brezvoljnost, ki ni depresija
Dragi vsi,
moja težava je, da se mi že kake pol leta prav nič več ne da. Ne vidim smisla v naprezanju. Včasih sem živela samo za delo, vmes sem tudi že nekoliko izgorela in se izpela, a potem sem našla spet moč za nadaljnje projekte.
Zadnje mesece pa se mi zdi vse brezveze, ne vidim več nekega smisla v naprezanju. Zdi se mi, da življenje tako nepojmljivo hitro teče, da bi dala samo še vse 4 od sebe in uživala, kolikor časa mi je še namenjeno.
Sem v začetku 40-ih in to, kar doživljam, ni depresija, ampak neka splošna apatija ob dogodkih v svetu. Azija nam bo požrla gospodarstvo, vodi nas neumna politika, vladajoče elite so nam pokradle vse, iz nekoč razumne in razsvetljene Evrope delajo policijsko državo, v kateri bomo nadzorovani z vseh strani. Narava je zastrupljena, živalske vrste se redčijo, človek pa se čez vsako mero množi. Skratka, ko razmišljam o vsem tem, si mislim, goni delo nekam in uživaj, kar ti je sploh še ostalo. Otrok nimam in sem brez obveznosti, mogoče bi se mi dalo iti podganjo dirko, če bi imela otroke, ker njih je pač treba prežveti, ko si jih že enkrat spravil na svet, ampak kot rečeno, nimam nobenega ‘kamna za vratom’, niti kreditov ne.
Mogoče je čas za selitev? Vsega sem sita.
Oh tud jaz sem taka.
Tudi jaz nimama otrok.
Sem se pa upokojila julija 2014.
Do konca leta je bilo super, polna energije., polna načrtov, kaj bom še spremenila in predelalal v stanovanju, kam bom šla na potovanje, kako bom shujšala in pridobila še malo več kondicije.
Konec decembra pa me je eno srečanje pahnilo v leta polna hrepenenje in pričakovanja.
Evo sem brez volje, brez energije, brez ciljev.
Pa je bilo srečanje prav prijetno, kaj ko je pa prebudilo vse tisto, čemur sem se odpovedala.
Kaj takega se mi že 20 let ni zgodilo.
Zanimivo si to napisala avtorica. Eno veliko sranje je z vsem, od vremena do medsebojnih odnosov med ljudmi. Kot praviš, se eni vseeno z veseljem dol dajejo in veselo delajo otroke, ki, ko zrastejo hočejo priti v navadnih čolnih iz Afrike čez Sredozemsko morje v Evropo in nažalost potonejo v njem. pa še je tega sranja sm bi bilo preveč za pisat.
edina, avtorica. Sem malo starejša od tebe…Lani sem bila še polna volje, imam dva preskrbljena otroka, a nekaj v meni je umrlo, kot da je 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mene nekam odšlo..Včasih sem se veselila pomladi, cvetja, vonjav, letos, ko grem ven, je vse tuje..
Sita sem teh medijskih laži, ropanj, kraj, nasilja,družinskih tragedih, mučenja živali.. vse to me je začelo dušiti…., pravzaprav,…….gravžati.
Jejte vitamine, v velikih količinah in svež zrak to tudi malo pomaga, ampak problem je seveda, da moraš na svežem zraku veliko migati kar se vam/ nam ne da in raje gledamo tv in smo na netu. Ja zima je ane pa še pol prebivalstva ima gripo druga polovica bo pa v kratkem zbolela, kje boš v takem optimističen in vesel.