Študij psihologije
Jaz sem tretji letnik psihologije.
Študij je ful težak, veliko sedenja za knjigam in piflarije zastarelih vzgojnih pristopov. Dosti je obveznih vaj v vrtcih in na šolah in pisanja poročil. Kar moraš seveda opravit poleg kolokvijev in izpitov. Je pa meni ful zanimivo šele zdaj v tretjem letniku in šele zdaj lahko rečem, da mi ni žal, da sm šla to študirat, ker imam veselje do dela z mladimi. Nekateri so prišli na psihologijo z drugim namenom in se malo pritožujejo da je preveč poudarka na našem šolskem sistemu in prevzgoji problematične mladine. Imeti moraš veselje do takega dela. Ker se šele po četrtem letniku lahko specializiraš v druga področja poleg šolske psihologije.
Če je še kakšno vprašanje lahko vprašaš?
Obvezne vaje… izgledajo kot predavanja, sam da morš met 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prisotnost (zbirajo podpise, štejejo itd.). Poročila pa… izvajaš eno vajo (npr. greš v vrtec in testiraš enga otroka – mora npr. narisat človeka) in potem o tem napišeš poročilo – kaj si počel, analiziraš rezultate, analizirat moraš njegovo sliko in na podlagi te slike njegov značaj ipd. (greš npr. v šolo, kjer ti določijo enega otroka, s katerim imajo disciplinske težave-moraš se z njim pogovorit) in potem na podlagi pogovora napisat poročilo kakšne težave ima ta mladostnik, zakaj meniš, da jih ima, kako si mu skušal pomagat… Nič posebnega, če si vešča komunikacije, sam veliko časa ti vzamejo, ki bi ga potreboval sicer za učenje.
Jz priporočam psihologijo tistemu, ki ga to delo res zanima… definitivno vam ne bo žal. Če pa je to rezerva se vprašajte ali vas to veseli.
O težavnosti študija vam lahko povem iz prve roke, ker sem letos absolventka psihologije. Zelo veliko je sprotnega dela, ker je ogromno pisanja nekih poročil. Ta poročila večinoma niso pretirano težka, nekaj jih je takih, da so res zahtevna, ti pa vsa vzamejo res veliko časa, ker morajo biti zelo podrobna. Meni eno ne pretirano zahtevno poročilo vzame teden dni in mi potem malo zmanjkuje časa za učenje.
Zdaj o težavnosti pa tako. Načeloma jih malo ponavlja kak letnik, je pa res, da je itak že taka selekcija, da so izbrani res tisti najbolj pridni. Izpitov in kolokvijev je dosti. Zares težki so recimo v vsakem letniku štirje izpiti, za katere rabiš res ogromno učenja, in predvsem sprotno delo.
Primerjava npr. s pravom – učenja je nekaj manj. Meni se zdi lažje, mislim pa, da je to odvisno tudi od tega, koliko ti določeno področje leži. Večina nima toliko težav z učenjem za izpite, več je tistih s težavami pri vajah in poročilih. Je pa seveda odvisno od tega kakšen karakter si in kaj te zanima. Sama imam zelo rada otroke in mi je tukaj všeč. Meni bi se bilo učit pravo muka..
Če imaš še kako vprašanje, rade volje odgovorim
O težavnosti študija vam lahko povem iz prve roke, ker sem letos absolventka psihologije. Zelo veliko je sprotnega dela, ker je ogromno pisanja nekih poročil. Ta poročila večinoma niso pretirano težka, nekaj jih je takih, da so res zahtevna, ti pa vsa vzamejo res veliko časa, ker morajo biti zelo podrobna. Meni eno ne pretirano zahtevno poročilo vzame teden dni in mi potem malo zmanjkuje časa za učenje.
Zdaj o težavnosti pa tako. Načeloma jih malo ponavlja kak letnik, je pa res, da je itak že taka selekcija, da so izbrani res tisti najbolj pridni. Izpitov in kolokvijev je dosti. Zares težki so recimo v vsakem letniku štirje izpiti, za katere rabiš res ogromno učenja, in predvsem sprotno delo.
Primerjava npr. s pravom – učenja je nekaj manj. Meni se zdi lažje, mislim pa, da je to odvisno tudi od tega, koliko ti določeno področje leži. Večina nima toliko težav z učenjem za izpite, več je tistih s težavami pri vajah in poročilih. Je pa seveda odvisno od tega kakšen karakter si in kaj te zanima. Sama imam zelo rada otroke in mi je tukaj všeč. Meni bi se bilo učit pravo muka..
Če imaš še kako vprašanje, rade volje odgovorim
Pozdrav vsem. Na psihologiji študiram že na podiplomskem študiju, zato lahko povem kako jaz stvari vidim.
Moja edina želja je bila vedno le psihologija. Prvo leto nisem prišla na redni študij. Naslednje leto sem šla izboljševat maturo, pa mi je zmanjkalo 0,6 pike. To je bil zame velik udarec. Pa sem bila v gimnaziji prav dobra.
Sicer pa se dejansko danes sprašujem čemu služi ta študij. Dejansko ni vredno, ker ti študij ne da skoraj nič znanja. Moram pa vam povedat, da je ogromno računanja (tolk, da sem se spraševala al sem na psih. al na matematiki), ker imaš v 1.letniku statistiko, v 2. in 3. pa psihometrijo. Vse neke vrste matematika brez enačb. Omejitve se praktično vsako leto dvigujejo, tko da je to (žal) postal študij za odličnjake. Aja, pa še nekaj- ko si na koncu študiija in iščeš delo, za katerega že v naprej veš, da je malo možnosti, da ga dobiš, razmišljaš drugače kot si na začetku študija. Danes bi sigurno zbrala drug študij. Kljub temu, da je bila to moja edina izbira, se mi zdej ne zdi tolk napačno tudi kaj drugega, kjer bi bila vsaj zaposliva. Ker službo je pač nujno dobit. Zato v tolažbo, če ne boste prišli na ta študij- ne zgubljate veliko. Ob koncu študija vsak razmišlja malo drugače kot ob samem začetku.
Bodite lepo, srečno pri vpisu, če vas še kaj zanima, pa vprašajte.
jst študiram psihologijo. študij je ful zanimiv, edino v prvem in drugem letniku je velik zoprnih predmetov, kot je statistika in podobno, za katere sploh ne veš zakaj so na psihologiji … sicer je men študij všeč, edino kar me moti je to, da je včasih preveč teorije in prakse hkrat in nimaš za vse časa. aja btw – prof. musek je sila dolgočasen in strog
Jst sm na psihologiji…mene najbolj to mot, da so predavanja pa vaje raztegnjene čez cel dan in to vsak dan. Pa tečeš zjutraj na predavanja, pa pol na vaje v eno šolo, pa spet nazaj na vaje na faks. Vmes maš lahko tud 5 ur frej kakšen dan pa tud ene ure ne, ker ti pot vzame ves čas – če ne stanuješ v lj. zna bit dost bedno in težko. Za delat pa ni tok, kokr strašijo, če delaš sprot. Tud večino izpitov se da s plonkanjem nardit, če znaš…žal pa ni lih tko eliten študij, kot pravijo eni da je… 😕
Jaz študirala psihologija in na koncu pristala v OŠ tako kot 80 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} tistih, ki smo imel srečo da smo dobil zaposlitev. Kar si ob začetku študija nisem želela, žal nisem imela druge priložnosti. Študij sem zaključila pred tremi leti.
Žal je še vedno večino kolegic in kolegov s faksa brez zaposlitve oz ne delajo na področju psihologije
Jaz bom pisala za Ljubljano, drugje ne poznam študija. Se namreč nekoliko razlikuje.:) Sem pa v prvem letniku.
Glede študija pa.. začetek je popolnoma drugačen kot sem pričakovala. Pričakuješ itak, da se boš takoj učil kaj “uporabnega”, da bo takoj vse zanimivo, pa da bo imelo vsaj kaj zveze s študijem ki si ga zbral (skratka snov, ki se ti zdi zanimiva). Pa je dejansko tako… Uvod v psihologijo je na začetku kar zanimiv, potem pa pa se začnejo korelacije, eksperimenti, faktorske, klastrske analize.. prav nič zanimivega, dolgočasno do kraja.
Psihološka metodologija je še bolj nezanimiva (navajanje virov, popravljanje, iskanje literature, pisanje povzetkov ipd.), da ne govorim o opisni statistiki (verjetno mi ni treba nič drugega reči-katastrofa od katastrofe). Na začetku je treba očitno “potrpeti” in dati skozi dva letnika, saj se v tretjem menda šele začne malo bolj zanimivo. Kar se literature tiče, pri uvodu v psihologijo točno veš iz katerih knjig se učiti (oz. knjiga je samo ena – kljub temu, da ti prof. našteje milijon knjig), za ostalo pa si moraš bolj ali manj pomagati sam, ker ne dobiš nobenih navodil iz kje se učiš, razen svojih zapiskov. Zapiski, PP, kakšne knjige (APA standardi in to).. 🙂 Torej na kratko: zaenkrat nimam občutka, da študiram psihologijo.. 😀 in mi počasi postaja žal. K sreči me drugi vzpodbujajo in upam da zdržim do 3. letnika-
Za študij so pomembe delovne navade že zaradi tempa samega. Predavanja imaš vse dneve tako kot tudi vaje. Predavanja niso obvezna ampak kot je že ena napisala potem ne veš od kje se bi učil če ne iz lastnih zapiskov, ker ti ne dajo na voljo literatute, pri vajah moraš imeti 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prisotnost), nekateri prof. tudi prej spuščajo, dajajo daljše odmore ipd. Vendar še vedno zmanjkuje časa za učenje. Snov pa se zelo hitro jemlje, večino moraš predelati sam doma, tako da je priporočljivo že od začetka vse lepo počasi, da se ti ne nabere, tisti, ki ne delajo sproti običajno v prvih rokih padejo.. 🙂 Če že od začetka vse resno vzameš in delaš dokaj sproti, ne bi smela imeti nobenih težav.. 😉
avtorica. nisme sploh čital teh komentarje, samo malo sem na hitro pokukal. mislim, to je tipično za študentke psihologije. jaz nisme nikdar študiral psihologije, sme pa dal obseženo usposalbjanje skozi. tak, da verjetno vem zelo veliko in to literatura iz tujine. študentka ki meni, da so pristopi zastareli, je NEUMNA. kako si lahko neka študentka v 3 letniku domišlja, da za ona to ocenit, da ona ve kaj je, prikrit učni načrt na njenem faksu??!! od kej bo ona to vedela. če bi to ona vedela, je ne bi sprejel ina faks, ker bi bila preveč pametna. zaposlitev je seveda mogočea. če imaš močne veze. nam so predavali strokovnjaki na področju vodenja ljudi in reakcijah, ki so vodilni na tem področju. takih na vašem faksu nimate. dejstvo je, da vsi ki želite študirat psihologijo ali jo ali ste jo, NISTE NORMALNI. v procentih je le 5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi, ki so študirali psihologijo bilo že v osnovi normalnih. torej normalnih v glavo, normalna druzina od malega, normalno zivljenje, neka uspešna športna pot, dobre lepe ocene, normalan preharna torej od res sposobnih staršev ( ne bogatih), takih je res malo. vsi ostali ste ali so v tem študijiju, ker imajo nek svoj razlog. kot ga imajo kandidati za specijalno enoto, bodoči zdravniki, medicinske sestre. z tem faksom ti ne boš nič nad ljudmi, ali vedela kaj skrivnostnega. če želiš to moraš it za kriminalistko. pa že v štatru na študji PSIHIATRIJE. psiholog nima neke teže. če nek psiholog poda svoje strokovno mnenje, pripelje nasprotna stranka 3 izvednece, ki bodo to mnenje uvrgli. tako je v pravu.
ženske , ki študirajo psihologijo, so največkrat potrebne psihološke obravnave, ampak ker, so doam relativno dobro situirani, in niso konfliktni, so tolko dobre iglralke, ki znte lagat, ker lažete od malega in to počnete zelo prepričljivo, pač se vas ne odkrije. in se vas ne da na zdravljenje, ker ni potrebe, ker za neumnosti n komplekse nimamo ustanove. ker bi potem vso državo lahko zapru ke. ja? torej se pa pol same take osebe najdete in pojavite na takih faksih.
pa se z tem odkrijete. mislite ,da tega profesorji ne vedo? pač se take žemske želijo same na kao na skrivaj uredit v glavi. žal pa je tako, da so ti kompleksi zaradi katerih gre oseba študirat psihologijo, takšni, da se jih z tem ne da rešit. samo poglej, ziher imaš kako kolegico, kolega, ki je tako normalen, kot ti nisi. normalno reagira, ima normalen pogled na svet, je resn človek, šolan, športnik. pa ni študiral, psihologije, ampa kemijo, farmacijo, tehnične šole!!! niam potrbe po nadzoru, kot ti. verjento so te imeli doma zelo na kratko. tvoji starši bi morali na zdravljenje. ne ti na študji psihologije. tak odobro so te doma oprali, da se sploh ne zavedaš da si oprana.
Psiholog v šolah si lahko po podiplomskem študiju, ker za to delo ne rabiš opravljati specializacije. Drugače pa je še dosti tega: delaš lahko tudi v varstvenih ustanovah, kazenskih ustanovah in pravosodju, bolnišnicah, ZD, skratka pri psihologiji je možnosti kar precej, vendar je po drugi strani tudi zelo veliko diplomantov in na koncu zaposlitvenih možnosti ni več tako zelo dosti … 🙁 Specializacije ne potrebuješ le za šolo, vse ostale usmeritve potrebujejo specializacijo, ki res traja skupaj s s študijem 12 let. Žal pa psihologov ne zaposlujejo več v podjetjih in marketingu 🙁
Glede zaposlitve in plač je pa tako, da psihologija ni enotna stroka… povsod smo tko mal na stranskem tiru pašemo pod šolstvo, socialo, zdravstvo, sodstvo, you name it. Tko da je zaradi tega tudi bolj slabo urejeno s pripravništvi, specializacijami, itd… plače pa varirajo. Problem je le ta, ker sodimo povsod pa nikjer ne dobimo zaposlitve.
Problem je, ker mesta psihologa niso specificirana… torej teh delovnih mest ni – tako kot ni psihologov v domovih za ostarele in podjetjih ter marketingu… žal.
Psihologi delajo tako v policiji kot v vojski, ampak bolj v smislu kadrovanja (torej testiranje za nabor in npr. za misije) ter svetovalne službe… zaposlijo pa jih tam ne… to je pa tudi vse. Lahko, da se bo čez leta kaj spremenilo…Upam
LP Mr. Green
MR. Green to je pa zato, ker nimamo svojega “teritorija” zakonsko urejenega (niti ne vem kako je sedaj s psihološko zbornico), ampak skačemo v zelje malo socialnim delavcem, malo kadrovikom, sem pa tja kakšnemu vzgojitelju, ni pa zakonsko urejeno, kje bi psiholog moral bit prisoten…
Pa verjetno tudi zato, ker se (še) ne znamo dobr prodat in s(m)o srečni karkoli pač dobimo, samo da delamo
Darja2 če pa te zanimajo plače, po mojih neuradnih podatkih se gibljejo med 600 do 700 eurov v šolah. Na policiji, pravosodju, bolnišnicah… pa 900 – 1300 eurov v povprečju.
Psihologija je zanimiv študij in vem, da boste rekli, da denar ne smem pri tem gledati – ampak nažalost, ko sem tehtal možnosti na kaj se naj vpišem (namreč v polemiki sem bil z medicino in psihologijo), malo tudi primerjal plače – saj dandanes se najbolj zavedam, kako težko je, kadar nimaš financ, ki bi si jih želel imeti.
Torej rečemo:
Psiholog : 600-700 EUR plače pribl.
Psiholog s specializacijo: okoli 1000 EUR plače
Zdravnik začetnik: 1500 EUR
Zdravnik s specializacijo: 2000 EUR in dalje
Tukaj pa ni več dileme.
Me pa zanima kakšne so razlike pri plačah z nazivom Dr.Psihologije – ČE so sploh kakšne?
Meni se zdi čiisto logično da gledaš tudi na plačo, če te le oboje zanima. Z njo boš moral preživet.
Težko je in general govorit o plačah v psihologiji, ker res ni nekih enotnih razredov niti znotraj področij niti nazivov. Za dr. po bolonjskem sistemu se pa sploh še ne ve, ker vprašanje kaj bo takrat, ko bodo doktorirali prvi bolonjci pri nas in dobili še zaposlitev zraven. Eno je doktorirat eno pa se še zaposlit.
Zagotovo pa psihološke plače niti približno niso primerljive plačam zdravnikov, razen mogoče če si zelo uspešen privatnik ali pa če po diplomi zraven dodaš še kakšen management in delaš v uspešnem podjetju.
Hej še z moje strani!
David, tud jst sem bila nekako v dilemi med medicino in psihologijo. Na koncu na medicino nisem bila sprejeta in sem na psihologiji – zdej sem brucka in moram rečt, da sem do tukaj nekako zadovoljna s svojo odločitvijo. Skrbi me zaposlitev.
Drugače pa ti pri izbiri študija priporočam, da (poleg plače, ki ni nepomembna) razmišljaš tud o tem, kaj bi resnično rad počel, ko končaš faks. Mene je npr. vedno zelo navduševalo vse, kar je bilo v zvezi s psihologijo otrok, zato sem imela pri izbiri študija v mislih dva poklica – ali bom pedo psihiatrinja ali psihologinja.
Šla sem na oba informativca, prebrala predmetnike itd. In na podlagi tega, sem se takrat odločila za medicino, ni mi uspelo, pa se vseeno najdem tudi tukaj. Na medicini bi trajalo približno 4 leta, preden bi se prvič “srečala” s psihiatrijo, tukaj sem se po dveh letih :). Je pa na medicini precej nesigurna sama specializacija – v tem smislu, da ni nujno, da ti Zdravniška zbornica Slovenije in Ministrstvo za zdravstvo odobrita željeno specializacijo, tukaj pa je nesigurna zaposlitev. Tako, da glede tega nisem pridobila. Velja zame, ki me je eksplicitno zanimala samo psihiatrija. Ne vem sicer, kako je s specializacijo pri klinični psihologiji, ker še nisem tako daleč Je pa žal študij slabo in zastarelo zasnovan. Predmetnik je res v večini zasnovan tako, da dobesedno “študiraš vzgojo” ne dejanske psihologije. Če zastopiš, kaj mislm?
No, toliko od mene. Upam, da ti je kaj koristlo. Če pa te še kej zanima v zvezi z novim programom, pa kar reci. Dobiš informacije iz prve roke
Lep pozdrav vsem skupaj!
Jah mamo se fino … vsaj tisti, ki nismo preveč pričakovali, bom rekla.
Mnogokoga v prvem in drugem letniku preseneti, da psihologija ni čisto to, kar si je predstavljal … sploh statistika in podobno je večini precej odveč. Ampak profesorji pa predavanja so pač tko no … eni bolj drugi manj zanimivi, prevladuje pa manj zanimivi, kar se tiče predavateljskih sposobnosti. Predmetnik si poglej. Velik predmetov je mal xy.
Najboljša stvar na psihologiji je pa itak DŠPS – društvo študentov psihologije slovenije. Člani društva so sami fajn in aktivni ljudje, dogaja se ful enih zanimivih obštudijskih dejavnosti (ki pa majo vse kej veze s psihologijo, sam da je mnogo bolj zabavno) – ekskurzije, izmenjave, predavanja, delavnice, psihošole (za pet dni se gre nekam v slo in se čez dan posluša ful zanimiva predavanja na neko temo, čez noč pa žura), okrogle mize, Panika (revija) …
Skratka, če si v društvu, je življenje na psihologiji mnogo lepše, sicer je dolgočasno.
Evo, moje subjektivo mnenje…
Vse je tud odvisno od tega kaj pričakuješ od tega študija in katera usmeritev te zanima. Iz moje izkušnje ti lahko rečem samo, da če te slučajno zanima bolj sodobna psihologija npr. mediji, komunikologija, psihologija spleta, marketing in če pričakuješ sodobne, dinamične pogoje študija, potem ni to zate.
Glede vzdušja je pa precej odvisno od letnika v katerega padeš, naš letnik je super funkcioniral, nekateri drugi pa spet ne tako zelo.
Splošen vtis o faksu ti težko dam, ker je FF ogromen in se vsi nekako porazgubimo. Pomaga pa, kot je že ena omenila, če si v aktiven društvu. Če ti seveda uspe vse uskladit s študijskimi obveznostmi. Takrat se faks zdi lepši in prijetnejši…