Nedolgo nazaj sem bila na razgovoru za delo v trgovini, razgovor je potekal dokaj v redu, vse do zadnjega vprašanja, kjer je lastnike zanimalo, če sem poročena. Odgovorila nisem, vendar me čudi zakaj to sploh sprašujejo, ker ne le da se ne sme, pač pa kaj ta podatek o tem ali je kandidat/ka poročena ali ne bodočemu delodajalcu koristi ali škodi, le kaj mu pove? Če sebe postavim v vlogo delodajalca, da bi iskala kader za delo v trgovini jim ne bi težila z osebnimi vprašanji ali so poročeni ali ne (ker me to preprosto ne bi brigalo).
Ali grem v drugi krog še čakam, a zdaj res ne vem kaj to pomeni ali si kot poročen bolj zanimiv ali manj? Kaj menite vi?

Smešno vprašanje, sploh, ker če nisi poročen, še ne pomeni, da nisi v vezi.

Drugače pa, samska oseba je bolj prilagodljiva, domneva se, da je nihče ne čaka doma..

Jaz nosim prstan tako, da jim ni potrebno spraševati.

Ja, butasto vprašanje, ker je danes kar precej koruznikov. Pa tudi samohranilke so pogoste.

Drugače pa bi verjetno sledilo še kako vpršaanje.
Zanimajo jih namreč predvsem otroci. Če boš na porodniški, če boš pogosto v bolniški zaradi otrok. Pa poskušajo čim bolj enostavno prit do teh podatkov.

Ne vem. Ko sem zaposloval, sem vedno preveril sposobnost “stresa” – “zakonski stan”.

Pomeni, če si sposoben koordinirati z partnerjem, otroci imaš nek prag pogajanja in si sposoben sprejeti kompromise, da ni vse po tvoje… Kdaj pa kdaj ja so bolniške; ampak sposobnost pogajanja/barantanja zanima vsakega delodajalca!

Torej, odgovoriš lahko v tej smeri… sam sem zaposlil SAMO s otroci in v neki zvezi – samo za razumevanje. Morda se motim za ostale – argument pa lahko uporabiš!

Ti to resno?
Pri nas smo zaposlili brez takih vprašanj. Se je pa izkazalo potem, da je bila večina mladih, samskih. Pa so se potem poparčkali ali pa tudi ne. Kakorkoli že, to ni vplivalo na službo. Tisti, ki se niso, potem ni bilo porodnišk.

Čist resno; smo bili pa mali; 4je!

Poglej, čiste karte čisti računi. Nikol ni potrebno odgovorit… Vem pa, da se lahko čez noč marsikaj spremeni. Da ne rečem, da je hotel kandidat za direktorsko mesto kar avto z 4krogci…

So pa fantje šli na službeno pot pa smo plačal račun hotel za 4. Tako da, ja imam malo drugačen pogled – mislim, da mora biti privat in posel win-win.

Samo tako ti zaposleni prinese nov posel, ker vlaga vase !!!

Samski ne vlagajo/vlagamo vase? Če to ni za lase privlečena teza, potem pa res ne vem – sem zgrešila planet na katerem živim.

Ne vem, ampak jaz, ko delodajalec začne spraševat take stvari na razgovoru, posumim, da nima poštenih namenov.
Sicer pa glede poročenih in samskih. Je res boljši nekdo iz gnilega zakona, mogoče tepe ženo ali kaj takega kot nekdo, ki je samski?
Poročen še ne pomeni, da je srečno poročen. Več je takih, ki niso ravno srečno poročeni.

Ne samo o statusu, še vse kaj drugega. Ker če vzamem nekoga v kolektiv, hočem o njem tudi kaj vedeti. Res pa je, da če vidim, da kandidat(ka) ne želi odgovarjati, ne sprašujem več.

pa kakšni ljudje ste to po karakterju, in celo vodite kadrovske razgovore in odločitve… pa očitno niste sami niti pol karakterja “na mestu” – ne pa da boste druge sodili…

a ti se vedno tako obnašaš v življenju… vse počneš kar te je volja do drugih, brez vsakršnega spoštovanja človeka, šele potem kao če ugotoviš,d a človeku ne paše potem pač nehaš šele takrat…???

to ali je človek poročen ali ne je njegova zasebna stvar… in ne vidim pomena in nobene razlike v njegovih kompetencah, osebnosti, karakternosti – zaradi statusa poročen in drugih zasebnih stvari…

Poglej… ce investiras par 1000eu potem me zanima. Ne silim ampak govorim o privat svoji lastnini in riziku. Ne obsojam in soltiram zelim varno, kvalitetno osebo.

Oseba ki brani in argumentira je kvaliteta, komunitativna in ne bo popustil niti pri delu- projektih! Projektih podjetja, kar je tudi moja bodocnost.

Zato sem iskal take z obveznostjo ala otroci in izkusnjami…

sorry, ampak kaj pa če nekdo nima želje po družini npr., ker se je odločil predati karieri, razvoju in rasti na tem področju v popolnosti – in zato nima otrok… je pa drugače čisto odprt za vsa sodelovanja, resen in odgovoren… resno – resnost, odgovornost, skrbnost in pripadnost se ne presojata po tem ali imaš otroke ali ne, če si poročen ali ne…
nekdo je lahko skrben in odgovoren do otrok, pa mu bo za službo dol mahalo, ker jo bo mel sam zato, da dnar domu prnese, če se mu bo ponudla boljša miožnost ali način za zaslužej, ti bo gladko pokazal hrbet in boš svojo investicijo spušil…
resno – kakšne povezave eni to najdete…
pripadnbost in odgovornost, želja po rasti in razvoju in dodani vrednosti tebi kot lastniku se ugotavlja drugače ne pa po tbem ali ima zaposlen otroka ali ne ipd. zasebne stvari.

Spostujem tvoje mnenje. Ljudje smo razlicni. Psihologija ima nek del.
Srecno. Zelel sem pokazati drugacno razmisljanje in tudi stanje.

Konec posta zame.

pa kakšni ljudje ste to po karakterju, in celo vodite kadrovske razgovore in odločitve… pa očitno niste sami niti pol karakterja “na mestu” – ne pa da boste druge sodili…

a ti se vedno tako obnašaš v življenju… vse počneš kar te je volja do drugih, brez vsakršnega spoštovanja človeka, šele potem kao če ugotoviš,d a človeku ne paše potem pač nehaš šele takrat…???

to ali je človek poročen ali ne je njegova zasebna stvar… in ne vidim pomena in nobene razlike v njegovih kompetencah, osebnosti, karakternosti – zaradi statusa poročen in drugih zasebnih stvari…[/quote]
Če bi ti bila na odgovornem delovnem mestu in bi že imela izkušnje s takimi in drugačnimi kalibri, bi razumela. Sicer pa si napačno predstavljaš, da delo dobi poročen, samski pa ne (ali obratno). To zagotovo ne drži, a vse, kar nekdo pove o sebi, ti da o njem neko sliko, ali je primeren za določeno delovno mesto in za v kolektiv. Če pa o sebi ne želi govoriti, ima seveda po zakonu to pravico – a takih skoraj ni, praviloma povedo vse, kar jih vprašaš.
In: ja, tako se obnašam v službi, ker moram vsak mesec dati plačo ca. 120 ljudem, in to bruto bruto. Za koliko ljudi pa si odgovorna ti?

pa kakšni ljudje ste to po karakterju, in celo vodite kadrovske razgovore in odločitve… pa očitno niste sami niti pol karakterja “na mestu” – ne pa da boste druge sodili…

a ti se vedno tako obnašaš v življenju… vse počneš kar te je volja do drugih, brez vsakršnega spoštovanja človeka, šele potem kao če ugotoviš,d a človeku ne paše potem pač nehaš šele takrat…???

to ali je človek poročen ali ne je njegova zasebna stvar… in ne vidim pomena in nobene razlike v njegovih kompetencah, osebnosti, karakternosti – zaradi statusa poročen in drugih zasebnih stvari…[/quote]
Če bi ti bila na odgovornem delovnem mestu in bi že imela izkušnje s takimi in drugačnimi kalibri, bi razumela. Sicer pa si napačno predstavljaš, da delo dobi poročen, samski pa ne (ali obratno). To zagotovo ne drži, a vse, kar nekdo pove o sebi, ti da o njem neko sliko, ali je primeren za določeno delovno mesto in za v kolektiv. Če pa o sebi ne želi govoriti, ima seveda po zakonu to pravico – a takih skoraj ni, praviloma povedo vse, kar jih vprašaš.
In: ja, tako se obnašam v službi, ker moram vsak mesec dati plačo ca. 120 ljudem, in to bruto bruto. Za koliko ljudi pa si odgovorna ti?[/quote]

no saj si priznala – si tipični slovenski šef oz. delodajalec, ki misliš, da so zaposleni tvoja lastnina in lahko z njimi počneš kar te je volja in to kao opravičuješ pod krinko “tega, da saj jim zagotavljaš plačo” in zato imaš te pravice????

peeberi si kaj si napisala – ti jih vprašaš lahko vse , oni pa imajo po zakonu prvico, da ne odgovorijo – oprosti malo se bolj poglobi o svojem delu, ker se nekaj hvališ, s kakšnimi kalibri imaš opravka, pa vendar očitno ne veš, da nekaterih stvari ti kot delodajalec nimaš pravice spraševati!!!
a glej ga zlomka – ti svojih pravic in dolžnosti niti ne poznaš in še manj se jih posledično držiš, hkrati pa od bodočega zaposlenega preverjaš njegovo odgovornost, poštenost… najprej se sama drži zakonov in tistega kar je prav in spoštuj ssočloveka, potem pa lahko pričakuješ spoštovanje dudi nazaj a veš…
spoštovanje je obojestransko… ti kot delodajalka ga očitno že na razgovoru ne pokažeš, ker si drzneš kršiti zakone…
še enkrat vprašanja, ki posegajo v zasebnost človeka in nimajo neposredne zveze z del. mestom, je prepovedano spraševati… torej je najprej na tebi, d ase tega držiš, ne pa da imaš ti načelo, da lahko počneš karkoli, potem pač je na osebi na drugi strani ali ti odgovarja ali ne… s tem samo kažeš kot rečeno ne samo svojo nestrokovnost, nespoštovanje zakonov , ampak tudi nespoštovanje sočloveka, ki ga to sprašuješ…

Si tipični primerek osebe na vodilnem mestu, ki se poistoveti z močjo funkcije in to potem izrablja za opravičevanje svojih dejanj – četudi napačnih ali celo prepovedanih.
A veš vloga vodje ni v tem, da izrablja svojo moč zaradi vodilne pozicije nad podrejenimi, temveč raje s svojim delom prevzemi s svojim delom odgovornost na legitimen način… to je sposobnost odličnega vodje… oni prvi, ki se poslužuje takih postopkov kot ti, tak je lahko vsak…

Ne bom citirala te čreve, ti bom pa vseeno nekaj napisala. Zagotovo nisem tipičen delodajalec, ker pri nas vlagamo ogromno v razvoj in posodobitev opreme, ker veliko zaposlujemo in ker delavec dobi vse plačano, kar mu po zakonu in drugih aktih pripada. Od delavcev pa se pričakuje, da delajo svoje delo + da imajo ustrezen odnos do strank in do ostalih delavcev.
Okoli tega, kaj imam pravico kandidata vprašati, ne debatiram. Nikogar ne silim, da pride delat k nam. Nikogar ne silim, da vzame službo, kadar ocenim, da je primeren za k nam. Če kdo meni, da se mu godi krivica: ni problema, mu ni treba nič reči – lahko gre delat tja, kjer ga ne bodo nič vprašali, kar bi se mu ne zdelo vredno odgovoriti. In če si bila morda celo ti kdaj v taki situaciji in si sedaj pogruntala, da si si sama pljunila v skledo, je to pač tvoj problem. S takim pisanjem meni jasno kažeš, da vsak delodajalec, ki tebe ni zaposlil, ni naredil nič narobe. Ker danes nimaš časa debatirati sem in tja, moraš delati vse kaj drugega, da prideš čez mesec.
O vlogi vodje, moči funkcije in ostalih klobasanjih pa le tole: odgovori mi na vprašanje, za koliko oseb si v službi odgovorna ti? Ali naj ti odgovorim jaz? Ker take funkcije ti še v življenju nisi imela, sicer ne bi klobasala takih neumnosti.

Da, vprašam. Pa hobiji, pa kaj meni o tem in onem, pa kje in kako se vidi čez 5 let, če je kadilec…
Ker je lahko vse njegova zasebna stvar, potem naj ostane skrit za zidovi. Če pa je poročen in planira družino, pa želim to vedeti. Veliko bom vložila v človeka, zato mi ni vseeno ali planira 3 porodniške v dveh letih ali morda potovanje po sahari za 3 mesece.
Normalen človek začuti, kdaj ima pred seboj delodajalca, ki ni povabil 800 kandidatov na rutinsko pranje mozga. Točno ve, kdaj dobi razgovor milejšo noto, kdaj je odpadla trema in dobi uvid v to, kaj delodajalec pričakuje. Jasno mu je, da sedi pred človekom, ki ga bo plačeval in ne pada vznak, če se ga vpraša tudi bolj neobičajne zadeve.
Če želim zaposliti nekoga na novo, da dela na programu, na katerem še ni delal in sem pripravljena vložiti 6 mesecev dela in stroškov, da se dobro nauči in postane samostojen, potem me hudičevo zanima, če ima dva bolehna otroka doma, če je pogosto na bolniški, če čaka operacijo v naslednjem letu ali pa če načrtuje povečanje družine.
Mimogrede, ti oddajaš tako obupno negativno energijo, da te gotovo ne bi zaposlila. Sicer pa ti mirno doma za računalnikom zganjaj pravice. Ni panike. A naj ti bo jasno eno, manj ko te delodajalec vpraša, manj zve o tebi. Manj, ko ima informacij, lažje te izloči. Ker te lahko presodi samo po zunanjosti in tistih šablonskih besedah iz prošnje. To pa je bore malo, sploh ve teh časih, ko iščemo univerzalce in timske igralce.

kdo si ti da nekoga drugega sodiš in mu postavljaš pogoje, ki jih niti sama ne spoštuješ??? samo to povej???
začni torej na začetku – kaj vse pišeš, da pričakuješ ood zaposlenih – poštenost, zakonito delodelo, odgovornost, spoštovanje, itd…
ampak kako lahko ti to od nekoga zahtevaš na razgovoru in mu postavljaš sama take pogoje, če se jih že v štartu sama ne držiš kor del tega podjetja poveJ???
kje ti je pravica da nekomu ro govoriš in zahtevaš od njega???
sama se ne držiš zakona, sama ne spoštuješ delavca, sama ne pounaš očitno svojega dela, ga ne opravljaš niti slučajno ne strokovno…
a take pogoje postavljaš zaposlenim – podrejenim…

poglej pravila in zakonmi veljajo za vse enako ne za šefe ena in za podrejene delavce druga…
najprej se sama nauči vsega znanja in strokovnega opravljanja svojega dela potem pa druge sodi… do takrat pa pred svojim pragom pometi…

in še enkrat tvoja razlaga o tem kako nikogar nič ne siliš… še to če si lastnica podjetja ali delodajalec ti to lastništvo ne daje pravice kršiti zakone nobenih, tudi ne tistih v povezavi z zaposlenimi…
ker ti očuitno ni jasno, da je takšno spraševanje prepovedano… niti se ni dovoljeno kakorkoli sklicevati na te odgovori jih kakorkoli uporabljati v postoplih izbire…

pa še za konec – spoštovanje zaposlenega ni samo to, da ga plačaš vse kar mu po zakonih pripada… je še vse kaj drugega…
se vidi kako ozko znanje imaš iz tega področja… tako,d araje prej se malo poglobi v vse potem pa sodi kdo je za koga primere, vse dotlej so tvoje sodbe jasen dokaz tvojega občutka večvrednosti samo zato, ker si na poziciji zaposlovanja in se skrivaš za vlogo funkcije, in v tej krinki uživaš da d spravljaš v podrejeni položej in ga na račun izrabljanja moči pozicije izkoriščaš… niti slučajno ni strokovno in odgovorno, še manj pa spoštljivo do sočloveka…
ne domišljaj si no, da si zato, ker si v vlogi zaposlovalca nad drugimi, ker nisi… po napisanem sodeč še marsičesa ne veš, tako da predno sodiš se raje izobrazi.

sem pozabila še glede zadnjega vprašanja – pa je že med vrsticami moje stališče povedano zgoraj…
nekaj ti ni jasno očitno po tvojih vprašanji in glede na taka vprašanja je še bolj očitno, da si z vlogo funkcije bildaš očitno svoj ego in izrabljaš moč…

takole ti bom povedala dobrega in odličnega ter sposobnega vodje ne naredi št. zaposlenih, ki jih ima podrejenih pod seboj, ga ne naredi ime vodje… naredi ga njegovo strokovno delo, odnos, odgovornost in spoštljivost ter strokovnost na vseh aspektih njegovega dela, odnosa…

kar poglej koliko oh in sploh ultra sposobnih managerjev smo mi imeli šo vseh mogočih firmah in kje so končale te firme – pa so bli predsedniki uprav in ne vem kolk podrejenih pod seboj… pa to ni blo nobeno zagotovilo, da so zato uspešni managerji in vodje, prej obratno…

na drugi strani zanprimer razlage – koliko pa je mladih uspešnih strat upov, kjer je po 2, 3 zaposleni in vsi delajo vse… se ne duvajo s tem in ne merijo med sabo v tem koliko ima kdo pod seboj podrejenih in kdo je komu podrejen, da lahko potem tiste podrejene spravlja v kočljive položaje, ampak so raje usmerjeni k področju dela in sodelovanja med seboj za skupne razvojne vizije…
in so uspešni…

ti pa kar naprej sodi svojo uspešnost v tem koliko jih imaš pod seboj podrejenih… vsebina tvojga dela je pomembna ne št. ljudi pod teboj…

Kje sem to napisala? V svoji ihti kar nekaj pišeš, tja v tri dni in podtikaš. Preden ti odgovorim na tvoje litanije, mi odgovori na vprašanje, ki sem ti ga postavila.
Vidi se ti, da nimaš pojma. Vidi se ti tudi, zakaj si brezposelna.

Zato pa ene ostanete celo življenje čistilke ali zlagate škatle po hoferju, druge pa napredujejo. Odgovor – sem poročena, imam 2 otroka in imam organizirano dobro varstvo, je bistveno boljši kot tišina v stilu “kaj te briga”.

Kje sem to napisala? V svoji ihti kar nekaj pišeš, tja v tri dni in podtikaš. Preden ti odgovorim na tvoje litanije, mi odgovori na vprašanje, ki sem ti ga postavila.
Vidi se ti, da nimaš pojma. Vidi se ti tudi, zakaj si brezposelna.[/quote]
ne nisi vsega tega dobesedno napisala – je pa logično verjetno, da se od zaposlenega pričakuje vse to – ali ti mogoče pričakuješ nasprotno?
a tako izsiljuješ svoje zaposlene na odgovore… pozabljaš nekaj, nisem jaz pri debi na razgovori, tako, da lahko nehaš si bildat svoj ego nad mano in me nekaj ocenjevati… nisi zmožna debatiranja o dejanski temi, da ne bi nekoga poniževala in zaničevala z vidika svoej pozicije…
nisem ti odgovorila in ti ne bom namenom, ker se sama ne bom ven metala v jasvnosti s tem kar sem jaz dosegla in v čem sem uspela, ker to ni poanta niti tema pogovora…
ti pa očitno konstantno imaš potrebo po tem, da manjko svojega znanja, svoje strokovnosti in očitno tudi svoje po zakonu nedovoljeno ravnanje maskiraš s krinko svojega položaja in se na tem “vem mečeš” in se počutiš več…
in še če se tako pogovarjaš s svojimi kandidati in s svojimi podrejenimi, da jih tako zaničuješ in ocenjuješ… o groza…. res sama s svojimi besedami največ poveš… ne samo, da ne poznaš zakonskih podlag kaj je dovoljeno spraševati na razgovoru in jih zavestno namenoma kršiš, še celo tako se pogovarjaš…
škoda besed…

popustila zdravila?

popustila zdravila?[/quote]
jaz tebe nisem z ničemer žalila, zakaj ti čutiš potrebo po tem, da mene in presodi sam/a pri sebi… s takim odnosom in žaljivimi besedami največ poveš sama o sebi, čeprav se še tako trudiš očrniti druge.