Ali lahko pri notarju podpišem odpoved o neuvedenemu dedovanju brez, da bi srečal človeka, po kateremu se odpovedujem dedovanju? Ali lahko to sam sprožim pri izbranemu notarju ali mora to urediti tista oseba? Kako gre to?

Pa si sploh dedic?

In ja, odpoved dedovanju lahko napises pri kateremkoli notarju in jo posljes na sodisce, kjer je zapuscinska razprava.

Moj oče je. Z njim nimam stikov že več kot 20 let. Ima pa tudi otroke z drugo žensko (polbrate, polsestre). Ali mi ima namen zapustiti karkoli ali ne, mi je vseeno. Jaz bi rad pokazal, da sem fer dec in se že vnaprej odpovedal, ker nimam nič z njim in tudi nič ne želim od njega. O nujnem deležu ni debate. Odpovedal bi se in to je to. Koliko pa to stane?

Če se odpoveduješ dedovanju, moraš navesti, ali se odpoveduješ samo v svojem imenu ali tudi v imenu svojih potomcev.

Hvala za info. Pomoje jih ne bom imel, tako da bom tudi to napisal. Samo malo me skrbi koliko to stane. Če je recimo max. 200€, ok. Če so pa to neki hudi zneski, bo pa za premislit in bi skoraj lahko oče pokril, ker ima veliko denarja. Ampak direktno ga ne bom kontaktiral.

Dokler je človek za katerim bi dedoval še živ, se ne moreš odpovedati dedovanju.
Takšna odpoved bi bila neveljavna.

Hvala za info. Pomoje jih ne bom imel, tako da bom tudi to napisal. Samo malo me skrbi koliko to stane. Če je recimo max. 200€, ok. Če so pa to neki hudi zneski, bo pa za premislit in bi skoraj lahko oče pokril, ker ima veliko denarja. Ampak direktno ga ne bom kontaktiral.[/quote]
Ti lahko pišeš kar češ, plačuješ kolikor hočeš, ampak je čisto brez veze dokler je človek še živ, lahko vse to kar boš pisal in plačeval tudi prekličeš. Tako da takšno pisanje nima nobene pravne veljave. Ne moreš se odpovedati dedovanju dokler dedovanje še ni nastopilo.

Če hočeš bit fer dec, mu napiši pismo in v njemu napiši, da nočeš nič od njega in da se odpoveduješ dedovanju, to je zastonj, ampak kot rečeno, nima to nobene pravne teže, do takrat, ko bo oče umrl imaš še čas da se premisliš.

Ko bo pa človek umrl, takrat te bodo pa na sodišču vprašali, če želiš dedovati, in če boš takrat rekel, da se odpoveduješ dedovanju, potem je to šele dokončno.

To bi držalo v primeru, če bi oče že umrl. Ampak je še živ. Po živem se pa ne moreš odpovedati dedovanju, dokler je človek še živ.

To bi držalo v primeru, če bi oče že umrl. Ampak je še živ. Po živem se pa ne moreš odpovedati dedovanju, dokler je človek še živ.[/quote]

Ja, verjetno res. Moja mama se je odpovedala, ko je njen oče že umrl, in ni nič plačala za to. Samo na sodišče je poslala pisno izjavo, da se odpoveduje, potem pa jo je sodišče pozvalo, da mora napisati še, ali se odpoveduje samo v svojem imenu ali tudi v imenu svojih potomcev.

http://med.over.net/forum5/read.php?151,10373127,10373204#msg-10373204

Kako ga boš lahko srečal, človek bo takrat že mrtev.

Nič, če geš na zapuščinsko razpravo in poveš, da se odpoveduješ dediščini!
Garantiram, da na sodniji ne grizejo!!!

Vsi dosedanji odgovori so samo približni ali celo popolnoma napačni. Razlikovati je treba dve situaciji.

1. Odpoved dedovanju, ko zapustnik že umrl. Dedič pošlje na sodišče pisno izjavo, da se odpoveduje dedovanju po njem. Podpisa na takšni izjavi praviloma ni treba overjati pri notarju (razen če bi sodišče dvomilo o pristnosti izjave in bi zahtevalo overitev), dediču ni treba na zapuščinsko obravnavo in nima z dedovanjem po umrlem nobenih stroškov.

2. Odpoved neuvedenemu dedovanju določa Zakon o dedovanju. Še živeči zapustnik (konkretno oče) in dedič (sin) skleneta pri notarju notarski zapis neuvedenemu dedovanju. Morata pa biti oba istočasno prisotna, ne zadošča enostranska izjava dediča. Tak sporazum se lahko sklepa izključno med dediči prvega dednega reda (starši, otroci, vnuki), ne pa med drugimi osebami. Odpoved neuvedenemu dedovanju je nepreklicna, dedič ne more kasneje zahtevati ničesar iz zapuščine. Dedič se lahko odpove dediščini v svojem imenu ali pa v imenu sebe in svojih potomcev. Ko zapustnik umre, pošlje ali prinese dedič ta sporazum na zapuščinsko obravnavo in ga bo sodišče izločilo iz kroga dedičev. Ta sporazum je veljaven torej izključno v primeru, da je sklenjen v obliki notarskega zapisa, pri sklepanju pa morata biti poleg zapustnika in dediča ter notarja prisotni istočasno tudi dve zapisni priči. Vsakršna druga oblika tega sporazuma ima za posledico ničnost.

Hvala, to sem iskal. Dejansko bi se moral tam srečati z očetom.

Kaj pa če ta dedič tega sporazuma na zapuščinsko obravnavo ne prinese? In kaj če se je dedič do takrat premisli, in bi vseeno želel dedovati, pa zato tega sporazuma ne predloži, ker se z njim v tistem trenutki ne strinja več?

Ob sklenitvi sporazuma o neuvedenem dedovanju notar vedno izroči po en odpravek (izvod) tega sporazuma obema strankama, torej bodočemu zapustniku in njegovemu dediču. Originalna listina ostane pri notarju. Zapustnik mora pred svojo smrtjo poskrbeti, da bodo njegovi sorodniki in dediči vedeli, kaj je podpisal in pri katerem notarju. Če bodo dediči ob nastopu dedovanja vedeli za obstoj takšnega sporazuma, čeprav ga mogoče ne bodo našli med zapustnikovimi papirji, bo sodišče opravilo uradne poizvedbe pri notarju, ki je sporazum sestavljal in le-ta bo predložil sporazum sodišču (če bi dedič, ki se je odpovedal dedovanju, zanikal podpis tega sporazuma).

Pri teh sporazumih je podobno kot pri oporoki. Zapustnik mora nekomu svojih bližnjih pač povedati, da obstaja tak dokument, sicer se lahko zgodi, da ga tisti, ki prvi pride na kraj smrti ali ima kasneje možnost dostopa do dokumentov pokojnega, uniči. O oporokah, ki se sicer sestavljajo pri notarjih ali odvetnikih, se vodi register oporok, za tiste, ki so napisane doma, pa ni evidence in mora pač zapustnik pred smrtjo poskrbeti, da pridejo v prave roke. Sicer pa naj bi se v bodoče tudi evidenca o sklenjenih sporazumih o neuvedenem dedovanju vodila pri Notarski zbornici.

pa cena takšnega “sporazuma”?
kaj pa če bi se oče potem premislil in bi želel zapustiti vse le njemu ali njegovemu otroku – je to potem še vedno izvedljivo ali se smatra to kot dediščina po tretji osebi in ti davki požrejo malo morje?