim te bo razjezil.

Seveda imajo dveletniki empatijo. Več kot odrasli.

Hm, bo treba dosti dela. Moram reči, da jaz nisem imela nikoli teh težav, res nikoli. Je bilo malo izsiljevanja, a je minilo. Oba otroka sta sedaj v najstniških letih, pa ni nobenih težav. So občasno težave v šoli, kakšen predmet zagusti, a mi vse povesta in potem se učita in nadomestita primankljaj. Sta pa zelo prijazna, socialna, priljubljena, spoštujeta druge ljudi, nobenih težav. Vse učiteljice ju imajo rade, ko grem na govorilne, so same pohvale, kako sta prijazna.
V razredu imata moja otroka nekaj problematičnih otrok. En fant je učiteljici v 2. razredu (pazi, 2. razred !!) pokazal sredinec, potem ji je rekel naj bo tiho itd… To so hude motnje. Stopnjevalo se je, dobival je ukore, socialna je hodila, imel je spremljevalca v šoli, hodili so k psihologu… Hči mi je rekla, da so ga doma kaznovali, a nekaj ni štimalo. Potem je ponavljal, odselili so se in sedaj ne vem kaj je z njim. Kaj dobro ne more biti.
Zato avtorica, delaj na otroku, delaj, poišči si pomoč. Da ne bo postal tak mulc,kot sem ga zgoraj opisala.
Vem pa, da niso vse starši krivi.

Dejanja, ne pa besede štejejo pri otroku. Če svojemu 3-krat rečem, da ne sme hoditi na balkon drugače gre ajat, pa še vedno ne uboga, ga potem nesem v posteljico. Seveda se potem tam dere, ampak vidi, da so posledice, če ne uboga. Že zdavnaj sem videla, da razlaganje zakaj ne sme tega in onega ne deluje v večini primerov. Jaz enkrat razložim, če ne deluje sledi kazen.

To je tvoja izkušnja.

Moja je čisto drugačna. Do drugega leta otrokove starosti je bilo za ubit se. Pri obeh. Nikoli več v svojem življenju mi ni bilo tako težko ob otrocih kot takrat. Zdaj sta oba že poročena. Puberteta je bila balzam v primerjavi s prvima dvema letoma.

Tako da avtorica, preživljaš najhujša leta, bo samo bolje. Zdaj postavi odločno meje. Tudi kakšna čez rit ne škodi. Preberi Milivojeviča. Bodo odločna, vztrajna in ne popuščaj. Če nekaj rečeš, to resniči. Nikoli ne popuščaj.[/quote]
Po navadi je to zelo res. Majhen otrok, majhne težave, velik otrok, velike težave. Kaj boš naredila 16-letniku, ko ti bo sunil denar itz denarnice za travo ? Pred tvojimi očmi ? Pa hodil ves pijan domov ? Poznam take zgodbe, ko so starši izgubili vso moč nad najstnikom.
AVTORITETO je treba vzpostaviti. Najprej ima otrok spoštovanje do staršev, domačih, vzgojiteljic, učiteljic in tako naprej. Spoštovanje do drugih mu je treba vcepiti.

Si lahko vsaj svoj nick izmisliš ženščina brez lajfa??

Imam malo starejšo punčko, včasih je dobesedno OBUP, včasih je pa milina. Največji obup je ko sen tudi jaz tečna in slabe volje 🙂 Ko potegne zadnji živec gre v sobo na hlajenje. Od začetka sem jo jaz tja prestavila med njenimi izpadi, zdaj ji rečem naj se gre ohladit in gre sama, se zdere in pride nazaj čez pet minut. Je mir nekaj časa 🙂 Od kazni zaleže najbolj to da ne sme na igrišče. Če smo zunaj in začne štalirat jo samo opomnim, da ne bo smela na igrišče in je takoj mir. Na igrišče lahko gredo samo otroci, ki se ne derejo in ne vreščijo in se lepo obnašajo. Od začetka sem z njo dejansko ob prepovedi šla trikrat nalašč mimo igrišča in ji mirno razložila da ne more ba igrišče, ker se ni lepo obnašala. Je bilo dvakrat živalsko tuljenje do doma, trikrat čisto malo solzic, potem pa NIKOLI več nobene štale zunaj. Če smo notri nimam takih ukrepov ker se mi ne zdi smiselnoe da “grozim” z nečim kar se bo dogajalo jutri ali še dlje v prihodnosti (odhod na igrišče). Uporabim kazni, ki jih lahko izvršim takoj, da jasno vidi da je to posledica njenega obnašanja. Tako, da za notri še nimam nekega vsestranskega odgovora, razen občasno hlajenje v sobi ki pa be zaleže za kaj dosti časa :)))) Je pa zato, ko smo zunaj mir in vem da ne bo problemov, če pa bo slučajno začela delat štalo jo bom lahko umirila. Kakšna čez rit itak nima učinka, jaz raje brcnem v omaro in sprostim napetost, odstranim otroka in se tudi jaz ohladim. Derem se tudi, včasih veliko, včasih nič, pride dan ko je vse tako spsproščeno da ne morem verjet, ampak pride dan potem ko je težka kot tono cementa in se mi zdi da cel dan govorim le NE in tulim nanjo. V glavnem postavi mu meje. Začni uvajat kazni, ki imajo takojšnji učinek in posledico. Vedno reagiraj isto in predvsem DIIIIIHAAAAJJ :))) Nikakor se pa ne pusti izsiljevati ali mu popuščaj če tuli. Ko začne nabijat je konec debate. In ko ebkrat rečeš ne je potem to res ne. Če nisi ziher potem raje ne prepoveduj. Sej bo, nisi sama v tem 😉

Otrok mora jasno videti, da znaš postavljati meje, da določen način obnašanja ne samo pričakuješ, ampak zahtevaš od njega. To pomeni ne samo nekaj prigovarjati nekje z viška, ampak počepniti k otroku, ga prijeti za roke ali ramena, ga pogledati v oči in mu jasno povedati, kaj se sme in kaj ni dopustno. Pri dveh letih je zadnji čas. Zadevo ponvaljati, dokler se ne prime. Tudi najti kazen. Fizično kaznovanje tudi zame ni sprejemljivo oziroma se ga pri svojih štirih otrocij nikoli nisem posluževala, ena po riti – kadar npr. začne kaj razbijati ali uničevati – pa še nikomur ni škodila. Mora biti pa ob pravem trenutku! Ne takrat, ko se ti že čisto zmeša … Boš videla, saj bo šlo, samo resno se loti zadeve. Potem bo materinstvo užitek. Srečno!

Oh, le po kom se je vzel …

oh mamica, nič takega, kar ne bi že skoraj vsaka mama doživela;) Imam dva sina, prvi 7, drugi 3, naj povem, da je biu prvi pravi balzam za dušo, priden, ubogljiv, nikoli uničevau stvari, mogoče manj samostojen… no pri drugemu je pesem popolnoma drugačna, ima dve skrajnosti, ali je tak cuker, da bi ga pojedu, ali pa je pravi …in ker moja vzgoja temelji k temu, da otrok ne tepem nikoli, potem kdaj znorim in kričim, kaj naj…sem samo človek in ko že 10 rečem prosim ne in nič ne pomaga, ne vidim drugega izhoda, samo lahko rečem da ne pomaga tudi to, takrat sin še bolj zija in nagaja….tako da mislim, da je otroka mogoče najbolje ignorirati, ga odnesti stran in mu dati vedeti, da se to ne počne in bo tam, dokler ne bo priden. Ne vem, nimam recepta!
Naj povem še to, da sem zaradi drugega sina pustila službo, da bi bili čimveč skupaj, da bi ju vzgajala in se predvsem prva leta posvečala predvsem njima, upam da se mi bo kdaj v življenju to obrestovala in je to samo neko prehodno obdobje, ki mora miniti.

srečno

Mamica na koncu z živci – zagrabi ga in odnesi na stolček za ohlajanje ali pa kaj drugega. Če boš samo moledovala in se potem sekirala, ker te ne uboga, bo šel po po poti svojega očeta

Mali ima preveč energije, ki je nima kje potrošiti. Nič ne pišeš, ali si doma, ali v službi, ali hodi otrok v vrtec. Otrok rabi predvsem veliko gibanja, da se utrudi! Veliko hoje, tek na igralih ipd. Ko pride domov, se mora umiriti. Ne mu dovoliti, da ti razmetava, odpira omare in dela ostalo škodo. Bodi odločna! Če ti bo nalašč nagajal, ga daj v stajico (če jo imaš), ali pa mu postavi prostor, kjer bo omejen (npr. kavč, okrog miza), kjer bo imel “svoj prostor”. Vse ima svojo mejo, tudi otrok jo mora imeti. Drugače vzgojiš ven ..ne vem kaj naj rečem.
Tudi to se pozna, da očeta nikoli ni doma. Njemu je najlažje, ker se izogne izpadom in odgovornosti. Mislim, da potrebujeta resen pogovor.
Z otrokom se ukvarjaj, kolikor se le da. Pripoveduj mu pravljice, skupaj zidajta s kockami, igrajta se z avtomobilčki. Otrok rabi tudi igro, predvsem pa rabi OČETA!

Tudi za mano so neprespane noči. Starejši za las v zadnjem hipu brez popravca (isto 2. letnik), mlajši izvisel za eno točko v želeni srednji šoli … Trenutno se mi zdi nemogoče, da bi sploh prišel na katero koli šolo, čisto sem črnogleda, res se sekiram, letos je bilo vsega preveč.

Ker občasno čuvam enega malega nadebudneža, se mi zdijo njihove male travmice res malenkost proti skoraj odraslim skrbem, ki jih imajo najstniki. Ponavadi malčki z nemogočim obnašanjem hočejo samo pritegniti pozornost. Imej ga rada, nakloni mu pozornost, še preden začne z nemogočim vedenjem – verjetno hodi v vrtec? Ne hodi ponj z mobitelom na uhlju, bodi umirjena, tudi če se vama mudi, vzemi si že v garderobi pet minutk časa, da se v miru oblečeta in zapustita vrtec, že na poti počnita kaj zabavnega – če gresta z avtom, zapojta kakšno pesmico, na primer. Karkoli. Doma se ne vrzi takoj v gospodinjska dela, ampak ga vzemi v naročje, tiho mu govori, pripoveduj mu o svojem dnevu, tako da bo pač razumel, povej mu, kaj bosta skupaj skuhala in pripravila za večerjo …
Otrok tudi ne zna svojega nezadovoljstva, jeze, žalosti pokazati drugače kot s takim vedenjem.
Umiri se. Imaš lepega, zdravega, normalnega otroka.

Samo doslednost in mirni živci.
Jaz sem uvedla “štetje do tri” recimo. Rečeš enkrat,ponoviš, potem pa MIRNO poveš, kaj se
bo zgodilo, če ne uboga (posledica) in začneš šteti do tri (ali poljubno število do deset 🙂
Ko prešteješ do tri, če ni uboganja, takoj sledi posledica.
Traja kakšen mesec, pri bolj trmastih dva, da pogruntajo, da bo VEDNO posledica, da se
nas ne da premakniti.
Posledice so pa lahko osamitev, ohlajanje v ločenem prostoru, ukinitev risanke (ali česa,
kar ima rad) itd.

Dvoleten otrok ima po koncu deveturnega šihta v vrtcu polno kapo dejavnosti, športa, udejstvovanja in hrupa. In ni divja žival, da bi ga bilo treba zapirat v stajico.

Se zelo zelo strinjam. Imam 2 šolarja, pa sem se dostikrat presekirala, sedaj ko so ocene zaključene, mi je prav odleglo, počutim se, kot da so se meni začele počitnice. Kje so časi vrtca, kako je bilo takrat vse brezskrbno.

Bistveno je, da se ti otrok ne smili. Mi smo imeli stopnico za ohlajanje, kjer je moral sedeti od 5-10 minut. Ampak štelo se je šele od trenutka, ko je dejansko sedel na njej in nehal tulit. Je rabil malo časa, da je pokapiral, ampak je. Pozneje je bil že tako zverziran, da je šel sedet, še preden sem mu rekla. 🙂 Danes je zlat najstnik. Imam srečo. Trkam.
Ampak zdaj je čas, ko se postavljajo meje. Mamam je še toliko težje. Če zamudiš vlak zdaj, ga bo pozneje težko ukrotiti.

Si lahko vsaj svoj nick izmisliš ženščina brez lajfa??

Imam malo starejšo punčko, včasih je dobesedno OBUP, včasih je pa milina. Največji obup je ko sen tudi jaz tečna in slabe volje 🙂 Ko potegne zadnji živec gre v sobo na hlajenje. Od začetka sem jo jaz tja prestavila med njenimi izpadi, zdaj ji rečem naj se gre ohladit in gre sama, se zdere in pride nazaj čez pet minut. Je mir nekaj časa 🙂 Od kazni zaleže najbolj to da ne sme na igrišče. Če smo zunaj in začne štalirat jo samo opomnim, da ne bo smela na igrišče in je takoj mir. Na igrišče lahko gredo samo otroci, ki se ne derejo in ne vreščijo in se lepo obnašajo. Od začetka sem z njo dejansko ob prepovedi šla trikrat nalašč mimo igrišča in ji mirno razložila da ne more ba igrišče, ker se ni lepo obnašala. Je bilo dvakrat živalsko tuljenje do doma, trikrat čisto malo solzic, potem pa NIKOLI več nobene štale zunaj. Če smo notri nimam takih ukrepov ker se mi ne zdi smiselnoe da “grozim” z nečim kar se bo dogajalo jutri ali še dlje v prihodnosti (odhod na igrišče). Uporabim kazni, ki jih lahko izvršim takoj, da jasno vidi da je to posledica njenega obnašanja. Tako, da za notri še nimam nekega vsestranskega odgovora, razen občasno hlajenje v sobi ki pa be zaleže za kaj dosti časa :)))) Je pa zato, ko smo zunaj mir in vem da ne bo problemov, če pa bo slučajno začela delat štalo jo bom lahko umirila. Kakšna čez rit itak nima učinka, jaz raje brcnem v omaro in sprostim napetost, odstranim otroka in se tudi jaz ohladim. Derem se tudi, včasih veliko, včasih nič, pride dan ko je vse tako spsproščeno da ne morem verjet, ampak pride dan potem ko je težka kot tono cementa in se mi zdi da cel dan govorim le NE in tulim nanjo. V glavnem postavi mu meje. Začni uvajat kazni, ki imajo takojšnji učinek in posledico. Vedno reagiraj isto in predvsem DIIIIIHAAAAJJ :))) Nikakor se pa ne pusti izsiljevati ali mu popuščaj če tuli. Ko začne nabijat je konec debate. In ko ebkrat rečeš ne je potem to res ne. Če nisi ziher potem raje ne prepoveduj. Sej bo, nisi sama v tem ;)[/quote]

Na samem začetku si povedala to, kar je ključno – če so živčni starši, so živčni tudi otroci. Majhni otroci res prevzemajo vibracije staršev in se obnašajo tako kot oni. Pri teh letih se res večina interakcije med starši in otrokom dogaja na telesni ravni, zato je tako pomembno, da jih crkljamo, božamo, držimo za roko …
Pa tudi sicer, vzdušje v družini je vedno odvisno od staršev, nikoli od otrok. Naredite enkrat test, da boste tudi zoprne situacije skušali rešiti mirno, s humorjem, na en pozitiven način, s spodbudami (primer: otroci gredo pospravljat vsak svojo sobo, starši recimo posodo po kosilu ali kaj podobnega, čez eno uro se cela družina zbere na sladoledu s smetano in mrvicami).

Pomagaj si z EFT – tapkanjem. Tapkaj na otroka, na težave z njim, pomirila se boš ti in tudi otrok. Zanesljivo pomaga.

Pa frcni ga po riti, ali pa stresi za ramena. Toliko da se skulira. Saj to ni pretep, nič ga ne bo zabolelo, le presenetilo ga bo.

Kolegica je imela zelo ihtavo deklico, ki je bila max razvajena, scrkljana, vse je izsiljevala z jokom. Padla je v histerijo, se rgla na tla, tulila kot jeshar. Sredi ulice. Enkrat jo je pograbila (bili so glih pri nas na obisku), ko je tamala to spet naredila, , nesla jo je v tuš kabino, , jo oblečeno stuširala z mrzlo vodo in tamala se je hipoma skulirala. Danes je pridna učenka, neproblematična.