koliko pomagate otroku za šolo in kako uspešni so?
Z možem vsak dan pomagava otroku pri domači nalogi in učenju, pa je že skoraj pri koncu druge triade. Otrok brihten, ampak ta šola novodobna res toliko zahteva. Potem me pa še jezi, ker so ocene na 4 in ob vsem tem trudu niti ne 5. Ali bi bilo boljše da ima inštrukcije, je možno da naju ne jemlje dovolj zares?
Škoda se mi zdi vsega tega truda… Škoda predvsem za tuj jezik, ker to je pa res pomembno za prihodnost in da se toliko trudiva, otrok pa deluje kot da se nihče z njim ne ukvarja… Vedno znova je treba ponavljati eno in isto, da se človek že naveliča samega sebe, kar da se ga otrok ne bi… Koliko vi pomagate otrokom? So uspešnejši z ali brez vaše pomoči?
Odvisno od načina pristopa po mojem… Z menoj se je mama učila, samo ne od 4. razreda naprej, je pa potem zahtevala rezultate. Samo njen način je bil precej grob in je potem enkrat nehal delovat…. Saj sem naredila faks, bila zelo uspešna, samo največ šteje lastna motivacija, zato po mojem to ni najboljši način. Rabijo pa tu in tam koga, ja, in nek nadzor. Zdaj učim eno punčko, pa je npr. zelo motivirana. Pa kolikor poznam očeta, vem da bi ji lahko sam tudi razložil angleščino.
Ja, so. Pri starejsem (9. r) naredimo 3krat letno vecjo kontrolo znanja, predvem MAT, FIZ, pred testi in to je to. Je zelo uspesen, ze od zacetka ve, kdo hodi v solo in kaj sledi, ce ne bo izkoristil svojih sposobnosti. Tudi pri mlajsem je sistem enak. Obema nudiva dodatno sirino splosne razgledanosti, kot so seznanjenje in gledanje kaksnih oddaj, gremo na potovanja, kjer obiscemo muzeje, galerije, se pogovarjamo o razlicnih podrocjih. Da bi pa z nima delala dn, se ucila, ker se jima njima ne da, pa niti slucajno. Naucila sem, do sedaj starejsega, samo delanje nacina pptx. in plakatov, ker je to lahko zelo pomanjkljivo.
V vasem primeru res ne vidim potrebe po instrukcijah, ker ne gre za negativne ocene. Res sposobni se na koncu 2. triade ne rabijo skoraj nic uciti, ce poslusajo in delajo dn. To je resnica, ce se nekdo mora veliko uciti za 5, potem sposobnosti niso tako velike. Je pa ta kombinacija z delanostjo lahko to veliko boljsa, ker ti nasi, katerim se ni potrebno veliko uciti, radi zabluzijo.
Postavite pravila dela in realna pricakovanja vseh. Mi smo ju seznanili tudi s posledicami, ki so omejitev sporta, ki jima veliko pomeni, pred tem pa racunalnik.
Jaz mislim, da se moraš sprijaznit s tem, da pač ni odličnjak. Jaz imam tri otroke. Prva pridna v šoli, vedno je hotela, da jo sprašujem, da preverjam njeno znanje. Prav za mano je hodila z učbeniki. Bila ves čas odličnjakinja. Zdaj je že na faksu. Druga je OŠ naredila z levo roko. Bila odličnjakinja, zdaj je gimnazijka, še vedno odlična in zelo samostojna. Vem pa da sem imela v OŠ pri njej kar slab občutek, ker sem bila pač od starejše navajena, da sem jo morala ves čas spraševat, v nižjih razredih je vedno hotela da sem zraven ko dela naloge, mlajša je vse naredila sama. Zdaj imam še tretjo v OŠ (peti razred). Ona se sicer trudi (ne vedno), ampak dela vse po liniji najmanjšega odpora. Ima sicer nekatere znake disleksije (kar je ovira), vendar si jaz govorim, da pač takšna je. Mi je bolj pomembno, da se čuti sprejeta. S starejšima se zelo dobro razume. Jaz ji nikoli ne dajem njiju za primerjavo. Jo pa pohvalim, ko dobi 4 ker se je učila. Je pa tako, da brez učenja piše 2 ali 3 (zanjo čisto OK) – v bistvu si že v šoli precej zapomni. Z učenjem pa 4 in včasih celo 5. Letos jo navajam, da se sama uči potem jo pa sprašujem. Lani je bila to še misija nemogoče. V bistvu me pri njej moti predvsem to, da mora bit pod mojo – in moževo kontrolo ves čas. Če samo malo popustiva zagotovo ne bo povedala, da ima test ali da se mora naučit kakšno pesem. Prav tako je z domačimi nalogami. Tako da redno hodiva na govorilne ure in predvidevava, da bova v naslednjih letih spoznala vse učiteljice predmetne stopnje – pri starejših dveh na govorilne nisva hodila, ker ni bilo treba.
Saj motivacija je postavljena – sprotna in na koncu leta. Ampak potem se že ne upa povedat, da je bila spet 4. Pa ni kakih ukrepov, samo sama ve, da pričakujeva več, ker smo delali za več oz. če je znala doma, potem bi lahko tudi v šoli. Ampak tam ni koga, ki bi tako verjel vanjo in potem se ji zdi kar vseeno, ne da se ji borit oz. je karakterno zelo umirjena. Problem je, ker od sebe ne pričakuje, ne verjame da bi ona lahko bila med najboljšimi. Kar vredu ji je 4. Potem pa učiteljem seveda tudi ni, da bi koga prosili za več, ker je preveč drugih, ki si pa to neizmerno želijo… Njene želje ni oz. želja je, ampak ne dovolj močna…
Najtežje je otroka “naučiti” se učiti. Enim je to “prirojeno”, drugim pa lahko trobiš in trobiš…..pa nič. Moja hodi v peti razred, tisto kar jo zanima se ji ni problema naučit, do tistega kar je ne zanima, pa ima odpor. Pri matematiki in slovenščini nima težav, zaenkrat. Kar se tiče angleščine pa večkrat kaj predebatirava skupaj, sploh pri slovnici. Naloge dela sama, ima vedno vse narejene, kar se tega tiče je skrbna. Moti me le, da se ne uči sproti – tu mislim na družbo in naravo. Sicer je pa spet odvisno od snovi, nekaj ji leži, nekaj ne. Pač…
In kaj je narobe s štiraicami? Saj ni na dvojkah, no. Mislim, da preveč pritiskata nanjo. To na celo družino slabo vpliva. Cele dneve se učite, potem ste pa še razočarani ker dobi 4. Imam prijateljico, ki je ob zelo strogi mami celo naredila faks, ki ga drugače nebi, ampak prav težko mi ju je bilo gledat skupaj, ker se je že na daleč videlo, da njun odnos ne štima. Sedaj je odrasla in nimata nobenih stikov. Spet drugi ni niti srednje končal, ker so v osnovi preveč pritiskali nanj.
Ne bit užaljena, ampak očitno le ni tako brihtna, da kljub vsem trudu ne dosega petic.
Moji so srednješolci, v OŠ nisem delala z njimi nič od nič. Zvezke sem pregledovala, to je pa tudi vse. Tudi doma niso delali kaj več kot domače naloge in so imeli same petice.
Ok, to je bilo prej. Verjamem da je zdaj drugače, ampak prijateljice imajo zdaj otroke v prvih triadah in vidim, da imajo doma res nekaj več dela z nalogami (ali pa ga ne naredijo v PB, težko ocenim), ena od njih tudi veliko dela z otrokom, ampak vsi so odlični, pa se nobena druga ne trudi kaj dosti, kaj šele, da bi se učile z njimi.
Očitno tvoj otrok ve, čuti, kje so njegove meje, samo ti še ne verjameš, da kljub temu, da je mala bolj brihtna od tebe, ni toliko brihtna, da bi imela petice.
Ti kar še naprej delaj z njo in posveti se predvsem temu, da jo naučiš temeljitega samostojnega dela, ker nil ni narobe, če ni brihtna, bo že nadoknadila s trudom in delom in biti prav dober sploh ni slabo!
Ne bit užaljena, ampak očitno le ni tako brihtna, da kljub vsem trudu ne dosega petic.
Moji so srednješolci, v OŠ nisem delala z njimi nič od nič. Zvezke sem pregledovala, to je pa tudi vse. Tudi doma niso delali kaj več kot domače naloge in so imeli same petice.
Ok, to je bilo prej. Verjamem da je zdaj drugače, ampak prijateljice imajo zdaj otroke v prvih triadah in vidim, da imajo doma res nekaj več dela z nalogami (ali pa ga ne naredijo v PB, težko ocenim), ena od njih tudi veliko dela z otrokom, ampak vsi so odlični, pa se nobena druga ne trudi kaj dosti, kaj šele, da bi se učile z njimi.
Očitno tvoj otrok ve, čuti, kje so njegove meje, samo ti še ne verjameš, da kljub temu, da je mala bolj brihtna od tebe, ni toliko brihtna, da bi imela petice.
Ti kar še naprej delaj z njo in posveti se predvsem temu, da jo naučiš temeljitega samostojnega dela, ker nil ni narobe, če ni brihtna, bo že nadoknadila s trudom in delom in biti prav dober sploh ni slabo![/quote]
To pa res nimaš prav! Najbolj nadarjeni in bistri otroci največrat ne dosegajo visokih ocen v šoli. Tisti pridni, marljivi, poslušni, motivirani za lepe ocene jih. Pa so lahko čisto povprečno nadarjeni.
Moj je čisto povprečno nadarjen in ima vse 5, dela le DN v 6. razredu. Poznam pa res nadarjenega fantka, njegovo razmiščlajnje je daleč pred razmišljanjem mojega sina, ocene pa,..ja kakor kdaj, tudi kakšna 2 se kje znajde, 3 pa 4 pa kar v povprečju.
Niti en odgovor tukaj ni OK, da boš vedela avtorica. Vsak izhaja samo iz svoje situacije. Zato obvezno delaj po svojem občutku in ne oziraj se na komentarje okolice. Zaplankanci, ki vidijo le sebe bi lahko v isti situaciji hkrati svetujejo: da se učiš preveč in, da se ne ukvarjaš dovolj z otrokom.
Glej imam tri in vsak je svoj primerek.
Ene je res treba priganjat. Enim priganjanje ne pomaga ker res rabijo pomoč (diskalkulija), eni res niso dovolj brihtni, drugi so nadbrihtni a drugače dojemajo in jim razlaga v šoli ni OK….
Vsaka minuta vsaka ura, ki ga vložiš v delo s svojim otrokom se bo tisočero poplačala. Vsaka sekunda, ko delaš namesto svojega otroka je zločin nad otrokom, ker ga ne navajaš, da dela sam, da prevzema odgovornost, ker mu jemlješ samozacest….
Ne bit užaljena, ampak očitno le ni tako brihtna, da kljub vsem trudu ne dosega petic.
Moji so srednješolci, v OŠ nisem delala z njimi nič od nič. Zvezke sem pregledovala, to je pa tudi vse. Tudi doma niso delali kaj več kot domače naloge in so imeli same petice.
Ok, to je bilo prej. Verjamem da je zdaj drugače, ampak prijateljice imajo zdaj otroke v prvih triadah in vidim, da imajo doma res nekaj več dela z nalogami (ali pa ga ne naredijo v PB, težko ocenim), ena od njih tudi veliko dela z otrokom, ampak vsi so odlični, pa se nobena druga ne trudi kaj dosti, kaj šele, da bi se učile z njimi.
Očitno tvoj otrok ve, čuti, kje so njegove meje, samo ti še ne verjameš, da kljub temu, da je mala bolj brihtna od tebe, ni toliko brihtna, da bi imela petice.
Ti kar še naprej delaj z njo in posveti se predvsem temu, da jo naučiš temeljitega samostojnega dela, ker nil ni narobe, če ni brihtna, bo že nadoknadila s trudom in delom in biti prav dober sploh ni slabo![/quote]
To pa res nimaš prav! Najbolj nadarjeni in bistri otroci največrat ne dosegajo visokih ocen v šoli. Tisti pridni, marljivi, poslušni, motivirani za lepe ocene jih. Pa so lahko čisto povprečno nadarjeni.
Moj je čisto povprečno nadarjen in ima vse 5, dela le DN v 6. razredu. Poznam pa res nadarjenega fantka, njegovo razmiščlajnje je daleč pred razmišljanjem mojega sina, ocene pa,..ja kakor kdaj, tudi kakšna 2 se kje znajde, 3 pa 4 pa kar v povprečju.[/quote]
Tudi ti ne bodi užaljena, ampak tvoj sin je očitno brihten in daj, podpri ga malo. Mogoče res ne spada v tisti 1 ali 2{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi, ki so hudo nadpovprečni v nekih stvareh, zato pa v nekih drugih ne, je pa med 5 ali 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in še vedno nadpovprečen. Zakaj mu tega ne priznaš?
draga starša, že zdaj toliko pomata otroku, pa niso petice…pa šele v začetku šolanja je…vaš pristop je napačen in ga takoj popravite, drugače boste res zmetali premoženje za inštrukcije…vse kar vas otrok potrebuje je to, da ga res dobro spoznate in začutite koliko in kaj on dejansko zna in potem ga spodbujajte k delovnim navadam, torej vsak dan lepo domača naloga in pri tej starosti je to že skoraj dovolj, mogoče še kaka urica malo ponovitve nečesa, kar mu res ne gre in tu nastopite šele vi, razložite, če to znate, če ne znate imajo v OŠ dopolnilni pouk in mu bodo oni, bodo bolj uspešni, seveda pa redno hoditi na govorilne ure, tam izveste vse…ne delat vi, otrok mora, naj se nauči, naj to osvoji…nič ne delajte namesto njega, le bodite mu opora, svetujeta, razložite, nato naj sam, če še res ne bo znal, se razloži dalje in vam je jasno kje ima težave in nato ta predmet redno obiskuje na dopolnilnih urah in več dela tudi doma…sam ne izvajat pritisk na otroka, sploh pri ocenah in to že zdaj, lepo vas prosim no!!! otroku delate veliko škodo, prav mučite ga…kaj šele bo?
Moje mnenje je takšno, mati treh otrok, že na fakultetah so…OŠ lahko vsak otrok uspešno naredi in to skoraj brez učenja, razen pač nekateri, ki imajo kaj težav, se pač učijo in naučijo. Nato so srednje šole tudi enostavne, gimnazija je že trd oreh in ne more je narediti vsak, enako velja za boljše fakultete, za lažje pa spet ni sile. Če imaš delovne navade, če se zavedaš, da je tvoje delo šola in učenje, da se učiš zase in si v tem duhu vzgajan, bo vse šlo, brez skrbi! Če pa vse starš dela namesto tebe, si pa v riti!!
aja še tole o nadarjenih učencih v šoli, nehajte no, tudi to je živ nateg in velika škoda za vse te otroke…vse to bi morali že davno odstraniti iz šol, enako nivojski pouk, vse to je bedarija in prej v škodo otroka kot neka korist. ne mislite da če je en otrok obravnavan kot nadarjen, da je potem to res, to pozabite in raje naučite otroka delovnih navad in preverjajte koliko dejansko zna in vam bo hitro jasno kje ste!
Ni dobro da to delaš. Preprosto zato ker se otrok mora nujno naučiti samostojnosti in odgovornosti. Predvsem pa so to vajine ocene in ne njegove. Posledično ga boš precenila in vpisala na šolo kateri ne bo kos. To je neštetokrat videna situacija. Prav je da starši pomagate otrokom, vendar nujno mora biti neka meja.
JA, tule bi pa rad sodeloval… ni tako simpl!
Mislim da ni nič narobe “pomagat”; da imajo otroci podporo ! Da le niso sami.
Odvisno,
od šole do šole (različni učitli podajajo snov),
vsi otroc ne rabijo podobnih prijemov in nimajo istih učnih navad
in zadnje
družinske razmere in pogoji za učenje.
V mojem primeru toliko pomagam, da se znajo učiti, da znajo snov povezovati in si naredijo snov zanimivo.. pa gremo tudi kej ušpičit, da razumejo… recimo 2 uri na teden vsaka.
Pri petičarjih sem pa že videl šok neuspeha in so pogoreli konec SŠ in faxa. Ja, nekateri otroc ne poznajo resnično skupinsko delo in NE ŽELIJO nasvetov – vidim velik problem, ker pomeni, ne bodo konkurenčni, ker ne moreš vsega sam…. naloge se morajo porazdeliti v ekipi.. pri nas pa INDIVIDUALIZEM in pike za naprej…
Aja, imam 3 v OŠ, niso iz istega legla in so ko noč in dan… prav zanimivo gledat razlike in jih tudi podpirat v različnosti.
iz tvojega pisanja, sta vidva ful zahtevna… in ni rečeno,d a to tudi ni dodatno breme za vajinega otroka in zato ne zmore do boljše ocene, ker je že vnaprej pod pritiskom, da mora biti pet, ker sicer vidva ne bosta zadovoljna…
preveč jo ženeta…pod prevelikim pritiskom je z vajine strani…
kolikor je moč razbrati je pridna in se trudi, in če bosta vidva umajnila z njenih pleč še ta pritisk vajinega nenehnega pričakovanja po peticah, potem bo tudi petice lažje dosegala – z enakim znanjem.
Tudi konec druge triade, ne pomagamo nič. pri nas ne vemo, kaj je to delati z otroki za šolo – nikoli nismo delali nobene seminarske, ne brali domačega branja, ne pisali obnov, kot to počnejo nekteri stari namesto svojih otrok. In kot zanimivost: tudi naši starši ( moževi in moji) niso nikoli delali nič z nama, sva vse samostojno.
Napi otroci imajo že od zelo zgodaj izdelane delovne navade, predvsem pa vedo, kaj so prioritete in prej narediš, prej si prost :). Brez težav naredijo večino zadev že kar v šoli, med poukom, ali pa ostanejo cca pol ure v knjižnici prelistajo zanimivosti, naredijo naloge in potem domov, malo oddiha, časa zase, potem popoldan še najljubši hobiji.
Doma se dosedaj še nič ne učijo, poslušajo med poukom ( ne klepetajo, ne brskajo po telefonih iz dolgočasja), samo pred testi naprimer matematike ali slovenščine malo ponovijo snov, preletijo, delajo vaje s spleta, odpišejo teste brez posebnosti. Tuji jeziki z levo roko. Srečni otroci, srečni starši 🙂
Če je otrok od malih nog radoveden in na nešteto zastavljenih vprašanj dobi prav toliko ali pa še več odgovorov, potem pomeni, da je vedoželjen in bo to znanje nadgrajeval. Ob vstopu in v nadaljevanju šolanja bo z lahkoto sledil snovi v šoli in od poslušanja odnesel veliko znanja. Niso pa vsi otroci takšni in starši jih najbolje poznamo. Zahtevati od otroka, ki se trudi, da dobiva petke, je nesmiselno.Zanj to pomeni dodatno breme in pritisk. Samostojnost, delovne navade, odgovornost in pripravljenost, da se po morebitnem neuspehu pobere – to bi jih bilo treba naučiti in pa, da vedo, da jim stojimo ob strani in da jim bomo pomagali, ko bodo rabili pomoč.Večkrat slišim na raznih predavanjih, da so primeri, ko pride na razgovor za prosto delovno mesto poleg na novo pečenega ing. ali celo magistra starš, ki hoče sodelovati na sestanku. Bi vi takšnega mladega človeka jemali resno in odgovorno, pa tudi če bi bili diplomsko delo in izpiti opravljeni z 10 ? Jaz ga ne bi.
Ne delajte iz zdravih otrok nesamostojne in invalidne, ker se invalidni otroci in njihovi starši vsak dan trudijo (trudimo), da bi bi bili čim bolj samostojni.
Pa lepo pozdravljeni in veliko užitkov v življenju, ne vrti se vse okoli številk.