Dostojno življenje in dostojna smrt
Spoštovani,
nedavni primer sumljive smrti pacienta v UKC je ponovno odprl vprašnje zakonske ureditve evtanazije, da imajo hudo bolni, ki se zavestno odločijo končati svoje življenje ob pomoči medicinskega osebja, to pravico določeno v zakonu. Naš pravni sistem tega sicer ne dopušča. Po drugi strani zagovorniki in primerjalna ureditev v državah, kjer je evtanazija uzakonjena, ponujajo tehtne argumente, da je to še kako pomembno vprašanje, ki se mu resna družba ne bi smela odpovedati z enostranskim gledanjem, da tega pri nas ne potrebujemo.
Vabimo vas, da se vključuite v razpravo, ali naj se evtanazija tudi pri nas uredi z zakonom.
Lepo pozdravljeni
Bećir
Robi, hvala za to plemenito misel
Čeprav nisem medicinske stroke, menim, da je neurejenost tega področja past tudi za zdravnike in medicinsko osebje pri oskrbi bolnikov, ki v trpljenju in bolečinah neogibno potrebujejo substance za lajšanje bolečin z dvojnim učinkom. Korektno bi bilo spregovoriti o tem koliko hudo bolnih in trpečih ljudi na ta način prej, a vendarle dostojno umre. Verjamem, da se zdravniki v takih situacijah srečujejo z izjemno težkimi moralnimi dilemami. Ob vsem dolžnem upoštevanju bolnikovega trpljenja in najstrožjih meril preverjanja zato menim, da bi z ureditvijo evtanazije veljalo omogočiti zdravnikom in mdecinskemu osebju, da to težko breme odgovornosti za dostojno življenje in dostojno smrt hudo bolnih in trpečih pacientov sprejemajo z razumevanjem in podporo družbe. S tem bi najbrž nadaljnja razprava o evtanaziji dobila drugačen kontekst in pomen tudi v medicinski stroki in medicinski etiki.
Lep pozdrav
Bećir
Robi, hvala za to plemenito misel
Čeprav nisem medicinske stroke, menim, da je neurejenost tega področja past tudi za zdravnike in medicinsko osebje pri oskrbi bolnikov, ki v trpljenju in bolečinah neogibno potrebujejo substance za lajšanje bolečin z dvojnim učinkom. Korektno bi bilo spregovoriti o tem koliko hudo bolnih in trpečih ljudi na ta način prej, a vendarle dostojno umre. Verjamem, da se zdravniki v takih situacijah srečujejo z izjemno težkimi moralnimi dilemami. Ob vsem dolžnem upoštevanju bolnikovega trpljenja in najstrožjih meril preverjanja zato menim, da bi z ureditvijo evtanazije veljalo omogočiti zdravnikom in mdecinskemu osebju, da to težko breme odgovornosti za dostojno življenje in dostojno smrt hudo bolnih in trpečih pacientov sprejemajo z razumevanjem in podporo družbe. S tem bi najbrž nadaljnja razprava o evtanaziji dobila drugačen kontekst in pomen tudi v medicinski stroki in medicinski etiki.
Lep pozdrav
Bećir[/quote]
Pred leti sem vodil javno razpravo na temo javna etika in integriteta: odgovornost za skupne vrednote. Pripenjam zbornik, v katerem je prispevek spoštovane Urške Lunder, dokotorice paliativne medicine, Etika življenja in dostojne smrti, str. 93-103. Ko berem njene misli, se me znova dotaknejo. Priporočam branje.
https://www.kpk-rs.si/upload/datoteke/Zbornik_Javna_etika_in_integriteta_odgovornost_za_skupne_vrednote.pdf(1).pdf
Na splošno sicer zelo zanimivo branje ob katerem se mi postavlja vprašanje, kje je razlog, da se vsa ta moralno-etična pravila in integriteta ne udejanja v praksi, ampak ostaja le mrtva črka ?
Glede evtanazije pa bi seveda odločitev morala biti v domeni vsakega posameznika. Ko to ni možno, pa bi o tem odločali svojci. Šele v skrajnem primeru bi potem ta odločitev padla na zdravnike.
Sicer pa menim, da življenje še zdaleč ni takšna vrednota in družba (večinoma) ne spoštuje življenja. Spoštovanje življenja je veliko širši pojem, kot le skrb za lastne užitke in zloraba lastnega telesa ter zdravja, ki se kažejo kot ignoranca do zdrave hrane in zdravega načina življenja ter okolja.
Veliko premalo se posveča preventivnim in vse preveč le kurativnim načinom, zaradi česar družba upravičeno dobi občutek, da smo ljudje dobri le za to, da podpiramo farmacevtsko industrijo.
Zato ne moremo le pri evtanaziji govoriti o umetnem načinu skrajševanja življenja, saj človek ves čas svojega življenja, s svojim načinom življenja, vpliva na kvaliteto in dolžino svojega življenja.
[/quote]
Na splošno sicer zelo zanimivo branje ob katerem se mi postavlja vprašanje, kje je razlog, da se vsa ta moralno-etična pravila in integriteta ne udejanja v praksi, ampak ostaja le mrtva črka ?
Glede evtanazije pa bi seveda odločitev morala biti v domeni vsakega posameznika. Ko to ni možno, pa bi o tem odločali svojci. Šele v skrajnem primeru bi potem ta odločitev padla na zdravnike.
Robi, pozdravljen
zakaj etika in njena pravila ostajajo mrtva črka na papirju, je morda najboljši odgovor stare kitajske modrosti Yi jing, ki pravi, da plevel znova raste in je zato potrebno vztrajati vse dokler se stvari ne spremenijo na bolje. Pred leti se je malo manj govorilo o tem. Ko steče beseda oe tiki, smo vsi nekako v zadregi glede “osebnih grehov”, kar je napaka. Tukaj velja znova spomniti na psalmistovo misel: “Kdor je brez greha, naj vrže kamen”. Ker se o “grehu” ne govori na način, da se ne ponavlja, ampak zato, da eni druge žalimo in zaničujemo, se nam greh skupaj z vso preteklostjo naroda znova vrača kot moreče sanje. Spodbudno pa je, da je danes vse več ljudi, ki tako kot ti tukaj na forumu in verjetno še kje v tvojem okolju, pozivajo k strpni razpravi in ravnanju iz plemenitih nagibov. Enkrat, ko vas bo toliko, da bo tehtnica šla v smer skupnega dobra, bodo zopet prevladali dobri ljudje in prišel bo čas napredka. Zdi se, da je to nek vesoljni utrp ali zgodovinski ciklus, ki od nekdaj spremlja človeštvo
Glede evtanazije, bi k tvojem mnenju dodal, da je tudi v državah, ki jo imajo urejeno z zakonom, tako, da seveda na prvem mestu odloča posameznik, ki ga to zadeva. Potem sledi daljši in poglobljen postopek preverjanja njegove volje, posvetovanje s svojci, preverjanje stališč medicinske stroke, posvetovanje zdravnika z drugimi zdravniki idr. varovalke. V Sloveniji je ta trenutek morda najbolj pomembno, da se glede evtanazije odpre širok javni prostor za razpravo, v kateri naj z argumnti sodelujejo tako tisti, ki ureditev evtanazije podpirajo kot tisti, ki ji nasprotujejo. Primeri, ki tako razpravo narekujejo tudi pri nas, so očitni, pred njimi ni mogoče zatiskati oči. V Franciji denimo razprava o tem poteka že nekaj let. To kaže ne samo na resnost vprašanja o dostojnem življenju in dostojni smrti, ampak tudi na zrelost in odgovornost družbe, ki je zmožna o tako resnih vprašanjih široko in potrpežljivo razpravljati.
S spoštovanjem
Bećir
Se strinjam, da je to splošen družbeni problem in da večina ljudi sploh ni na nivoju, da bi razmišljali o etiki ter se poglabljali vase in v svoja dejanja ter delali na lastni resocializaciji ali osebnostni preobrazbi.
Večina preprosto sledi nekim ustaljenim normam, je vsakodnevno pod vplivom medijev, ki ljudem vcepljajo miselnost o tem svetu, ki je poln negative, sovraštva, laži in prevar….
In ravno zaradi tega se mi zdi nesmiselno čakati, da bo ta večina dosegla nek višji nivo zavedanja ter v svojih prepričanjih sledila etičnim načelom.
Ta vzpodbuda, ki bi družbi omogočila razvoj v pozitivni smeri, zato mora priti od zgoraj, od same oblasti in primernih zakonov, ki preprečujejo nepravilnosti ali jih vsaj omejujejo v tolikšni meri, da se družbena miselnost več ne razvija v prepričanjih, kot so, da je dobrota sirota in da si uspešen lahko le, če si lažnivec in prevarant…..
In pri tem ima primarno vlogo sama država in oblast, katere sama organiziranost določa družbeni razvoj ter smernice razvoja. Pa naj bo gospodarski ali mentalni razvoj.
Če še ne veste, zakaj ni interesa za bolj etično razmišljanje in delovanje, je to zato, ker se državlljani nenehno počutimo prevarane in izdane s strani države in oblasti.
Denar, ki ga državljani ustvarjamo s svojim poštenim delom, se porabi za vse drugo, le za tisto ne, za kar bi naj bil porabljen ali namenjen. Prevelika je pasivnost državnih organov in neučinkovitost pri kaznovanju odgovornih…..
Podobno, kot če domov prinašam plačo, žena pa mi pobere denar za nek luksuz, potem pa se sprašujem kako bom preživel.
In me zanima, kako dolgo bi še imel voljo verjeti v poštenost in v to, da se splača delati pošteno ?
[/quote]
Robi,
tukaj se ne bi mogel v celoti strinjati, da ima primarno vlogo le državna oblast. Primarno vlogo bi morali imeti državljanke in državljani. Ker ste se že zgoraj pri pravici dostojnega življenja sklicevali na Ustavo, gotovo veste, da ima po Ustavi oblast ljudstvo. Sliši se sicer kot prazno besedičenje, a če ostanemo na ravni Ustave, je kar nekaj določb, ki nam to pravzparav razčlenjuje do konkretnih primerov, denimo s pravico do sodelovanja in nadzora pri upravljanju javnih zadev in javnega premoženja (44. člen Ustave), kar je sicer ključni pogoj tudi za dejavno vključevanje in vključujočo družbo. Pri tem pa ne gre le za ustavno pravico, ampak tudi državljansko dolžnost, če hočete za javno oz. državljansko etiko in družbeno moralo. Zakaj se posamezne skupine državljank in državljanov zganejo šele takrat, ko jih bodisi lopovski politiki ali tajkuni opeharijo, denimo s političnim, gospodarskim ali finančnim organiziranim kriminalom?. Zakaj ne bi bila ta čuječnost proaktivna, da bi se odzivali že pri vzrokih ne le pri posledicah, recimo, da bi na volitvah pregnali iz politike tiste, ki sodijo prej v celico kot na pomembno javno funkcijo. To je po mojem ključno vprašanje javne etike in državljanske dolžnosti, kateri se z vprašanji znova vračam tudi pri tem konkretnem o dostojnem življenju in dostojni smrti.
S spoštovanjem
Bećir
Na vprašanja, ki jih postavljate, sem v bistvu že zgoraj odgovoril.
Razlog je v tem, ker povprečnega človeka politika ne zanima ali pa nima časa ali pa ne volje in ne znanja se poglabljati v vzroke. Saj ljudje niti niso sposobni razumeti vzrokov.
Zato pride do reakcije šele takrat, ko je nekdo osebno prizadet zaradi nemoralnega ali protizakonitega delovanja.
Neka ideja o samozavedni in prebujeni družbi, je zato zame iluzorna.
Večina hoče le službo, preživeti brez nekih stresnih situacij, imeti dovolj občutka varnosti in zadovoljene tiste osnovne potrebe in tu se razlogi za aktivno vključevanje končajo.
Glede odgovornosti pa je tako, da se odgovornosti ljudje naučimo šele takrat, ko imamo izbiro.
Če vam je znano, lahko otroka vzgojimo v odgovorno osebo le tako, da mu ponudimo izbiro ter ga poučimo o posledicah morebitne izbire. Tako se otrok nauči sprejemati odgovornost za svoja dejanja in življenje, saj je po eni strani svoboden in po drugi strani sposoben za svoja dejanja sprejemati posledice, ker se zaveda, da so posledice povzročene z njegovimi dejanji in odločitvami.
Neka popolna represija ustvarja le žrtve in povzroča prelaganje odgovornosti ter očitanje ter posledično ustvarja nezrele osebke, ki niso sposobni najti povezave med sabo in življenjem, ki ga živijo.