Kaj pa mi otroci ločenih staršev
o otrocih, o pravicah……pa me zanima kaj porečete na tole zgodbo
“Sedaj pri 25 komaj vidim, kaj sta mi počela moja starša, ločila sta se ko sem imela 5 let, pač jima ni šlo, določili so stike in potem naprej. Vsak drugi vikend k očetu, pa med tednom, bilo je tako obremenjujoče, pa me ni nihče nič vprašal, bila sem zelo zmedena, nisem vedela ali lahko kaj povem ali ne, ampak to ni še nič v primerjavi s tem kaj me je še čakalo, seveda so v njuno življenje prišli novi partnerji ter tudi njihovi otroci. Nastala je popolna zmeda. Mamin partner sploh ni vedel kako naj se vede do mene, pa smo skupaj živeli, potem je bila še tu njegova hči, ki je občasno prihajala, vsi smo bili vljudni drug do drugega in pazili pri besedah, sproščenost v taki družini odpade, razumela sem to punco, ki je prihajala k nam, saj sem tudi jaz prihajala k očetu, kjer je živel tudi otrok očetove partnerke. Skratka odnosi niso bili nikoli sproščeni, občutila sem mamino napetost, ko je partnerjeva hči prihajala, čeprav je trdila da je vse OK, občutila sem očimovo zbeganost, ker preprosto ni vedel, kak odnos bi vzpostavil, da bi se oba počutila OK, in potem na očetovi strani isto, njegova partnerka je bila pogosto zmedena glede najinega odnosa, skratka občutek, da spravljaš ljudi v zadrego. Da je zmeda popolna pride še kak otrok in potem se odnosi spet spremenijo in še bolj zapletejo. Primoran si vzpostavljati odnose z novimi ljudmi, ki nekako ne vedo kako bi s teboj ravnali, npr. očimova starša, njegova sestra, starši očetove partnerke……
Partnerji tvojih staršev ponavadi prevzamejo vloge pretiranega zaščitništva ali pa popolne odtujenosti, te držijo na distanci. No spoznala sem oboje. Očim je postajal do mene bolj priučeno očetovski, očetova partnerka pa na čase sovražna, čeprav se je trudila to prikriti, se zazna. V glavi nastane zmeda, komu pripadaš in kdo si, sproščenih odnosov ne poznaš, dokler v puberteti ne razviješ tega s sovrstniki in ni naključje, da iščeš take s podobno izkušnjo in ja večinoma vsi otroci ločenih staršev tako razmišljamo, vendar o tem ne govorimo z njimi, nočemo jim vzbujati občutka krivde, no ne vsi, eni že.
Hočem povedati le to, da jaz družine nimam, imam pa mamo in očeta, pa naj zveni še tako samopomilovalno, tako je! Ni naključje da nas toliko zabluzi in ja če si boste odrasli in odgovorni sposobni priznati to dejstvo ali pa ne, smo veliko ranljivejši in dovzetni za odstopanja, kot naši vrstniki, ki imajo doma družino, kjer se starša razumeta, kjer so vloge oče in mati ostale v krogu matične družine.”
Tako je žal vedno, le da eni priznajo na glas, eni tiščijo v sebi ali pa so indoktrinirani do te mere, da ponavljajo misli starša in niti ne vedo kaj sami zares čutijo.
Zato, če bi res kdo hotel dobro za otroke, česar so vedno in povsod polna usta vseh, potem ločitev do polnoletnosti otrok sploh ne bi bila možna, ampak bi starše s terapijami ali prevzgojo prisilili, da skupaj dobronamerno skrbita za otroka.
Moja dva sta pa tudi ločena. Samo zame je bila ločitev rešitev. Mir pri hiši.
Oče me od malega ni maral. Kot otrok sem se trudila biti taka, da bi me imel rad, da bi se ukvarjal z mano. Ni mi uspelo. Vedno me je poniževal, sovražil. Potem mi je kliknilo in sem jaz zasovražila očeta.
Kaj je toplina, ljubezen, radost, tega še nisem izvedela.
To krepko je pa totalna neumnost. Grozljivo. Sploh si ne predstavljam kaj bi bilo, če se moja dva ne bi ločila do moje polnoletnosti. Verjetno bi naredila samomor ali pa šla od hiše. Zdržala vsekakor ne bi.
Mami zamerim le to, da se ni že prej ločila kot se je.[/quote]
Ja, govoriš pač misli matere, ki te je zmanipulirala in indoktrinirala, svoje identite nimaš.
Če bi bila starša pod prisilo prevzgojena, namesto ločena, bi bila zadeva drugačna.
To krepko je pa totalna neumnost. Grozljivo. Sploh si ne predstavljam kaj bi bilo, če se moja dva ne bi ločila do moje polnoletnosti. Verjetno bi naredila samomor ali pa šla od hiše. Zdržala vsekakor ne bi.
Mami zamerim le to, da se ni že prej ločila kot se je.[/quote]
Ja, govoriš pač misli matere, ki te je zmanipulirala in indoktrinirala, svoje identite nimaš.
Če bi bila starša pod prisilo prevzgojena, namesto ločena, bi bila zadeva drugačna.[/quote]
Veš kaj, ne ponižuj me, ker me ne poznaš. Verjamem, da se imaš za večvrednega, ker ponižuješ ljudi, češ, da so nevedni. Samo povem ti, da pojma nimaš.
Niti pod razno ne razumeš kako je, če imaš očeta, ki ti uničuje življenje.
Zato ne kvasi neumnosti. Ja in močno zamerim materi, da se ni veliko veliko prej ločila. Mi ne bi bilo treba toliko let trpeti ob očetu.
To krepko je pa totalna neumnost. Grozljivo. Sploh si ne predstavljam kaj bi bilo, če se moja dva ne bi ločila do moje polnoletnosti. Verjetno bi naredila samomor ali pa šla od hiše. Zdržala vsekakor ne bi.
Mami zamerim le to, da se ni že prej ločila kot se je.[/quote]
Tvoj oče se niti ne zaveda, kaj je storil, zato bi bilo smiselno, da bi šel na kako terapijo in s pomočjo strokovnjakov pričel osveščati svoje povzročanje trpljenja in se spremenil.
Si mar ne želiš ljubečega ter odgovornega očeta? Je pa dejstvo tudi to, da je mati soodgovorna izbrala je namreč tvojega očeta.
Modrival, tebi se kisa v glavi.
Sploh veš koliko je takih parov, ki se ne ločijo? Mame govorijo, da se ne ločijo zaradi otrok. Čeprav je oče pridanič. Veš kaj se zgodi z otroci? Psihične razvalie so, ker so morali trpeti v taki družini. Ko so odrasli pa sovražijo oba starša. Ja tudi mamo mučenico, ker se ni ločila od očeta nasilneža. Takih je kar nekaj. Čisto preveč.
Moj oče se posmehuje vsem ljudem, ki hodijo na terapijo. Zmerja jih z norci. Ponižuje vsakega za katerega slučajno zve, da hodi k psihatru ali psihoterapevtu.
Ne, ne želim si ljubečega in odgovornega očeta. Ne želim si imeti stikov z njim. Kot otrok sem si seveda želela tega, potem pa ne več. Potem pa sem sprevidela, da karkoli naredim, me bo on še vedno poniževal, zaničeval.
Ja, mami zamerim, da je izbrala takega človeka. Zamerim ji, da je zanosila s tako osebo in se potem še celo poročila s takim človekom. Veliko lažje bi bilo, če se ne bi nikoli poročila z njim. Veliko lažje bi bilo, če bi vedno živeli sami, brez njega.
To krepko je pa totalna neumnost. Grozljivo. Sploh si ne predstavljam kaj bi bilo, če se moja dva ne bi ločila do moje polnoletnosti. Verjetno bi naredila samomor ali pa šla od hiše. Zdržala vsekakor ne bi.
Mami zamerim le to, da se ni že prej ločila kot se je.[/quote]
Tvoj oče se niti ne zaveda, kaj je storil, zato bi bilo smiselno, da bi šel na kako terapijo in s pomočjo strokovnjakov pričel osveščati svoje povzročanje trpljenja in se spremenil.
Si mar ne želiš ljubečega ter odgovornega očeta? Je pa dejstvo tudi to, da je mati soodgovorna izbrala je namreč tvojega očeta.[/quote]
Seveda se zaveda, samo vseeno mu je. Kakšna terapija, lepo te prosim. Mati bi bila precej bolj soodgovorna, če bi vztrajala.
In ti bi raje živela pri dveh, ki se ne razumeta, samo da bi bila skupaj? Bi ti bilo res manj neprijetno?
Jasno, nič se meni ne kisa, stanje je vidno povsod in je bolj splošno, kot izjeme. Podivjanim ločenkam ustreza, da so ločene, ker otrok ne more od njih zahtevat odgovornosti, partner pa lahko in pred tem zbežijo, pa še sistem jih podpira na vse možne načine.
Ja ampak ločitev je le navidezna rešitev! Smiselna bi bila obravnava vse družine, da se naučijo živeti v slogi in razumevanju. Tako pa traume ostajajo nerazrešene, ljudje ostajajo zaznamovani za vse življenje.[/quote]
Ne moreš prisiliti dveh oseb, da se imata rada, če se pa nimata.
Na silo ne gre.
Človeka ne moreš spremeniti, ker ti tako želiš. Človek se bo spremenil le, če si tudi on to želi. Če si pa ne želi pa se lahko ti na glavo postaviš pa se ne bo spremenil.
ja, kakorkoli obračaš, je – velikokrat – daleč od lepega otroštva. Ne samo ločitev, kot piše avtorica, “problem” so potem še “sestavljene” družine. In sestavljenih družin je v današnjih časih vse več …
Odnosi so že tako zapleteni, potem pa še v času pubertete dobiš še eno “mačeho” in polsestro oz. polbrata …. Starši se seveda, potem posvetijo najmlajšemu, novemu članu …
Vse to ej posledica uživaštva oz. konformizma … kaže se na vseh področjih življenja, vsak gleda egoistično samo na svoje užitke – žal. Veliko večji problem je to pri tistih, ki se odločijo, da bodo družinski ljudje – do takrat, ko jim je lepo … potem pa spet ponovi vzorec, izbere novega partnerja …
Ja ampak ločitev je le navidezna rešitev! Smiselna bi bila obravnava vse družine, da se naučijo živeti v slogi in razumevanju. Tako pa traume ostajajo nerazrešene, ljudje ostajajo zaznamovani za vse življenje.[/quote]
Ne moreš prisiliti dveh oseb, da se imata rada, če se pa nimata.
Na silo ne gre.
Človeka ne moreš spremeniti, ker ti tako želiš. Človek se bo spremenil le, če si tudi on to želi. Če si pa ne želi pa se lahko ti na glavo postaviš pa se ne bo spremenil.[/quote]
Ne moreš jih prisilit, da se imata rada, lahko ju pa prisiliš, da normalno živita in funkcionirata skupaj, ……otroke sta pa lahko skupaj spočela?
Jasno, nič se meni ne kisa, stanje je vidno povsod in je bolj splošno, kot izjeme. Podivjanim ločenkam ustreza, da so ločene, ker otrok ne more od njih zahtevat odgovornosti, partner pa lahko in pred tem zbežijo, pa še sistem jih podpira na vse možne načine.[/quote]
Moj oče je zahteval od moje mame, da sama mene preživlja. Da mu kuha, pere, lika, čisti za njim. Da mu daje denar, ker je svojo plačo zapravil zase pa mu je zmanjkalo.
Seveda je močno nasprotoval ločitvi. Vedno je bil proti temu, da bi se on ukvarjal z otrkom, ker je to po njegovo dolžnost matere.
Ja ampak ločitev je le navidezna rešitev! Smiselna bi bila obravnava vse družine, da se naučijo živeti v slogi in razumevanju. Tako pa traume ostajajo nerazrešene, ljudje ostajajo zaznamovani za vse življenje.[/quote]
Ne moreš prisiliti dveh oseb, da se imata rada, če se pa nimata.
Na silo ne gre.
Človeka ne moreš spremeniti, ker ti tako želiš. Človek se bo spremenil le, če si tudi on to želi. Če si pa ne želi pa se lahko ti na glavo postaviš pa se ne bo spremenil.[/quote]
Saj si tudi ti ne želiš sprememb, (to imaš verjetno po očetu), ti želiš sovražiti, tebi to sovraštvo pomeni osebno identiteto, vidiš to je narobe, odgovornost za sovraštvo si prenesla na očeta ne nase, pa si popolnoma sama odgovorna zase in za svoje mentalno zdravje.
Veš koliko ljudi spočne otroke, ki si jih ne želijo?
Siliti take, da naj skupaj živijo, pomeni uničiti otroka.
Tebi niso niti osnove jasne. Če oče reče, da ni želel otroka, če oče govori otroku, da je grd. Če oče otroka vedno ponižuje. Če takega člvoeka prisiliš, da se ne loči (no saj moj oče se res ni želel ločiti), škoduješ otroku.
Ne moreš prisiliti dveh oseb, da se imata rada, če se pa nimata.
Na silo ne gre.
Človeka ne moreš spremeniti, ker ti tako želiš. Človek se bo spremenil le, če si tudi on to želi. Če si pa ne želi pa se lahko ti na glavo postaviš pa se ne bo spremenil.[/quote]
Saj si tudi ti ne želiš sprememb, (to imaš verjetno po očetu), ti želiš sovražiti, tebi to sovraštvo pomeni osebno identiteto, vidiš to je narobe, odgovornost za sovraštvo si prenesla na očeta ne nase, pa si popolnoma sama odgovorna zase in za svoje mentalno zdravje.[/quote]
Ne jaz ne želim sovražiti. Jaz sem ga nekoč sovražila. Zdaj ga ne več. Nimam več stikov z njim in življenje je veliko lažje. Nihče več me ne ponižuje, nihče več ni zloben do mene.
Veš koliko ljudi spočne otroke, ki si jih ne želijo?
Siliti take, da naj skupaj živijo, pomeni uničiti otroka.
Tebi niso niti osnove jasne. Če oče reče, da ni želel otroka, če oče govori otroku, da je grd. Če oče otroka vedno ponižuje. Če takega člvoeka prisiliš, da se ne loči (no saj moj oče se res ni želel ločiti), škoduješ otroku.[/quote]
A bejž no, koliko pa? A kar po dva tri otroke v presledku nekaj let spočnejo, ne da bi jih želeli?
Pri nas isto. Moja dva starša nista planirala otrok. Se je kar zgodilo. Potem sta se pa poročila. Zgodil se je še en otrok pa še en. Oče je ves čas mojega otroštva ponavljal, da ni želel imet otrok. Ne razumem mame, da se je pustila 3x oplodit takemu človeku. Tudi moj oče je bil proti ločitvi. K sreči je mama vseeno speljala ločitev.
Točno tako.
Namesto,d a bi uporabljali zaščito, seksajo še naprej brez zaščite. Nezaželeni otroci pa potem trpijo posledice.[/quote]
Ti zelo močno sovražiš, ta tema se te je zelo osebno dotaknila, pametno bi bilo, da si poiščeš nekoga, ki ti bo pomagal pri predelovanju tega gneva, sicer boš postajala bolj in bolj podobna očetu!