Bemtiš družabnost
Kako družabni ste? Sama vedno bolj ugotavljam, da sem, kar se družabnosti tiče, popolna nula 🙁 Če pridem v družbo nepoznanih oz. manj znanih ljudi, stojim ob strani kot en privesek in se ne vključim nikamor. Če že s kom spregovorim stavek ali dva, se pogovor ne razvije… Počasi obupavam nad sabo; te dni sem bila na zaključku otrokove skupine iz vrtca…katastrofa. Večina se jih je poznala od prej, jaz pa izvisela, kot ponavadi. Groza me je takih srečanj…ker že vnaprej vem, da se ne bom z nikomer “povezala”…ker sploh ne vem, kako naj začnem pogovor…small talka ne maram, o vremenu hitro zmanjka, potem pa…?
Sem pač čudna. Ne vem, zakaj se to družabnost tako poveličuje.
zaradi take stvari se ti ni treba sekirat, veliko nas je, ki nismo bili povezani med seboj s starši ostalih otrok, ne v vrtcu, ne v OŠ, ne v srednji šoli, potem pa sploh….
Sem še živa in se mi zdi, da take stvari dobesedno žrejo energijo. Ne sili se. Enostavno se sprosti in uživaj z otrokom.
Namen je druženje, če ni pogovorov, jih pač ni. Verjamem, da ves čas razmišljaš, le kaj bi rekla!
Ni ti treba. Bodi spontana.
Vedno se znam vklopit v družbo, ampak le, če JAZ HOČEM!
Sama s sabo sem povsem zadovoljna in mi niti malo ni problem biti sama na takih dogodkih. Če se mi pa druži, se pa družim. Ok, sem pač tip za vse, ampak ne razumem, zakaj imaš ti občutek, da se pod mus moraš družiti? Pač se ti ne in se ne, če se ti pa druži, pa zini kaj, naveži se na pogovor.
kot bi jaz pisala..in tudi mene ravno ti zaključki, predstave itd.. otrok v vrtcu in šoli, najbolj zafrustrirajo…
nekako se nikoli ne vklopim, druge čvekajo na veliko, kot da se se poznajo že od ne vem kdaj..jaz pa stojim tam, kot en lipov bog..v šoli pri večjem je malo boljše, se “poznamo ” malo dlje..ampak vseeno jaz rabim OGROMNO časa, da se nekoga navadim in kolikor toliko za silo komuniciram…groza..vedno znova se s tem obremenjujem..
in potem po počitnicah spet jovo na novo..kot da se nismo nikoli videli…imam filing..
kot bi jaz pisala..in tudi mene ravno ti zaključki, predstave itd.. otrok v vrtcu in šoli, najbolj zafrustrirajo…
nekako se nikoli ne vklopim, druge čvekajo na veliko, kot da se se poznajo že od ne vem kdaj..jaz pa stojim tam, kot en lipov bog..v šoli pri večjem je malo boljše, se “poznamo ” malo dlje..ampak vseeno jaz rabim OGROMNO časa, da se nekoga navadim in kolikor toliko za silo komuniciram…groza..vedno znova se s tem obremenjujem..
in potem po počitnicah spet jovo na novo..kot da se nismo nikoli videli…imam filing..[/quote]
Jst imam prav s tako obnašujočimi ljudmi najslabše izkušnje. Tudi v zasebnem življenju jih ne želim okoli sebe, ker ko se na človeka enkrat prisesajo te ne spustijo dokler ti ne izpijejo vse krvi in živcev.
Od tod mnogo partnerskih zvez, ona super fajn, dec pije in se kurba, bije in mori…
Naša družba je dvolična, obsoja samo dejanja ki so aktivna, fizična in kratkega roka. Pasivnih sesalcev energije pa nihče ne preganja, ter se tistemu ki se je ujel tudi pomaga ne…
Še ena taka kot avtorica…enostavno ne znam oz. se mi zdi brezveze kar nekaj v tri dni govort samo da govorim…zato se ponavadi z mano isto kot s tabo. Se ne obremenjujem preveč…če sem v družbi ki jo poznam počim kako ven da se vsi smejijo, jih pač ne velikokrat, ampak ko se oglasim zaleže. No, priznam včasih me res mori, ko moram sama kam… počutim se kot kup nesreče….enostavno ne znam začet in razvijat pogovora. Očitno mi je ostalo od otroštva ko sem mogla biti več ali manj tiho.