Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Kako “dopovedati” partnerju, da je depresiven?

Kako “dopovedati” partnerju, da je depresiven?

Pozdravljeni,
s partnerjem sva skupaj 10 let, živiva skupaj, otrok nimava. Stara sva oba okoli 30. Partner je obremenjen zaradi službe, veliko je odvisno od njega, ne zna pa se spopasti s stresom in občutek imam, da tone. Tečen je, razdražljiv, zredil se je za 40kg, vse ga moti (odprto okno, če pospravljam, če sem kaj narobe kam dala, če nima oprane ravno tiste majice…), zapira se vse, ves prosti čas preživlja na kavču, igra igrice. Najbolj je srečen, če sva oba doma in gledava TV. Ni mu do družbe, obiskov nimava, redkokdaj kam greva. Ni mu do intime, seksava mogoče 1x na cca 2 meseca, vedno na mojo pobudo. Počutim se nezaželeno, da me noče, samozavest mi je drastično padla, ker vedno naletim na negativo. Sicer je po srcu dober človek, imam občutek, da me ima rad, vendar ne želi spremembe oziroma se sam ne želi spremeniti. Velikokrat, ko rečem, da imava težavo, reče, da hočem, da jemlje tablete in bomo potem vsi srečni. Na psihoterapijo noče, ker ne verjame vanjo. Kako se spopasti s tem? Čutim, da dolgo več ne bom zmogla, stanje traja že kakšne 3 leta. Želim si otrok, vendar mislim, da bo potem samo še slabše. Kako dopovedati, da mora nekaj ukreniti, za dobro obeh?

Kar tako ga premaknila ne boš. Zabredel je, hkrati pa mu v tem položaju nič ne fali, kar samo tam je. Situacijo boš spremenila le tako, da boš sama sebe premaknila. Pojdi ven, v družbo, med ljudi, na šport, nehaj čakati njega. Poskusi se sama zamotit, na njega ne računaj. Morda se tako zbudi tudi on, morda pa te kje čaka novo življenje, brez njega. Če si poskušala iskreno se pogovorit z njim in ne reagira, pojdi naprej. Ne tako,da ga zapustiš, le tako da sama kaj spremeniš, za začetek.
srečno

Kaj nisi že zdavnaj odpokala tega lenuha?
Sm poznala enga tazga k je mel tud polno problemov kao zarad službe… Skoooozzzz neke psihične frke. K je bla možnost za menjavo službe z manj stresno… Aja, ne, to pa ne… Sem nepogrešljiv v tej službi…
Ja, ok, pa bodi, sam men se te ne da več poslušat…

Dobra si, da že 3 leta to prenašaš…

******************* flo ********************* [img]http://shrani.si/f/2/12B/5r2DR1v/ezgifcom-resize.gif[/img]
nova
Uredništvo priporoča

Jst sem prebral sam do tle, pa ti bi tud morala sam do tle napisat…

Kaj pa, da bi se šla posvetovat k zdravniku in bi povabila zdravnika na dom? Saj, če sta poročena, si to tudi dolžna storiti, ker partnerju moraš biti v oporo. Če pa nista poročena, te to moralno sicer ne zavezuje, pravno pa sta izenačena z zakoncema… Tako da je očitno vseeno, ali sta poročena ali ne. Kar lepo pojdi do zdravnika in se pogovori z njim! In to čimprej!

Ti imaš problem, ne on. Tebe moti, ne njega.4

On tak je. Pač tako rešuje svoje probleme. Zdaj pa sprejmi ali pusti.

Zelo iskreno: Če lahko – potem pojdi brez njega, on ni lenuh ampak je bolan na duhu. Z njim ne boš srečna ampak zelo nesrečna, otroci bodo prav taki in še bolj boš trpela, spremenil se ne bo, ker se ne more. zdravniki tudi če bi dovolil v zdravljenje, mu ne morejo kaj dosti pomagati. Moj nasvet je, če lahko to storiš STRAN OD NJEGA

Poročena, ne poročena – niti ni pomembno. V praksi pa tudi zdravnik ne more pomagat, če oseba sama ne prepozna problema in ni pripravljena na sodelovanje. Seveda, če gre za zdravstven problem, kar pa v tem primeru ni tako očitno. Če bi zdravniki (v javnem zdravstvu) zaradi takšnih primerov hodili na dom, bi nabrali kar precej nadur, učinek pa bi bil zanemarljiv :).

Avtorica, če mogoče še nisi sprobala, kar dvomim: postopno uvajanje manjših sprememb, vztrajanje in poudarek na tem, kar ga še veseli, mogoče lahko vpliva kakšen prijatelj, kakšne kratke počitnice, ki bi ga premaknile, ampak običajno ne zaleže.

Zdejle čakam uno, ki bo rekla: “Pijanec je! Reši se ga…” in pol kmalu zatem pride še ta druga s še bolj modro mislijo:”Ni te vreden! Loči se!”

potrpljenje je božja mast

Tole stanje traja že čisto predolgo. V tem času bi težave rešil tudi sam, če bi se mičkeno, ampak res čisto minimalno potrudil. S svojim vedenjem vleče navzdol tudi tebe in na žalost te nima rad, čeprav se slepiš, da je dober človek in partner. Če bi te imel, bi iskal pomoč ravno zaradi tebe. Nisi dolžna to prenašati, živeti v celibatu in prenašati njegove muhe. Tudi otrok najbrž noče, ti pa jih v tem hipu ne rabiš, saj že zdaj nisi kos najstniškim izpadom družinskih članov. Si predstavljaš v takem skrbeti še za dojenčka? Bog ne daj, da te stisne še kakšna poporodna depresija…

Postavi ga pred dejstvo, da gre na zdravljenje in hkrati začne bolj aktivno preživljati prosti čas. V kolikor ne bo zainteresiran razmišljaj o selitvi in iskanju primernega očka za svoje bodoče otroke. Tole ni za nikamor.

hja, ne moreš… hitrejše so od misli…

sicer super nasveti in vse, ampak a noben ne vidi, da je njen moški utrujen???? piše, da ima naporno službo. in predstavljajte si, končno pride domov, želi odklopiti (igrice) in si spočiti, pa pride ženska in mu najeda. kako je len, debel, neaktiven, kako nikamor ne gresta………. On bi rad pa samo malo miru, rad je doma (ker je sicer veliko v službi), ne ljubi se mu po obiskih skakat in se it smalltalka.
In ker ženska najeda, jo zatre že v kali – napad je najboljša obramba in če preventivno renči nanjo, bo ona morda manj težila.

Ja ubogi revček, pa je res utrujen, koliko je pa star, da bi igral igrice, pa je res ubogi nedorasel mamin sinček.

Hvala vsem za odgovore. Naj povem, da sem sama pozitivna, nasmejana in optimistična. Vsaj bila sem, zadnja leta ne pojem več, se ne smejem veliko, ker me takoj zatre. Najedam redkokdaj, nisem takšen človek. Vem, da moram poskrbeti zase, ko le ne bi bilo tako težko… Nisva poročena, ampak delujeva “v dobrem in slabem” in vem, da bi on bil poleg mene, če bi se to meni dogajalo. Vedno se potem vprašam, kako bi bilo meni, če meni ne bi bilo do seksa, on bi mi pa težil za seks in mi nabijal slabo vest… Razmišljala sem tudi, da bi si poiskala ljubimca, vendar ne bi prenesla bremena laganja, prikrivanja. Nočem pa pri 30ih biti mučenica… Očitno bo treba pot pod noge pač, drugega mi preostalo ne bo. Hvala za odzive in predvsem pozitivno energijo.

P.S. Pozna kdo kakšnega dobrega psihoterapevta na celjskem koncu?


Ne se slepiti!! Psihoterapevt ti bo agonijo podaljšal še za deset let, predno boš dokončno obupala in padla v depresijo še ti!!

Žal vse več ljudi zboleva na psihi. Le malo pa jih je ki to prepoznajo in poiščejo pomoć. Tri leta tako živeti in upatida bo bolje je dolga oz predolga doba. Imam občutek, da se tudi ti bojiš narediti korak ker bodo spremenbe. Verjetno sta si uredila stanovanje v hiši staršev, tudi mlada več nista tako da nov partner in otroc skoraj ne pridejo več upoštev, zato vstrajaš v tej vezi in upaš na boljše pa žal ne bo. Partner v tej fazi vidi samo sebe in ne delaj si utvar da te ima rad edino če ti to ljubezen izkazuje s tem da te je izoliral od družbe, te nadira ker okno ni zaprto itd. Takoj danes ugasni tv ín yahtevaj pogovor. Povej mu da tako ne moreš več živeti da te boli ko ga gledaš kako propada in da si mu pripravljena stati ob strani ampak tako pa več ne bo šló. Da bo videl da tokrat misliš resno vsak dan pojdi od doma ali v kino ali na sprehod ali k frizerju. Nehaj kuhati, pospravljati in mu strešti.

Vsekakor priporočam partnersko terapijo. V kolikor mož zavrne, pojdi sama, na individualno. Navadno se v takih primerih tudi partner odloči za, se kasneje priključi. Vsaj, če je še kaj upanja za vaju. Priznanje, da si našla pogum za to.

Tu imaš seznam ter.centrov, pa lahko izbereš kar ti ustreza…

http://zdt.si/terapevti/seznam_centrov/

Srečno;)

Svetuj mu, naj zamenja službo, ali naj prične delati neko drugo delo. Mogoče tudi, da se samozaposli…..tudi da je nekaj časa brez dela…..

Kapo dol, če ti sprejmeš takšno odločitev in mu s tem pomasgaš v TRenutnem stanju

Tako utrujen, da je mimogrede nabil 40 kil viška?

To ni depresija niti približno. Depresivnih ne motijo malenkosti, ampak jih boli k. za vse.

Tvoj tip je kvečjemu zapečkar in tečnoba, kar samo po sebi niti ni motnja, takšen karakter pač ima. Če te moti, ne pašeta skupaj in je to to. Spremenila ga ne boš, niti nimaš do tega pravice.

Ne bi rekla, da gre za depresijo. Kaj pa, če je enostavno težak karakter, tečnež, ki se obnaša kot razvajeni otroci?
Praviš, da ga moti odprto okno? A ne zna vstati in ga zapreti? Nič kaj dobrega se ti ne obeta pri njemu. Tak človek zelo slabo vpliva nate, saj te popolnoma zagreni in onesposobi.
Dobro premisli. Spremenila ga ne boš. Otrok, če bi se rodil, ga ne bi poboljšal in razveselil, pač pa bi bil še bolj nervozen. Otroci namreč tudi jokajo, se zbujajo ponoči. Kako se bo počutiš, ko bo otrok ponoči jokal in ne bo mogel spati?
Ne vem, ko bo dobre volje, se pomeni z njim. Vprašaj ga, zakaj je tak. Sigurno služba ni kriva. Saj smo večina vsi v službi, ali smo bili, preživljali težke čase, a smo se potem stresali doma na koga ali kaj? Gre se za tvoje življenje. Mogoče se te je naveličal, ga to dela nervoznega in se ti boji povedati? Glej, pogovori se in dobro, dobro, premisli. Vso srečo!

Tudi jaz mislim, da ni depresiven. Je pa kronično nezadovoljen. In svoje nezadovoljstvo s seboj, svojim življenjem kaže tako, da najeda sebi in tebi.

Utrujeni od službe smo skoraj vsi, ki delamo v tem tempu klasičen delovni teden, kaj šele tisti, ki delajo več kot to. Danes tako to je. Pa nismo vsi taki, kot je opisan ta moški.

Zdi se mi, da mu gre tvoj optimizem in tvoja volja do uživanja na živce. Praktično si njegova slaba vest, ki ga nervira in najbolj ugodno se počuti, če se spustiš na njegov nivo in potem je zadovoljen, ker oba sedita na kavču, ker oba gledata TV in nima občutka, da bi moral premakniti svojo rit.
Če povzamem: ni mu ok, da je tako, samo prelen je, da bi kaj spremenil. Najlažje je, da od tebe zahteva isto delovanje in se potem tolaži s tem, da tudi ti furaš isti princip kot on. In s tem nima slabe vesti.
Druženje mu seveda ne ustreza, ker bi mu prijatelji pokazali drugo plat, ki je noče videti, ker ve, da bi moral nekaj premakniti zato, da bi se spremenil. To se mu pa ne da. Pač gre po liniji najmanjšega odpora in ti mu to dopuščaš s tem, da se mu prilagajaš.

Pravzaprav je na tebi odločitev ali se bo on spremenil ali ne. Ker sam je več kot očitno pokazal, da nima volje, želje in potrebe, dokler mu je vajin svet dovolj in si ti v njem takšna, da on nima slabe vesti. V bistvu mu delaš medvedjo uslugo, ko ga toleriraš takšnega, saj mu daješ posredno dovoljenje, da mu ni treba migniti, ti pa boš z njim v nedogled in ujčkala njegovo utapljanje v smiljenju samemu sebi.

Kak ultimat morda v tem primeru ne bo odveč, seveda ne takoj najbolj drastičen v smislu “spremeni se ali pa boš ostal sam” ampak bolj v smislu “premakniva se skupaj”. Majhni koraki. Podtalni. Z veliko energije in volje, če se boš tega lotila, to ti mora biti jasno. In veselje ob majhnih uspehih ter iskanje moči v porazih.

Zdaj me bodo verjetno moški napadli, samo ženske, če le malo poznamo svojega partnerja in se poglobimo vanj, natanko vemo, kako ga obrniti, da naredi tako, kot me želimo. Pa če to priznajo ali ne. Je pa res, da vse nimajo te sposobnosti, ki ni vedno nujno slaba. Mora pa za tak podvig ženska imeti pri sebi stvari pošlihtane v glavi in dobre namene. Manipukacija tu odpade. Gre bolj zato, da nekomu sugeriraš rešitev, ki je sam morda ne vidi, je pa za njegovo samozavest skoraj nujno, da “pride sam do nje”.

Moje mnenje ne odraža mnenja celotne populacije 🙂

New Report

Close