Za tiste, ki trdite, da je odločb za učno pomoč preveč
Lahko je takole iz naslanjača vam ‘strokovnjakom’ posploševati, ampak s tem delate ogromno škodo otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Za izdajo odločb imamo strokovnjake in na koncu komisijo. Otrok gre pred odločbo čez ogromno testov. Če zdaj nekateri kar počez trdite, da so nekateri odločbe prejeli neupravičeno, potem se pritožite, pokličite inšpekcijo za točno določenega otroka, pri katerem smatrate, da odločbe ne potrebuje. Pa naj komisija in vsi, ki so sodelovali pri testiranjih, dokažejo ali imajo prav oni ali tisti, ki trdijo, da je otrok odločbo prejel neupravičeno!
Z rekla kazala pisarjenjem in obrekovanjem pa boste povzročili, da bodo vzeli učno pomoč vsem, ne glede ali jo potrebujejo ali ne. Za to vam seveda dol visi. A tudi vi lahko rodite otroka, ki bo potreboval to pomoč, takrat vam pa ne bo vseeno!
Ejga, ne pretiravaj! Nekateri pač vemo,da je učna pomoč namenjena tudi takim, ki je v resnici ne potrebujejo! na drugi strani pa, če ne bi bila plačana je gotovo ne bi bilo toliko! Nekateri učitelji preveč otrok pošiljajo na testiranje,da bi bilo to še normalno in potrebno. Začnite učno pomoč nuditi v okviru brezplačne devetletke, pa bomo potem videli število ur te pomoči in število potrebnih ! Otroci so različno nadarjeni in sposobni, eni pač ne bodo nikoli vsega znali, eni pač niso za šolo in pika. Učna pomoč naj ne bo plačana, okvirite je v svoje redne ure, pa ne bo nobene debate o preštevilnih, ki jo prejemajo!
trdijo učitelji…
zdej ne vem ali so strokovnjaki al niso…
ampak dejstvo je, da je s šolskim sistemom v zadnjih letih psotalo nekaj huuuudooooo narobe saj je nerazumljivo,d a bi se sposobnost slovenčkov od njihovish staršev do danes tako močno povečala, da je bila včasih povprečna ocena 3 – Gauss je vsem jasen a ne? dandanes pa je ene 4,7, torej je pol gaussa odmrknilo nekam…ampak ko človek pogleda gimnazijce ga pa tudi nakm vrže,s aj se matrajo skozi šolo tako kot da krvavi pot potijo…ker enostavno ne zmorejo in so tam zato ker so jih starši tja zrinili…
itak pa je dejstvo, da bodo kmalu poklici bolje plačani kot pa vsi levi faksi, ki so se tudi razpasli do onemoglosti in dandanes se 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} populacije vpiše na fax!!??? Intelektualci pa taki! Kr poglejte kdo fgre lahko delat kamorkoli – vrhunski šolani naravoslovni strokovnjaki tertisti s srednješolskim poklicem – torej plača se v tujini le to da nekaj znaš, bluzenje pač ne!
Da ima odločbo preveč otrok, sem izvedela od bratranca, ki poučuje umetnost, ter od dveh prijateljic, ena je profesorica nemščine, druga profesorica biologije. Poslušala sem tudi njihove argumente in prepričali so me, da so se odločbe delile vsevprek, v večini primerov brez utemeljenih indikacij.
Seveda ni prav, da bi se odločbe zdaj vzele čisto vsem. Prav pa bi bilo, da bi se odločbe še enkrat pregledale in odvzele tistim, pri katerih je jasno, da gre zgolj za brezplačne inštrukcije.
Prav bi bilo tudi, da bi imeli otroci z odločbami tudi določene obveznosti, recimo redno obiskovanje dopolnilnega pouka.
Iz prve roke ti povem, da je odločb preveč. (ne na vseh šolah na nekaterih pa).
Tistim, ki jo dejansko potrebujejo (in eni jo res krvavo), bi dala še uro, dve več kot jih imajo sedaj.
Nekaterim se pa samo podpira lenoba, tako učencu predvsem pa staršem, in išče dodatne ure dela za določene učitelje na šoli.
Meni je včasih šlo na bruhanje, ko sem videla kaj vse se dogaja s to učno pomočjo na naši OŠ. Hvala bogu tam ne delam več.
Pa sem (in še nekatere kolegice) opozorila na to, pa sem (smo) bile hitro utišane, češ da pljuvamo v lastno skledo.
da se ne ponavljam, sem že spodaj nalimala tole:
—————-
v zadnjem tednu je bilo slišati kar nekaj dejstev o teh famoznih odločbah … od tega da je na ministrstvu 23 ljudi ki se ukvarja samo s temi odločbami ….. ampak da se odločba resnično izda, pa da zeleno luč 3 članska strokovna komisija … PAZI ZDEJ TOLE: vsak od teh strokovnjakov prejme na eno izdano odločbo od 45-138€ (in to poleg plačila, ki ga 23 zaposlenih itak dobi za mešetarjenje s temi odločbami!).
koliko šola na učenca z odločbo dobi ne vem, naj pove kdo ki ve!
od leta 2005 se je št teh odločb povečalo za +50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, trenutno je v državi 6400 odločb … zdej pa računajte 🙂
posel je pač posel, pa tudi če gre na račun naših otrok in našega denarja.
—————–
torej vsak četrti otrok ima odločbo … kot država bi se morali res vprašati .. ali imamo takozelo nesposobne otroke, ali je s sistemom kaj narobe?
verjetno bo to drugo … pa ne samo s sistemom izdajanja odločb, ampak predvsem s kompletnim šolskim sistemom.
absolutno jih je preveč, imam dva otroka v OŠ, kar nekaj otrok in mamic poznam, in sorodnico, ki se ukvarja z otroci s posebnimi potrebami…tako da ne govorim na pamet…vedno je bila in bo razlika med otroci in njihovimi sposobnostimi..samo danes večina staršev enostavno ne prenese, da ima otrok oceno 2, ali 3, ali bog nedaj, da bi ponavljal razred..se to še sploh dogaja danes…vse mora bit 4 ali 5…in kar vsi bi imeli brezpalčne inštrukcije, ki ta pomoč vsekakor je.. in prilagoditve in ne vem še kaj…in na slabem je seveda tisti majhen odstotek otrok, ki to res potebuje..obstajajo šole, ti. posebne šole..kaj je danes s temi šolami..a je tako sramotno, če je otrok tam..če bi moral otrok na to šolo, bi marsikatera odločba odpadla…starš bi se je na vso sile otepal..kao, z mojim otrokom je vse ok, ne potrebuje pomoči itd..
Učitelj umetnosti, profesorica nemščine in biologije pač niso strokovnjaki, ki bi presojali, kdo je upravičen do odločbe, saj verjetno niti ne delajo posebej s takimi otroki. Le-ti imajo učno pomoč večinoma pri slovenščini, matematiki in angleščini.
Moja kolegica, učiteljica z dolgoletno prakso v 1. triadi osnovne šole sploh ne ve, kaj je na primer disleksija. Za njo so taki otroci leni.
Kako pa sploh dobiš odločbo za brezplačne inštrukcije? Moj sin ima disleksijo, ampak je šel skozi veliko testiranj, tudi na komisiji so se mu precej posvetili. In tisti, ki so ga testirali, dvomim, da so komu dali odločbo samo za brezplačne inštrukcije.
Že tako so z novim zakonom otrokom s posebnimi potrebami vzeli ure. Vam še ni dovolj? Boste vi osebno imeli korist od prihrankov teh neplačanih ur ali z njihovo ukinitvijo? Ali vam je samo v veselje, da naj se tisti otrok, ki ima težave na določenih področjih, kar sam muči in njihovi starši, čeprav nimajo strokovnega znanja in se zelo lovijo.
Ne, nimamo tako nesposobnih otrok, mi jih delamo nesposobne!
Pa še to:
Verjemite, da so se marsikje delale kalkulacije glede odločb in oddelkov. Če imaš v oddelku nekaj otrok z odločbami, se s tem zniža normativ za število otrok v oddelku (vsak ima v odločbi točno zapisano za koliko).
Na tak način so marsikje dosegli, da so lahko otroke razdelili v dva manjša razreda namesto enega z 28 učenci, ali pa so dosegli, da se niso zapirale podružnice, kjer je bilo otrok že zdavnaj premalo.
Tukaj pa vidim tudi problem ministrstva, ki gleda na vse skupaj strogo matematično. Strpajmo v en oddelek 28 otrok, pa tudi če se pobijejo med seboj, bo en učitelj manj za plačat. Mislim, da je v takih primerih za vse bolje, če je otrok v razredu manj (dva oddelka). No, in tako so marsikje šole kalkulirale, da so se ohranjala delovna mesta in boljši pogoji za delo učencev.
Ne boš verjela, ampak vsak od njih ima vsaj enega otroka z odločbo. In ti otroci sploh ne hodijo na dopolnilni pouk, temveč se pustijo inštruirati na privat urah z učitelji.
Nikjer nisem napisala, da nihče ni upravičen do odločbe. Ne verjamem pa, da sta v vsakem razredu 2 dislektika. Naj še enkrat napišem: vse odločbe bi bilo treba pregledati in ponovno oceniti, ali je pomoč res potrebna.
imam sina s cerebralno paralizo.ker ima to diagnozo nas je šola,pred vstopom v prvi razred poslala na testiranje,če bi bila slučajno pomoč potrebna.kako je v resnici teste opravil ne vem ,ker nisem smela biti zraven.psihologinja je bila mnenja ,da brez pomoči šole ne bo izdelal.čeprav sama pri otroku nisem opazila nobenih težav.pomoč je imel pri slov,do 5.razreda,potem smo jo po predlogu učiteljice ukinili,ker je pri slov.imel petice in tudi pri drugih predmetih ni imel težav.danes je v sedmem razredu,uspešen še naprej.omenjena psihologinja je bila tudi predsednik komisije.naš primer je res eden tistih,ko je bila pomoč dodeljena zato ,da je nekdo zaslužil.mi je pa zelo žal za tiste ,ki pomoč res potrebujejo in je ne dobijo. lp
Ne, nimamo tako nesposobnih otrok, mi jih delamo nesposobne!
Pa še to:
Verjemite, da so se marsikje delale kalkulacije glede odločb in oddelkov. Če imaš v oddelku nekaj otrok z odločbami, se s tem zniža normativ za število otrok v oddelku (vsak ima v odločbi točno zapisano za koliko).
Na tak način so marsikje dosegli, da so lahko otroke razdelili v dva manjša razreda namesto enega z 28 učenci, ali pa so dosegli, da se niso zapirale podružnice, kjer je bilo otrok že zdavnaj premalo.
Tukaj pa vidim tudi problem ministrstva, ki gleda na vse skupaj strogo matematično. Strpajmo v en oddelek 28 otrok, pa tudi če se pobijejo med seboj, bo en učitelj manj za plačat. Mislim, da je v takih primerih za vse bolje, če je otrok v razredu manj (dva oddelka). No, in tako so marsikje šole kalkulirale, da so se ohranjala delovna mesta in boljši pogoji za delo učencev.[/quote]
se strinjam z boldanim in prilagam link do oddaje, ki bi si jo moral pogledat vsak … od staršev, učiteljev, birokratov na ministrstvu itd http://4d.rtvslo.si/arhiv/polnocni-klub/174314794
in še … kot nas je večina že davno pogruntala in kar ti pišeš v drugem delu … vsi vpleteni so namazani z vsemi možnimi žavbami in v javnosti nastopajo s figo v žepu … in to ni dobro! ne za njih, ne za nas, še najmanj pa za naše otroke.
za nastalo situacijo so krive prav vse vpletene strani in dokler si tega ne bodo priznale in delale za boljši jutri vseh nas in naših otrok … toliko časa bomo še v tem bednem krogu, iz katerega se ne da ven, tudi če bi želeli!
hči s dislekcijo – v ne hudi obliki. A vseeno ima določene težave, na nekaterih področjih večje, drugje manjše. Ko smo spoznali, zakaj ima določene težave, sva se z možem odločila, da se bova posvetila njej in jo naučila delati na način, ki ga bo lahko obvladovala. Moje mnenje je bilo, da bo enkrat prišla v realno življenje – če ne prej v službi, ko bodo vsi ravnali z njo enako kakor z vsemi drugimi. V OŠ je bila še odlična (na spodnji meji), v gimnaziji pa dobra s precejšnjimi težavami pri določenih predmetih. Včasih sem se že spraševala, ali smo prav odločili, da se toliko muču, da sploh pride skozi – vsekakor bi bilo lažje pridobiti odločbo in bi imela pripadajoče privilegije. Danes je študentka na mag. stopnji, dela tekoče vse, težave obvladuje, skratka nima težav, katerih ne bi znala rešiti ali živeti z njimi. Lahko pa rečem, da smo tako ona, jaz in mož vložili veliko truda v njo samo in to leta in leta in danes tudi sama reče, da smo se prav odločili. Ima eno sošolko, ki ima sedaj še na faxu odločbo – meni se to zdi brez veze, ker ima lahko pripomočke pri izpitu in piše ga mnogo več časa. Zraven se pa onim smeji, ki morajo končati v 45 uri napisat ne vem koliko strani. Sprašujem se, kako bodo taki ljudje (niso več otroci) se znašli s službi?
Imam tudi sodelavko, ki je za svoja oba otroka pridobila odločbo. Po mojem (res nestrokovnem) mnenju nepotrebno, samo ukvarjala bi se z obema na način, da bi jima postavljala meje. Sedaj je to pač preložila na šolo. Sta pa sedaj oba odličnjaka.
Nikakor pa ne menim, da so odločbe nepotrebne. Seveda so otroci, ki jih imajo upravičeno in tem bi se morala družba posvetiti. In vem, da so težave, ki jih ima hči zaradi dislekcije, manjše. Za ostale pa, ki imajo težave, ki so obvladljive, bi se morali starši izobraziti, da jim pomagajo oz. jih naučijo kako se v situacijah znajti, obvladovati, naučiti drugačnega mišljenja, …
Lp.d.
Prilagoditve imenuješ privilegije? So očala za kratkovidne ali daljnovidne tudi privilegiji? Bi tudi kratkovidno hčerko silila, naj bere in prepisuje s table brez očal? Pri zelo majhni kratkovidnosti bi seveda lahko, pri močni brez očal ne gre.
Če tvoja hči ni imela hude disleksije, mogoče sploh ne bi dobila odločbe, mogoče tudi ‘privilegijev’ ne.
Misliš, da starši s ta pravimi dislektiki ne delamo ogromno z njimi? Oni sami morajo po šoli delati veliko več kot vrstniki, pa tudi starši z njimi. In prilagoditve niso privilegiji, ampak ima dislektik z njimi bolj enakovredne možnosti, da pokaže svoje znanje.
V službi seveda ne delajo razlik in se ne prilagajajo dislektikom. Ampak do takrat se že naučijo živeti s svojimi primanjkljaji in se naučijo uporabljati svoje prednosti in sposobnosti. Počasno pisanje na primer nadomesti računalnik, slovnične napake pri pisanju popravi računalnik. Brala sem o dislektiku, ki je bil šef oddelka, a je imel težave z branjem. Zato je podrejenim naročil, naj preberejo in mu potem povedo svoje mnenje. Na podlagi povedanega in svoje intuicije, ki je pri dislektikih močnejša, se je potem odločal.
Ne boš verjela, ampak vsak od njih ima vsaj enega otroka z odločbo. In ti otroci sploh ne hodijo na dopolnilni pouk, temveč se pustijo inštruirati na privat urah z učitelji.
Nikjer nisem napisala, da nihče ni upravičen do odločbe. Ne verjamem pa, da sta v vsakem razredu 2 dislektika. Naj še enkrat napišem: vse odločbe bi bilo treba pregledati in ponovno oceniti, ali je pomoč res potrebna.[/quote]
Kaj je zdaj, imajo ti otroci odločbo in učno pomoč ali privat inštrukcije?
Dopolnilni pouk vsekakor ni isto, kot individualne ure. Mogoče od skupinskega dopolnilnega pouka ne odnesejo nič, od individualne razlage, ki je posebej prilagojena njihovemu dojemanju, pa veliko. In bi radi samo nekaj prostega časa, ki ga, verjemi, otroci s posebnimi potrebami skoraj nimajo. Ker delajo doma, delajo v šoli. In so velikokrat utrujeni, od branja, tudi kratkega, jih boli glava.
Imam takega otroka z odločbo. Take odločbe se recimo delijo tudi precej nadarjenim, ki imajo določene težave, npr. disleksija. Zato ni malokrat da imajo ti otroci večinoma petke. Je pa ta učna pomoč precej zgrešena. Pri nas. V bistvu se z disleksijo samo nihče ne ukvarja. Vse drugo delajo pri uri strokovne pomoči.
Meni je zato popolnoma brez potrebe da ima moj otrok odločbo. Pomagati mu itak ne znajo.
So me pa precej prepričevali pred dvema letoma da moram nujno iti v to, ker zdaj je še čas, ker kmalu se ne bo več dalo (že takrat so vedeli), in so me kar dolgo prepričevali. Nisem hotela iti v to, pa so me prepričali da delam veliko škodo otroku.
Prilagoditve imenuješ privilegije? So očala za kratkovidne ali daljnovidne tudi privilegiji? Bi tudi kratkovidno hčerko silila, naj bere in prepisuje s table brez očal? Pri zelo majhni kratkovidnosti bi seveda lahko, pri močni brez očal ne gre.
Če tvoja hči ni imela hude disleksije, mogoče sploh ne bi dobila odločbe, mogoče tudi ‘privilegijev’ ne.
Misliš, da starši s ta pravimi dislektiki ne delamo ogromno z njimi? Oni sami morajo po šoli delati veliko več kot vrstniki, pa tudi starši z njimi. In prilagoditve niso privilegiji, ampak ima dislektik z njimi bolj enakovredne možnosti, da pokaže svoje znanje.
V službi seveda ne delajo razlik in se ne prilagajajo dislektikom. Ampak do takrat se že naučijo živeti s svojimi primanjkljaji in se naučijo uporabljati svoje prednosti in sposobnosti. Počasno pisanje na primer nadomesti računalnik, slovnične napake pri pisanju popravi računalnik. Brala sem o dislektiku, ki je bil šef oddelka, a je imel težave z branjem. Zato je podrejenim naročil, naj preberejo in mu potem povedo svoje mnenje. Na podlagi povedanega in svoje intuicije, ki je pri dislektikih močnejša, se je potem odločal.[/quote]
Sem delala v šoli pet let. Zdaj že skoraj pet let delam drugje. In moja opažanje so bila taka – imaš dislektike in imaš “dislektike” in imaš otroke s posebnimi potrebami in otroke s “posebnimi potrebami”. Tistih brez narekovajev je recimo tretjina, ostali pa si s temi odločbami predvsem lajšajo pot skozi življenje, ker so preveč leni, nevzgojeni, nesposobni razumet, da niso popek sveta. Velja pa tole zadnje v prvi vrsti za starše, potem pa preko njih jasno tudi za otroke.
Še večja škoda vsem se dela pa s tem, da imajo otroci s posebnimi potrebami prednost pri vpisu naprej, oz. če prav vem sploh grejo kar mimo omejitev. Vseh. No, pa da vas vidim, kako se boste držali, ko boste zvedeli, da vas bo operiral kirurg s posebnimi potrebami, ki ima s pogodbo dovoljen podaljšan čas in dovoljene razne pripomočke med operacijo.
hehehe to je tipično nategovanje Slovencev s to učno pomočjo. Lepo vas prosim kakšna učna pomoč neki. Realno gledano bi v vsakem razredu mogoče eden bil z učno pomočjo in nič več. Vse ostalo je podpiranje lenobe in dajanje otrok v mehurček. Sploh pa se ne ukinja učna pomoč, ukinja se samo dodatek za izvajanje učne pomoči ki so ga prejeli učitelji v OŠ. Seveda so vsi pritiskali za to učno pomoč da dobijo dodatek.
Sem zato, da se takoj ukine vsaka pomoč ki ni strokovna. Ker to kar zdaj delajo je ena kvazi pomoč.
To da je podpiranje lenobe ni vedno res. To so velikokrat nadarjeni otroci z učnimi težavami. NISO LENI. Ampak ta strokovna pomoč ni niti najmanj strokovna ampak je samo zaradi denarnega dodatka. Skrajni čas da nehajo s temi neumnostimi in pustijo otroke pri miru, če jim ne znajo pomagat.
Če bi med rednim poukom v devetletki učitelji, predvsem 1. in 2. triada, ki da temelje vsem vrstam opismenjevanja, v zadostni meri utrjevali in preverjali in ne le hiteli s snovjo in ocenjevali, bi bilo teh odločb zagotovo bistveno manj. Učitelji delajte že enkrat tako, kot je treba, če pa ne gre, pa za božjo voljo spremenite sistem, da se bo to dalo.
Sem zato, da se takoj ukine vsaka pomoč ki ni strokovna. Ker to kar zdaj delajo je ena kvazi pomoč.
To da je podpiranje lenobe ni vedno res. To so velikokrat nadarjeni otroci z učnimi težavami. NISO LENI. Ampak ta strokovna pomoč ni niti najmanj strokovna ampak je samo zaradi denarnega dodatka. Skrajni čas da nehajo s temi neumnostimi in pustijo otroke pri miru, če jim ne znajo pomagat.[/quote]
Podpišem!
Strokovna pomoč ni niti slučajno strokovna. Disleksije razen mogoče specialne pedagoginje na šoli ne pozna nihče.