Pozdravljeni mladi starši !

Prepiri, kdo ima prav, zakaj si to naredil, vzemi si čas za družino, pomanjkanje energije, nerganje, depresija.
Navidez smo prav posrečena družina in tudi dejansko smo, pridejo pa dnevi ali samo trenutki, ko udari kot strela z jasnega. Takrat žena moža sovraži in ga prezira. Mož pa največkrat odgovarja z vsiljenim vedenjem. Povzdigne glas z namenom, da jo prekine in strezni češ v kakšni zablodi je …
Kako naprej?

Najbolše se je obvladat saj če maš nekoga rad to ni težko, vsaj meni ne. Ko partner vidi da se nimaš namena kregat tud njega mine volja do izpadov, seveda če se to ne ponavlja iz dneva v dan. Treba se je umirit in se v miru pogovorit pa sta na koncu oba zadovoljna.

LP, miki

Kako naprej? Recimo tako, da se direktno pove, kaj je v resnici narobe. Nerganje ne pove nič. Kritiziranje tudi ne.
In ravno kar je najbolje, je tako težko naredit včasih.
Zdi se mi, da se premalo ukvarjaš z otroki… te pogrešajo.
Tudi jaz te pogrešam…
Ne strinjam se s tem, ko to delaš tako pa tako… a bi lahko drugače?
Kaj pa tebe moti pri meni?

Sas:(h:)a
Ne vem ali se meni samo zdi. Kar ti pišeš na Janezovo kritiko poveš kot, da ti je Janez mož. Mogoče je kaj pa vem???
Mislim, da nista nora tukaj na forumu se kregati…….
Pa brez zamere samo zanima me……..

lp, Doroteja

Tebi se tud tak zdi:))? Haha dober način sta našla 😛

LP, miki

Kaj boste rekli, da se vi ne prepirate?????????
Ha!
Kako smo vsi krasni in lepi, in ……!
Miki : ne sreinjam se s tem, da si “tiho” če se nočeš prepirat, oz. da ne daš “cahna”. To potem partnerja najbrž ne razveseli, če je tako kot da bi steni govoril. Ali ne??!

Nenene čist napačno si me razumela. Hotel sem povedat da se trudim da večino stvari uredim po mirni poti brez da bi zgubil živce in se probam tak obnašat da jih tud partner ne. Seveda pa znam odreagirat tud zlo temperamentno samo taki prepiri se nikol ne končajo dobro, zato jih ne prakticiram.

LP, miki

Ja, prav imaš!
Le, da imam jaz partnerja, ki je vedno rekel, da se nebi prepiral. In je raje bil tiho. Pa me je jezilo.No, pa prav krasno shajamo, in kadaj pa kdaj kako rečemo (kot prepir).
Čeprav, jaz ne vem kak prepir mislite : ali naj bi bilo to vpitje, ali menjava mnenj, ko se z nekom ne strinjaš, ali na vztrajanje pri svojem prepričanju. Mislim, da včasih to mora biti.
Pravzaprav sem prepričana, da če malega prepira včasih ni (izmenjava mnenj), potem je zadeva (zakon) na mrtvi točki. No, tako jaz mislim!

Jaz nisem napisala, da se ne kregamo ali kaj? Kako si to razumela? Včasih se tudi kregamo samo na forumu NEEEEEEEE………

lp, Doroteja

miki ja sem tako razumela tako kot ti.
Kaj ni res? Saj nisva mi dva rekla, da se kregamo ampak ne na forumu……
Bašta že o tem kaj lepšega in pametnega pišimo……

lp, Doroteja

Se vsekakor strinjam vednar je zlo zazeljeno da se taka menjava mnenje dogaja pod kontrolo :> Vsaj do neke mere.

LP, miki

Oh Janez v kakšni zablodi pa ti živiš. Ali ne veš, da se vsi prepiramo, ali pa se morda kdo ne, in če se ne ali je to O.K. ali pa ni “ognja” in je samo še rutina…
Mislim, da se nebi smeli prepirati pred otroci in zaradi njih samih. Živeti čim manj stresno, če se le da. In velikokrat povedati partnerju, da ga ljubimo in spoštujemo. Lep dan vam želim in veliko medsebojnega razumevanja.

Pozdravljen Janez.
Brez prepirov v nobeni (še tako srečni) družini ne gre (drugače je definitivno nekaj res narobe). So pa ti prepiri, pa recimo raje izmenjava mnenj, takšni in drugačni.
Dejstvo je (in zapisano v mnogih knjigah), da gre pri teh prepirih za nepravilno razumevanje besed. Saj ste že slišali za razne moško/ženske slovarčke. Je kar nekaj resnice v njih. Če je žena jezna na moža (na primer, ker je pozabil na nekaj, na kar ženska nikoli ne pozabi) še ne pomeni, da ga sovraži ali celo prezira. In če mož dobi resnično tak občutek, je to povod za konfliktno situacijo v kateri se oba “branita” – rezultat je nekonstruktuven prepir.
“Pravi” prepiri pa so nujni in koristni in za kakovost zakonskega življenja precej velikega pomena. In če jih zakonca in starša dobro “peljeta”, imasta zagotovo dober zakon. Pa otroci? Če so prisotni pri pravem konstruktivnem prepiru in njegovi rešitvi jim to prav nič ne škodi. Ob tem se precej naučijo. Ne smejo pa biti povod za prepir. Take prepire morata straša “opraviti” brez prisotnosti otrok in jih samo seznaniti s skupno končno odločitvijo obeh staršev, če je to potrebno.

Nisem vedela, da sem poročena.
Ne, dala sem primer, kako se lahko pove direktno.. a ne… Sem pa mislila, da je logično.

Doroteja!
Nisi razumela.
Nisem jaz Janezova žena, no!
ah.

Sas:(h:)a sory, ker sem tako razumela pa vso srečo.

lp, Doroteja

Zelo dobro poznam take trenutke!
Hkrati pa menim, da bi se morali ravno v družini najlepše obnašati drug do drugega. Če smo lahko vedno prijazni v službi, pa na cesti, pa do prijateljev in celo naključnih znancev, bi se morali vsaj tako spoštljivo (ali prijazno, vljudno, skratka O.K.) obnašati tudi do partnerja in otrok.
Res je, da so taki trenutki, kot jih opisuješ, Janez, ponavadi povezani s preobremenjenostjo, pa različnimi pričakovanji, pa preutrujenostjo, včasih pa preprosto z dejstvom, da 2 človeka isto stvar razumeta popolnoma drugače. Nujno je delati na iskanju kompromisa. Pomaga tudi dogovor o občasni razbremenitvi vsakega izmed partnerjev: ločeni večer s prijatelji ali prijateljicami; šport, fitness, aerobika…; pa seveda skupni večeri brez otrok (pomoč Sezama, babic, prijateljev z majhnimi otroki…).
V današnjem času deloholizma, ko sedimo po službah 12 ur, pa tudi več), časa za partnerstvo pogosto zmanjka. Vsak odide po svoji poti in če se med potjo vsaj kdaj ne srečamo, postanejo kompromisi vedno težje dosegljivi.
Pozdrav!
Nina