Opuščanje antidepresivov
Pozdravljeni! Kot prvo vam želim lepe ter prijetne božične praznike. 🙂
Na to stran se obračam prvič s vprašanjem, ki se mi je porodilo nekaj dni nazaj.
Moja zgodba je takšna: sem ženska v zgodnjih dvajsetih letih in od petnajstega leta dalje jemljem antidepresive Asentra 50mg. Jemati sem jih začela zaradi blage depresije ter paničnih motenj, ki so se pojavljale samo ob določenih situacijah. Iskreno povedano nisem ob jemanju občutila pretirane razlike (razen, če bi bilo brez jemanja občutje še hujše) in sem te tablete jemala več let izključno zaradi navade in “sigurnosti”, da se mi ne more nič zgoditi. Tako da sem si v situaciji, ki bi lahko izzvala napad v mislih rekla “V redu je, jemlješ zdravila, ki ti preprečujejo napad.” (Ki se je lahko kljub temu zgodil.)
Sedaj razmišljam, da bi zdravilo opustila, saj sem vse bolj pozorna na domnevne stranske učinke. Ker sem praktično “odrasla” s tem zdravilom sicer nisem prepričana, ali sem to jaz ali pa je to neželen vpliv zdravila. Opažam, da sem čustveno otopela – ne čutim pretirane žalosti ali veselja, zadovoljstva. Nimam izrazitega zanimanja za okolico, hobije, stvari, za katere sicer vem, da bi me osrečevale. Hkrati imam težave tudi pri spolnosti, saj v njej ne uživam zaradi pomanjkanja libida. Skratka počutim se, kot da sem na avtopilotu.
Ker sem se nekajkrat z mislimi in s poglabljanjem vase uspešno premagala v situacijah, ki so mi predstavljale velik izziv si želim počasi prekiniti jemanje tablet ter najti svoj resnični, čuteči jaz.
Pred tem bi vas prosila za nasvet ter mnenje.
Najlepša hvala že vnaprej.
Feniks
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo.
Več let, dejansko od vašega mladostništva jemljete antidepresive. Verjamem, da vam zdravila predstavljajo veliko varnost in zdaj, ko razmišljate o prenehanju, je to za vas velik korak. Opuščanje takšnih zdravil po več letih je velik korak in izziv za vsakogar.
Depresija in panična motnja imata vedno svoj vzrok. Z antidepresivi ne zdravimo vzroka, ampak omilimo ali odpravimo simptom. Vzrok za takšna stanja je ponavadi zavesti nedostopen in zato se rabimo poglobiti vase. Sami si v takih situacijah včasih ne moremo pomagati in ravno zato rabimo zunanjo pomoč. Psihoterapevt je tisti, ki omogoča takšno raziskovanje in ozaveščanje ter predelavo konfliktov in manjkov. Navsezadnje nudi podporo v življenjskih spremembah – tudi ob prenehavanju jemanja psihofarmakov. Pomembno je tudi, da takšno opuščanje antidepresivov opravite z navodili zdravnika oz. psihiatra.
Razumem vas v vašem stanju “avtopilota”, ko je čustveni svet mlačen in oddaljen. Verjamem, da lahko najdete drugo pot, ki vam bo omogočila bolj polno in čuteče doživljanje. Psihoterapija je lahko pomoč za iskanje poti, ki vodi do bolj polnega življenja. Kot psihoterapevt spremljam popotnike, ki hodijo na svojo goro, vendar prehodijo jo pa sami. Ravno zato je za psihoterapijo pomembno, da imate svojo voljo, željo in energijo za hojo po gori, ki je včasih tudi strma in ima neugodne vremenske razmere. Samo z veliko volje in trdega dela lahko pridemo do vrha, vendar je nagrada na vrhu vredna tega truda.
Sem vam odgovoril na vprašanje?
Hvala za lepe želje.
Lep pozdrav in srečno,
stara sem 50 let ,že 20 let jemljem zdravilo lexaurin 3mg,1-2 na dan,verjemite,da sem poskušala že večkrat opustiti,saj mi je zdravnik rekel,da imam to vse v glavi ,oz sploh ne potrebujem zdravil,napotil me je znanemu psihiatru,ki je po 30 min. zaključil,da sem džanki,da lahko iščem tablete za vogalom,na koncu mi je rekel,da mi lahko napiše 1l vina na recept.Bila sem čisto iz sebe,alkohola resnično ne uživam,moje življenje je res kot po uri,hodim v službo,pazim vnukinjo,res pa je ,da sem skoraj obsedena s čistočo,z zobno krtačko,bi sčistila cel blok,takrat,ko mi zmanjka tablet,nohte imam postrižene čisto do korena,ker me moti ,da so dolgi.Zdaj pa k bistvu.Tri dni nalašč nisem vzela tablet ,spala nisem Nič,telo utrujeno,možgani mi niso pustili do spanja,imela sem takšno hudo krizo…. če to niso živci,potem ne vem kaj je to.Ne zmorem sama,poskušala sem vse ,narava ,veliko se gibljem ..ne vem no.Povedati moram,da sem s tabletami drug človek,rada sem v družbi ,nasmejana,poznajo me kot prijazno osebo.Meni te tablete pomagajo ,brez njih sem razvalina,ki ne zmore niti enega stavka,da ne bi pozabila,kaj sem želela povedati.ne morem verjeti,da zdravniki,oz psihiater ne verjame,da nekateri res moramo imeti zdravila.Pri njem sem več izvedela o zavarovalnici ,kot takrat ,ko grem registrirat avto.Tablete jemljem zaradi hudih travm v mladosti.Kako si naj pomagam?Hvala za odgovor
Pozdravljeni,
zdravilo Lexaurin je sodeč po navodilih lahko zasvojljivo in ga ne bi smeli jemati več kot 12 tednov. Kolikor vas slišim, psihiater s tako pribombo ni ravnal strokovno in verjamem, da ste bili iz sebe, tudi jaz bi bil.
Po vsej verjetnosti ste po prenehanju jemanja doživeli abstinenčno krizo, saj ste jemali Lexaurin 20 let, kar je mnogo predolgo kot piše v navodilih (do 12 tednov). S takšnim pomirjevalom seveda bolje funkcionirate, saj vam pomaga zmanjšati (ali celo izničiti) simptome. Vendar takšna rešitev ni ozdravljenje, ampak lajšanje simptomov. Skušajte se posvetovati s psihiatrom kakšne bi bile alternative za drugačno zdravilo. Če vam trenuten psihiater ne ustreza si poiščite nekoga drugega, ki bo bolj razumevajoč.
Omenjate tudi travme iz mladosti, ki jih vidite tudi kot razlog za jemanje pomirjeval. Tudi obsedenost s čistočo je lahko simptom nerazrešenih travm. Če boste tako začutili imate tudi možnost, da poiščete pomoč pri psihoterapevtu, kjer boste lahko več povedali o vaši življenjski zgodbi. Morda pa vam bo ravno razreševanje starih travm pomagalo do boljšega počutja?
S prijaznimi pozdravi,
hvala g. Štrukelj za razumevanje,jaz verjamem,da mi želi moj zdravnik pomagati,a kako naj vplivam na grozne reakcije sama?Vslužbo rada hodim,v naravo tudi ,hčerka in vnukinja sta mi vse,a pri nadzorovanju telesa ne morem vplivati.omenil je tudi hospitalizacijo,kako naj grem v bolnico,če imam službo,ne želim ostati brez nje-Kar bi, v to sem prepričana.Jaz se trudim,sem prišla že do polovičke tablet in bom tako tudi nadaljevala.Zaradi teh tablet ne izgledam ,kot kakšna razvalina…ko bi vam le znala napisat,da mi te tablete pomagajo,kar se tiče pa moje mladosti,se nisem nikoli želela pogovarjati,še z mojim možem ne,nisem bila zlorabljena,le hudo psihično uničena ,že kot otrok.Oče pijanec,mati je svoje probleme prelagala na nas ,9 otrok,lačni ,tepeni za prazen nič ,kot otrok sem bila izredno pridna v šoli,neopazna, molčeča,pri 15 štipendijo dajat materi ,da je devala denar ljubčekam in še in še ,kar verjetno ne bi verjeli,ne želim se spominjati tega,živim naprej,ampak včasih ,ko sem takole sama ,si želim,da se ne bi rodila.Če bi me videli ne bi verjeli,da jem pomirjevala,sem čisto uredu ,urejena ..ampak moram imeti nekaj,da si pomirim dušo.Hvala še enkrat za odgovor in lp
Pozdravljeni,
Ko sprašujete kako lahko vplivate na grozne reakcije, čigave reakcije imate v mislih?
Glede na problematiko zasvojljivosti boste krizo najlažje prebrodili pod strokovnim vodstvom v bolnici. Za to boste dobili tudi bolniški stalež. Slišim pa tudi, da vam pomirjevala pomenijo veliko berglo, da vam pomirijo notranji nemir?
Stare rane, ki jih ne zacelimo lahko nosimo lahko življenje. Odprte in neočiščene skelijo in pečejo. Opisujete, da ste imeli v mladosti težko življenje in še danes, ko se znajdete sami začutite to močno bolečino. Morda bi vam ravno pogovarjanje o starih ranah lahko omogočilo končno celjenje?
S prijaznimi pozdravi,
V mislih sem imela abstinenčno krizo,občutek je takšen,kot bi se zbudila iz narkoze.Jaz se vam opravičujem,ampak nekomu se moram izpovedat in ta nekdo ste vi,šolani,pač niste navadni smrtniki.Vem,da sem odvisnica in da…tableta je moja bergla (grozno je to prebrat)-ampak je tako ..a ne.Zadnjič smo bili na neki zabavi in moje sošolke so se šalile ,kako je bilo včasih fino ,če nisi naredil srednje šole si dobil podporo za 2 leti(vi tega ne veste,ker ste premladi),ampak je bilo tako.Jaz se nisem smejala,žalostno je to,da jaz sem pa želela postati veliko več kot oseba s srednjo šolo, pa nisem imela možnosti.Če vse skupaj potegnem skupaj …sem ena izmed tistih,ki nosi “križ”,vse življenje.G.doktor ,roko na srce,poznam ljudi,ki so prišli iz zdravljenja-to so žive lupine.Včasih me jezi to,da starši “ukradejo”mladost lastnemu otroku.Zašla sem s teme.V glavnem -hvala vam,da ste brali in si vzeli čas za moja pisma,vsaj obsojali me niste,kot tisti gospod ,ki me je kar poslal za vogal”fehtat” tablete.Hvala in ostanite še naprej tako prijetni..vse dobro v življenju.A.L-M
Pozdravljeni,
seveda, z veseljem preberem in vam tudi odgovorim po svojih zmožnostih. Ko vas poslušam začutim bolečino, ki ste jo v svojem življenju preživeli in je ostala, vsaj v nekem delu, nenagovorjena. O težkih dogodkih ni lahko spregovoriti, vendar če ostajajo v nas travme in konflikti, ki niso nagovorjene in predelane, se začno oglašati v raznih simptomih. Če boste lahko spregovorili o teh stvareh vam bo morda lažje? Je tudi drugače, če se pogovarjate na štiri oči. Na voljo imate tudi strokovno pomoč – psihoterapijo.
Hvala za lepe želje. Tudi vam želim vse lepo in srečno na vaši poti, verjamem, da boste dobro speljali.
S prijaznimi pozdravi,