Letovanje – otrok hoče domov
Otrok je star 9 let, letos smo ga poslali za 5 dni na aktivni tabor. Zvečer se slišimo, vendar joka, da želi domov. Nič ni narobe, razen očitno domotožja. Iti po njega ali ne? Jaz mislim, da je dobro, da je v družbi otrok, da se malo navadi, po drugi stani pa, saj veste, ko joka, me gane in bi ga kar šla iskat.
Ste imeli kakšne podobne izkušnje?
Jaz svojih nikoli nisem pošiljala na tabore med enotedenskimi počitnicami. Takle devetletnik bi bil lahko že sam dom.a Družbe otrok ima več kot dovolj v šoli in na dejavnostih. Kolonije ipd. morajo biti izbrane s premislekom, sicer je to bolj metanje denarja stran (to pa govorim iz svojih izkušenj, ker sem hodila tudi v kolonije, ampak predvsem poleti, ko so počitnice dolge in se človek naveliča biti doma).
Pojdi ga iskat, razen, če se ti zdi, da rabi “vzgojo”.
Izvoli v branje in premislek
http://fokuspokus.si/article/395/ce-imas-samostojne-otroke-si-cuden
To je pa težko svetovati. Ti ga poznaš koliko je mogoče res kriza in koliko mu tam ni všeč. Pa seveda govori z odgovorno osebo na taboru. Ta ti bo tudi znala povedat ali se sicer zabava in ima samo malo krizice zvečer pred spanjem.
Če gre za krizo ga potolaži, pogovorita se in ne leti takoj po njega. Malo samostojnosti jim nikakor ne škodi. Če je pa tudi čez dan hudo, se ne zabava potem pač tak tabor ni za njega.
Se pa strinjam, da je te tabore, ki jih je kot dreka zadnja leta treba premišljeno izbrati saj niso vsi ravno kvalitetni.
Ti si mama, ti najbolj poznaš svojega otroka. Se ti zdi, da samo malo komplicira ali čutiš, da se tam enostavno ne počuti dobro, se ni vživel v družbo in dejavnosti, ga mogoče še kaj teži…
Če si pomislila na to drugo, pojdi po otroka in ga pripelji domov brez očitkov in predavanj, kako bi bilo dobro in prav, da je plačano, zdaj pa tole…
Zakaj bi otroku pokvarila ta teden počitnic in bo pričel z novimi obveznostmi zagrenjen in prizadet. Naj bo doma ali kar imate na razpolago in mu bo všeč. Naj bere, gleda tv, odnese smeti, pospravi svojo sobo in podobne malenkosti in naj gre miren v posteljo in se zjutraj zadovoljen zbudi. Odloči se, kaj boš storila in stori tako, predvsem pa, če se otrok pri 9 letih tam ne počuti dobro, ni z njim nič narobe, to mu tudi povej, da ne bo imel slabe vesti.
To je problem današnjih kolonij in šol v naravi. Medtem, ko se nekoč sploh ni smelo kontaktirati z otrokom, se ga danes lahko kliče kadar koli. Kot ponavadi, iz ene skrajnosti v drugo. Sem bila pogosto animatorka v kolonijah. Otroci so bili v redu, se imeli super. Potem dobijo klic od staršev pa se začne jok in se jih kakšno uro tolaži. Seveda ne vsi. Nekateri so jokali vsak večer, čeprav so bili čez dan veseli. Spet drugi so bili ves čas ok… Pogovori se s kakšnim spremljevalcem kako je sicer z njim. Drugače pa kot so ti že rekli – ti ga poznaš in brez veze je, da trpi cele počitnice.
Zakaj se sploh slišita vsak dan? Če je šel otrok za en teden proč, je verjetno vedel, koliko je en teden. Če ste ga nekomu zaupali, potem morate zaupati tudi v to, da bodo skrbeli zanj in vas, v kolikor bo kaj res narobe, poklicali, Nobene potrebe ni po tem, da bi se vsakodnevno slišali. Vaša napaka. Napaka sodobnih staršev. Brez tega bi se otrok imel lepo kljub domotožju. Zdaj je pa težje za vas kot zanj.
Pred 15 leti je bila moja mlajša hči na letovanju. Vsak dan je jokala, naj prideva z možem ponjo, ker ji ni lepo, sva jo tolažila, da se bo privadila, naj se prilagodi. Ko je tretji dan rekla, če ne prideva ponjo, da bo sama prišla domov, sva videla, da je vrag vzel šalo! Sva se vsedla v avto in šla ponjo!
Ni bilo srečnejšega otroka na svetu, ko naju je zagledala! Še danes pravi, da bi naju zasovražila, če ne bi prišla ponjo in, da bi ušla od tam!
Mislim, da mora otrok dobit zaupanje v starše, da mu bodo pomagali, ko mu bo najhuje, Mojemu otroku je bilo zelo hudo in je trpel, še enkrat bi šla ponjo, če bi to bilo danes!
Danes ni treba nikomur trpet.
Ne reče ti zastonj, da bi šel domov! Jaz bi šla in SEM ŠLA! Ni mi žal!
Kakšni odgovori……
Ma tvoj otrok je za svoja leta popolnoma nesamostojen.
Tam je pač red, ki ga on ni navajen in se mu sfržmaga, ker mu nihče (beri mama) ri.ti ne odnaša!
Mislim, da mu nič ne manjka, ni lačen, ni žejen, zanj je poskrbljeno. To je pa tudi vse kar rabi. Res pa nima mamice…..
Lahko vas je sram kako otroka pripravljate na samostojno življenje, da pri teh letih ni sposoben preživet par dni “sam” oz, da se mu tega ne da dopovedat!!
Sedaj pa hitro v avto ponj, ker v nasprotnem se mu bo svet podrl….
Odvisno od tabora. Nekateri so res kriminalno vodeni. Ampak saj ste ga starši poslali tja.
Naši otroci so šli samo z družbo, ki so jo poznali – torej v okviru šole, z učiteljicami, vzgojiteljicami. In ne, opcija proti ponj ni prišla v poštev. ker sem vedela, da jim nič ne fali, sem poznala otroke in odrasle, ki so zraven.
Je šel pa enkrat v kolonijo v teh letih za 10 dni. Tri dni je bilo joka, pošiljanja SMS-ov, da je vse narobe … Potem pa stop in obrat. Je zdržal celih 10 dni. Je pa imel najboljšega prijatelja s sabo, zato sem vedela, da tako hudo tudi ne more biti. Ni pa več hotel iti in to sem spoštovala. Ni vse za vsakogar. Takrat pa, če bi se stopnjevalo, pa znala iti ponj.
Eni otroci so precej trd oreh. In tudi vzgojiteljem ni vseeno in potem še oni gnjavijo starše in vršijo psihični pritisk v smislu, ne bi vseeno morda kljub vsemu prišli ponj …
In seveda tudi otrokom dovolijo klicati staršem, kar pomeni … da v kinu, namesto da gledaš film, besno pišeš sms. Sredi koncerta (glasnega rokovskega!!!!) dviguješ telefon. Zagroziš, da ne boš več, in imaš čez 10 minut 15 neodgovorjenih klicev in 12 sms.
Tako, mojemu se je odprlo šele v 7. razredu. Nekaj sošolcem se še ni in se očitno ne bo, dokler ne bodo hoteli biti s punco sami.
Jaz sem vztrajala, da mora ostati tam. Pod črto mu je bilo potem vseeno kul. Nikoli mi ne očita, da sem ga pustila na taboru. Meni, da sem imela prav in da je bil on preveč razvajen. Lahko pa bi bilo tudi drugače.
Jaz sem vedno rada vandrala in razen v vrtcu nikoli nisem pogrešala staršev. Vsako leto v koloniji in še kje, če se je le dalo. Moj brat: enkrat in nikoli več!!! Ni bilo osnovnih šans. Pa je bilo to pred par desetletji, ko še nismo bili razvajeni in nesamostojni.
Vse, kar ti pišemo, je mimo – za tvojega otroka in zate. Sama se odloči.
no vidite kaj so telefoni nardili.
cmere jere.
moje fante pošljem obvezno kdaj pri 8letih za pet dni nekam kjer je preverjeno izkušeno in da NE poznajo nobenega.
Naj se sami prilagajajo,znajdejo,….pet dni je to štiri noči .
Do sedaj je bilo vse ok .In so samostojni in jim zaupam in vem,da ne bo problem jim kdaj kam it ali se znajt v kakšni situaciji.Najmlajši ima 12 let in je to dal skozi pri 8 in lani še enkrat .S tem,da itak hodio naokol s OŠ in pol še s taborniki.Tako,da so na dobri poti do samostojnosti.
Kaj pa vojska,ki je bila za 18,19letnike in celo za leto ali več.Pa je moral nekak funkcionirat !
Vstran te telefone.Jaz jih vedno pokličem,ko prispejo na tisto številko,ki nam jo posredujejo in potem tretji dan pa konc saj petega so pa itak že doma.
Srečno
To pa že ne bo držalo. Sama sem bila na počitnicah v koloniji en teden. Na lastno željo v tretjem razredu. Če jaz ne bi vztrajala, me starši ne bi poslali. Pa sem bila tam totalno nesrečna. In bi šla takoj domov, če bi bilo možno. Pa ni bilo telefonskih klicev in pogovorov s starši.
Samostojna sem bila pa že takrat precej in tudi danes s tem nimam nobenih problemov.