Star sem 25 let in po koncanem faksu sem se preselil nazaj domov, ker trenutno nimam sluzbe. Ugotovil sem, da doma zivimo totalno zlagano zivljenje. Z ocetom nikoli nisva bila v dobrih odnosih. Ima svoje podjetje, nikoli ga ni bilo doma, nikoli ni imel casa za druzino. Ima nas samo zradi ugleda, mama pa mu je kot sluzkinja. Vedno smo mu na zadnjem mestu, druzinska praznovanja so mu muka, to pove nam , ce je le mozno sem jim izogne. Obnasa se arogantno do nas, ko je slabe volje, pred sosedi in sorodniki pa daje ugled najboljsega moza in otroka. Vcasih je bilo znosno, z leti pa je cedalje hujse. Tega ker sem bil na studiju nisem opazil , zdaj ko sem veliko doma vidim kaksen je v resnici. Ko mu kaj ne pase, se znese nad mamo ali nad mano, seveda z besedami, ponizevanjem… Govori, da imamo vse kar imamo zaradi njega. Ceprav mama se danes odplacuje stevilne kredite, ki si jih je morala vzeti zaradi hise, ceprav ima on dovolj place, da bi zgradil se eno hiso iz danes na jutri, mama pa dela za manj kot 800 eurov. Za njega je edino vredno, da placuje poloznice, s sestro nama nikoli ni placal nic, pozablja da je mama vseskozi placevala hrano za nas vse, pa obleke za nas, darila za sorodnike, poroke, birme, tudi dopuste je placevala ona. Njemu so pomembne samo poloznice.. In tega se mu ne da dopovedati. Mama je precej katoliska, zato vem, da se od njega ne misli lociti. Sestra mi govori, da naj se ne vtikam, da je edina ki lahko kaj stori mama in da je ona izbrala tak nacin zivljeja. Jaz pa imam mamo rad, mi je hudo za njo, nima se niti 50 let , pa si bo zaradi ekoga, ki misli da je moski glavni vsi ostali pa nimamo pri tem besede, unicila zivljenje. Mama pravi, naj si najdem sluzbo in grem od tu, pozablja pa, da ce tudi se odselim ne bom mogel kar tako pozabiti na vse ocetove izpade in bom vedno imel v glavi, da se verjetno on doma znasa nad mamo. Danes je imel spet izpad, ko je prisla mamina sestra in se pogovarjala z mamo. Ravno smo delali na vrtu, mama se je predolgo pogovarjala s sestro in ko je ta odsla je oce mami zabil, bla bla bla, ce bi bila moja delavka bi te ze zdavnaj odpustil. Mama mu je rekla, da je logicno, da ne more obiskom reci, da naj gredo in da lahko delo pocaka in mu dodala, da tudi ona njemu ne govori, ko ima obiske, da naj najprej naredi druge stvari do konca. Oce ji je dejal, jaz ti lahko govorim, ti pa meni ne mores. Meni se zdi to najhujsi mozni nacin ponizevanja, ki ga tretiram ze kot nasilje. Mama bo seveda zalostna kaksen dan ali dva, na to pa bo spet pozabila na vsa ponizevanja in se najprej sluzabnica svojemu mozu. Mene pa ti dogodki tako rezejo… pa nic ne morem storiti. Najraje pa bi zacel metaati kroznike po tleh. Bojim se, da me bo to psihicno cisto unicilo, dovolj imam tega pretvarjanja kako idealna druzina smo, ce smo dalec od teg.. Ima kdo kaksen nasvet kako ravnati? hvala vnaprej

a jebiga…ne glej dreka predolgo

Nič ne moreš, čimprej na svoje,ustvari si lastno življenje. Oče je pač egoist in deloholik, je posesiven in tako partnerskega kot družinskega odnosa ni nikoli jemal drugače in tega ni sposoben, kot da ste lastnina in ima on zgolj besedo pri hiši.

1. Tvoja mama si je izbrala tak način življenja in ti tu nimaš kaj. Kakor se je odločila, tako živi.

2. Kaj si ti naredil s svojim življenjem?

Študira, a ne bereš? Kaj bi pa v današnjem času po tvoje moral naredit do 25. leta starosti?….madona, kure brezglave, ne morem drugega rečt

Dovolj si že star da mu poveš svoje. Jaz sem mojemu fotru že nekajkrat povedal kaj si mislim. In vedno se je spremenil in izboljšal.

Študira, a ne bereš? Kaj bi pa v današnjem času po tvoje moral naredit do 25. leta starosti?….madona, kure brezglave, ne morem drugega rečt[/quote]
zdaj mu bo pametna ženščina monasta vrgla pod nos, da naj se osamosvoji in da naj ne bo lenuh in si najde delo…
ker dandanes je za mlade sijoč položaj… sluižne na drevesih rastejo, ane in sam čakajo,d a jih študen, ki je priden utrga in začne delat LOL

Študira, a ne bereš? Kaj bi pa v današnjem času po tvoje moral naredit do 25. leta starosti?….madona, kure brezglave, ne morem drugega rečt[/quote]
zdaj mu bo pametna ženščina monasta vrgla pod nos, da naj se osamosvoji in da naj ne bo lenuh in si najde delo…
ker dandanes je za mlade sijoč položaj… sluižne na drevesih rastejo, ane in sam čakajo,d a jih študen, ki je priden utrga in začne delat LOL[/quote]

Kaj študira?

Za mlade je danes najlažje! Nič jih ne veže in odprte so jim vse možnosti in vse poti, samo jajčka morajo imet, da naredijo nekaj zase!

Pazi zdaj, ker bodo verjetno najprej komentarji v smislu, odseli se in si dovolj star ter podobno. Kot da si mlad človek že tako ali tako sam ne želi, da bi se lahko čimprej samoosvojil in zbežal iz takšnih odnosov. Jaz te razumem. In takšnih družin je kar precej. Povej mu svoje. Najprej na samem, če ne te ne bo upošteval, pa naslednjič povej pred drugimi, kakšen je.

In če je kaj pravega očeta v njem, naj ti preko kolegov job zrihta…

Dober nasvet- povej mu svoje… kaj bo naredil, če bo dobil odgovor, ki mu ne bo všeč.

Ja, povej mu svoje! Človeku, ki te pri 25-ih letih preživlja, ker se sam ne!

Moški (sinovi) se pogosto znajdemo v položaju, kot ga opisuješ. Morda za začetek najprej premisliš (morda tudi zapišeš), kako naj bi po tvoje bilo, da bi bilo prav. Potem bo veliko lažje odločiti se, kaj in kako narediti oz. storiti.

zdaj mu bo pametna ženščina monasta vrgla pod nos, da naj se osamosvoji in da naj ne bo lenuh in si najde delo…
ker dandanes je za mlade sijoč položaj… sluižne na drevesih rastejo, ane in sam čakajo,d a jih študen, ki je priden utrga in začne delat LOL[/quote]

Kaj študira?

Za mlade je danes najlažje! Nič jih ne veže in odprte so jim vse možnosti in vse poti, samo jajčka morajo imet, da naredijo nekaj zase![/quote]
daj daj, ne fantaziraj… ti še tolk poguma nimaš, da bi realno pogledaj situacijo v naši državi v tem času, in potem drugim pametuješ o tem… Nehaj živet v pravljici in pravljičarit tukaj…

Mama bo seveda zalostna kaksen dan ali dva, na to pa bo spet pozabila na vsa ponizevanja in se najprej sluzabnica svojemu mozu. Mene pa ti dogodki tako rezejo … pa nic ne morem storiti. Najraje pa bi zacel metati kroznike po tleh. Bojim se, da me bo to psihicno cisto unicilo, dovolj imam tega pretvarjanja, kako idealna druzina smo, ce smo dalec od tega … Ima kdo kaksen nasvet, kako ravnati?

tudi mamo reže v notranjosti, tako da se čudite, če bo zbolela, kakšen rak črevesja, sladkorna …

dovolj si star, da nekaj narediš, lahko za začetek mečeš krožnike, če pogovor ne zaleže

Hvala vsem za prijazne nasvete. Za vse tiste, ki pa tukaj vidite glavni problem v teem, da sem doma pri 25ih in me kao prezivlja pa nimam komentarja.

Jaz se bom prej ali slej ze znasel, se vedno sem se, tukaj nisem problem jaz, ampak to, kaj bo z mamo, ko se bom odselil. Zaenkrat ima oporo samo v meni, potem se tega ne bo. Meni pac za mamo ni vseeno. Sem do zdaj se vedno rekel ocetu, ko se je znesel nad njo, ampak je potem vedno se huje, saj se potem znese se nad mano in seveda vrze naprej, da pac on prezivlja celo druzino in da dokler me bo prezivljal lahko rece kar zeli. Gre se za odnos do otroka in zene in njegov je obupen.

če bi bil očr kot se hvali, da je – bi lastnega sina priporočil znancem – glede na to, da ima svoje podjetje in nedvomno široko socialno mrežo in nedvomno pozna koga, ki potrebuje kakšnega zaposlenega z znanjem in kompetencami, ki jih ima njegov sin…

samo taki kot je ta ata, tega ne bodo naredili, ker so bolniki v bistvu, ker bi s tem omogočili sinu osamosvojitev in tako ne bi imeli več nekoga, ki je odvisen od njih in na katerem si lahko bildajo lažno svoj ego in občutek kako so oni potrebni vsakomur, pomembni, da brez njih ne morejo živeti… Ta občutek taki bolniki nujno rabiji,d a živijo, da se počutijo nekaj vredne in pomembne in če se sin osamosvoji in bi mu tata pri tem pomagal, je to za takega bolnika kot ata očitno je, kot bi si odrezal eno nogo…

in zato tega nikoli ne bo naredil, kar je sramota… in to,d a se na otroke prenaša nek lažen občutek krivde kot da so večni dolžniki staršu to je psihično nasilje… in jaz bi ti že vrgla nazaj fotru…

avtor imam podobno situacijo doma – še tako daleč je šel, da mi na daljavo želi uničiti življenje, jaz sem si rihtala službo, pa je po vezah od zadaj prišel in se zmenil,d a me raj ne zaposlijo (pa so me tam že poznali,d a sem sposobna in pridna, šem delala pri njih preko študenta)… on jim je natvezil zgodbico, da imam partnerja, ki me želi izkoristiti in da mi bo uničil življenje in da se zato ne smem osamosvojiti z njim, zato, da je bolje da sem brezposlena in tako primorana da se bom vrnila nazaj k njemu pod streho…
in ljudje so nasedli… meni v obraz pa ta isti ata govor, kakod a sem nesposobna in si ne morem najt dela, da sem nula – evo dva obraza… navzven kao se dela skrbnega… znotraj pa me sovraži in isto sponaša kot tebi vse in še zaničuje…
mama je podlegla njegovim navodilo… na začetku se mi je smilila in sem ji tudi jaz želela pomagati, a zdaj ko je podlegla njemu in celo drži z njim v metanju polen pod noge meni… jaz rešujem samo svojo kožo…
to so zame grozni starši… čeprav verjamem, da te boli in da te skrbi za mamo, jaz vsaj iz svojih izkušen bi ti rekla, dokler si tam ji stoj ob strani, sicer pa delaj na tem da se čimprej lahko odpraviš stran na svoje.

“Kren89 “

spoznaj že enkrat, da je tvoja mati žena od tvojega očeta in raje bodi in postani moški, ter živi sam, oče in mati sta te vzgajala, ko si bil otrok, zdaj je čas, da si najdeš žensko in da si samostojen moški.

Ja, povej mu svoje! Človeku, ki te pri 25-ih letih preživlja, ker se sam ne![/quote]

V zameno, ker preživlja lastne otroke, jih lahko terorizira? In kaj ima od tega? Kaj bi bilo narobe, če bi sinu svetoval, kako se postaviti zase in priti do službe? Verjetno oče ni imel kaj lepega otroštva in to sedaj projicira na svojo družino.

Ima vas v primežu. Ko bodo njegovi kolegi zvedeli, kako se obnaša do bližnjih, bo mu podpora padla. Kakšno pa je imel otroštvo oče?

Oce res ni imel lepega otrostva, oceta ni poznal, mama ga je pustila pri sestri in odsla v tujino ampak se mi zdi, da ga to ne sme opravicevati. Tud ocitki, da sem mamin sinko, zato ker me skrbi za lastno mamo in ji zelim najboljse so malo mimo. Komu pa ne, ce osebi, ki te je rodila, vsaj dokler nimam lastne druzine..

@ toocn tak… se strinjam s tvojim komentarjem. Ko se mu upremo je njegov glavni argument denar, mamo psihicno maltretira z ocitki, da je vedno ves denar dal on in ko mu povem da to ni res se znese nad mano, ces da me on prezivlja. Mami govori kako to, da ne prihrani nic denarja , ene dvakrat ji je celo odprl posto z bancnimi izpiski in podobno.. Jaz vse to prenasam, ker me skrbi za mamo. Lahko bi sel k sestri , h kaksnemu prijatelju, dokler ne najdem sluzbe, karkoli , ampak vztrajam doma, ker bi rad mami dopovedal, da v tem odnosu kot je ni zdravo za njo in da se to ne bo koncalo dobro ampak vedno bolj obupujem nad tem, ker mama mirno prenasa vedno bolj hujsa ponizevanja.

Še enkrat: tvoja mama živi tako, kot si je izbrala sama! Moja mama se je ločila, ko sem se jaz osamosvojila, pa je bila ravno tako kot tvoja prepričana, da se ne bo nikoli ločila, ker kaj bo svet rekel, sramota in še njen oče bi se ji odrekel… Pa smo vsi preživeli in še celo njen oče ji je rekel, da je naredila prav.

Kako se boš postavljal zase in za mamo pred nekom, od koga si odvisen? Kako boš očetu pokazal, da si odrastel in odgovoren, zrel, pameten, premišljen in uspešen, če si popolnoma odvisen od njega? Ajde, t mi razloži.
Mene je oče začel poslušati šele, ko sem bila nekaj let samostojna, ko je videl, da zmorem brez njega in da mi gre dobro. Mene je spoštoval in upošteval moje mnenje, moji sestri pač ne, ker sta vedno igrali na vlogo žrtve in vedno bili nezmožni stvari v življenju urejati sami.
Ne, ne hvalim se, kako sem super uspešna, ampak dejstvo je, da če želiš, da te oče spoštuje in da te upošteva, mu moraš dokazat s svojimi dejanji, da si zrel, odgovoren in sposoben – samostojen!

Z mamami je pa tako, da se morajo odločit same, kaj bodo. Malenkost lahko vplivaš na starše, kaj dosti pa žal ne.

25 let pa brez službe?? Fotrov denar, pa mirno preneseš???
Marš delat! In ne razlagaj meni, da ni služb. Vsaj trije so me vprašali pred prazniki, če imam kaj časa in veselja za delo!
Samo jaz nimam faksa in znam samo beliti, variti, žagati, sestavljati pohištvo, tudi vrt znam prelopatati,…………… .
Aja ti pa dolga jamranja pisati na net!!!!

Ja, povej mu svoje! Človeku, ki te pri 25-ih letih preživlja, ker se sam ne![/quote]

V zameno, ker preživlja lastne otroke, jih lahko terorizira? In kaj ima od tega? Kaj bi bilo narobe, če bi sinu svetoval, kako se postaviti zase in priti do službe? Verjetno oče ni imel kaj lepega otroštva in to sedaj projicira na svojo družino.[/quote]

Ta oče preživlja odraslega moškega!

te razumem popolnoma… sočustvujem s teboj, ker vem,d a je težko in tudi se strinjam popolnoma v tem, ko praviš, da očetovo težko otroštvo ne more biti opravičilo za nasilje, ki ga povzroča vam in vse kar projecira na vas… ja, je res, da ni popolnoma nič kriv, da je trpel v otroštvu in res je ni si tega zaslužil , kot si tudi nihče ne, ampak, če ne prej vsaj v odraslosti je spoznal kaj ga je bolelo in lahko bi to spremenila in razviojal drugačne zdave odnose – ta odločitev in moč je bila pa zgolj v njegovih rokah… pa se je raje odločil drugače…
in nikoli ne kupim niti tega izgovora – da ne zna drugače… če ne zna nekdo, se pa lahko nauči… pa tudi tega ni želel… raje je izbral isto pt kot njegovi starši in to je teror nad svojo družino…
in za tega je popolnoma on sam odgovoren in ni opravičilo njegovo otroštvo…

tako sem si jaz rekla – moja odgovornost je, da presekam s takšnimi družinskimi odnosi, takšnim trpljenjem… ne moj partner in ne še moji nerojeni otroci niso krivi za to kar sta meni počela oče in posledično tudi mati… jaz vem, kaj me je prizadelo in kaj in kako vse to boli in na meni je da tega nikomur več ne naredim… in kar nisem znala sama sem vzela v roke knjige, se pogovarjala s strokovnjaki…

enako bi lahko naredil tvoj ali moj oče… pa nista in za to sta odgovorna za vso trpljenje in nasilje, ki ga drugim povzročata…

še to glede mame – pri meni sem vedela, da je čas da neham z pomočjo iin skrbjo – ko mi je mati sama rekla, da je ona sama izbrala si takšno življenje in če se je ona sprijaznila, naj se pa tudi jaz,d a moramo priživljati to tako kot je… takrat sem si rekla.. pač potem ti živi jaz pa rešujem svojo kožo in ne meni ni treba tega trpeti in bom naredila vse kar je v moji moči, da tudi ne bom!