POZDRAVLJENI!
Z možem imava tri in pet let stara otroka; želiva si še enga ali dva. Živimo v trisobnem stanovanju; zanima me vaše mnenje o odraščanju štirih (ali treh) otrok v skupni sobi, o optimalni starostni razliki med njimi …

Pri nas doma smo dolgo živeli trije otroci v eni sobi, šele ko je brat dopolnil 14 let, jaz 11 in sestra 6 smo se preselili v večje stanovanje, kjer sva imeli s sestro skupno sobo, brat pa svojo. Izkušnje? zelo dobre. Mi imamo sedaj eno malčico doma, septembra pričakujemo novega otročka, stanujemo pa v dvosobnem stanovanju. Spali bomo v isti sobi, ko pa bosta otročka malo večja – tam okoli 4-5 let, pa jima bova z možem prepustila spalnico – če se ne bomo prej preselili v večje stanovanje. Zaenkrat glede skupnega bivanja več otrok v isti sobi nimam torej nobenih pomislekov.

Imam dva otroka (8,5 in 4 leta). Imamo hišo in dalo bi se izdelati še eno sobo, a mala dva nočeta niti slišati o tem. Morda kasneje, ko bo nastopila puberteto.
Sama sem si sobo vedno delila in nikoli se mi to ni zdelo grozno. Svakinja ima tri otroke v eni sobi in otroko, je to vredu (11, 9 in 3 leta). Če ne bo več, bodo za to poskrbeli.
Mislim da gre bolj za stvar navade. Potreba pa se morda pojavi z vstopom v srednjo šolo, intimnejšim prijateljstvom, učenjem…

Kako pa je, če so otroci zeeeelo starostno narazen in so celo nasprotnega spola? Imeti pubertetnika in malčico v isti sobi je kar zoprno…
T.

Po mojem je v tem primeru (torej res zeloooooo velike razlike) skor boljše, če starša svojo spalnico žrtvujeta za nekaj konkretnih let, ker si težko predstavljam, da pubertetniku porineš nekaj čisto malega v sobo. Razen če se pubertetnik s tem strinja, seveda. V kar malo dvomim.
A.

Ja, verjetno res! Z možem malo razmišljava, koliko bova v najini bodoči hiški zidala otroških sob. Sva pa k sreči našla en tak načrt, da lahko eno precej veliko sobo naknadno pregradiš v dve manjši…a ne ve, če se bi pubertetnik strinjal, da mu sobo razdelimo na pol…Veste kaj, bomo potem to razmišljali….
T.

Pri nas imamo zaenkrat vse tri otroke (4,7,8 let) v isti sobi – 25 m2. Pred letom in pol smo kupili novo stanovanje, v katerega se bomo selili čez dober mesec. Moja ideja je bila, da sta tudi v novem stanovanju dekleti (7,8) skupaj in imata 35m2 veliko sobo z delno ločenim spalnim delom, kopalnico in centralnim igralno – učnim delom. Ker pa je ob pregledovanju načrtov druga hčerka (ki je imela takrat 5 let) izjemno ostro nasprotovala, da bi imela skupno sobo s starejšo sestrico, smo koncept popolnoma spremenili, tako da je za vsakega otroka predvidena lastna soba.
V sedanji skupni sobi imamo stalne konflikte zaradi pospravljanja, saj je srednja hčerka otrok, ki pospravlja igrače in zlaga obleke ter posteljnino “na črto”. Starejša hči pa je umetnica, ki teži k popolni entropiji; je pač svobodoljuben duh…
Kadar mlajši prekipi, zmeče starejši sestri obleke iz omar in jih uredi po barvah, obliki, ipd… V skupni sobi tudi ni umika v zasebnost…
Pozdrav!
Nina

Jaz sem do desetega leta delila sobo s 4 leta mlajšim bratom, potem pa do osemnajstega z 8 let mlajšo sestro. Kriza!!!
Zaenkrat imam eno hčerko, ki ima svojo sobo (do njenega tretjega leta smo bili v isti sobi) in že zaradi tega, ker ni mogoče pridobiti še ene sobe, se ne bi odločila za še enega otroka. Prepričana sem namreč, da je tudi zasebnost otroka zelo pomembna.

Sama sem imela 13 let mlajšo sestrico v sobi. Nikoli se mi ni zdelo to kot ovira. Je pa res, da so bili starši vedno fer in so jo “odstranili”, če sem imela obisk. Pri učenju me tudi ni motilo, saj se ona nikoli ni istočasno učila v sobi. To je bila vedno MOJA soba. Torej – stvar organizacije…

Naša starejša dva (pet in tri leta) spita skupaj v otroški sobici, mali (dojenček) spi pri nama, v spalnici.
Ko bo šel starejši v šiolo, bo dobil svojo sobico in bosta spala skupaj mala dva in tako naprej, dokler ne bodo vsi v šoli.
Z možem sva se tudi odločila, da bova zamenjala spalnico (ki je velika soba) za otroško sobo za dva, delovno sobo bo dobil najstarejši, ko gre v šolo, midva pa bova spala v sedanji otroški sobici. Res je, da je notri prostor le za posteljo in kakšno manjšo omarico, toda z izkušnjami sva spoznala, da v spalnici resnično samo spimo tisith par ur in je škoda, da je velika soba cel dan prazna, medtem ko otroci potrebujejo veliko prostora za igranje, ki ga mala sobica žal ne omogoča in se tako nenehno spotikamo čez gradove, železnice, hiše, kuhinje, … v dnevni sobi.

Pri nas so otroci vsi v eni sobi- 7,8,12 let,dva dečka in deklica.Če bi le bila kakšna možnost bi jih preselila v svoje sobe, ker je nevzdržno. Vsaj starejši fant bi si zaslužil svoj prostor, za učenje, prijatelje … Tako pa se prepiri v otroški sobi stopnjujejo.

Dokler so otroci majhni in imajo skupne interese in prijatelje menim, da so lahko v skupni sobi. Ko pa postanejo najstniki, mislim, da imajo pravico do svoje zasebnosti. Nekako si lahko predstavljam fantka 7 let v skupni sobi s 5-letno sestrico, veliko težje pa 12 letnika in 10 letnico, saj imata že vsak svoje prijatelje (ponavadi v tej starosti istega spola) in po vsej verjetnosti svoje interesne dejavnosti. Super je, da ima vsak otrok svojo sobo, da se lahko kadarkoli pač čuti potrebo umakne, v njemu lasten svet, kjer ga nihče ne moti. To, je idealno, vendar saj vemo eno so želje, drugo pa možnosti.