sovražim morje
Mož je velik ljubitelj morja. Sama ga ne maram. Vsako leto mi je muka iti na morje. Sedaj, ko so finance malo boljše kot so bile pred časom mož teži z morjem tudi za 1. maj. K sreči mi je uspelo iz predvidenega celega tedna skrajšati na 4 dni kao zaradi neodložljivih obveznosti v službi. Bolj ko se bliža datum odhoda (jutri) bolj mi ni za it. Sin se veseli, star je skoraj 5 let, mož se veseli kot majhen otrok jaz pa samo razmišljam kaj si naj izmislim, da bi ostala doma. Že samo morje mi smrdi, kopam se v njem nikoli ne, niti poleti. Sončim in obračam po brisači na plaži se tudi nikoli ne. Očitno sem edina, ki trpi na morski klimi in definitivno bi bila raje kot na morju v službi 🙂
Jamram na kavi kolegici pa pravi, da sem se prepozno spomnila da bi mu morala poiskati družbo. Hec pa vendar. Bi katera šla.. mož star 32 let, sinek skoraj 5, hotel Molindrio poreč pp 🙂 Plačano vse, še za kavo priložim 🙂
Kakšen dopust bi pa tebi ustrezal? Se ne zmoreta zmeniti, da gresta enkrat po tvoje, drugič po njegovo? Če pač želite na dopust hoditi kot družina.
Ali pa naj gre mož s sinom sam na morje (tebe očitno to ne bi motilo). Moja svakinja gre vsako leto s hčerkama za en mesec na morje (imajo družinsko hišo tam), od tega se jim zadnji teden pridruži se mož. Jim tako ustreza, so navajeni, gre brez problema.
pomenit, ne tu, z nami razpravljat!
Čas boš koristno uporabila, če boš več vložila v svoj in moževev odnos! Več se pogovarjajta, izmenjavajta si mnenja, sklepajta kompromise.
Sklepam, da sta še mlad par. S tako malodušnostjo kot jo ti kažeš, ne boš dolgo srečna pa tudi tvoja družina ne!
V zakonu se je pač treba prilagajat! Sinu bo tudi iz zdravstvenih razlogov koristil morski zrak, ne?
Avtorica, če te kaj potolaži: tudi jaz sem izrazita ne-ljubiteljica morja! Z možem imava “tihi dogovor”, da vsako leto res ne hodiva ob morje. Ampak vsako 2. leto pa (mož ima morje rad)… evo, to bo letos poleti. In mi tudi ne “uide” ene 4 dni morske klime.
Hja, eni pač preferiramo senco listnatih gozdov, hribe….
Pač vsakemu svoje. Se pa jaz pač prilagodim vsako drugo leto. In obratno – tudi on meni vsako drugo leto. 😉
Kako si upaš? A ne veš, da se moraš nujno prilagoditi in iti na morje kadar imaš čas, hočeš-nočeš. Ker tako deluje prilagajanje. Zaradi otrok. Kakšnega sončka boš pa vzgojila, če se vsako drugo leto nočeš prilagajat, ti sebičnica? 😛
Jaz proti morju načeloma nimam nič – hočem reči obali kot lepi pokrajini, imam pa proti klasičnim počitnicam z vsakodnevnim mučenjem na plaži, malo plavaš, zvečer šetnja in sladoled … joj, kakšen zeh. Mislim pa, da se da počitnice ob morju organizirati tudi tako, da greste pogledat še kakšno znamenitost, muzej, da se rekreiraš tudi drugače, greš na kakšen koncert, gledališko predstavo in tako dalje (ne vem, kaj imaš rada). Mene moti izrecno to praženje na plaži (tudi če si v senci). En dan še zdržim, več pa ne.
meni je pa povsod lepo kamorkoli gremo. Zakaj ker si tako naredim. Morje ne pomeni samo cel dan poležavanja na plaži ampak meni jutranji tek ob njem, druga klima, čas za družino, dobra knjiga, novo okolje. Pri tebi je globji problem ti se bojiš vsega novega. Po mojem si zakompleksana in ne preneses drugih pogledov.
Men je morje fajn, pa se tudi nerada kopam. Pa tudi na plaži se ne pražim ampak pred prikolico lepo počivaš, gledaš na morje, kaka dobra knjiga… otroka itak nista na najhujšem soncu tako da je bazenček z vodo…
kaj češ lepšega..
Hotel pa ja, ampak ne na hrvaškem, potem grem raje nekam dlje, kaka eksotika.
drugače pa je prilagajanje – jaz imam raje toplice, ki jih pa moj ne mara pa še po kloru dobi pike. Pa gre ravno tako za 3 dni v letu z nami v toplice in še lepo se drži po vrhu! Nič slabe volje, ker otroci uživajo, jaz pa tudi 🙂
Mlad par, no ja, skupaj sva 10 let. In v teh 10 letih nismo bili nikjer drugje na dopustu kot na morju. Sama grem rajši na tak dopust, da še kaj doživim, vidim.. ne da imam samo lokacijo, morje in sonce. Na morju sem vsako leto vsaj 10 dni pa ne vem če sem se v vsem tem času kopala trikrat. Enostavno mi ni. Že kot otrok nisem marala morja pa so tudi starši vedno rinili v tiste sindikalne apartmaje, takoj ko sem lahko sem ostajala doma in nisem več hodila z njimi. Ampak moj niti slišati noče o čem drugem, prej niti ni bilo financ, sva sicer skraspala za tistih 10 dni morja za ostale dopustniške radosti pa ni bilo. Ok, kdaj kak izlet sem in tja po Sloveniji, to ja, ostalo pa niti slišati noče. Šla bi ne vem..si izbrala eno državo, si pogledala, kaj izkusila… ne vem bolj v tem stilu, kot nekoč.
Letos sem izrazila željo da bi šli za par dni v London. Malo tudi zaradi sina, ker so v vrtcu imeli kot nek začetni tečaj angleščine in so si ogledovali znamenitosti Londona in je tudi sin nekako izrazil željo da “to hišo” bi pa v živo videl. Sicer malo bolj splanirano kot pred leti z nahrbtnikom in sestava plana iz minute v minuto glede na situacijo pa vendar… In sem bila takoj nora, kaj bom tam, kaj sem tam pozabila, kaj mi bo tisti beton, da če sem videla enkrat nima smisla, da, če hočem beton, da me pelje na izlet v btc in podobno. Tako da nisem tista, ki se ne prilagaja …samo počasi imam dovolj, ker so moje želje vedno v drugem planu oziroma jih predstavi kot totalno nore in nevredne razmišljanja o tem. Sem poskušala tudi na to žogo, da gremo sicer na morje ampak gremo kam drugam kot na Hrvaško.. npr. Grčija, Tunizija. Ne, da bi me posebej vleklo pa vendar nek kompromis. Jaz imam košček neznane dežele on pa vseeno vodo in sonce (z drugimi stvarmi se na morju tako ne ukvarja… kaki vodni športi npr, da bi ga to vleklo) Ni šans. On mi že vnaprej pove, da škoda da rinem tja, ker bom itak razočarana. In s tem se stvar zaključi. In sedaj, ker gremo vsako leto na morje v drug kraj misli, da je naredil kompromis in sem primer za psihiatra, ker nisem z ničemer zadovoljna.
Aja, finance obeh so tam-tam (ca. 50 eur razlike) tako da oba enakovredno prispevava v projetk “dopust” oz. itak so finance skupne. Omenim zato, da ne bi kdo mislil, da imajo gospod bajno plačo in oni financiramo fina gospa pa destinacije po zemlevidu kaže 🙂
Sin je za London še premlad, nič ne bi imel od tega. Je kar stresno.
Pa pojdite v Avstrijo ali Nemčijo h kakšnemu jezeru (itak so večja jezera bolj podobna morju kot jezeru, na Bodenskem imaš tudi trajekte), skoraj povsod so v bližini tudi kake znamenitosti. Sicer pa tudi Hrvaška ni samo morje in sonce. Recimo Split, Dubrovnik, sta tudi mesti sami polni znamenitosti, Trogir, Zadar, dalmatinsko zaledje je idealno za kak izlet … Zakaj se ne bi na poti k morju ustavili na Plitvičkih jezerih in podobno. Po mojem se da tudi v Istri videti marsikaj – malo guglaj in spoznavaj Hrvaško še kako drugače, ne samo na plaži in pred hotelom.
Sicer ti težko kaj pomagam a verjemi, da nisi edina. Moj je hodil s prijatelji na morje za 14 dni, v letih odkar sva poročena sem morje skrajšala na 8 dni. Tudi meni je morje muka. Tisto prekladanje in praženje na soncu. Jaz vode ne maram, sonca in vročine tudi ne, tako, da sem večinoma v senci na ležalniku s knjigo ali mp3-jem v roki. Ko bodo otroci zrasli, sem mu že povedala, da me ne bo več spravil na morje. Tako, da še nekaj let, pa bo. Je pa res, da potem to skompenziramo tako, da gremo za par dni še v hribe ali kam v tujino. To je dopust po mojih željah – da si aktiven, ne pa da samo ležiš na plaži in se obračaš kot en čevapčič na žaru.
Sama imam sicer morje zelo rada, zelo rada plavam, rada imam sončne zahode, vendar trpim zaradi alergije. Izogibati se moram sonca, pa tudi slana voda mi razdraži kožo, tako da postanem rdeča kot rak in me vse srbi. Na morju mi tako postane strašansko dolgčas in komaj čakam, da pridemo domov. Sicer pa že nekaj let nismo bili na morju. Tisto poležavanje ob morju gre tudi meni na živce. Začnem se dolgočasiti.
Svetujem ti, da potrpiš in greš na morje, že zaradi otroka in moža. Vzemi s seboj kakšno dobro knjigo, kupi si revije, rešuj križanke, prenosni računalnik tudi verjetno imate, lahko vzameš s seboj tudi kakšno ročno delo npr. pletenje, vezenje, gobelin in dan ti bo hitro minil. Če ne maraš plavati, pa lahko zjutraj in zvečer narediš en dolg sprehod ali pa jutranji tek. Boš videla, da ne bo tako slabo.