Integracija otrok s posebnimi potrebami

Včerajšnji članek v Delu na temo vključevanje otrok s posebnimi potrebami oz. motnjami v redne oddelke vrtca, osnovnih in srednjih šol mi je dal misliti.
Še posebej potem, ko so mi znanci povedali žalostno zgodbo njihovega sina, ki je imel v prvem razredu sošolca, dečka z duševnimi motnjami. Bil je skrajno neobvladljiv, agresiven, vseskozi nemiren, ni znal in hotel slediti snovi, 2x je ponavljal prvi razred. Ker ga mama ni želela prešolati v šolo s prilagojenim programom, je celo dolgo šolsko leto zaradi dečkovih takih in podobnih izpadov (med drugim je sošolcem uničeval šolsko in osebno opremo) resno trpel cel razred z učiteljico in ravnateljem vred.
Kaj se je z dečkom dogajalo kasneje, ne vem. Morda kruto, pa vendar: sin mojih znancev je vesel izjavil, da na srečo tistega “blaznega”sošolca ni več v njegovem razredu. Otroci ga žal očitno niso mogli sprejeti…..
Sin drugih znancev od rojstva trpi za mišično oslabelostjo. Zdaj je star 4 leta. Starši so odklonili ponujen sprejem v skupino z otroki, ki so telesno prizadeti. Malo “na silo” so ga vpisali v redni oddelek vrtca, kjer (ker otrok ne hodi in težko sedi) je ob njem 8 ur posebna fizioterapevtka, ki jo plačuje vrtec, v katerega je otrok vključen. Ob vsem tem v vrtcu nimajo denarja za prenovo otroških igrišč……
Znanka, defektologinja, ki dela z otroki z duševnimi motnjami, mi pripoveduje, koliko škode lahko taka nasilna integracija (navadno na željo staršev, ki morda ne želijo otroka ožigosati s pridevnikom “poseben”) prinese otroku; otroci nazadujejo in svoje stiske izražajo še z močnejšim odklonilnim vedenjem.
Poleg tega naše ministrstvo za šolstvo za take in podobne projekte, kjer je potrebno prostor in kadre prilagoditi delu z otroki s posebnimi potrebami, nameni kar precej sredstev, s katerimi bi morda lahko vsaj delno obnovili naše dotrajane vrtce in osnovne šole. Vse potrebno – opremo in predvsem kadre, strokovnjake – se jim lahko nudi v specializiranih ustanovah.
Kaj torej menite o integraciji – pa ne nujno o vključevanju otrok z duševnimi motnjami?
Lp, Ali

Mislim, da je potrebno vsem takšnim otrokom, če se le da omogočiti, da se “integrirajo” v sredini “normalnih”, zdravih otrok – seveda ob upoštevanju sposobnosti otroka in zmožnosti ustanove. Upam, da se vse institucije kar najbolj potrudijo pri tem. Gotovo ni enostavno, če je v sredini zdravih otrok, en otrok, ki izstopa, tako ali drugače. Zahteva več pozornosti, specialnega dela, toda mislim, da se drugi otroci s tem naučijo sprejemati drugačne od sebe, se naučijo pomagati, kar ni nič slabega. Zdi se mi pa skrajno neprimerno, da bi otroka, ki npr ne more hoditi, ne vidi ali ne sliši avtomatsko izključili iz sredine zdravih otrok. Ko je bil pred leti v Sloveniji na obisku nek zdravnik iz Anglije, ki se ukvarja predvsem s tistimi, ki imajo Downov sindrom, je bil popolnoma šokiran, ko v 14 dneh bivanja pri nas, ni na cesti opazil niti enega otroka ali odraslega, ki bi vila na ta način prizadeta. takrat je rekel, da se skrb za prizadete ne kaže samo v tem, kako razne ustanove skrbijo zanje, ampak tudi kako se ti ljude lahko povežejo z “normalno” družbo. Pri teh zadevah ni mogoče posploševati, ker je vsak prizadet otrok drugačen od drugega, toda mislim, da je vsakemu treba dati možnost. In sveta jeza ma popade, ko berem o učenki petea razreda, ki je slepa, sicer pa odličnjakinja, in ki bo ramoala iti iz reden šole, ker ji starši ne morejo kupiti računalnika za splele, država pa ji prizna samo pravido do pripomočkov za Brailovo pisavo, ki so že zastareli.

V sinovi skupini v vrtcu imajo punčko, ki ima mišično oslabelost. Tudi ona ima spremljevalko. To je za vzgojiteljice menda prvič. Punčka je simpatična, vedno nasmejana, naš se menda veliko igra z njo.

Menim, da punčka na ostale otroke vpliva zelo ugodno, saj se tako učijo sočutja in sprejemanja drugačnosti. Morda bo ta generacija otrok bolj upoštevala invalide, katerih potrebe so v sedanjem času, ko se ceni in upošteva samo popolnost, popolnoma prezrte. Končno se kaj takega lahko zgodi vsakemu od nas.

Vključevanje otrok z duševnimi motnjami – po moje bi moral tudi tak otrok imeti spremljevalca – strokovnjaka. Paziti bi bilo treba, da ne bi bil pretirano moteč za razred.

Nikakor nisem za to, da se otroke s posebnimi potrebami odstrani iz ‘normalnega’ sveta. Saj niti ne vemo, kje je meja med normalnim in posebnim.

Ko uje govora o inregraciji otrok s posebnimi potrebami v “normalne” šole, ger tu predvsem za otroke, ki so telesno prizadeti, so torej slepi, imajo mišične težave, so morda gluhi, ali pa le rahlo “duševno” prizadete otroke, kot so tisti otroci z manj izrazitim Downovim sindromom ali celebralno paralizo. Ti otroci morda potrebujejo nekaj več telesne nege,morda je treba snov večkrat ponoviti (kar če gledam porazne rezultate z nekaterih šol) niti ni tako slabo za veliko večino učencev, tu ni govora o otrocih, ki so neukrotljivi, agresivni in tako naprej.
2 primera:
Imam bratranca z mišično dostrofijo, celo življenje je na vozičku, ker ni bilo mogoče, da bi se po končanih 4. razredu OŠ šolal v domačem kraju je moral naprejk na šolanje v Kamnik (iz MS). Daleč od staršev in doma. Je inteligenten in zelo bister, zdaj končuje študij računalništva, hkari pa nenehno potrebuje pomoč, ker ne more dvigniti niti kozarca.

Drugi primer: V MS na eni od OŠ se šola punčka, ki je zaradi rahle celebralne paralize skoraj hroma, hodi ob berglah. Ker šola nima dvigala, jo po stopnicah nosi učitelj, otroci pa njeno torbo, Kar tepejo se, kdo ji bo pomagal.
Ne me narobe razumeti – velikokrat so otroci nestrpni do “drugačnih” in se do njih obnašajo, kot da so v napoto in odveč, ker to vidijo in slišijo od svojih staršev. Ne zagovarjam staršev, ki dejansko ne sprejmejo drugačnosti svojega otroka in jim v specializiranih ustanovah ne nudijo prave in pravilne oskrbe – vendar bi morali tudi mi spremeniti razmišljanje in morda otroke bolj vpeljati v vrednoto, ki se ji reče človeškost. Sama sem blazno vesela, ko moj sine zleze na voziček s knjigo v roki in potem z njegovih “stricem” bereta, potem pa se še malo popeljeta, ker je tako kul, da ima “tic Aka” kolesa…
T.

Ljudje, zavedajte se, da tudi vaš otrok lahko vsak hip postane otrok s posebnimi potrebami. Tovrstni primer imam v bližnjem sorodstvu in tudi v službi. (prometna nesreča). Bodite previdni in predvsem strpni in ne sodite prekmalu. Postavite se v položaj staršev teh otrok.
Mimogrede, medsebojna pomoč in delo otrokom koristi, predsodki pa vedno izhajajo iz strani staršev, ne otrok. Enako je s svojevrstno sebičnostjo v teh primerih ( da ne bo moj otrok zaradi drugačnega v šoli kakorkoli prikrajšan).

Bodite ljudje, in se poskusite kdaj pa kdaj vživeti v “kožo” in življenje nekoga drugega! In tako poskusite vzgajati tudi svoje otroke!
Hudirja, saj na otrocih svet stoji!!!! Najlepše, kajne,. bi bilo, če se “problemov” (nasilja, “motenih” oseb, ipd..) ne bi videlo. Dajmo jih posebej, da otroku ne bo potrebno tega gledat. Stare skrijmo v domove, ni nam jih treba spoštovat (da bi otrok videl starša, kako nekoga pozdravita!!!), vrat odpirat, itd….
Nikoli ne boste vedeli kako hitro vas lahko “nekdo” po “riti” užge, zaradi takega mišljenja!! Bodisi vas ali koga od vaših!
Strinjam se povsem z Tinkaro in Vesno, samo malce sem morala še dodati, ker svetu manjka spoštovanja! Do vsega in vseh!!
Pozdravček!

Živio!
Prvič sodelujem pri tovrstnem razgovoru, ki pa me že sedaj zelo navdušuje. Integracija otrok s posebnimi potrebami, hja ima pozitivne in negativne posledice. Jaz sem učiteljica in sem imela v razredu dečka, ki je ” težje sledil”. Ni bil moteč za sošolce in zame navkljub različnim izpadom, ker smo se ga privadili. Sošolci so se zavedali njegove drugačnosti in so mu marsikdaj priskočili na pomoč. Deček v 2. razredu ni več zmogel slediti programu, čutil pa je, kadar sem diferencirala naloge in njemu zastavila lažja vprašanja. Temu se je zelo upiral in želel delati kot ostali. Njegova stiska in spoznavanje da ne zmore sta bili zanj tako hudi, da skoraj ni več sledil pouku. Prešolanje na šolo s prilagojenim programom je sprejel z olajšanjem. Sedaj kar “cveti” in je vidno srečen.
Sprašujem se, zaradi koga integracija? Mnogokrat zaradi želje staršev, ki težko sprejmejo otrokovo drugačnost. Poznam šolo s prilagojenim programomm, kjer vodim ples in vem da toliko topline, človečnosti in razumevanja, kot jo v tej šoli nudijo otrokom vzgojitelji in učitelji ne bi bili deležni v skoraj nobeni običajno šoli.
Kako pa razmišljate o devetletki?
TITA

Torej, Tita, vidim, da v razmišljanju nisem tako osamljena – ob enakih pripovedih znanke defektologinje sem se zamislila in morala to zapisati.
Me pa zanima, kakšen zaključek bodo potegnili vrli šolniki, kakšne rezultate naj bi integracija dala oz. pokazala? Ali nameravajo sploh ukiniti šole s prilagojenim programom, razvojne oddelke v vrtcih, invalidske programe – mar res menite, da okolica otroke, ki so vključeni v take in podobne oddelke gleda zviška?? Lepo vas prosim, v našem vrtcu imamo razvojni oddelek in teh 5 otrok se skoraj vsakodnevno vsaj za kratek čas druži z otroki iz ostalih skupin. Otroci jih imajo radi in razumejo drugačnost in drugačne potrebe.
Napačno je misliti, da želimo ljudje otroke s posebnimi potrebami odriniti nekam, kjer jih nihče ne bo videl – vendar le zakaj so potem zanje ustanovljene inštitucije, ki so kadrovsko in prostorsko dobro opremljene in kjer otroci uspevajo dosti bolje kot kje drugje?
Devetletka – uf, ravno včeraj smo dobili vabilo na informativni sestanek – pred vpisom. Poslušam pro in kontra, želim pa si, da hči ne bi bila tak poskusni zajček, kot smo bili mi usmerjenčki…
Lp, Ali

Včasih imam občutek, da se pri nas dogajajo spremembe zaradi sprememb in ne spremembe kot rešitev problemov. Fino se je podpisati kot prenovitelj in opravičiti svoj obstoj! Igramo pa se z ljudmi, otroki. Če bo uspelo, fino, če ne, pa čim prej pozabimo in hitro PRENOVIMO.
Po eni strani izšolati skoraj dojenčke,po drugi strani pa v to tovarno znanja vključiti otroke, ki ne zmorejo. Zaradi koga lepo prosim?

Čisto se strinajm z Ali in Tito.
Največkrat si “nasilne” integracije želijo starši, ki otroka nočejo ožigosati.
Po vsej verjetnosti pa bi se otrok počutil bolje med sebi enakimi.
Vsakega otroka je potrebno obravnavati individualno, vsekakor pa sem proti temu, kar se največkrat zgodi, da se cel razred otrok prilagaja otroku s posebnimi potrebami. Prav je, da razvijamo sočutje, da takim otrokom pomagamo, pa vendar ne za tako ceno.

Še enkrat poudarjam, da je treba ločevati integrieranje otrok s posebnimi potrebami, ki imajo le telesne hibe, torej so invalidi, in med tistimi, ki so tudi duševno prizadeti! Ob integraciji je govora seveda o vseh, tistih ta slepih ali na vozičkih in tistih, ki imajo dejansko tudi težave s sledenjem snovi… Zdi se mi šač žalostno, da bi moral otrok – ker v mestu ni šole z dvigalom – od doma v zavod, da bi lahko dobil osnovno šolanje. Ne rečem, inštitucije nudijo veliko, saj denimo slepe naučijo življenja s slepoto in tako naprej, hkrati pa se mi bedasto, da ne more nekdo hoditi v šolo zato, ker ne more hoditi ali pa, ker ne vidi. Ko slepa oseba enkrat obvlada brajico, pisavo za slepe, potem se skorajda normalno vključi v učni proces.
Je pa seveda tudi res, da mi nihče ne more predpisati, kam bo šel moj otrok v šolo. Poznam fanta, ki ima rahel Downov sindrom in so zanj prerokovali, da ne bo nikoli naredil OŠ, pa je bil vseskozi dober, končal SŠ in se vpisal na faks. Saj mu gre trikrat bolj počasi kot nekomu, ki nima te motnje, a je priden, prizadeven, predvsem pa blazno krasen fant, ki ve, kako je, če si drugačen.
POznam pa tudi punco, ki so jo starši vrgli iz bajte, ker se je zaljubila v fanta s Cer. paralizo in se želi z njim poročiti. Ja, pa kam gre svet. Sama vem, da mi odraščanje z invalidom ni bilo nikoli težko, pač pa sem se naučila, da je svet lahko lepši za vse, ne le za “normalne” ljudi.
Seveda pa se strinjam, da bi morali otroci z duševnimi motnjami hoditi v šolo, ki jim je prijagojena, kajti biti v razredu, kjer si ti vedno zadnji in ne znaš ni ravno dobro za otrokovo samozavest. Da pa bi bili avtomatsko obsojeni na razne zavode in prilagojene programe, kasneje pa na delavnice, ne to pa se mi ne zdi primerno! Ne moremo vseh tlačiti v en sam koš, morali bi se jim posvetiti individualno!

Se popolnoma strinjam s Tinkaro. MIslim pa, da se lahko o “nasilni integraciji” in podobnem pogovarjamo vsi tisti, ki imamo srečo, da so naši otroci zdravi. Prepičana sem, da si vsak starš prizadetega otroka predvsem želi, da bi se otrok čim lažje vključil v družbo ostalih, ne bom rekla normalnih. Zavedam se, da za vse to ni mogoče, da nekateri morajo biti v zavodih, ipd., ampak če se le da bi se morali VSI potruditi, da bi otrok lahko delal z ostalimi otroci. Pri tem sploh ne mislim na otroke, ki hodijo v šolo s prilagojenim programom. Ti otroci so praviloma zdravi, le težje se učijo, imajo slabšo koncentracijo, ipd. Svet je pač takšen, da se uravnava po “normlani” večini, zato mislim, da je treba tudi tiste, ki izstopajo iz tega čim bolj pripraviti na ta svet. In v zavodih se to ne da – ne moremo pa posploševati – vsak otrok je zase svet!

Pozdravljene,

Starejša hči, ki je stara 5 let, ima v svoji skupini v vrtcu tudi prijateljico oz. sošolko, kakor hočete, ki ima Downov sindrom. Je prikupna deklica, ki jo imajo vsi radi, pa ne za to, ker je drugačna, pač pa preprosto zaradi tega, ker jo sprejemajo tako kot je in nihče preveč ne komplicira okoli tega. Res pa je, da ima skupina zaradi tega eno varuško več, kot bi jo imela sicer.
Hčerki (2 in 5 let) že od vsega začetka spoznavata svet okrog sebe in stem tudi vesta, da so na svetu takšni in drugačni ljudje, beli, črni, rdeči, rumeni, bolni, zdravi, invalidi, ljudje z motnjami v razvoju (takšnimi in drugačnimi), predvsem pa so ljudje tudi DOBRI IN NEKOLIKO MANJ DOBRI, kar se mi zdi še najvažnejše.

Najbolj me preseneča to, da ob gledanju televizije ali pa na ulici, ko vidita kakšnega človeka na invalidskem vožičku ali pa morda temnopoltega človeka, sploh ne “komentirata” s čudnimi ali pa vsaj radovednimi pogledi. To se jima zdi nekaj samoumevnega in to sprejemata, kar se mi zdi naravnost ČUDOVITO.
Mislim, da ima današnja zelo mlajša generacija dosti več informacij in tolerance, saj dosti bolj razgledani in tudi drugače vzgajani, kot pa leta nazaj.

Integracija otrok s posebnimi potrebami lahko uspe le, ce so vsi nanjo dobro pripravljeni – ucitelji, starsi, specialni pedagog, ki izvaja dodatno pomoc in otrok. Poleg vsega, bi ministrstvo moralo poskrbeti tudi za osnovne pripomocke za takega otroka – ti stanejo veckrat nekaj milijonov tolarjev (npr. za slepega). Gluhi bi ob sebi ves cas potreboval zapisovalca in tolmaca, saj se sicer ne more enakovredno vkljucevati v pouk. Gibalno ovirani bi potrebovali klancine, prilagojena stranisca…, saj zelijo biti zsamostojni. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami sicer dovoljuje, da se ti otroci vkljucujejo v sole v svojem okolisu, ce so te zmozne zagotoviti vse omenjeno. Integracija na zeljo starsev, ki je komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ne bo podprla, bo verjetno integracija brez ugotnosti – dodatne pomoci specialnega pedagoga…

Sama lahko govorim le o gluhih, ker delam v zavodu za gluhe. Problem integriranih gluhih je, da so neskoncno osamljeni, v soli nic ne razumejo in morajo s starsi vse nadomestiti doma. Res pa je, da imajo sirse moznosti izobrazevanja.

Mija hcerka je v vrtcu v zavodu za gluhe, slisi, polovica otrok v skupini pa je gluhih, uci se tudi znakovni jezik in je zelo spretna pri komunikaciji. Tudi ta nacin integracije polnocutnih otrok med gluhe je zelo zanimiv in otroku odpira obzorja. mimi je pisal/pisala:
>
> Pozdravljene,
>
> Starejša hči, ki je stara 5 let, ima v svoji skupini v vrtcu
> tudi prijateljico oz. sošolko, kakor hočete, ki ima Downov
> sindrom. Je prikupna deklica, ki jo imajo vsi radi, pa ne za
> to, ker je drugačna, pač pa preprosto zaradi tega, ker jo
> sprejemajo tako kot je in nihče preveč ne komplicira okoli
> tega. Res pa je, da ima skupina zaradi tega eno varuško več,
> kot bi jo imela sicer.
> Hčerki (2 in 5 let) že od vsega začetka spoznavata svet okrog
> sebe in stem tudi vesta, da so na svetu takšni in drugačni
> ljudje, beli, črni, rdeči, rumeni, bolni, zdravi, invalidi,
> ljudje z motnjami v razvoju (takšnimi in drugačnimi),
> predvsem pa so ljudje tudi DOBRI IN NEKOLIKO MANJ DOBRI, kar
> se mi zdi še najvažnejše.
>
> Najbolj me preseneča to, da ob gledanju televizije ali pa na
> ulici, ko vidita kakšnega človeka na invalidskem vožičku ali
> pa morda temnopoltega človeka, sploh ne “komentirata” s
> čudnimi ali pa vsaj radovednimi pogledi. To se jima zdi nekaj
> samoumevnega in to sprejemata, kar se mi zdi naravnost
> ČUDOVITO.
> Mislim, da ima današnja zelo mlajša generacija dosti več
> informacij in tolerance, saj dosti bolj razgledani in tudi
> drugače vzgajani, kot pa leta nazaj.

Jaz sem za integracijo, a ne tako kot je ta. Tak otrok potrebuje stalno spremstvo specialnega pedagoga med poukom, ne pa da se učitelj ukvarja z njim sam. Tako je zapostavljen cel oddelek in tudi ta otrok, saj učitelj slovenščine je učitelj slovenščine. Isto matematik, fizik, kemik, likovnik, glasbenik itd. Ti učitelji na faksu niso študirali specialne pedagogike, defektologije itd. Tudi psihologi niso. So samo učitelji. Menim, da je to zelo nestrokovno s strani ministrstva, da pričakuje od enega učitelja, ki je samo pedagog, da bo poučeval otroka s posebnimi potrebami, saj sploh ne pozna in ne ve, kakšno motnjo ima.