se čutite dolžni skrbeti za svoje starše?

meni sta mama in oče, že nekje pri svojih 55 rekla, da ko bosta tako stara, da ne bosta več zmožna skrbet zase, da ju dam v dom..da ne bi niti slučajno se z njima obremenjevala in dala na stran svojo družino , otroke, za to, da bi gledala njiju, zdaj sta stara malo čez 60 in je še vse OK, živita sama v hiši..
ker tudi moja mati je skrbela za svoje ga bolnega očeta predolgo, trpela je cela družina in danes sama prizna, da je žal, da ga ni dala v dom..bil je senilen, nasilen, glasen..non stop smo se kregali samo zaradi njega..nikoli nikamor nismo šli, ker ga nismo smeli samega doma pustit..nihče od sorodnikov pa ni bil toliko fer, da bi ga gledal vsaj ene teden, da si malo odpočijemo..nismo imeli obiskov, ker je bil nevzdržen, meni je bilo nerodno vabit sošolke, prijateljice..sosedi so nas gledali postrani, ker je bil v bloku glasen…imel je svojo sobo, mi 4-je pa skupaj v eni, niti dneva miru ni bilo doma…in kaj imamo zdaj od tega??
ne rečem, da so vsi taki, ampak jaz rečem, da stari in mladi ne pašejo skupaj …starše imam rada, ampak imam pa sebe in svoja otroka rajši in bom naša najlepša leta preživela nam v korist…ne v korist tistim, ki so to že preživeli…in se razdajala do te mere, da bom že jaz stara, otroka pa že šla od doma, samo zato, da bom skrbela za ostarela starša…
poleg doma obstaja tudi moja finančna zmožnost, da plačam komu, da ju gleda 24 ur na dan..ampak skupaj pod isto streho ne bomo nikoli..

ce bodo to od mene pričakovali in če ne bodo potrebovali, da sem 24 ur ob njih ker tega ne zmorem potem ja. Če bo njuna želja da gresta v dom jo bomo upoštevali

A dedovali pa bi ne.

Vsekakor se čutim dolžnega.

Z malo sreče bosta zdrava in čila še deset, 15 let. Moja dva sta okoli 80 in rabita pomoč zadnjih pet let. Imata čistilko in dvakrat na teden pride oskrbovalka, za vikend pa jaz.
Trenutno nimam veliko od življenja – med tednom služba in otroci, za vikend starši, ampak tako pač je. Ne morem pa staršem obrniti hrbta, ker so tudi oni zame veliko naredili. Za v dom nista in tudi ne verjamem, da bi se dobro počutila, ker imata svoj red in ritem. Kar si edino želim, je to, da bi se tudi onadva sprijaznila s tem, da tako pač je, ne da je stalno neko jamranje, sploh glede financ, pa sta glede tega na boljšem kot moja družina.

Da, vsekakor bi skrbela zanju; kljub službi in otrocih. Enostavno ne bi imela vesti, da ju dam v dom. Moje mnenje je, da je to dolžnost otroka, glede na to, da so se tudi oni morali veliko odpovedovati za to, kar sem danes….
No, to je samo moje mnenje…sicer pa, vsak po svoje, ane.

Za mamo se čutim dolžna poskrbeti,ampak ne v smislu, da pustim vse in skrbim le zanjo.
Če bi bila nepokretna ali kake druge hude zdravstvene težave, bi jo dala v dom. In ja, tako je tudi sama povedala, da želi.

Za očeta se pa ne čutim dolžna skrbeti. Le zakaj? On zame ni skrbel, uničil mi je otroštvo. Zakaj bi potem skrbela zanj?

Čutim se dolžna. Kolikor bo v moji moči, bom pomagala, kar mi tako narekuje vest.

Te razumem, da je bilo pri vas hudo, ampak glede tega se nimaš česa sramovati. Izkušnja, ki ste jo dali čez je mogoče povzročila, da ste bili za kaj prikrajšani, ampak meni, da te je tudi veliko naučila, čeprav se ti mogoče še ne zdi.

Ti se se odločila, da je tvoja družina prva. To je tvoja odločitev in če meniš, da boš notranje lahko pomirjena z njo, kdo smo mi, da bi te obsojali.

Tisti, ki ne bi dali staršev v dom. Kaj bi pustili službo ali kako bi skrbeli zanje?

Po mojih izkušnjah se otroci, za katere so starši najbolj skrbeli, najmanj čutijo dolžne skrbeti zanje. Kolikor bolj greš otrokom na roko, toliko bolj te bodo zaničevali ko boš star.

Dedovanju se zlahka odpovemo.

Tvoji starši so te vzgojili prav in odločili so se prav – da ne uničujejo tebe in tvoje družine in vašega odnosa. In to je ljubezen. Vse ostalo je nabijanje občutkov krivde, sebičnost, egoizem najhujše vrste.

Lari fari. Torej bi morala biti jaz vsa zagreta za skrb za očeta, ker ni nič skrbel zame. VEdno me je zaničeval in poniževal. Nikoli pa skrbel zame. TOrej, če bi tvoja teorija držala, bi morala jaz zanj čudovito skrbeti. Pa mi na kraj pameti ne pade.

Moralizatorji, ki potem naredijo ravno obratno kot govoričijo.

Lepo napisano.
Žalostno je, da eni od svojih otrok pričakujejo, da bodo svoje življenje zavrgli in skrbeli za onemogle starše dan in noč.
DOm za starejše ni hiralnica. In ja, tudi ja, če bom obnemogla, želim v dom. Ne pa, da bi moral nekdo zaradi mene zavreče svoje življenje. Seveda pa upam, da do tega ne pride.

Ampak ona dva sta tebe hotla imet, torej sta si želela skrbet za otroka….ti pa po tvoje sedaj nimaš izbire. Si kao dolžna skrbeti, da se jima oddolžiš. Po mojem blesavo razmišljanje. Jaz bi svojim pomagala v kolikor bi potrebovala občasno pomoč (par ur na teden). V kolikor pa bi potrebovala stalno oskrbo pa via dom upokojencev. Nikoli se ne bi odpovedala lastnemu življenju, da bi več let neprestano skrbela za ostarelo osebo in bila zaradi tega vezana na dom.

Moralizatorji, ki potem naredijo ravno obratno kot govoričijo.[/quote]

In rojevajo otroke in jim privzgajajo slabo vest, če bi slučajno kaj drugače mislili.

Do znosne meje, kolikor bi pač lahko. In tudi zdaj je trend, da bi ljudje čim dlje živeli doma – če bo država pametna, bo to uredila sistemsko, ker je tukaj tudi ogromno delovnih mest, saj se prebivalstvo stara, večina domov pa itak neprimerna in podstandardna.

Službe seveda ne bi pustila, ker je ne bi mogla, ker zaenkrat v naši državi rabiš denar, da lahko živiš. Ko bodo to odpravili, bom razmišljala drugače.

Skrbeli bi zanje po lastnih zmožnostih in najboljših močeh, če pa ne bi šlo drugače, bi pač morali v dom – če ni druge opcije.

Moralizatorji, ki potem naredijo ravno obratno kot govoričijo.[/quote]

In rojevajo otroke in jim privzgajajo slabo vest, če bi slučajno kaj drugače mislili.[/quote]

Tudi za njih pride plačilni dan.

Zakaj imate dom za neko strašno opcijo?
Jaz sem stara le 30 in mi že zdaj ni nič čudno, če bom na stara leta v domu.
Upam, da bom zdrava in pokretna in ne bo treba nikomur skrbeti zame. Če pa ne pa bom v domu in to je to. Edino to me skrbi, da bo premalo penzije za oskrbo. Zato tudi dodatno varčujem.

Jaz sem hodila obiskovat teto v dom in si res ne želim, da bi moji starši živeli v takem.

Jaz sem hodila obiskovat teto v dom in si res ne želim, da bi moji starši živeli v takem.[/quote]

Si pa želiš, če bi ibla ti nepokretna (upam seveda, da ne boš), da tvoji otroci skrbijo doma zate?
Torej nič dopusta, nič oddiha. Samo skrb zate, leta in leta. To si želiš?

Da,kolikor bo v moji moči in kolikor bo meni to zdravje dopuščalo. Ko enkrat ne gre,je drugo.Veš,da si storil kolikor si maksimalno glede na dane okoliščine lahko.Vsekakor bi tudi upoštevala njuno željo.

Jaz sem hodila obiskovat teto v dom in si res ne želim, da bi moji starši živeli v takem.[/quote]

Si pa želiš, če bi ibla ti nepokretna (upam seveda, da ne boš), da tvoji otroci skrbijo doma zate?
Torej nič dopusta, nič oddiha. Samo skrb zate, leta in leta. To si želiš?[/quote]

Ne, tega nisem nikjer trdila in zdaj se pogovarjamo o naših starših, ne o sebi. Bogve, kaj bo čez 30 let, ko bom jaz na tem.
Za svoje starše si preprosto ne želim, da bi morali živeti v takem domu, kot sem ga spoznala. O osebju ne morem reči nič slabega, ampak bivalne razmere so pa katastrofalne.