Zakaj tako mislim in čutim?

-Zato, ker sem nekoč verjela, da si bom ustvarila družino. Sedaj sem 100% prepričana, da si je ne bom, niti to ne bi bilo preveč modro, glede na neke posebne okoliščine.
-Zato,ker sem verjela, da prijateljstva trajajo večno.
-Zato, ker sem mislila, da sem izbrala pravi študij, da bom karierno uspešna, da bom vseskozi ambiciozna, pa sem odločno premalo.
Zato, ker se mi ni zdela tako slaba ideja kopičenje, menjavanje materialnih dobrin.
-Zato, ker sem mislila, da bolezen ne bo tako hitro napredovala.
– Zato, ker sem mislila, da se mi bodo večje želje izpolnile tja do Kristusovih let, pa slabo kaže.

Obstaja stereotip v družbi, kako je ženskam po 30 lepše, zaradi vseh življenjskih izkušenj, ki bi naj si jih nabrale, tudi v interakciji z nasprotnim spolom, znajo poslušat svoje želje in jim slediti.

Jaz pa sem obtičala.
Mučim se s študijem, do katerega imam še izdatno odpor, ker sem nezadovoljna z zasebnim življenjem. Ok., zavedam se,da se se doslej preveč ukvarjala z drugimi, zdaj skušam najti srečo v notranjosti, samo kaj, ko smo ljudje družabna, socialna bitja. Tudi tisti, ki nismo toliko družabni in znamo biti dobro v svoji družbi oz. je to celo pogoj za zdrav odnos z drugimi, na žalost ali srečo, potrebujemo druge ljudi. Sem včasih tudi osamljena, čeprav se znam zamotiti. Ljudi na splošno in moških, ki se mi vsiljujejo, seveda nočem ob sebi. Se ne vidim z njimi v nekem odnosu. Hodim na dodatna izobraževanja, zaradi izobraževanja samega v prvi vrsti, in pač nisem nikogar primernega spoznala, da bi si razširila socialno mrežo.

Nek “prijateljski” odnos, ki to nekaj let več ni bil, sem končala,( 9 let trajajoč), ker sem spregledala in spoznala, da me človek ne spoštuje in se nisem več videla z njim, četudi bi se 100% spremenil. Moja ljubezen, celo toleranca do najmanjših napak je umrla, zato je bil to neizogiben konec. Drugo prijateljico tudi ne čutim več kot meni zelo drago, ker živiva daleč narazen, se redkeje vidiva in živiva drugačno življenje, življenje, ki naju ne povezuje. Imava pa zelo lepo preteklost ( z redkimi izjemami, skregale sva se nekajkrat v Sš, zaradi njene takratne nesamostojnosti,neke vrste posesivnosti in dominance). Največji problem pa je, da so se moja čustva spremenila do nje, ko ni prišla na praznovanje mojega rojstnega dne, čeprav je imela čas in je vedela, koliko mi to pomeni. Saj skušam odpustiti, razumsko pogledat na stvar, morda preveč pričakujem, a vendar čutim, kar čutim. Celo na svojo žalost.
Zaradi vsega opisanega se mi moje življenje zdi brez nekega pomena. Hoditi v službo z namenom preživeti, hkrati pa nimaš nekoga bližnjega s katerim bi delil »vse«, del sebe, svoj čas, misli in materialne dobrine, je pa prazno. Ljudem pa ne zaupam več tako lahkomiselno, zdaj celo težko, tudi zaradi dogodkov in dejstev, katerih nisem navajala. Niti se mi ne zdijo bistvene. Bistveno oz. kar sem želela izpostaviti, sem izpostavila.

Lepa hvala za vašo pozornost.

Draga Zazrta v prihodnost,

hvala, da ste delili svoje misli in občutke z nami. Verjetno je tudi vam odleglo, da ste to “težo” lahko “dali od sebe”. Žal nimate nikogar, ki bi vas poslušal, da bi vam “bilo lažje” (ker bi težo lahko sproti odlagali). Se bom(o) pa tukaj potrudil(i) 🙂

Glede na napisano bi rekel, da “izgubljate voljo do življenja” oz. “zaupanje v svet”. Proti temu se lahko “borite” tako, da “vzamete stvari v svoje roke”. Na nekaterih področjih je to lažje, na drugih težje.

Najlažje se mi zdi glede prijateljice. Povabite jo na kavo, povejte, kako se počutite in da vas je njeno vedenje ob vašem rojstnem dnevu prizadelo. Vam je že povedala, zakaj ni prišla na vaš RD? Da je imela čas in je vedela, koliko vam pomeni, so njene besede ali vaše misli? Za vas in vajin odnos bi bilo (trenutno) bolje, če bi sklepali na podlagi njenih besed kot pa zgolj na podlagi svojih misli.

Velika stvar, ki jo morate rešiti, je študij. Če se le da, ga zaključite. Nezaključen študij ostane “odprta rana” tudi tistim, za katere “vsi” mislijo, da so “v življenju uspeli”. Le-tem pa manjka “intelektualna potrditev”, ki vam jo da akademski naziv. A o teh kdaj drugič (in kje drugje).

Kako daleč ste s študijem, kako dolgo (in kaj) študirate? Smem vprašati, koliko ste stari?

Pozdravjeni.

Hvala Vam za vaš odgovor in čas.

S prijateljico sva vzpostavili nek stik, odnos, se slišiva, videvava, ni pa tako močan zaradi vseh okoliščin, morda predvsem zaradi mojih občutij do nje. Pretivaram? So lahko čustva pretirana ali so vedno pristna?

Počutila sem se izdano, tudi zato, ker se je še ta drugi prijatelj tako nezainteresirano pojavil na ta rojstni dan ali z drugimi besedami, skorajda sem ostala sama na meni pomemben dan – za okrogel 30. rojstni dan! Kot sem se tolikokrat počutila izdano, neljubljeno, samo in zavrženo s strani staršev. Veliko rojstnih dni sem preždela sama že kot otrok. Mama je deloholik, čustveno je bila odsotna vseskozi, oče tudi fizično mnogokrat. Skratka, izhajam iz zelo disfunkcionalne družine. In za moje pojme, njuna ( od prijateljice in ex prijatelja) takratna dejanja so zame vse prej kot prijateljska.

Da je imela čas in je vedela, koliko vam pomeni, so njene besede ali vaše misli?[/u][/b]

To so moje misli, ki niso skregane z realnostjo. 🙂

O rojstnem dnevu sva se pogovarjali pred samo zabavo, pa je vsakič nek razlog, ki ni pil vode, navedla. Bratovo poroko, ki se ni odvijala na isti dan, ni zaposlena, nima družine ( ma pa neke obveznosti kot najbrz vsak,niso bile neodložljive). No, saj si skušam razložiti zakaj ni prišla, tudi zato ne, ker ni želela spati v hotelu, pod pogojem, da plačam njeno prenočišče, kar bi rada nadvse storila, ker mi je bilo najvažnejše, da je takrat ob meni. Z njo se ne morem preveč odprto pogovarjat, ker obžaluje in se zapre…
No, saj sem že delno prebolela ta dogodek, ker se skušam postaviti tudi v njeno kožo in ker mi je stala ob strani, ko mi je bilo najbolj hudo v življenju, kar pa omenjeni kolega ni storil, pa sem mu oprostila…

Stara sem 31 let, študiram upravo in imam še 2 dolgočasnaaaaa izpita za opravit, skupaj z diplomo.
Kar se pa zaposlitve tiče iz tega področja, pa je moje upanje tudi jalovo, zlasti glede na stanje v javnem sektorju in na splošno v državi.

Sem pa vesela, da obstaja ta forum, da vidim še pogled iz druge perspektive, ne samo iz moje črnoglede. 🙂

Bom začel na koncu: na forumu vas lahko potolažimo in svetujemo, ne moremo pa nadomestiti odnosov, ki jih imate v realnem živlenju. Truditi se morate tam, ne se zadovoljiti s komunikacijo tukaj. Bolje bi torej bilo, da pridobite perspektive tistih drugih, ki vas poznajo, so vam blizu. Mi lahko bolj ugibamo. Je pa res, da vam včasih kak “prijateljski nasvet” lahko bolj škodi kot koristi, tako da v “hudi krizi” raje poiščite strokovno pomoč (kot nasvete prijateljev).

Torej, kar se tiče odnosa in čustev do prijateljice, bom ugibal, situacije ne poznam dovolj, da bi lahko rekel karkoli pravilnega. Morda ima prijateljica trenutno “bolj urejeno” življenje kot vi, pa ne potrebuje vaše bližine, pogovorov itd. Morda je isto z vašim ex-prijateljem. Občutki in čustva, ki jih imate, so za vas gotovo pristni, vprašanje pa je, kaj pomenijo za druge. Morda so drugim v breme, vas niso pripravljeni tolažiti ipd. Hkrati pa vam niso pripravljeni pomagati, da bi se vi teh občutkov znebili. Morda je to za vas izziv, da se “sami znajdete”. Da namesto pogovorov s prijatelji ukrepate tako, kot sami mislite, da je prav. Boste še dalje poskušali “prodreti” do prijateljev ali boste na njih zaenkrat “pozabili”? Karkoli boste naredili, se meni zdi pravilno, se boste pa morali vi odločiti in to narediti.

Glede študija pa: dva izpita boste pa ja zmogli! Koliko ste jih do sedaj naredili? 30? Koliko od teh ni bilo dolgočasnih? To torej znate in zmorete. In je odlična priložnost, da se “vzamete v roke” in to poglavje zaključite, zaprete. Ker pri tem vam prijatelji ne morejo pomagati, sami se morate naučiti in iti na izpit! Če ne prej, se javite, ko boste pred diplomo 🙂 Glede zaposlitve s(m)o vsi na istem. Uspejo pa tisti, ki stopijo iz povprečja (obupa).