Komunikativnost oz. komunikacijska kompetenca / sposobnosti
Veliko govorimo (predvsem delodajalci) o komunikacijski kompetenci (KK) oz. sposobnosti komuniciranja, vešči/dobri komunikaciji ipd.
Kaj to pomeni? Kaj vse po vašem mnenju spada v KK? Kaj morate znati, kako morate komunicirati, da ste KK? Delodajalci imajo svoje predstave (npr. predstaviti podjetje, se primerno obnašati na sestanku ipd.), kaj bi pa vi uvrstili v KK?
Tema ni namenjena (samo) iskalcem zaposlitve ali delodajalcem, pač pa vsem. Zanimajo me predvsem (ali tudi) primeri iz vsakodnevnega življanja, v katerih se je pokazala komunikacijska (ne)kompetenca udeleženecev komunikacije.
Želim, da debatirmo o tem, kako komunicirati v določenih situacijah. Zaenkrat puščam odprto, o katerih situacijah bomo debatirali, če pa ne bo pravega odziva, bom potegnil kakšno situacijo “iz rokava” in upal, da bo potem boljše 🙂
Pri meni težave pri komunikaciji z dekleti. Npr. se mi je zgodilo, da sem dekle nekaj vprašal, pa me je takoj zatem poslala v tri pisane marjetice. Pa ko je na ulici neko dekle pristopilo k meni, sem povsem zablokiral, ona se je samo pobrala naprej. To je rezultiralo v tem, da sem pozno našel prvo dekle, pri 20+ letih, pa še to preko interneta. Do danes se je stanje pri meni nekoliko izboljšalo, še vedno pa sem brez idej, kako nekje zunaj pristopiti k neznanemu dekletu, sploh če te ta ni opazila.
Se še komu to dogaja in kako to rešiti?
Delodajalec je najel neko firmo, ki nas je učila komunikacije in prodaje z nekimi filmčki z zahoda. Seveda smo vesel zehali, hodilo na “pir” med odmori. Tečaj komunikacije smo seveda opravili vsi, vendar “naučenega” v našem kulturnem okolju ni nihče uporabljal, saj je bilo NEUPORABNO za način razmišljanja in obnašanja pri nas.
“Balkanska” komunikologija je popolnoma drugačna in je nihče ni obdelal, čeprav ljudje še vedno trdite, da ste komunikologi!
Celo karnevali po svetu so drugačni kor pri nas, čeprav imajo začetak v isti “korenini”!
In tako komunikologi nadrkate delodajalca, keko je treba pravilno komunicirati (na zahodu, ali v kakšnem drugem okolju), tisti na nasprotni strani mize si pa misli o meni (zgrešeno šolanemu), da sem ped…erčina.
pa boš prvi, v tej temi (Nikoli še nisem punce) http://med.over.net/forum5/read.php?163,10180356 smo že debatirali o problemu “nagovarjanja punc”. Boste nadaljevali tam?
Zanimiva tema. “Nekomunicirati je nemogoče” – v kakršnem koli položaju ali situaciji se znajdemo – vedno na nek način komuniciramo z okoljem. Zato se mi zdi tema zelo široko odprta in zastavljena. Predlagam, da se osredotočimo na delovni partnerski odnos. Kaj je tisto najbolj pomembno za uspešno konstruktivno komunikacijo, ki vodi k usehu in dobrim izzidom ? Sprašujem Vas, kot strokovnjaka. Morda se kdo tukaj spomni kakšne konkretne situacije.
Lažje bi mi bilo, če bi podali situacijo, ki bi jo lahko analizirali in potem “sintetizirali” oz. svetovali, kaj je možno (bolje) narediti. Tako na splošno sem v drugi temi (v 8. točkah) napisal, kako naj teče dober/konstruktivni pogovor (sicer med možem in ženo: http://med.over.net/forum5/read.php?163,10145636 )
Pri komunikaciji je najprej vprašanje, kdaj je uspešna. Isti avtor, ki je rekel, kar ste dobesedno navedli (P. Watzlawick), je rekel tudi, da je komunikacija sestavljena iz odnosa in vsebine. Uspeh je torej, če se v komunikciji dobro, prijetno počutimo in če nas govorjeno zanima, razumemo ipd. Da ne “predavam” dalje, bi res bilo bolje, če navedete konkretno situacijo, pa se je lotimo…
Še to, kar sem se naknadno spomnil glede teme: delodajalci navadno govorijo o komunikativnosti, KK je bolj strokovni pojem…
Hvala, za odgovor. Torej poskusila bom predstaviti en primer. Gre za delovni odnos enakovredno kompetentnih partnerjev (naj bi bila). Potrebno je opraviti neko nalogo. Naj bosta to osebi x in y.
X dobi od nadrejenih nalogo, ki bi jo naj in lahko opravila sama. Sama smatra, da je to njeno delo, na to je vidno ponosna, ves čas. Naenkrat se spomni, da je to “naše” delo. Oseba y sodeluje v tem delu ves čas, daj svoj doprinos, a dela ne aktualizira toliko. Deluje, dela in ve da je to delo namenjeno osebi x.
Osebo y zajama panika ( tako se smatra iz načina posredovanih informacij in delovanja osebe x). “Jaz to ne bom, to boš naredila ti. “To tebi bolj leži, v tem uživaš znaš, zmoreš in to rada delaš”.
Oseba x ves čas izpostavlja problematiko, y jo spodbuja in prepričuje. Ko vendarle že skoraj ugotovi, da ji ne bo preostalo drugegakot da začne delati na nalogi, se x opogumi in se odloči, da bo to delo opravila. Vendar ves čas potrebuje pomoč osebe y. Y sodeluje, pomaga dela, dela za to, da bi bilo delo opravljeno dobro, X pa ves čas izpostavlja sebe, z jaz sporočili med delom. Osebo y to pri delu moti, vendar se zmore osredotočiti na cilj. Ob končanem delu, je utrujena in izčropana od komunikacije, ki jo x uporablja.
Torej imamo odnos in vsebino. Uspešnost sama merim po tem, da je delo bilo opravljeno, rezultat dober, vendar izjemno naporen in dolgotrajen proces.
Menim da je predpogoj za uspešno komunikacijo sprejemanje in zavedanje oseb v komunikaciji – “jaz sem ok in ti si ok”. Stopnja zaupanja. Vendar se sprašujem ali je to zaupanje samo vase ali v drugo osebo, ki je v interakciji.
In prva KK in zeloo pomembna je – poslušanje oz. slišati. Kaj menite ?
Sem bila dovolj jasna in nazorna ?
Pozdravljeni adela1,
hvala za primer in opravičilo za zelo pozen odgovor (dalje se ne bom opravičeval, verjetno je odgovor bolj pomemben kot zamuda, ali? 🙂
Če sem prav razumel, je situacija takšna:
1. X dobi nalogo, za katero se počuti kompetenten, a je ni pripravljen opraviti sam.
2. Y je pripravljen pomagati in pomaga, a ni pripravljen posegati v vsebino in prevzeti odgovornosti.
3. X je nezadovoljen s tem, da mora prevzeti vso odgovornost oz. “imeti vajeti v svoji rokah”, a vseeno delo vodi, kot je treba.
4. Y ni prav, da X za opravljeno delo “nagrajuje”/imenuje/izpostavlja le sebe.
Če to tako drži, bi rekel, da sta “popolni komunikacijski par”. X je vsebina oz. strokovno delo, Y pa skrbi za odnos oz. motivacijo.
Ker pa mora biti tudi vsak posameznik “popoln”, bi moral biti X bolj pozoren na odnos, Y pa na vsebino/zahtevnost dela. Y na začetku sicer izrazi potrebno po odnosu (ne čuti se sposoben dela opraviti sam), na koncu mu pa ne priznava pomena (“hvali” le sebe, ne tudi Y-a, ki mu je “dal” odnos/podporo). Y-u je seveda zelo pomemben odnos (še posebej z X, ker ga strokovno ne dohaja), zato je razočaran, ko vidi, kako X ravna z njim (Y ne more prepoznati strokovne/vsebinske “veličine” dela, ki ga je opravil X, ker mu to ni toliko pomembno).
Uspeh te komunikacije je torej v tem, da oba na koncu prepoznata, kaj jima manjka in se naslednjič obnašata (drug do drugega) drugače. Za začetek bi pogovor med X in Y o zgornjem videnju (oz. njunih vrednotah/sposobnostih, ki se dopolnjujejo) morda pomagal, da se naslednjič bolje “razumeta” (in ne samo “ujameta”)…
Hvala za branje in temeljito sintezo.
To bi morala brati oba X in Y. vprašanje je če bi se oba strinjala z napisanim in ugotovljenim.
Meni je sila zanimivo, vredno ponovnega branja in vsekakor, v bodoče izboljšanja komunikacije v delovnem odnosu ali vsaj vrednotenju le tega, ki prispeva k razumevanju – kar pa tudi šteje.
Pod izjemno pomembno in prvo komunikacijsko kompetenco štejem poslušanje. Gre za aktivno poslušanje, ki zame pomeni tudi slišti povedano. V realni komunikaciji po mojem mnenju zajema tudi pozorno opazovanje osebe, ki je z menoj v interakciji, od mimike do intonacvije glasu.
Kako uriti spretnost poslušanja ? Kaj je za osebe pomembno oz katera je tista veščina osbene razvitosti ali zrelosti, ki nam omogoča dobro slišanje ?
Pod izjemno pomembno in prvo komunikacijsko kompetenco štejem poslušanje. Gre za aktivno poslušanje, ki zame pomeni tudi slišati povedano. V realni komunikaciji po mojem mnenju zajema tudi pozorno opazovanje osebe, ki je z menoj v interakciji, od mimike do intonacije glasu.
Kako uriti spretnost poslušanja ? Kaj je za osebe pomembno oz. katera je tista veščina osebne razvitosti ali zrelosti, ki nam omogoča dobro slišanje ?
Aktivno poslušanje je, da sledite toku misli sogovornika in ga poskušate razumeti takšnega, kot je on (ne takšnega, kot ga razumete vi), povezano je torej z empatijo. Med poslušanjem ne razmišljate o tem, kaj boste odgovorili, kaj imate vi za povedati ipd., pač pa vseskozi poslušajte “njega” (ker on govori vam, ne govori nekdo nekomu!). In namesto prekinitev z vključevanjem “svojih izkušenj, mnenj ipd.”, postavljajte vprašanja in podvprašanja…
Uporabljala, preizkusila že davno tega je nazaj.
Sedaj sem že toliko “zrastla” da nasvetov manj potrebujem ali pa sem postala izbirčna.
Sedaj rada kaj preberem, včasih, kaj malega dodam, napišem. Trenutno sem prezaposlena z obveznostmi.
Se pa strinjam stvojo podpisno trditvijo; tudi moljčanje sem preizkusila. Včasih je tako dobro ali pač bolje. 🙂
No enako… sam bom pa se rabil vajo ker moj karakter in furja vcasih prehiteva besede. Sam vem da pocas sse dalec pride hkrati pa ne naredis veliko napak v napacni smeri… 🙂
Je pa res da x in y princip neverjetno deluje + aktivno slisati. Edino deuga stran lahko rece da manipuliram… predvidevam..
Se se javim.
V vsakem primeru je komunikacija, sporazumevanje na nek nacin manipulacija. KK kot sredstvo, s katerim upravljamo, premišljeno ravnamo, torej manipuliram s tem sredstvom. Morda bo tem lahko povedal kaj več naš strokovnjak g. Marko Ivan.
Da pa deluje, vsekakor. Menim, da je aktivno poslušanje dandanes mnogim težava, predvsem zaradi hitrega tempa in posledično hitrega toka misli. In ko se dva znajdeta skupaj v sporazumevanju se lahko zgodi, da govorita o povsem vsak svoji temi. Kot, da govorita vsak sam sebi in nedrug drugemu.
In posledično in tudi zato potem prihaja do težav, problemov, ki jih ne bi bilo treba.
In zato, se je tega potrebno dandanes zavestno lotevati, čeprav počasi in sčasoma se počasi izurimo m
ne glede na naš karakter.
Če pa poznamo karakterne lastnosti …posameznih karaktrjev, mislim, da se da razvijati tudi te.
Kaj menite na to ?