V četrti nosečnosti mi je ginekolog nonstop ponavljal, da zaradi večplodne nosečnosti (dvojčki) , CR v tretji nosečnosti ne smem imeti popadkov ampak je potrebno takoj izvesti CR.
V 34. tednu sem zjutraj dobila popadke, odšla takoj v bolnico, kjer pa so mi cel dan dajali Magnesol za umiritev popadkov, ki so bili že na 15, 10 minut. Ko so videli, da ne bo iz tega nič, so mi ob 22 uri povedali, da me bodo premestili v porodnišnico MB zaradi bojazni za otročke.
Ko so me jpripeljali z rešilcem okrog enajstih tja, so se zdravniki držali za glavo, saj sploh niso dobili sporočila, da pridem in tudi odsvetovali so jim prevoz. Takrat sem izvedela, da urgenca ni bila zaradi dvojčkov ampak mene.
Tam so ugotovili dg.placenta previa in izvedli urgentni CR.
Ker pa so se pojavile krvavitve, so mi morali odstraniti maternico, pa so se odločili, da se podveže arterijo hipogastriko obojestransko.
Zdravniki so mi povedali, da sem bila v življenski nevarnosti, in da sem imela veliko veliko srečo, da sem preživela.
Še sedaj , pol leta po tem imam hude psihične probleme, zapadam v depresije ob razmišljanju, kaj se je dogajalo, kaj bi lahko bilo in kdo je kriv.
Težko, oz. ne morem se sprijazniti s tem, da so mi odstranili maternico.
Ne vem, h komu se naj obrnem?
Ali lahko zahtevam odškodnino za psihične bolečine, za invalidnost?
Pa ne zaradi denarja, ga dam takoj v dobrodelne, ampak, ker to ni prav in naj se to ne zgodi še kateri.
Se opravičujem, da sem bila tako dolga, ampak res sem v krizi. Dlje je od takrat, se mi zdi da je vse hujše.
Da o bolečinah niti ne začnem govoriti!!!

Spoštovani,

morda bo moj odgovor drugačen kot bi pričakovali, zlasti, ker o vašem primeru vem premalo in le tisto, kar ste vi dojeli kot pomembno in ne morda vse, kar je res pomembno.
1. To, kar vam je menda “zabičal” vaš ginekolog ob stanju po CR in dvojčkih je povsem slepi manever. Ginekolog nima kaj ponavljati ali zabičati vam. Če želi, da bo kaj izvedeno tako, kot meni, da mora biti, potem mora to ustrezno zapovedati v dokumentaciji, ki je dostopna vsakomur, ki pride potem lahko v stik z nosečnico. Tak dokument je lahko materinska knjižica ali posebno pismo, ki ga pacientka nosi ves čas s seboj. Vse ostalo je samo postavljaštvo, torej neetično početje brez upanja na uspeh.
2. Predležeča posteljica je stanje, ki lahko vodi v neustavljive krvavitve ob porodu ali CR in do tega je očitno prišlo. Zato je bila edina pravilna in pravočasna rešitev odstranitev maternice, da vam rešijo življenje. Ne glede na to, kako se sicer počutite brez maternice bi lahko bili hvaležni zdravnikom, ki so se za ta skrajni ukrep odločili pravočasno. Lahko bi se za to odločili tudi prepozno in bi poroda ne preživeli ali pa bi imeli težke posledice, mnogo hujše kot je izguba maternice. Podobne situacije, kjer za las uidemo smrti ali hudim posledicam lahko srečamo na vsakem koraku, zlasti v prometu, pa zato ne iščemo krivde ali odgovornosti. Za vaš primer sicer zaradi pomanjkanja podatkov ne morem oceniti podrobnosti, vendar za grobo oceno zadostujejo že diagnoze:
– dvojčki, predležeča posteljica in stanje po CR.
Če bi se posega lotili v majhni porodnišnici, bi se vam utegnilo pisati še slabše, saj tam morda nimajo vseh potrebnih izkušenj za ustrezno ukrepanje ob hudi krvavitvi, praviloma pa primanjkuje vsaj za transfuzijo potrebnih količni krvi, ki so ob takem porodu lahko običajne. Tudi anestezija zna biti ob večji izgubi krvi mnogo bolj zahtevna kot ob običajnem CR. Za transport v MB porodnišnico ste torej lahko le hvaležni, ne glede na to, da tam s tem niso bili zadovoljni in so zaradi tega pač bili prisiljeni delati nekaj, česar niso načrtovali in česar nikoli ni mogoče načrtovati!Morda so res tvegali, a v vašo korist. O tem danes ni več nobenega dvoma.
Če imate še vedno “nočne more” in strahove oziroma skrbi, vam priporočam, da poiščete pomoč pri psihologu. Do odškodnine zaradi izgube maternice morda imate pravico in se o tem pogovorite s svojim odvetnikom, vendar ta odškodnina verjetno ne more biti izplačana iz krivdnih razlogov, ker vsaj iz vašega dopisa ne izhaja, da bi kdo bil za kaj kriv ali odgovoren. Močno dvomim, da bi vam uspelo komu naprtiti krivdo, saj je opisani postopek v primeru ogroženosti standarden in edini, ki rešuje željenje. Vaša morebitna tožba bi bila v tem primeru podobna, kot bi tožili reševalce, da so vam pri oživljanju in masaži srca zlomili rebra, pri čemer bi brez oživljanja zagotovo umrli. Na takšne tožbe smo zdravniki že precej občutljivi in z njimi ne boste dosegli popolnoma nobene spremembe v našem ravnajnu, kvečjemu boste še poglobili prepad v zaupanju med zdravniki in pacienti, ki že resno načenja uspešnost našega usodnega sodelovanja. Če moramo namreč v vsakem, ki potrka na naša vrata gledati kot na potencialnega tožnika, tako kot je to že realnost v ZDA, potem se nam obeta zelo razosebljena in zelo zamudna medicina, ki mora biti bistveno bolje podprta s tehniko kot je naša in za to so potrebni tudi mnogo večji vložki v tehniko kot smo jih sposobni pri nas ob cenah, ki jih dosegajo naše “storitve”. Za zdaj smo še sposobni marsikatero tehniko nadomestiti osebno, kar prinaša kljub nekaterim manjšim napakicam vseeno več zadovoljstva pacientov kot je odvisnost od hladne robotike in aparatov. Odškodnina bi morda lahko bila zavarovalniška, torej nadomestilo za izgubo možnosti še kdaj roditi in pri tem ne gre za posebej velike vsote. Velja torej dobro premisliti, če vam bo “iskanje krivcev in odgovornosti” povrnilo veselje do življenja. Bojim se, da ne in da bo potrebno poiskati drugo pot, morda raje pot “hvaležnosti in odpuščanja”.

Mogoče nisem navedla bistvenega oz. me niste prav razumeli. Na kraj pameti mi ne pride, da bi obtoževala zdr. ekipo MB porodnišnice, ki mi je res rešila življenje in o tem ni nobenega dvoma. Njihova odločitev je bila res edina prava in tu ni debate.
Strinjam se tudi z vami, da bi bil tak poseg v naši bolnišnici v MS za mene verjetno usoden.
Mi pa še zmeraj ni jasno, zakaj so za odločitev za transport potrebovali več kot 12 ur, ko pa je bilo že zjutraj jasno, da grem na CR.
To so mi tudi cel čas ponavljali in kar nekaj čakali.
Ob sedmih so mi rekli, naj pokličem moža, ker bom verjetno peljana v MB.
Rešilca pa so šli klicat okrog pol desetih. Zakaj čakanje, saj je bilo takrat že vse jasno? Vsaj njim!
Meni ne!!
Kajti, meni in možu je bilo rečeno, da grem v MB zaradi dvojčkov, ki so zelo mali in v MS nimajo nobene možnosti preživeti, čeravno sem napolnila 34. teden nosečnosti.

O pravem razlogu transporta niso obvestili niti spremljevalca v rešilnem avtu, niti niso zraven poslali zdravnika, ki bi ob morebitni krvavitvi vsaj poskušal ukrepati.
Mislim, da je bilo to skrajno neodgovorno in upam, da se s tem strinjate tudi vi.

O pravem razlogu transporta sem jaz izvedela šele od sprejemne zdravnice, ki je bila nad njihovo odločitvijo zgrožena. Pa ne zato, ker sem prišla in so imeli z mano nenačrtovano delo ampak, da se niso za prevoz odločili že takoj, ko jim je bilo jasno, kako je z mano.
Tudi za placento previo sem prvič slišala v MB.
Mislim, da je pravica pacienta, da pozna svoje stanje in diagnozo.

Probajte me prepričati, da to oklevanje in popadki cel dan od popoldnega na 15 min ni pripomoglo k temu, da se je stanje poslabšalo do te mere, da je bila edina možnost odstranitev maternice!?
Pa še nekaj.
Ker je bila to moja četrta nosečnost in še ta z dvojčki, sem ginekologa že takoj na začetku prosila, da se ob CR opravi tudi sterilizacija.
O tem sva se “dogovorila”, vsaj jaz sem mislila, da je to to.

Ko sem bila po ležanju v bolnišnici v 30. tednu odpuščena domov, mi je napisal napotnico za MB za nujni primer, do 34.tedna, se pravi dan pred mojim porodom, ko sem tudi bila naročena na pregled in na to napotnico je poleg predvidenega CR napisal tudi “prosim za sterilizacijo”.

Ko sem to omenila sprejemni zdravnici v MB (takrat sem imela že drugo napotnico), me je samo čudno gledala in rekla, da če ne vem, da je za to potreben poseben zakonsko predpisan postopek in da to kar tako ona nikakor ne bo naredila!!!
Takrat še seveda nisem vedela, kakor tudi ona ne, da bo do sterilizacije prišlo v endar v drugačni obliki.
A se vam to zdi odgovorno ravnanje zdravnika?
Zaradi njegove malomarnosti, bi v primeru, da bi vse jpotekalo normalno, bila primorana še enkrat opraviti poseg, ponovna narkoza…

Veste, ni moj namen, da bi metala senco na vse zdravnike, ampak morda bi pa res ne škodila kakšna tožba MS ginekologov – ne zaradi denarja, ampak da tudi oni že enkrat ugotovijo, da so oni zaradi nas in da je človeško življenje vredno več kot njihov aroganten in neodgovoren odnos.
Pa se mi zdi, starejši so bolj šlampasti so, kot da njim njihove izkušnje ne prinašajo ampak odnašajo.

Še enkrat, mislim da nima noben zdravnik pravice lagati pacientu in ga je dolžan seznaniti z diagnozo.

Z lepimi pozdravi.

Ali je to osnova za invalidnino na ZPIZ in kakšen procent?
Stanko Pušenjak napisal:

> Spoštovani,
>
> morda bo moj odgovor drugačen kot bi pričakovali, zlasti, ker o
> vašem primeru vem premalo in le tisto, kar ste vi dojeli kot
> pomembno in ne morda vse, kar je res pomembno.
> 1. To, kar vam je menda “zabičal” vaš ginekolog ob stanju po CR
> in dvojčkih je povsem slepi manever. Ginekolog nima kaj
> ponavljati ali zabičati vam. Če želi, da bo kaj izvedeno tako,
> kot meni, da mora biti, potem mora to ustrezno zapovedati v
> dokumentaciji, ki je dostopna vsakomur, ki pride potem lahko v
> stik z nosečnico. Tak dokument je lahko materinska knjižica ali
> posebno pismo, ki ga pacientka nosi ves čas s seboj. Vse ostalo
> je samo postavljaštvo, torej neetično početje brez upanja na
> uspeh.
> 2. Predležeča posteljica je stanje, ki lahko vodi v
> neustavljive krvavitve ob porodu ali CR in do tega je očitno
> prišlo. Zato je bila edina pravilna in pravočasna rešitev
> odstranitev maternice, da vam rešijo življenje. Ne glede na to,
> kako se sicer počutite brez maternice bi lahko bili hvaležni
> zdravnikom, ki so se za ta skrajni ukrep odločili pravočasno.
> Lahko bi se za to odločili tudi prepozno in bi poroda ne
> preživeli ali pa bi imeli težke posledice, mnogo hujše kot je
> izguba maternice. Podobne situacije, kjer za las uidemo smrti
> ali hudim posledicam lahko srečamo na vsakem koraku, zlasti v
> prometu, pa zato ne iščemo krivde ali odgovornosti. Za vaš
> primer sicer zaradi pomanjkanja podatkov ne morem oceniti
> podrobnosti, vendar za grobo oceno zadostujejo že diagnoze:
> – dvojčki, predležeča posteljica in stanje po CR.
> Če bi se posega lotili v majhni porodnišnici, bi se vam
> utegnilo pisati še slabše, saj tam morda nimajo vseh potrebnih
> izkušenj za ustrezno ukrepanje ob hudi krvavitvi, praviloma pa
> primanjkuje vsaj za transfuzijo potrebnih količni krvi, ki so
> ob takem porodu lahko običajne. Tudi anestezija zna biti ob
> večji izgubi krvi mnogo bolj zahtevna kot ob običajnem CR. Za
> transport v MB porodnišnico ste torej lahko le hvaležni, ne
> glede na to, da tam s tem niso bili zadovoljni in so zaradi
> tega pač bili prisiljeni delati nekaj, česar niso načrtovali in
> česar nikoli ni mogoče načrtovati!Morda so res tvegali, a v
> vašo korist. O tem danes ni več nobenega dvoma.
> Če imate še vedno “nočne more” in strahove oziroma skrbi, vam
> priporočam, da poiščete pomoč pri psihologu. Do odškodnine
> zaradi izgube maternice morda imate pravico in se o tem
> pogovorite s svojim odvetnikom, vendar ta odškodnina verjetno
> ne more biti izplačana iz krivdnih razlogov, ker vsaj iz vašega
> dopisa ne izhaja, da bi kdo bil za kaj kriv ali odgovoren.
> Močno dvomim, da bi vam uspelo komu naprtiti krivdo, saj je
> opisani postopek v primeru ogroženosti standarden in edini, ki
> rešuje željenje. Vaša morebitna tožba bi bila v tem primeru
> podobna, kot bi tožili reševalce, da so vam pri oživljanju in
> masaži srca zlomili rebra, pri čemer bi brez oživljanja
> zagotovo umrli. Na takšne tožbe smo zdravniki že precej
> občutljivi in z njimi ne boste dosegli popolnoma nobene
> spremembe v našem ravnajnu, kvečjemu boste še poglobili prepad
> v zaupanju med zdravniki in pacienti, ki že resno načenja
> uspešnost našega usodnega sodelovanja. Če moramo namreč v
> vsakem, ki potrka na naša vrata gledati kot na potencialnega
> tožnika, tako kot je to že realnost v ZDA, potem se nam obeta
> zelo razosebljena in zelo zamudna medicina, ki mora biti
> bistveno bolje podprta s tehniko kot je naša in za to so
> potrebni tudi mnogo večji vložki v tehniko kot smo jih sposobni
> pri nas ob cenah, ki jih dosegajo naše “storitve”. Za zdaj smo
> še sposobni marsikatero tehniko nadomestiti osebno, kar prinaša
> kljub nekaterim manjšim napakicam vseeno več zadovoljstva
> pacientov kot je odvisnost od hladne robotike in aparatov.
> Odškodnina bi morda lahko bila zavarovalniška, torej
> nadomestilo za izgubo možnosti še kdaj roditi in pri tem ne gre
> za posebej velike vsote. Velja torej dobro premisliti, če vam
> bo “iskanje krivcev in odgovornosti” povrnilo veselje do
> življenja. Bojim se, da ne in da bo potrebno poiskati drugo
> pot, morda raje pot “hvaležnosti in odpuščanja”.

Spoštovani,

žal niste niti 6 tednov po prvem odgovoru o sebi povedali svoje starosti, ki bi lahko bila vsaj neka osnova za razmišljanje o tem, koliko ste zaradi odstranitve maternice morda “oškodovani”.
Tudi tokrat nikogar ne želim pavšano zagovarjati vendar iz vašega dopisa izhajajo spet določene informacije, ki razsvetljujejo dogodke tudi v korist zdravnikom. Ste morda pomislili, da za nizko posteljico do CR v MB bolnišnici nihče ni vedel? Čeprav je trditev o potrebni dokumentaciji za sterilizacijo sicer formalno resnična, pa vendar pogoji niso tako striktni, kot so vam to prikazali v MB bolnišnici. Če formalno namreč ženska izpolnjuje vse pogoje za sterilizacijo (to je starost nad 35 let) potem njena jasno izražena želja in odprt trebuh iz drugega razloga zadostujeta, da se lahko uradno dovoljenje komisije za prekinitve nosečnosti in sterilizacije tudi prejudiciramo in opravimo sterilizacijo po strokovni presoji, vendar je za to potrebno nekaj samozavesti in samostojnosti zdravnika ter seveda jasno izražena volja pacientke. Red je sicer potreben in je dovoljenje treba pridobiti “za nazaj”. Kdor se v medicini brez izjem in kompromisov vedno skriva za birokracijo, ta je več ali manj zgrešil poklic in bi se moral izučiti za kaj bolj matematiki podobnega.
Oklevanja, kakor to imenujete, ne morem komentirati, ker res ne poznam vseh za to potrebnih dejstev in podrobnosti. Seveda je vaša pravica vedeti za svoje diagnoze, vendar le toliko, kolikor zanjo vemo sami zdravniki. No, morda se motim, vendar iz vašega dopisa ne izhaja, da bi bila predležeča posteljica znana že prej, če je bila znana pa ob odsotni krvavitvi ob popadkih, vsak izkušen porodniča najprej pomisli na možnost vraščene posteljice. Sicer pa na to kaže zlasti podatek, da ste menda imeli 12 ur popadkov, pa do krvavitve ni prišlo, kar je pri navadni placenti previji, ki ni vraščena, nenavadno, da ne rečem kar zelo čudno. Zelo verjetno torej ni šlo le za predležečo posteljico temveč tudi za vraščeno posteljico, ki se ob popadkih ni luščila, prav tako pa se ni pravilno luščila med CR in to je bolj verjetno vodilo do krvavitve in potrebe po odtsranitvi maternice (placenta accreta), na kar niti popadki niti odlašanje niso imeli nobenega vpliva. O tem bi moral kaj povedati tudi patohistološki izvid odstranjene matenice, če se je patolog sploh poglobil v mesto, kjer je bila naraščena ali vraščena posteljica.

Kot sem že dejal vas ne odvračam od poskusa tožbe, samo želim vam dopovedati, da so stvari relativne in imajo tudi drugo stran medalje, ki vam ni prveč v korist pri dokazovanju “malomarnosti”, “brezbrižnosti”, “nestrokovnosti” in kar je še takega.

Stara sem 37 let, pa boste verjetno sedaj povzeli, da v teh letih več maternica ni pomembna.
Mislim, res, žal mi je tega časa, ki sem ga porabila za opis svojih težav, saj sem na žalost opazila, da vsako besedo in stavek obrnete tako, da se kakršen koli pomislek na morebitno krivdo zdravnikov takoj ovrže.
Kot da sem res sama kriva, kaj sem pa bila noseča.

Vaše gledanje na to je z vašega stališča tako kot je, jaz pa vem, da je zatajil človeški faktor, ker sem glede tega tudi dobila potrditev osebja, ki je bilo čez dan prisotno.

Vsak se lahko zmoti, vendar kar posploševati in na slepo zagovarjati nekoga, pa čeprav je to zdravnik ali pa ravno zaradi tega, pa tudi ni na mestu.

Lep pozdrav.

Spoštovani,

bojim se, da se res ne bova sporazumela, ker ste očitno še preveč pod vplivom dogodkov, ki vas vznemirjajo in žalostijo. Po ponovnem branju svojih odgovorov pa nikjer ne opazim kakšnega posebnega “zagovarjanja zdravnikov”, ne v MS, ne v MB, temveč poskušam nevtralno komentirati podtke, ki ste mi jih posredovali. Nikogar ne zagovarjam, zlasti ne pavšalno in v svojih preko 40.000 odgovorih še nikoli nisem zapisal, da bi katera maternice ne potrebovala, razen v takem kontekstu, kjer je to ženska sama tako želela slišati in če me spomin ne vara, pri krepko nad 50 let starosti. Ne zanikam možnosti človeškega dejavnika, vendar potem zagotovo ne v bolnišnici MS od koder so vas prestavili v MB. Zakaj? Ker, če bi vas bili poslali v MB tudi prej, bi se končalo enako, ker je bilo treba maternico odstraniti zaradi neustavljive krvavitve, ki je bila posledica posteljičine lege ali načina vraščanja in ne zaradi kasnega transporta. To je dejstvo. Če je torej že kdo kaj pogrešil, potem kvečjemu v MB bolnišnici, kjer so vas operirali. Sicer pa ne vem zakaj je treba za vse vedno iskati krivce? Ste kdaj pomislili na to, da so vam z odstranitvijo maternice rešili življenje, ki bi ga brez strokovne pomiči zagotovo izgubili? Jasno mi je, da ste, vendar svoj bes še vedno poskušate utišati z iskanjem krivcev. Če že iščete kreivca, ga morate na pravem kraju in ta v vašem konkretnem primeru, če sploh obstja, zagotovo ni v MS. Za to bi morali že pred prihodom v MB bolnišnico zelo močno krvaveti, tako močno, da bi bilo že ob sprejemu v MB bolnišnico potrebne masivne transfuzije krvi. To pa se po vašem lastnem dopisu ni zgodilo. Omenjate le 12 ur popadkov, ki pa za slab izid niso pomembni.
Sicer pa ne gre verjeti kar nekemu “osebju”, ker o stvari praviloma nima pojma, niti za dajanje ocen ni pooblaščeno. Edini, ki sme in tudi mora dajati pojasnila o zdravstvenem stanju je sobni zdravnik ali njemu nadrejeni vodja oddelka oziroma bolnišnice in nihče drug, še najmanj sestre, bolničaji in strežnice.