Očitki sodelavke so me zrušili
Izvedela sem, da sem noseča in v petem mesecu se je pokazalo, da otrok nima zraščene hrbtenice in bo posledično najverjetneje paraliziran od vratu navzdol. Po dolgem premisleku in solzah sva z možem odločila, da bo splav najboljša rešitev, ne za naju, ampak zanj, ki bi moral celo življenje trpeti ob plenicah, katetru … in sem opravila. Bilo je težko, a sem vedela, da delam pravo stvar.
Čez čas je za moj poseg izvedela kolegica iz službe, zaprisežena katoličanka in se ponudila za nekakšno ramo, za lažje prebolevanje. Kmalu potem sem ugotovila, kaj s tem misli, saj je potem, ko je ugotovila, da mi zanj ni žal in da prebolevam samo smrt otroka v maternici, ne pa tudi odgovornost za njegovo smrt, kompletno obrnila ploščo. Začela je spraševati, ali se zavedam, da bi bil moj otrok zdaj že rojen, da bi ga pestovala, da bi bilo mogoče po čudežu vse v redu, da ga je splav ubil. Popolnoma sem se zrušila pod vsemi očitki, ki mi jih je izgovarjala, jokala, si pulila lase, celo mislila, da sem otroku res naredila krivico, ker ga nisem pustila živet, da sem grozna … v njenih besedah nisem našla tolažbe, ampak kvečjemu sporočilo, da sem storila grozen greh, da bi morala roditi otroka in bi ta s pomočjo Boga že nekako preživel.
Ampak jaz čutim, da je prav tako, kot je. Seveda žalujem za otrokom in mi še vedno ni vseeno, ampak mislim, da ne bi smela biti egoistična in ga roditi v nikakršno življenje.
Prav si naredila. Jaz dnevno delam s takšnimi otroci in četudi ti marsikdaj v življenju dajo, se vprašam, tudi ob takih ortodoksnih primerkih, zakaj starši vztrajajo, če pa od nekdaj vedo, da z otrokom nekaj ne bo v redu. Nihče me ne more prepričati, da je že najstniku lepo, kadar mu mama briše zadnjico, ker si sam ne more, ko ga hranijo po žlički, … to je čisti egoizem staršev: prvenstveno se ne gre zate, otrok bo tisti, ki bo to preživljal. Sem tudi sama doživela izjavo osebe, ki je že rekla, saj, nekateri imamo pa očala in drugi nimajo zob. Vsak nekaj. To je čisti egoizem in velika ignoranca, ki označuje samo človeka, ki živi v iluziji in je sposoben gledat zgolj z lastnega vidika. Seveda pa je treba otrokom, če so rojeni, omogočiti čim bolj integirirano in normalno življenje.
Poudarjam: če so rojeni.
Prav si naredila. Drži se in bodi močna.
Storila si prav. Trpel bi otrok, vidva z mozem, tudi sama mislim, da ce nimas človeka vredno življenje, bolje da ga nimaš. Poskusaj gledat na situacijo tako, da bos pa imela otroka, zdravega, ki ga drugace ne bi imela. Moja mama je imela pred davnimi leti spontane splave, zaradi tega oba z očetom zelo trpela, ampak ce ne bi bilo tako, mene ne bi bilo. O krscanarjih pa skoda zgubljat besede, saj vidis kakšne klatijo tle na monu. Drzi se!
Odmakni se od negativnih ljudi in ne razmišljaj o tem. Odločila si se kot si se, če vprašaš mene bi se enako, ker to bi bilo eno samo trpljenje ne samo otroka tudi vas, ki bi bili poleg., tako pa odžalujete in čas celi rane. Tako je pač v življenju in biti pameten za druge je najlažje. Želim ti zdravih otrok, toliko kot si jih želiš :)))! Srečno!
Oglasi se. Pomagali ti bodo preživet občutek krivde.
Draga zrusena, dajem ti vso podporo za tvojo takratno odlocitev za splav, s katerim si preprecila nepopisno dolgo peklensko trpljenje bodocega zivega btija! Mislim da tvoja sodelavka ni prava katolicanka, ampak navadna katolibanka, ki ti zdaj po storjenem, skusa namerno ali nenamerno nabijati krivdo, da bi bila ti toliko bolj zalostna!
Zase raje sama skrbi in se nikoli vec ne druzi z njo : odpovej vsak pogovor, v zivo ali telefonski in kavico : tvoj edini odgovor naj bo, da zanjo nimas vec casa! Nujno se izpovej ljudem v sluzbi in v tvoji okolici, v kaj te ona prepricuje in da si zaradi nje ze znorela in si ne dovolis trpeti še bolj, sicer se je ne bos nikoli znebila. Povej drugim, da zenska ni normalna in ce jo bos poslusala, bos pristala v norisnici! Ce ne bo nehala zajebavat, jo spomni na svetopisemsko zgodbo, ko je en oce vzel sekiro in hotel z njo ubiti lastnega sina, ker mu je tako ukazal bog : potem si je bog premislil! Sveto pismo je polno nasilja, ti pa vendarle nisi ubila osebe na tem svetu, ampak svoj prizadeti plod in s tem si nerojen bitje obvarovala pred neznosnim trpljenjem.
Mislim da si se zelo hrabro odlocila.Ti bi si lahko ocitala samo v primeru, ce bi dopustila toliksen pekel za nic krivo bitje : prav si naredila! Ce je kaksen bg na svetu, si pac morala skozi taksno tezko preizkusnjo. Bodi ponosna, ker si dober clovek!
Na mnenja takšnih brezmožganskih ovc kot je tvoja sodelavka se sploh ne smeš ozirat. Tvoja odločitev je edina pravilna in humana za otroka. Čakale bi ga same muke in to bi bil resnični greh ne pa splav.
Nikdar ne poslušajte nasvetov ekstremistov kot so npr.;
-ekstremni verniki (ne glede na to kateri veri pripadajo)
-ekstremni vegani
-zagrizeni nasprotniki cepljenja in farmacije
-zagrizeni zagovorniki alternativne medicine ki odklanjajo uradno
in še marsikaj bi se našlo. To so ekstremisti ki slabo vplivajo na ljudi zato nikdar ne poslušaj njihovih nasvetov.
In zakaj te tako morijo sodelavkine besede, če si prepričana, da si se dobro odločila. In zakaj poudarjaš, da je sodelavka katoličanka, ker to sploh ni merilo ali te bo ali ne obsojala. Ljudje imajo svoja moralna prepričanja, ne glede na to če imajo ali nimajo v sebi določeno vero. Se tudi meni zdi, da ti je enostavno predolg dan, pa bi rada malo vroče krvi spodbudila.
Želim ti moč, da preboliš. Pozabila ne boš nikoli, sčasoma bo bolelo manj.
Sem mama hudo hendikepiranega otroka in povem ti, da si se odločila prav.
Naš je rojen in ga imamo najrajši na svetu ampak da bi vedela, da bom naslednjič spet imela takega otroka, bi se odločila, da ga ne rodim. Najbolj bi mi bil hvaležen otrok.
Objem!
p.s. sodelavke jemlji kot nujno zlo in ne kot prijateljica. Upam, da boš kmalu zbrala dovolj energije, da ji poveš, kar ji gre, čarovnici!
Tudi sama sem katoličanka in zagovarjam življenje, te pa niti malo ne obsojam. Zakaj? Zato, ker nimam te pravice. Vprašanje, kako bi se odločila jaz, če bi bila na tvojem mestu.
Očitno tvojemu otroku možnost življenja ni bila dana. Če bi se dogajalo to pred sto leti, bi otroka donosila in rodila, otrok bi kmalu po rojstvu umrl. Ko ni bilo medicine, ko ni bilo katetrov, sond, antibiotikov, srčnih spodbujevalcev, infuzij, so ljudje, še posebno še nebogljeni dojenčki umirali. Ko ni bilo inkubatorjev, so nedonošenčki umirali. Starši so rekli: Bog je dal, Bog je vzel. Nihče se ni zaradi tega sekiral.
Kakšna katoličanka je tvoja sodelavka, če te tako obsoja, če te špika in ti še dodatno greni življenje? Že tako je bila tvoja odločitev zelo, zelo težka. Pomiri se, zmoli kaj za nebogljenega otročička, ki mu ne bi bilo dano živeti.
Pa daj nehaj še ti s takimi, kaj ima ona zdaj za moliti? Ona mora preboleti svojo odločitev, ne pa moliti za nerojenega otroka. In živeti mu ni bilo dano zaradi njene odločitve in ne zaradi njegove prizadetosti : on bi lahko živel kot odrasel do 80 let od vratu navzdol paraliziran in se mučil zaradi morebitne grobosti skrbnika. In edino prav je naredila, da je preprečila njegovo trpljenje! Pa kaj vam enim ni jasno? Naredila je dobro delo in se jo mora pohvaliti. Kaj bi se zdaj šli neko opravičevanje za dobro delo in neko okrivljanje! Dajte da ji ne boste kristjani še njenega lastnega življenja zafržmagali! Jaz jo pa občudujem, da je zmogla ta korak, res ima po katolištvu en greh, vendar je hkrati odrešila živo bitje pekla , ali ni to več vredno?
Zelo lepo napisano. Hvalabogu vas je tudi takšnih še kar nekaj, ki ste res pravi verniki po srcu in duši ter znate uporabljat lastno pamet namesto fajmoštrove. Vsa čast takšnim. In žalostno je da zaradi določenih puritanskih zagovedancev ki sploh ne vedo kaj pomeni verovat z srcem in dušo, potem na slab glas pridejo čisto vsi katoličani pa čeprav je med njimi tudi kar nekaj odličnih ljudi.
Iz izkušenj sem se naučil da;
-pravi vernik z srcem na “pravem mestu” in lastno pametjo je ponavadi lahko veliko boljši človek kot vsak ateist
-zatumpani purist z nizkim intelektom ki za delovanje možganov in čustev potrebuje fajmoštra in biblijo pa je ponavadi slabši od vsakega ateista. In takšnih se je pametno ognit.
Zelo lepo napisano. Hvalabogu vas je tudi takšnih še kar nekaj, ki ste res pravi verniki po srcu in duši ter znate uporabljat lastno pamet namesto fajmoštrove. Vsa čast takšnim. In žalostno je da zaradi določenih puritanskih zagovedancev ki sploh ne vedo kaj pomeni verovat z srcem in dušo, potem na slab glas pridejo čisto vsi katoličani pa čeprav je med njimi tudi kar nekaj odličnih ljudi.
Iz izkušenj sem se naučil da;
-pravi vernik z srcem na “pravem mestu” in lastno pametjo je ponavadi lahko veliko boljši človek kot vsak ateist
-zatumpani purist z nizkim intelektom ki za delovanje možganov in čustev potrebuje fajmoštra in biblijo pa je ponavadi slabši od vsakega ateista. In takšnih se je pametno ognit.[/quote]
Tole ni nujno res. Religija, vera in dobrota nimajo veliko skupnega. Sploh dobrota, ki je zaradi strahu božjega in ne pride iz srca.
Porodnicam delajo ravno zaradi tega preiskave v nosečnosti, da se lahko še pravi čas odkrijejo bolezzni zarodka in se lahko odločiš, kaj boš storila.
Moje mnenje: prav si storila! Brez slabe vesti. Vem pa, da vama je hudo.
Takemu otroku zavestno nakoplješ trpljenje, če veš, da je bolan in ga rodiš takega! Hvala bogu za zdravniške preiskave!
Tudi vama ne bi bilo nič dč dobrega ob večni agoniji. Kdo bo poskrbel zanj, ko bi vidva umrla?
Jaz bi enako ravnala!
Poznam dve družini, ki prenašata gorje otrok z hudo boleznijo. Eden je nedavno preminil po petnajstih letih trpljenja, drugemu so pri štirih odkrili, da bo negiben od vratu navzdol. Mislim, da si se odločila prav. Drži se.