Ne vem in ne razumem, zakaj toliko sovraštva do tašč. Toliko zlobe, negativizma, na sploh vsega slabega berem tukaj napisanega o taščah.
Pa saj so tudi tašče ljudje. Rodile so sinove, ki so danes vaši možovi, vaši partnerji. Vem, da niso vse tašče dobre, da so tudi posesivne, se vtikajo, so hudobne, delajo razlike med vnuki, nočejo paziti vnukov, vendar mislim, da je kljub vsemu večina tašč dobrih in želi mladi družni najboljše. Vaše izkušnje?

tragikomika žensk z otroci je, da so potencialno tašče ☺

Tudi……… itak :-)))

Kaj pa tasti?

[img]http://static.fjcdn.com/pictures/Mother+in+law_2724c4_3287261.jpg[/img]

Od kdaj pa so zmaji ljudje??

Črn humor, seveda so tudi dobre tašče in tasti. Najboši so tisti, ki pustijo “tamlade” pri miru. Jim ne solijo pameti z nasveti, niso poroki na njihovih kreditih.

Če jih bodo snahe oz. zeti rabili, bodo že prišli po nasvet…

Od kdaj pa so zmaji ljudje??

Črn humor, seveda so tudi dobre tašče in tasti. Najboši so tisti, ki pustijo “tamlade” pri miru. Jim ne solijo pameti z nasveti, niso poroki na njihovih kreditih.

Če jih bodo snahe oz. zeti rabili, bodo že prišli po nasvet…

Da so tašče tudi ljudje? Imaš kakšen dokaz za to smešno trditev?

🙂

Jaz se z mojo super razumem, partner se pa tudi nad mojo mamo še nikoli ni pritožil.

Ne morem je dolgo gledati.

Ja zagotovo je človek. Z veeeliko napakami in betonskim načinom razmišljanja. Ki smo ga kot dobri otroci tolerirali in prenašali, hodili na obiske, dokler se ni sama odločila, da nas ne želi več videti.

Toliko o tem.

Ni panike, saj tudi tvoj mož svoje ne more dolgo gledati 😛

O odnosu tašča – snaha je napisanega ogromno na netu, glavni problem pa je, ker se matere tako navežejo na sinove, da jih nočejo izpustiti. In to je glavni problem. Najbolj smešno je, da se vse tašče imate za dobre, resnica pa je dostikrat tudi drzgačna. Saj meni ni naredila hudega, ravno štekava se res ne, ker sva si različni, a ker živimo na drugem koncu Slovenije, niti nimamo dosti stikov. Da bi me verbalno napadala, tega ni bilo nikoli. Ji tudi ne bi dovolila. Je pa bila pa zelo slaba mati svojemu edinemu sinu /mojemu možu. Visela je čustveno na njemu, saj se je z svojim možem čisto oddaljila. Poniževala ga je, moral je biti najboljši učenec, ni dovolila, da bi se igral z otroki, le učiti, učit.Če ni bila pet, mu je trgala zvezke, cele dneve se je piflal za tiste petice. Ko so prišle prve punce, je bila do njih odklonilna. Ker ga je tako dušila, se je pri 20-ih letih odselil. Sedaj ko je stara, je videla, da je vse zajebala in sili v sina, mu govori sinček edinček, se mu prikupuje, mu govori kako ga ima rada. A odnos med njimi je tak kot je.

Zelo zanimivo je, da pri odnosu tašča – zet sploh ni takih problemov!

To je zato, ker so matere bolj posesivne do sinov, kot do hčera.

In ja, moja tašča je človek. Po obliki. Notranjost pa so zasedli neki demoni, ki se odražajo v egoizmu, hinavščini in verski blaznosti. Ja, vem, to ne gre skupaj, zato pa pravim, da jih je več (demonov).

“Tudi TAŠČE so ljudje”
Ali obstaja kak dokaz o tem? Je to že kdo videl, doživel?

Mogoče zato ne, ker se tašče navežejo na sinove, sploh če so odtujene s svojim možem. Potem ne znajo prererati s popkovino.

No potem je moja edina, ki je svoje otroke odterala od sebe, ne pa da visi na njih. Z dvema sploh nima stikov, dva pa živita doma, vsak v svojem štuku in tudi praktično ne govorijo.
Posesivnost se je kazala samo v smislu – če ti na kakršenkoli način pomagam, pomeni da moraš delati in misliti tako kot jaz hočem. In ker to dolgoročno ni šlo, je zdaj sama, očitno zadovoljna.

Neverjetno. Kako lahko takšna nula od človeka vzgoji nekoga, ki si ga ve želite in hočete za življenjskega partnerja in celo očeta svojih otrok?

Kot mati sina in hčere pa opažam, da so dekleta, kot tudi kasneje kot žene in matere, še vedno “na joški” svoje mame. Od kosila, do čuvanja otrok, …

Očitno je težek karakter . Egoistična ali pa ne more shajati z nikomur.
No mi smo imeli tipični primer, ko je visela na sinu, ko je bila prepričana da sina poredko vidi zaradi mene (čeprav sem bila jaz dostikrat tista ki sem rekla naj gremo k njegovim). A ona ni videla da jo je sin čisto odrezal, vso odtujenost je pripisala meni. Dokler se nisem tudi jaz začela od nje odtujevati in danes sva si bolj tujki.
Najbolj pa me je bolelo, ko je njen sinko pred leti izgubil službo in se je takoj zaposlil v domači firmi. Ni mogla dojeti, da je to služba (ona je javna uslužbenka v pokoju in nima nekega realnega pogleda na situacijo), ves čas je govorila naj si poišče službo. Kot da to da je bil zaposlen doma, v domači firmi, ni delo, ni služba. Takrat se mi je pa zamerila (firmo imam 10 let, ves čas je rastla, ona pa se obnaša kot da cel dan čikam in kofetkam po bifejih, živim pa od moževe plače) Dejansko pa sem jaz največ denarja prinesla k hiši.