Kaj bi storili, če bi vedeli, kaj vas čaka
Dobro je, da ne vemo, kaj nas v življenju čaka.
Kaj bi storili, če bi vedeli, da boste do 80. leta npr. živeli normalno, potem pa boste zboleli za demenco in to v njeni najbolj grdi obliki? Da boste sčasoma obležali, bili v plenicah in da ne boste vedeli sami zase. In da boste tako ležali npr. pet let? Da ne boste prepoznali svojcev, da boste imeli le nejasne obrise o preteklosti?
Povejte, če ni to grozno. Ubogi svojci.
Veliko hodim po domu starejših in ko vidim te ljudi, me prime kar groza.
Imamo demenco v družini, tako da se je nadejam. Prijetno bom presenečena, če se mi s tem ne bo treba spoprijeti.
Drugače je pa marsikatera bolezen hujše trpljenje, ko bolnik pri polni zavesti mesece prenaša bolečine. Dementni bolnik je dolga leta bolj breme za svojce, kot pa da bi sam trpel. Na koncu seveda pridejo tudi drugi zdravstveni zapleti, ki niso prijetni, ampak leta pred tem pa bolniku samemu ni tako hudo. Oziroma se itak marsičesa ne zaveda. Vsaj tako je bilo pri mojih svojcih.
Razmišljam zdajle… in ne uspem razumeti, zakaj naj bi bilo to grozno za človeka, ki to doživlja. Počasi se izgubi – ravno obraten proces kot v otroštvu, ko smo se počasi začeli zavedati sebe in okolice.
Sam bi sicer raje šel hitreje za predniki, vendar to predvsem zato, ker je huda demenca naporna in problem predvsem za okolico oz. svojce.
Če pogledaš s stališča dementnega… se mu/ji najbrž kar naprej dogajajo nove stvari in življenje je polno pustolovščin – včasih se pa verjetno počutiš izgubljenega.
Razmišljam zdajle… in ne uspem razumeti, zakaj naj bi bilo to grozno za človeka, ki to doživlja. Počasi se izgubi – ravno obraten proces kot v otroštvu, ko smo se počasi začeli zavedati sebe in okolice.
Sam bi sicer raje šel hitreje za predniki, vendar to predvsem zato, ker je huda demenca naporna in problem predvsem za okolico oz. svojce.
Če pogledaš s stališča dementnega… se mu/ji najbrž kar naprej dogajajo nove stvari in življenje je polno pustolovščin – včasih se pa verjetno počutiš izgubljenega.[/quote]
Človek ima prebliske in vidi v kakšni situaciji se je znašel. Tisti trenutki ko je pri sebi so precej hudi. Verjetno čaka tudi mene.
kaj naj rečem, upam da me bo na hitro pobralo kaj drugega.
[/quote]
Se vidi da ti noben v družini ni umrl od raka, verjemi demenca je še fajn!!![/quote]
Sončica zlata sožalje, a ti res ne veš kaj pišeš!!!
Res ti niti slučajno NE želim, da probaš življenje z dementno osebo !
Ti pa se kar smili sama sebi z rakom, tam vsaj opijati delujejo, pri demenci ga ni opijata !
No ja, lepo bodi!
Se vidi da ti noben v družini ni umrl od raka, verjemi demenca je še fajn!!![/quote]
Sončica zlata sožalje, a ti res ne veš kaj pišeš!!!
Res ti niti slučajno NE želim, da probaš življenje z dementno osebo !
Ti pa se kar smili sama sebi z rakom, tam vsaj opijati delujejo, pri demenci ga ni opijata !
No ja, lepo bodi![/quote][/quote]
Budala prfuknjena, sjebana, jst da se smilim sama sebi??! Mrš pizda ena. Se ne smilim sebi, niti ti se mi ne smiliš, niti tvoja dementna bakica k vsake 3 minute pozabi da je bla na sekretu se mi ne smili!!
Pa draga moja glupa sončica, morfij na koncu prime za cca. 1 uro, večkrat ga pa ne smejo dobit ker se dohtarji bojijo da da bi pacient zaradi predoziranja umrl. Verjetno ti tudi ni jasno da na koncu “živijo” samo še za tist šus morfija ki ga dobijo 4x dnevno, ki prime za 1 uro. Ti pa si verjetno še vedno proti evtanaziji!! CRKN!!