Predlog za delodajalce
Berem spodaj, kako nekateri zasmehujejo vestne in odgovorne starše, ki jim je mar za prihodnost svojih otrok, ker z njimi hodijo na informativne dneve po srednjih šolah in fakultetah. Odgovorni starši danes aktivno spremljamo svoje otroke skozi celo življenje. Včasih, ko so bile družine bolj odtujene in se niso toliko brigali drug za drugega je bila izobrazbena struktura prebivalstva zelo nizka. Še pred tridesetimi leti so prevladovali industrijski delavci brez izobrazbe, samo z osnovno šolo (pogosto nedokončano), nekaj srednješolsko izobraženih in komaj kakšen s fakulteto. Danes je povsem nasprotno. In v glavnem je to zasluga nas, zainteresiranih staršev.
Zdaj pa k mojemu predlogu. Predlagam slovenskim delodajalcem, da bi poskusno uvedli govorilne ure in roditeljske sestanek za starše svojih zaposlenih. Morda se bo komu zdel predlog trapast, ampak je podan s premislekom. Naši otroci so namreč navajeni naše skrbi, nasvetov in pokroviteljske roke. Upoštevajo naša mnenja. Delodajalci se radi pritožujejo, da v mladini ne najdejo delojemalcev po svojih potrebah. Tukaj bi lahko v obojestransko korist pristopili v pomoč starši, ki poznamo svoje otroke, in bi lahko z njihovimi delodajalci našli kakšno skupno strategijo, kako jih motivirati, da bi bili vsi skupaj konkurenčnejši na trgih. Predlagam torej mesečne sestanke delodajalcev in roditeljev zaposlenih, nekakšno strateško partnerstvo, kjer bi se pogovorili in skupaj izoblikovali smernice za osebnostni razvoj naših potomcev v tekmovalne, motivirane in karierno uspešne sodelavce.
Mami, me skrbi, da nisi danes kaj slabega pojedla al pa ti škodijo krofi.
Čas, za vzgojo vaših otrok, ki so že toliko stari, da bi lahko že kaj delali in se sami preživljali, je že zdavnaj potekel, oziroma, ste ga zamudili.
Kaj ne bi bil tvoj čas zdaj bolje izkoriščen, če bi šla malo ven, na ulico, kakšne maškare pogledat, glih, ki je danes pustna sobota.
Delam v srednji šoli, za mano so trije termini informativnih dnevov. Takole na oko, je prišlo 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok s starši, od tega približno 2/3 kar z obema. Starši so tudi tisti ki na koncu sprašujejo, pogosto zelo aktualna vprašanja.Tistih par otrok. ki so prišli sami, je med predstavitvijo prčkalo po mobitelih, ali pa se cukalo in hihitalo. Približno polovica jih je zapustila prostor krepko pred koncem predstavitve. Recite kar hočete, ampak še vedno so predstavitve večinoma namenjen staršem, ki jim ni vseeno, kam pošiljajo otroka. Ki v resnici še kar nekaj časa ne bo zares samostojen, saj bo praktično v vsem še vedno odvisen od njih. Ne poslušajo toliko strokovno predstavitev, kot poskušajo razvozlati, v kakšno okolje spuščajo otroke. Kakšna je šola, kakšni so učitelji, kakšne so možnosti otroka po opravljenem šolanju. Otroci ki pridejo sami, večinoam pridejo tja samo zato, ker so jim to naložili starši. Vsebina jih ne zanima, saj imajo v planu tisti dan, pod pretvezo informativnega dneva, početi še marsikaj drugega. Govorim o svoji izkušnji, vem da niso vsi enaki, prevladujoč vzorec pa je vseeno opazen.
Predstavniki podjetij, ki sprejemajo potencialne nove kadre na razgovore, imajo tudi vedno več podobnih izkušenj. Kandidata pripeljejo na soočenje starši in v pravzaprav oni sodelujejo v pogovorih. Ampak meni se to ne zdi nič groznega. Starši imajo več izkušenj in lahko bolj kompetentno nastopijo pred kadroviki, ko se pogajajo za službe svojih otrok.
Saj ne vem, ali naj se smejem, ali jočem.
Vendar tudi – odgovorni starši vzgojijo in (tudi s pomočjo izobraževalnih ustanov) izučijo otroke v samostojne odrasle ljudi, ki so sposobni samostojno participirati v odnosih.
Včasih so bile družine veliko bolj povezane. V družinah, kjer so otroci močno odstopali po izobrazbi od svojih staršev, pa so se te vezi neredko tudi skrhale. Danes, ob vsej izobrazbi, pa so družine bolj ali manj povsem disfunkcionalne, zaradi česar tudi nastajajo nesmisli, kot je zgornji izhodiščni predlog.
To velja predvsem za Slovenijo, ki je kar se tega tiče verjetno unikuum v Evropi in svetu. Starši imajo resda mnogo zaslug za takšno stanje zaradi svoje pasivnosti, a prvenstveno je to zasluga politike, ki je eksplozijo brezposelnosti zakrivala tako, da je spodbujala čimdaljši študij, tako da bi mladi čimkasneje vstopali na trg delovne sile. Pri tej izobraženosti pa je zelo malo uporabne vrednosti.
Tako nas danes v barih strežejo diplomirane ekonomistke, naše otroke varujejo diplomirane vzgojiteljice, na recepciji zdravstvenih domov sedijo diplomirane visoke medicinske sestre, itd. Končna posledica tea je splošna apatija vseh vrst zaposlenih, plačna uravnilovka, ki destimulira nadpovprečnost in posledično nizka dodana vrednost dela.
Za primerjavo je v Nemčiji, kjer živim in delam še danes mnogo poklicnih kadrov (prevedeno v slovenski šolski jezik), nekaj manj tehničnih kadrov in precejmalo visoko izobraženih kadrov. Na ta račun lahko nemška industrija še vedno prizvaja, medtem ko je slovenska praktično že izginila.
Biti ponosen na to, da danes v Sloveniji primanjkuje sicer nižje izobraženih, a dobro usposobljenih mojstrov posamezne obrti je enako temu, da je človek ponosen na to, da je njegov otrok kljub morebitnemu potencialu v ročnih (ali kakih drugih) spretnostih danes z diplomo nezaposlen in nezaposljiv.
Draga gospa. Starševstvo je zahteven projekt, ki v grobem pomeni pripravljati otroka na čase v bodočnosti (čez npr. neki dve desetletji). Naloga staršev je, da s svojimi aktivnostmi pripomorejo k uresničitvi predvidevanj o tem bližajočem se trenutku (ko bodo troci vstopili v svet odraslih). Starševanje je samo po sebi torej oblikovanje smernic za razvoj naših potomcev, pri čemer se glavnina procesa odvija nekako med četrtim (4.) in dvanajstim (12.) letom. In vi bi sedaj odgovornost za svojo nedejavnost radi naprtili nekomu drugemu in poleg tega še od taistega pričakujete plačilo?!?
Danes je ogromno mladih visoko izobraženih, a brez kakršnihkoli izkušenj in pogosto tudi s slabo razvitimi delovnimi navadami. Zato se delodajalci pritožujejo, saj je dodana vrednost takšnih delavcev preprosto prenizka. Hkrati imajo težave s priznavanjem avtoritet, zato se težko vključujejo v procese, kjer je potrebno sodelovati z drugimi, za kar so predvsem odgovorni spet starši, ki so se do njih obnašali preveč zaščitniško in/ali pokroviteljsko in jim tako onemogočili, da bi se razvili v zrele osebnosti.
Rešitev obstaja, a ni preprosta niti lahka, zahteva pa res kakovostno sodelovanje med starši, odraslimi (otroci) in delodajalci. Vzpostavite stik s solidnimi delodajalci, ki so na dobrem glasu in jih ponižno prosite, naj vašega otroka vzamejo v vajenštvo oz. pripravništvo. Pri tem vnaprej povejte, da za njegovo delo v tem času ne pričakujete plačila in da boste breme njegovih življenjskih stroškov v tem času prevzeli nase, obenem pa se dogovorite za manjšo stimulativno nagrado (recimo med 100 in 200 evri) za dobro opravljeno delo. Po letu ali dveh tako morda celo vaš otrok postane primeren za vstop na trg dela.
Vendar tudi – odgovorni starši vzgojijo in (tudi s pomočjo izobraževalnih ustanov) izučijo otroke v samostojne odrasle ljudi, ki so sposobni samostojno participirati v odnosih.
Včasih so bile družine veliko bolj povezane. V družinah, kjer so otroci močno odstopali po izobrazbi od svojih staršev, pa so se te vezi neredko tudi skrhale. Danes, ob vsej izobrazbi, pa so družine bolj ali manj povsem disfunkcionalne, zaradi česar tudi nastajajo nesmisli, kot je zgornji izhodiščni predlog.
To velja predvsem za Slovenijo, ki je kar se tega tiče verjetno unikuum v Evropi in svetu. Starši imajo resda mnogo zaslug za takšno stanje zaradi svoje pasivnosti, a prvenstveno je to zasluga politike, ki je eksplozijo brezposelnosti zakrivala tako, da je spodbujala čimdaljši študij, tako da bi mladi čimkasneje vstopali na trg delovne sile. Pri tej izobraženosti pa je zelo malo uporabne vrednosti.
Tako nas danes v barih strežejo diplomirane ekonomistke, naše otroke varujejo diplomirane vzgojiteljice, na recepciji zdravstvenih domov sedijo diplomirane visoke medicinske sestre, itd. Končna posledica tea je splošna apatija vseh vrst zaposlenih, plačna uravnilovka, ki destimulira nadpovprečnost in posledično nizka dodana vrednost dela.
Za primerjavo je v Nemčiji, kjer živim in delam še danes mnogo poklicnih kadrov (prevedeno v slovenski šolski jezik), nekaj manj tehničnih kadrov in precejmalo visoko izobraženih kadrov. Na ta račun lahko nemška industrija še vedno prizvaja, medtem ko je slovenska praktično že izginila.
Biti ponosen na to, da danes v Sloveniji primanjkuje sicer nižje izobraženih, a dobro usposobljenih mojstrov posamezne obrti je enako temu, da je človek ponosen na to, da je njegov otrok kljub morebitnemu potencialu v ročnih (ali kakih drugih) spretnostih danes z diplomo nezaposlen in nezaposljiv.
Draga gospa. Starševstvo je zahteven projekt, ki v grobem pomeni pripravljati otroka na čase v bodočnosti (čez npr. neki dve desetletji). Naloga staršev je, da s svojimi aktivnostmi pripomorejo k uresničitvi predvidevanj o tem bližajočem se trenutku (ko bodo troci vstopili v svet odraslih). Starševanje je samo po sebi torej oblikovanje smernic za razvoj naših potomcev, pri čemer se glavnina procesa odvija nekako med četrtim (4.) in dvanajstim (12.) letom. In vi bi sedaj odgovornost za svojo nedejavnost radi naprtili nekomu drugemu in poleg tega še od taistega pričakujete plačilo?!?
Danes je ogromno mladih visoko izobraženih, a brez kakršnihkoli izkušenj in pogosto tudi s slabo razvitimi delovnimi navadami. Zato se delodajalci pritožujejo, saj je dodana vrednost takšnih delavcev preprosto prenizka. Hkrati imajo težave s priznavanjem avtoritet, zato se težko vključujejo v procese, kjer je potrebno sodelovati z drugimi, za kar so predvsem odgovorni spet starši, ki so se do njih obnašali preveč zaščitniško in/ali pokroviteljsko in jim tako onemogočili, da bi se razvili v zrele osebnosti.
Rešitev obstaja, a ni preprosta niti lahka, zahteva pa res kakovostno sodelovanje med starši, odraslimi (otroci) in delodajalci. Vzpostavite stik s solidnimi delodajalci, ki so na dobrem glasu in jih ponižno prosite, naj vašega otroka vzamejo v vajenštvo oz. pripravništvo. Pri tem vnaprej povejte, da za njegovo delo v tem času ne pričakujete plačila in da boste breme njegovih življenjskih stroškov v tem času prevzeli nase, obenem pa se dogovorite za manjšo stimulativno nagrado (recimo med 100 in 200 evri) za dobro opravljeno delo. Po letu ali dveh tako morda celo vaš otrok postane primeren za vstop na trg dela.[/quote]
Mogoče je Slovenija res kakšen unikum v svetu v kakšnem pogledu, je pa to samo dobro v gospodarskem smislu za nas, ker nas najbrž tuji turisti precej raje vidijo kot evropsko eksotiko presenečenja, kot da bi bili še en McDonalds na poti nekam južneje. Nekaj vem o tej branži in prek pogovorov s tujci mi je jasno, da si popotniki ne želijo gledati povsod istega, sploh pa ne ponesrečenih kopij nečesa.
Lepo, da ste uspeli v Nemčiji. Ampak Nemčija ne bi bila zdaleč tako uspešna brez vas, milijonov tujcev, ki so prišli tja z izobrazbo, izkušnjami, kulturnimi posebnostmi, ki ste jih pridobili doma. Ima tudi Nemčija nekaj milijonov brezposelnih in prekarnih zaposlencev, ki jih je sama izvalila iz svojega jajca, jih izobraževala v svojem sistemu, zdaj ji pa niso kaj prida uporabni in se mora za potrebe svojega gospodarskega čudeža na priliv tujcev zanašati.
Domnevam, da ste precej površno preleteli, kar sem zapisal, saj iz vašega pisanja ni razbrati razumevanja zapisanega. Iskreno predlagam, da ponovno preberete zapisano in temeljito premislite.
Več let sem (po poroki, ko sem se vrnil v Slovenijo) v Sloveniji tudi imel podjetje in v njem zaposloval do devet ljudi (če naju s soprogo ne upoštevam). Mirno se lahko izrečem, da sta si od devetih zaposlenih zgolj dva tudi v resnici zaslužila plačo. Nad ostalimi je bilo stalno bedeti in jih opominjati in popravljati. Na koncu sem obupal vse skupaj ugasnil in celo družino odpeljal nazaj v Nemčijo – veliko tudi ravno zaradi tega, kar ste sami izpostavili in na kar sem vam tudi temeljito repliciral. Seveda pa ne izključno zaradi tega.
Dovolil si bom komentirati še vaš zadnji komentar (kar sem označil s točkama 1 in 2). Pravite turisti in še kako prav imate. Slovenija je priljubljena destinacija popotnikov in upokojencev, torej ljudi, ki iščejo oddih in sprostitev. Niti najmanj pa ni priljubljena destinacija poslovnežev, pripravljenih vložiti kapital v razvoj gospodarstva, niti iskalcev zaposlitve, sploh ne visoko kvalificiranih – po zadnjih izkušnjah upada tudi priliv delovne sile iz tradicionalnih izvoznic le – te. Ne pozabiva, da turisti in upokojenci potrebujejo (v grobem) zgolj dvoje: čistilno/komunalno in strežno/negovalno osebje. Vaš usmerjenost na slovenski turizem je torej dolgoročno gledano kaj? Gospodarstvo temlječe na matičnem narodu, ki streže turistom in upokojencem in čisti za njimi?
Ad. 1: Morda zgolj še pojasnilo, zakaj je Nemčija tako velika uvoznica delovne sile. Nemčija je imelalep čas izredno salbo družinsko politiko, kar je rezultiralo v tem, da je prirast prebivalstva že dolga leta negativen. Po domače – več ljudi vsako leto umre, kakor se jih rodi. K temu je precej botrovala tudi povojna obnova Nemčije in oživitev gospodarstva v 60-ih letih preteklega stoletja, ko so predvsem Turki in Jugoslovani opravljali slabše plačana dela, medtem, ko so domačinom pripadala višja. Danes je situacija obrnjena in tujci dominiramo nad nemškim prebivalstvom. In natanko k temu gre tudi Slovenija, a ne zaradi negativnega prirastka, temveč zaradi zgrešene družniske in izobraževalne politike.
Domnevam, da ste precej površno preleteli, kar sem zapisal, saj iz vašega pisanja ni razbrati razumevanja zapisanega. Iskreno predlagam, da ponovno preberete zapisano in temeljito premislite.
Več let sem (po poroki, ko sem se vrnil v Slovenijo) v Sloveniji tudi imel podjetje in v njem zaposloval do devet ljudi (če naju s soprogo ne upoštevam). Mirno se lahko izrečem, da sta si od devetih zaposlenih zgolj dva tudi v resnici zaslužila plačo. Nad ostalimi je bilo stalno bedeti in jih opominjati in popravljati. Na koncu sem obupal vse skupaj ugasnil in celo družino odpeljal nazaj v Nemčijo – veliko tudi ravno zaradi tega, kar ste sami izpostavili in na kar sem vam tudi temeljito repliciral. Seveda pa ne izključno zaradi tega.
Dovolil si bom komentirati še vaš zadnji komentar (kar sem označil s točkama 1 in 2). Pravite turisti in še kako prav imate. Slovenija je priljubljena destinacija popotnikov in upokojencev, torej ljudi, ki iščejo oddih in sprostitev. Niti najmanj pa ni priljubljena destinacija poslovnežev, pripravljenih vložiti kapital v razvoj gospodarstva, niti iskalcev zaposlitve, sploh ne visoko kvalificiranih – po zadnjih izkušnjah upada tudi priliv delovne sile iz tradicionalnih izvoznic le – te. Ne pozabiva, da turisti in upokojenci potrebujejo (v grobem) zgolj dvoje: čistilno/komunalno in strežno/negovalno osebje. Vaš usmerjenost na slovenski turizem je torej dolgoročno gledano kaj? Gospodarstvo temlječe na matičnem narodu, ki streže turistom in upokojencem in čisti za njimi?
Ad. 1: Morda zgolj še pojasnilo, zakaj je Nemčija tako velika uvoznica delovne sile. Nemčija je imelalep čas izredno salbo družinsko politiko, kar je rezultiralo v tem, da je prirast prebivalstva že dolga leta negativen. Po domače – več ljudi vsako leto umre, kakor se jih rodi. K temu je precej botrovala tudi povojna obnova Nemčije in oživitev gospodarstva v 60-ih letih preteklega stoletja, ko so predvsem Turki in Jugoslovani opravljali slabše plačana dela, medtem, ko so domačinom pripadala višja. Danes je situacija obrnjena in tujci dominiramo nad nemškim prebivalstvom. In natanko k temu gre tudi Slovenija, a ne zaradi negativnega prirastka, temveč zaradi zgrešene družniske in izobraževalne politike.[/quote]
No, za fasado šarmantnega gospoda ste se na žalost kar prehitro razkrili v svojih motečih temeljnih barvah.
Slabšalno govorite o turistih in upokojencih kot o nekih nebodigatreba, ki samo pripomorejo k slabši pretočnosti kanalizacijskih pretočnosti cevi in problemom, ki jih njihov denar, zapuščen v domačih blagajnah ne odtehta. Tudi vaš rok trajanja je omejen. In glede na to, da ste že verjetno na drugi strani srednjih let, boste svoje lastne besede, izrečene skozi usta novejše generacije uspešnih, čez ne toliko let slišali zveneti v lastnih ušesih. To bo takrat, ko si boste zaželeli, da bi bil svet vseeno bolj socialističen. Tudi če boste imeli denarja za boljše namestitve na starost, boste s strani osebja to nehote preslišali.
Če pa ste doživeli razočaranje glede delojemalcev, se pa tudi malo vprašajte, kako ste jih sprejemali v službo? Na podlagi kakšnih kriterijev? Na podlagi kakšne ocene? To je bila vaša napaka, da so vam takšni prišli v firmo, ne njihova. Vi ste jih spustili noter. Se zgodi. Ampak, drugič za sprejem novih kadrov raje zaposlite koga, ki se na to spozna. Tudi to je tipično kmečko slovensko, da podjetnik misli, da se na vse spozna.
Žal imam občutek, da se olepate svojega prav in se ne želite iz napake (v izhodiščnem prispevku) naučiti česa novega. Seveda imate prav, ko pravite, da je bila izbira kadrov moja napaka. To napako sem prepoznal, se iz nje nekaj naučil in v svoje življenje vnesel potrebne izboljšave. Sam nimam težav s priznavanjem napak. Celo nasprotno. Slednje jemljem kot kakovost, ki govori o izkušenosti.
Naj zgolj še omenim, da manipuliranje z besedami ne bo pripomoglo k rešitvi problema. Enako, kakor nisem jaz mogel graditi podjetja na slabi kadrovski izbiri, tudi ni mogoče graditi gospodarstva neke države na upokojencih in turistih (in pri tem hkrati račuati na pestrost ponudbe delovnih mest). Če znate prepoznati eno napako, me čudi, da ne znate tudi druge – vsebinsko enake.
Hkrati naj povem, da sta moja starša še živa, sta upokojenca, mati moje soproge pa je tik pred upokojitvijo. Iz hvaležnosti, kar so ti ljudje storili za naju, izdatno finančno pomagava obema družinama in tudi sicer ohranjamo stike in dobre odnose. Moje pisanje na noben način ne kaže nestrpnosti do upokojencev. Vesel bom morebitnega pojasnila, kako ste prišli do te ugotovitve.
Morda sva se narobe razumela, ker je debata posegla v določena čustva, ki jih težje obvladam in temu primerno racio ne pride do svoje besede.
Kar se pa gospodarstva tiče, ne trdim, da lahko utrdi svoje temelje samo na storitvah, ki vlečejo profit (no, reciva dodano vrednost, da bo lepše) samo iz storitev turistov in upokojencev, ni pa treba niti zanemarjati teh panog v porastu. Prva raste po (medijsko vzbujenem) interesu, druga pa po naravni poti. Ekonomsko zaledje akterjev obeh je zaenkrat še precej v sferi plačilne sposobnosti. Ne zanemarimo teh potencialov po nepotrebnem.
Lepo, da čutite hvaležnost do svojih upokojenih staršev. Ampak naj se čustva hvaležnosti do starih tvorcev sveta, katerega trenutno jezdite, ne končajo znotraj družinskega kroga.
Brez skrbi. Moj namen ni diskreditacija, pač pa spodbuditi k razmišljanju, zato se tudi trudim držati kolikor toliko neke rdeče niti.
V zadnjem času je menda velik porast izseljevanja mladih iz Slovenije. Kolikor poznam zadeve, gre za ljudi različnih stopenj izobrazbe, izmed katerih nobena ne izstopa – delijo (oz. delimo) pa vsi skupnolastnost – naveličanost nad egalitarizmom, ki vlada v Sloveniji.
Egalitarizem je beseda, ki tudi izhaja iz Nemščine in ima koren v besedi “egal”, kar pomensko prevedeno pomeni, da človek nima mnenja o nečem, oz. je do česa apatičen – torej “vseenost”. In ta vseenost je v Sloveniji ubijajoča. Da se ne bom pretirano ponavljal na totemo, si lahko preberete moj članek, ki sem ga na povabilo objavil za potrebe socialnega tedna[/url].
Vaš izhodiščni prispevek žal izpričuje ta egalitarstični duh, v katerem naj bi vsi veljali za enake (kar ni enako kakor enakopravne). Nekdo, ki je (eventuelno) vložil trideset let dela, da se je iz obrtne delavnice razvil v danes nekakšen obrat, ki zaposluje neko število delavcev, naj bi danes z vami sklepal strateško partnerstvo na temo tega, kako naj vašega otroka motivira, da bo pri njem v službi dejansko kaj ustvaril in ne samo hodil štempljat kartico in čakat, da mine osem ur?
V takšnem stanju ni pričakovati drugega, kakor da bodo usposobljeni (kar ne pomeni nujno izobraženi) kadri odhajali v tujino. Biti plačno, zakonsko in družbeno izenačen z nekom, ki ima dve levi roki, kot temu radi rečemo in hkrati biti mojster svoje obrti je kmalu nevzdržno. Nekateri zaradi tega izgubijo elan in se vdajo v usodo, drugi pa iztegnejo vrat in se podajo onkraj meja, kjer vsaj na prvi pogled zgleda, da je kaj drugače.
Če se sedaj zamisliva… kaj se bo zgodilo, ko se bodo ti nosilci dejavnosti upokojili? Kdo bo zasedel njihovo mesto in poskrbel za njihove pokojnine? Ti, ki so jim morali starši “zrihtati” (nem. einrichten => omogočiti), da so sploh dobili službo, njihov delodajalec pa se je moral ukvarjati s tem, da jih je motiviral za to, da dojamejo, da je za plačo treba tudi kaj ustvariti (dodana vrednost)? Ta naj bi sedaj moral ne samo kaj narediti (in ne samo delati), ampak celo ustvariti več, kot potrebuje zase in del svojega dohodka nameniti upokojencem, o katerih sva govorila poprej? Vidite sedaj povezavo?
Moja čustva hvaležnosti do starih tvorcev sveta, katerega trenutno jezdimo, se kot vidite še zdaleč ne končajo zgolj znotraj družinskega kroga. Ampak, težava je v tem, da sem eden redkih. Bolj sam, kot se temu reče. 😉
Ne, ne gre samo za zadnje čase izseljevanja iz naših krajev. To se dogaja že ves čas zgodovine. Če se omejiva na ne preveč oddaljeno zgodovino, se je tretjina slovenskega prebivalstva izselila iz teh krajev med leti 1890 in 1910 oziroma do prve vojne. V glavnem v ZDA. Potem pa takoj po prvi vojni še ena orenk pošiljka. Najbrž zaradi egalitarizma, a ne? Drugače pa, kolikor vem, je največja severnoameriška belska “skupnost” po genetskem izvoru iz vaše nove domovine. Zakaj neki so bežali v “Novi svet”?
Drugače pa “egalitarizem” ne izhaja nujno iz nemščine. Lahko tudi iz francoščine – “Egalite”. Enakopravnost. Potem sta pa še drugi dve besedi od troedine parole francoske buržoazne revolucije: Svoboda in Bratstvo. Vam je kaj poznano to? Kar pozanimajte se, od kod izhajajo ideje, katere ste prek stoletij modificirane ponotranjili v svoja osebna stališča.
Opažam, da radi poudarjate VAŠ trud v nekaj. Ampak, je res samo VAŠ? Vam je kdo zraven pomagal, pa ga ne upoštevate v vašem ego načrtu polpretekle zgodovine? Menda ste imeli neke zaposlene v firmi tudi ves ta čas? A njihov delež truda se kar izbriše? Vse je samo vaše delo? Vse ste vi sami? Zakaj pa potem sploh taka jeza na zaposlene, ki nič ne znajo? Odpustite jih vendar! Saj zmorete vse sami, tako kot ste vse sami ustvarili. Še naprej bodite tako sami in bo podjetje rastlo. Ostali tako nič ne znajo in so vam samo v breme ter strošek. Odrežite ta strošek, bodite sami svoja firma, pa boste imeli samo še profit.
Ko sva se že dotaknila znanega gesla francoske revolucije “Svoboda, bratstvo, enakost!”, se velja vprašati tudi o njegovi kontradiktornosti. Svoboda in enakost sta namreč dve izključujoči se kategoriji, saj če moram upoštevati normo enakosti, potem tudi ne smem udejanjati svobode v smislu več ali manj. In obratno. In vsaka družba je razpeta med takšnimi izključujočimi se vrednotami, kar je v bistu gibalo neke družbe. A pustiva antropologijo ob strani, saj je moje močno področje in ne bi rad zapadel v preveč nadrobno analizo.
Glede drugega dela pa mislim, da sva se povsem napak razumela. O mojem odnosu do (tudi mljaših in neizkušenih) sodelavcev si lahko preberetu tukaj, če znate vsaj malo angleško. Res ne vem, od kje vaš vtis, kot ga navajate. Poleg tega pa predlagam, da se manj osredotočava eden na drugega, temveč morda bolj na kakovost posameznih idej in stališč, ki jih predstavljava.
Sicer je zanimivo, da se “egalite” enkrat prevaja kot enakost, drugič kot enakopravnost, kot bi imeli pravniki parklje vmes … Jat pa te parole treh besed ne vidim izključujoče, ampak v povezavi. Nič ni treba secirat, lahko samo sledimo izvirnemu pomenu. Ne gre za nič izključujočega, če svobodi dodaš še bratstvo in enakost. Zakaj? Zato, ker je v neoklasični ekonomistični dogmi dobila svoboda nek nadrejen pomen? Svoboda ni nič nadrejena bradstvu in enakosti. Vse se dopolnjuje in potem je vse lahko razumeti kot v familiji, kjer si dopuščate svobodo, povezani ste pa tudi s pripadnostjo (bratstvom) in se čutite enakopravne. Zagovorniki liberalnega kapitalizma ste izvzeli svobodo kot nek vzvišen samostojen pojem, svoboda pa samostojno ne obstaja, razen v kaosu. Meni je za samo svobodo povsem vseeno, če ni v ravnotežju z drugimi vrednotami. Svoboda potem lahko pomeni tudi svobodo močnejšega, ko pridejo boljševiki pobit vašo familijo in vam nacionalizirati premoženje. Zakaj pa ne bi, če lahko?
Sicer ni bil moj namen, ampak, ko že govoriva o izvirnem pomenu enakosti:
Ko so Američani leta 1776 vpeljali ureditev, da so vsi ljudje enaki, je ta enakost vključevala moške, ki so oblikovali družbeno politični sistem in ženske, ki so bile brez volilne pravice. Taisti sistem, v katerem so bili vsi ljudje enaki je poznal svobodne belce in črnce, ki so bili sužnji… in še bi lahko našteval.
Govoriva o enakosti iz gesla francoske revolucije, ki sva ga omenjala, ki ima na koncu še en dodatek, ki se ga nerado javno omenja – “… ali smrt!”?
Pojdiva še malo nazaj. Reciva 2000 let, na začetke krščanstva. Tudi tam so bili vsi ljudje enaki, le da ne pred človeško, ampak celo božjo postavo. Mislim, da mi ni potrebno pretirano govoriti o tej enakosti in je razčlenjevati.
Pojdiva raje še nekaj tisoč let nazaj. Kaj pa hinduizem… Ah, tudi tam ne duha ne sluha o enakosti, razen če kaste dojemamo kot enake. Kaj pa Kitajska? Nüwa (pred katero so vsi enaki) naj bi plemiče zgnetla iz fine rumene prsti, svobodnjake pa iz rjave.
Da ne bom preveč našteval… O kateri “izvirni” enakosti govriva?
—
Svoboda ali sposobnost? So ptice svobodne letati, ali sposobne letati?
Omenili ste neoliberalizem in “svobodno roko trga”. Vera v svobodni trg je popolnoma enakovredna veri v božička. Z vidika gospodarstva je izredno pomembno zaupanje v prihodnost, tega pa sami trgi ne zagotavljajo, saj ga ogrožajo tatovi, špekulanti, itd. Zato je potrebna politika, družbena pogodba, ki s pomočjo prisile zagotovi neko stopnjo predvidljivosti, zaupanja v prihodnost.
Ne vem sicer, kje ste v mojem pisanju uspeli najti neoliberalne nazore, a to niti ni pomembno. Morda zgolj še izziv v smeri, kaj pa izvirni pomen “svobode”? Če to ni nekaj, čemur smo se odpovedali (namrec razvijanju in negovanju vseh svojih sposobnosti in udejanjanju koristi iz le-teh) za to, da smo ustvarili umetno ureditev, ki nam s pomočjo prisile omogoča določeno stopnjo udobja, kaj pa potem je?
P.S.: Sicer pa sva že krepko zašla, saj omenjena tematika nima mnogo skupnega z izhodiščno. Da ne pozabiva… Zapisalo se vam je, da naj bi starši nastopali kot nekakšni zastopniki svojih – že dolgo polnoletnih – visoko izobraženih otrok v odnosu do delodajalca, ki naj bi po vašem mnenju bil dolžan za te vaše (odrasle, polnoletne) otroke skupaj z vami šele oblikovati smernice za osebnostni razvoj, da se šele razvijejo v tekmovalne, motivirane in karierno uspešne sodelavce in jih v tem času vendar tudi plačevati (domnevam da po doseženi izobrazbi). Se vam to še vedno ne zdi podobno “igri na srečo”?
DdP, oseba “samo ena mami” je običajna forumska kura (morda je tudi zafrustriran dedec), ki poskuša biti duhovita in razgledana. Pa v resnici ni nič od tega. Saj ne zmore parirati niti najenostavnejšim ugovorom. Napihovati se brez vsebine, pa ne gre. Ker zunanji balonček prehitro poči, od vsega skupaj pa ostane le nekaj nepomembnih, razcefranih koščkov. Morda se bo še oglasila pod kakšnim drugim nickom, da se ti “maščuje”. Tako enostavno in tako predvidljivo.