Moj prvi spomin na otroštvo je,kako sem šla v sobo k mami in mi je rekla kaj jo zijam,naj spizdim vstran. Ko me je peljala v šolo, sem ji povedala da še morem iti po tampone, njej pa se je iz lepega utrgalo in je začela čez zobe name kričat,kaj si kupujem tampone, itak ga bom not pozabila… Ko sem šla pri 20 k prvemu fantu za nekaj dni, mi je pobrala potovalko in zraven kričala,kaj vse moram vzeti zraven. Ravno toliko,da še sama ni noter šla. Kot najstnica sem lahko šla ven z prijateljicami,na morje, vedno je bilo toplo kosilo na mizi,čisto in oprano..ampak do mene se je bonašala,kot da sem kup dreka. Kot otrok je velikokrat kričala name, izbruhnila je iz nenada,nikoli se nisem smela branit. Zaradi tega imam verjetno potlačena čustva. Rekla mi je da me bo zaklala,zaštihala,zatolkla..za brezveze,ker je pač nisem ubogala. Skoraj vsak večer sem jokala tiho v postelji, že od majhnega. Če pa se je kdo “spravil” na njo,ji kaj rekel, pa je gledala vstran in bila ponižna in tiho kot miška. Redkokdaj je sploh kaj rekla nazaj. Samo da je bilo čimprej vse v “redu”. Spomnim se, kako je preklinjala babico,z grozno jezo je govorila sami sebi o njej. Enkrat jo je babica slišala. Potem pa se je takoj začela gledat vstran in da kaj pa je ona rekla, postala je spet ponižna in gledala v tla.Nikoli me ni pred nikomer branila,ostali sorodniki so enako polni jeze kot ona, kričali so name, vso jezo so spravili na najšibkejšega,pa ni niti mu rekla. Ko je bila jezna,mi je rekla marsikaj,govorila je tako jezno,čez zobe,.Sorodnik me je spolno nadlegoval, želel se je dotikati moje riti, pa dolgo ni nič rekla, le potem mu je enkrat mirno rekla, kaj to počne. Tudi sama je imela težko otroštvo,alkohol,babica se je vedno jokala. Ampak ne morem preboleti,da se je lahko tako nizkotno obnašala do lastnega otroka. Imela je prijatelja,ki jo je varal,ona pa je vse skupaj dolgo prenašala kot en pes. Moški je hodil mene žalit k mojim sorodnikom,k njej pa je bila tiho ali se mu proseče opravičevala. Večkrat mi je rekla da mi bo vzela otroka, ko ga bom imel, da me noben ne bo hotel, ker ne znam nič. Da ženska mora znat kuhat. Ona je celo življenje sama,meni pa govori, kako me nihče ne bo hotel. Če ji sedaj kaj za nazaj omenim, mi reče naj ji že neham očitat in kaj samo na to mislim. Jaz pa ne morem pozabit, nočem, ne morem prebolet in nočem, ker ne razumem kako se je ena ženska lahko tako spravljala na majhno punčko,ki je potrebovala tople besede in ljubezen. Je bila tudi prijazna, ampak teh grdih stvari ne morem dati iz sebe,čeprav se še tako trudim. Sedaj je mama na antidepresivih,vsa nasmejana in pričakuje,da bom njena dobra prijateljica ki ji vse zaupa. Ja pa ja! Imam krasnega fanta z katerim bova kmalu skupaj zaživela in mi je v hecu rekla, da nama bo ona kuhala in skrbela za njega?! Nonstop me sprašuje kaj sem kuhala,ali mu je bilo dobro, kaj je rekel,kaj je delal.. Kot najstnica sem imela hude panične napade. Ko sem ji rekla,da moram k psihiatru, res sem si obupno želela pomoči,mi je rekla naj še je z tem ne jebem. Rada bi imela z njo vsaj kolikor toliko normalen odnos,saj se mi smili,je sama, vem da je tudi sama morala zelo trpeti,da se je bila tako grdo sposobna obnašati do mene.Vem da je imela sama težko otroštvo,sedaj se tudi sama zelo dobro razume z svojo mamo. Jaz pa ne morem mimo tega,da sem bila vs življenje za nekoga kot en cucek za njegove frustracije.Ne morem pozabit,saj je moje življenje,moja čustva in v meni so naredili brazgotine, ki jih nihče ne izbriše. Bemti sem zadnje čase spet tako jezna nanjo. Le jeze bi se rada znebila,vsaj zaradi sebe,da mi bo lažje. Kako?

nisem bral tvojega izpada, kratek odgovor na vprašanje iz naslova pa je:
za ušesa jo daj pa tri čez nago rit pa maš izenačeno

Sprejmi jo tako, kot je. Pač je v iber zgrešila materinstvo in kaj zdaj. Ni prav, ampak ti si zdaj odrasla oseba neodvisna od matere in njenega obnašanja.

Vem, kaj govorim, moj oče je bil tak. Najprej sem se morala z njim na smrt skregat, potem sem ga analizirala, njegovo življenje, njegov odnos do mene in sester, do mame, do babice in podobno, potem sem razumela, zakaj je tak kot je in ga sprejela takega. Jasno mi je bilo, da spremenil se ne bo, sem si pa olajšala odnose z njim in če verjameš ali ne, zdaj se super razumeva – ker imam jaz drugačen odnos: spoštujem ga kot očeta, nisem odvisna od njega in njegove ljubezni, vem kaj lahko pričakujem od njega in česa ne in rezultat je ta, da shajam z njim neverjetno dobro, medtem ko sestri sploh ne, še vedno padata na vse njegove fore in še vedno si obupno želita njegove ljubezni in potrditve.
Lahko izbiraš, se spraviš v red in razčistiš pri sebi ta odnos ali pa si jezna še naprej in se obremenjuješ s tem do konca življenja.

Da te ni sram !

Avtorici teme želim veliko branja knjig o družini, vzgoji, medsebojnih odnosih..
in veliko pogovorov s svojim partnerjem o vajinih primarnih družinah in sploh o vaju.
Matere ne puščaj v svojo novo družino, sploh da se ne vtikuje v vaju. Never!

če ima novega partnerja, ji ga nategni.

Sebe odreši bolečine s tem, da ji odpustiš, sebe pa sprejmeš kot dobrega človeka, ki je odpuščanja sposoben. Predstavljaj si kako je bilo njej, koliko bolečine je nosila v sebi, kaj lepega je doživela in kaj slabega……saj ti zagotovo ni mogla dati tega, kar ni imela, ne poznala, ne doživela. Ali je njo kdaj kdo objel, pohvalil, podpiral…
Zgodovine ne moreš pozabiti, odpustiš pa lahko in to bo nagrada tebi za vse hudo kar si doživela. Poizkusi dati iz sebe s pisanjem in piši, piši, vse kar ti pride na pamet samo da gre ven, z vsakim zapisom ti bo lažje četudi ga boš takoj uničila, moraš se osvoboditi in videla boš kako lažje ti bo, osvobojena boš vseh zamer, žalosti, bolečine.
Nikogar ne moreš spremeniti saj ne veš kaj hudega nosi v sebi, lahko pa se spremeniš ti, sebi v dobro.

Joj, takšnih stvari ne moreš nikoli odpustiti. Vem iz lastnih izkušenj. Edino, lahko narediš je, da se sprijazniš z njimi in si rečeš, tako je in tega ne morem spremeniti, lahko pa spremenim sebe. In tako si ne dopustim, da bo to kdaj name vplivalo v smislu odnosov z ostalimi, sploh najožjimi družinskimi člani ( mož, otroci).
Kako to zgleda v praksi glede mame. Tako, da jo prenašaš, da vseeno poskrbiš, da je z njo vse Ok, saj je le tvoja mama. ni pa nujno, da ji dovoliš, da kroji tvoje življeneje.

Imam kar nekaj slabih izkušenj z družino in sorodstvom takim in drugačnim. Sama sebe sem uničevala s tem ko sem se obremenjevala in se pretvarjala da lahko gremo skupaj tudi po vsem tem kaj smo besedno imeli. Ampak verjemi ne rabiš takšnih ljudi ob sebi, pa čeprav je to mama ne rabiš!!!! jaz se še sedaj ne morem sprijazniti s tem da je tako kot je ker sem predober srčen čustven človek ali slabič!!!

Samo tako, da sprejmeš preteklost in greš naprej.
Dokler so v tebi neka pričakovanja, zamere in želje po spremembi, tako dolgo boš ujeta in žrtev preteklosti.
Ker tako ali tako ne moreš ničesar spremeniti.

Meni je pomagala knjiga od Sanje Rozman, Peklenska gugalnica.

Bolj ko se boš izobrazila, bolj boš razumela, da je ravnala tako, kot je znala. Verjemi, če bi znala drugače, bi sigurno tudi ravnala drugače. In ko razumeš, da so tudi naši starši bili žrtve svojih staršev, ti je marsikaj jasno.

Naslednja velika poteza, pa je odpuščanje. Kako odpustiti, pa tudi preberi v knjigah, kot je Življenje je tvoje, Moč je v tebi itd.

In vedi, ODPUŠČANJE JE DARILO SAMEMU SEBI!

Ta je pa dobra -ravnala je tako kot je znala, hahah koliko si pa ti otrok star???? Čudno da je potem z ostalimi znala ravnati drugače. Mama gor ali dol…v bistvu si pa ne zasluži nadimka mama

Lj, krepko se ti pozna preteklost. Sem bral ostale odgovore, pa ni noben tega pogruntal. Svetujem ti, leto-dve, živeti popolnoma sama. Brez matere in brez fanta, in vseh ljudi do katerih si čustveno obremenjena, vključno z tistimi, ki jih ne omenjaš.

Odrasla si. Zakaj se trudiš za njeno naklonjenost? Imaš fanta, s katerim si boš ustvarila novo družino, druži se s takimi, ki te imajo radi in se spoštljivo obnašajo do tebe. Poglej objektivno in videla boš, da s svojimi izpadi deluje psihično nestabilno. Zato je ne boš nikoli sremenila in se nehaj truditi. Nikoli ti ne bo priznala, da te je prizadela, nikoli se ti ne bo opravičila. Zato pusti preteklost za sabo in pojdi dalje.

Lj, krepko se ti pozna preteklost. Sem bral ostale odgovore, pa ni noben tega pogruntal. Svetujem ti, leto-dve, živeti popolnoma sama. Brez matere in brez fanta, in vseh ljudi do katerih si čustveno obremenjena, vključno z tistimi, ki jih ne omenjaš.[/quote]
Kako ne ?
Če pa večina pravi, da je preteklost treba sprejeti.

Pa mislim, da ni to ravno dobra ideja, da bi bila popolnoma sama, ker se bo potem le ukvarjala s svojimi problemi, ki jo bodo zaradi tega še bolj obremenili.
Bolje, da se zamoti, da ima prijetno družbo ob sebi, ki ji bodo s prijazno besedo in pogovorom, pomagali ozdraviti travme.

Ta je pa dobra -ravnala je tako kot je znala, hahah koliko si pa ti otrok star???? Čudno da je potem z ostalimi znala ravnati drugače. Mama gor ali dol…v bistvu si pa ne zasluži nadimka mama[/quote]
Seveda je ravnala tako, kot je znala. Kako pa drugače ?
Tako, kot ni znala ? To niti ni možno, saj ne moremo ravnati tako, kot ne znamo.

Zgleda, da si sama prav tako polna nekih zamer in bi ji zato tvoje prepričanje samo poglobilo težave.
Dokler bo obsojala mamo, bo obsojala sebe in sebi škodovala.
Zato se naj vpraša ali je to vredno in če ravna prav. Ali pa ravna tako, kot je njena mama in bo še sama postala ena zatežena ženska, ker bo s sabo nezadovoljna.

kaj je mati v resnici?
kaj je oče v resnici?
kaj si ti v resnici?
Ti verjameš, da je tvoja mami- mami in ne ženska. Kliči jo po imenu, pa jo obravnavaj kot žensko. Ali verjmeš tudi v dedka mraza? Dandanes vidim, da tista, ki rodi otroka, želi postati še mamica meni…Pač, ženske mislite, da po rojstvu postanete boginje (torej da nisteveč ženske ampak boginja)…in dajete vedeti otrokm, da so boginje, in potem otroci verjamejo, da so boginje in bogovi do 4o ga leta…Jap- človek nenehno ima stik z bogovi- kar poglejte v parlament, koliko bogov imamo…

Lj, krepko se ti pozna preteklost. Sem bral ostale odgovore, pa ni noben tega pogruntal. Svetujem ti, leto-dve, živeti popolnoma sama. Brez matere in brez fanta, in vseh ljudi do katerih si čustveno obremenjena, vključno z tistimi, ki jih ne omenjaš.[/quote]
Kako ne ?
Če pa večina pravi, da je preteklost treba sprejeti.

Pa mislim, da ni to ravno dobra ideja, da bi bila popolnoma sama, ker se bo potem le ukvarjala s svojimi problemi, ki jo bodo zaradi tega še bolj obremenili.
Bolje, da se zamoti, da ima prijetno družbo ob sebi, ki ji bodo s prijazno besedo in pogovorom, pomagali ozdraviti travme.[/quote]

Žensko kao bremeni preteklost, nihče se pa ne vpraša kaj dogaja v sedanjosti. Če bereš njen sestavek širše, ji dogajajo prav taki izbruhi kakor nekoč njeni mami. In taka oseba naj bi bila zmožna pratnerskega odnosa??? Niti pod razno, še več, celo po enakem principu bo počepala pred njim, kakor njena mama…

Kje so šele tako potlačena čustva do ljudi, da jih sploh omenja ne…

Partnerstvo ni namenjeno pomoči pri zdravljenju travm.

Ta je pa dobra -ravnala je tako kot je znala, hahah koliko si pa ti otrok star???? Čudno da je potem z ostalimi znala ravnati drugače. Mama gor ali dol…v bistvu si pa ne zasluži nadimka mama[/quote]
Seveda je ravnala tako, kot je znala. Kako pa drugače ?
Tako, kot ni znala ? To niti ni možno, saj ne moremo ravnati tako, kot ne znamo.

Zgleda, da si sama prav tako polna nekih zamer in bi ji zato tvoje prepričanje samo poglobilo težave.
Dokler bo obsojala mamo, bo obsojala sebe in sebi škodovala.
Zato se naj vpraša ali je to vredno in če ravna prav. Ali pa ravna tako, kot je njena mama in bo še sama postala ena zatežena ženska, ker bo s sabo nezadovoljna.[/quote]

A ti znaš biti dobra in slaba?…vsak igra v življenju več vlog, pred starši takšno, pred šefom drugačno. Mar se ni znala normalno pogovarjat s hčerko in jo je poslala v tri pm kadarkoli si je zaželela… halo?!?!!? Z njo se je tako pogovarjala ker se je “lahko” in nad nedolžnim otrokom dala ven svojo frustracije…z ostalimi se ni kot si lahko prebrala. Vsak zna imeti več obraz in vlog. In po prebranem očitno ne obsoja sebe niti ne vem čemu bi obsojala sebe? Tako da ne nabiji da ni znala drugače ampak ni hotela z njo drugače!!!!

Seveda je. Ravno s tem namenom gremo v partnerstvo in z željo, da bomo ob nekom, ki nas bo imel rad in nas spoštoval ter sprejemal, sposobni sprejeti in ozdraviti svojo dušo.
Šele skozi partnerski odnos se resnično spoznavamo in si zato damo možnost za rast in osvobajanje od travm. Saj vemo, da je ljubezen tista, ki ozdravi vse čustvene rane.
Seveda boš ob tem trdil, da to ni prav, ker tako obremenjujemo partnerja. Vendar pa ob tem pozabljaš, da nihče ni popoln in da partnerja ne izberemo slučajno. Vedno najdemo pravega, ki nam je lahko najboljši ućitelj. In to velja za oba. Tudi za tistega, ki misli, da je “popoln”. 🙂
Res pa je, da nekateri menijo, da sami nimajo težav, da imajo samo drugi probleme. In ravno takšen je najbolj zaslepljen, ker se ne zaveda lastnega poslanstva in da ni le slučajno z določeno osebo.

Ni rečeno, da bo reagirala isto Zato sem zgoraj napisal, da naj bo pozorna na svoje odzive, da ne bo ista, kot njena mama.
In če se bo iz tega kaj naučila, bo ravno skozi sam odnos lahko predelala travme in postala boljša.
Življenje rabi izziv. Brez izzivov ni rasti in ne napredka.

Ni znala ali ni hotela…Saj je vseeno. To čisto nič ne spremeni dejstev in ne preteklosti. Bolj verjameš, da ni hotela, več je možnosti, da boš sama ista in da boš zaradi tega še zbolela.
Dokler se s tem obremenjuješ in razmišljaš ali ni hotela ali znala, bolj se zapletaš in kopičiš probleme.
Bistvo je, da v sebi dosežeš mir in to lahko le tako, da se s tem ne obremenjuješ in poveš, da ni znala, pa imaš mir in živiš naprej svoje življenje.

Seveda je. Ravno s tem namenom gremo v partnerstvo in z željo, da bomo ob nekom, ki nas bo imel rad in nas spoštoval ter sprejemal, sposobni sprejeti in ozdraviti svojo dušo.
Šele skozi partnerski odnos se resnično spoznavamo in si zato damo možnost za rast in osvobajanje od travm. Saj vemo, da je ljubezen tista, ki ozdravi vse čustvene rane.
Seveda boš ob tem trdil, da to ni prav, ker tako obremenjujemo partnerja. Vendar pa ob tem pozabljaš, da nihče ni popoln in da partnerja ne izberemo slučajno. Vedno najdemo pravega, ki nam je lahko najboljši ućitelj. In to velja za oba. Tudi za tistega, ki misli, da je “popoln”. 🙂
Res pa je, da nekateri menijo, da sami nimajo težav, da imajo samo drugi probleme. In ravno takšen je najbolj zaslepljen, ker se ne zaveda lastnega poslanstva in da ni le slučajno z določeno osebo.
.[/quote]

Jah, ne bova skupaj prišla… Tok da bo najboljše, da kar začneš ženske ki se pritožujejo nad njihovimi dedci ki to niso, ozaveščati, da naj vstrajajo ker jih bojo tako ozdravile…

Hja, pa tudi vse psihote k babe po buči bijejo, bo treba pomilostiti, in morilcem lastnih staršev parnterice najti…

Robi, kok pa to, da ne moremo avta uporabljat ko je na servisu? Če te prav zastopim, bi bil servis avtomobila boljši in kvalitetnejši, če bi se vmes z njim vozili…

Če se nagibaš k skrajnostim, potem res ne bova prišla skupaj. 🙂
Ni vsak psiho, ki ima probleme. Ker potem lahko greva v drugo skrajnost in rečeva, da skoraj noben ni sposoben za resno vezo, če upoštevamo število ločitev, varanja in ostalih nezadovoljnih ljudi, ki na silo vztrajajo v mrtvem odnosu.

Ni znala ali ni hotela…Saj je vseeno. To čisto nič ne spremeni dejstev in ne preteklosti. Bolj verjameš, da ni hotela, več je možnosti, da boš sama ista in da boš zaradi tega še zbolela.
Dokler se s tem obremenjuješ in razmišljaš ali ni hotela ali znala, bolj se zapletaš in kopičiš probleme.
Bistvo je, da v sebi dosežeš mir in to lahko le tako, da se s tem ne obremenjuješ in poveš, da ni znala, pa imaš mir in živiš naprej svoje življenje.[/quote]

Ja seveda to je bistvo da si mečeš pesek v oči. Na tisoče ljudi na svetu ima takšne in drugačne probleme in zato se imajo pravico znesti nad druge, nemočne, nedolžne, bližnje??? In tisti jim pa naj oprostijo vse hudobije, ker so pač napadalci ubogi in niso znali vedeli drugače. Hčerko posili oče in bo hčerka rekla čez 5 let, “nič za to, imel je sam s sabo probleme se me je pač privoščil”…kakšno sporočilo ti daš svetu s svojim razmišljanjem, ampak je pa res da veliko žrtev razmišlja tako kot ti ker imajo občutek sramu.
In razlika v ni znala ali ni hotela je ogromna, ti oz prvotni avtor kateri ji je predlagal tisto knjigo je zapisal ravno tako kot bi bila mati žrtev…razumeš otroka starega 5 let da ne zna povezovati besed. Ne moraš pa razumeti 30 let stare matere da ima takšen odnos s hčerko in ga opravičit da ne zna drugače!

Zato pa lahko ljudje še vedno poiščejo strokovno pomoč, saj imamo ogromno možnosti, kjer se lahko partnerja pogovorita s kakšnim strokovnjakom, da jima pomaga.
In tako skupaj rešujeta težave. Vsak svoje, seveda. 🙂

Mehanik lahko prav tako popravi avto in na mestu zlgeda, da je vse OK, ko pa se z njim pelješ, pa začne še vedno nekje nekaj ropotati in cukati. 🙂
In vožnjo lahko primerjamo s samim odnosom, saj skozi odnos spoznavamo kdo smo in kako se obnašamo.
Ali meniš, da moramo pustiti partnerja, ko pridemo do težav, potem biti nekaj časa samski in potem, ko bi naj bili zdravi, spet poiščemo drugega ?