pa kakšne moderne družine so to
Sami ločenci kamorkoli pogledaš, otroci pa zabluženi nesposobneži. In taki bodo šefi in bodo sprejemali pomembne odločitve. V starih časih je bil otrok ločencev pamž, sedaj pa je to normalno. Zakaj se potem moramo učiti da je osnovna celica družbe družina. Družino sestavljata moški, ženska in otroci.
Sedaj pa imajo otroke malo s tem malo z onim. Kmalu bodo vsi eno veliko sorodstvo. Zakaj sploh imate otroke, če jim tako delate? Iz takih otrok ne more priti nič pametnega.
Ja sveda veliko bolje je starsa osteta skupaj, tudi ce ni ljubezni ter je samo kreg, rea dobro okolje za rast otroka, samo da na vzven zgleda!
Sicer pa avtorica malo se zamisli nad sabo ker nedolzne otroke imenujes pamzi, grdo res grdo, niso oni krivi za napake svojih statsev! Pa se neki zabluzeni nesposobnezi, kot jih ti imenujes, prihajajo tudi iz “tradicionalnih” druzin!
Odrasli ste neodgovorni. zamislite se malo. Delate slabo otrokom. Pa blatenje drugega starša na fb, a to je vzgojno. Če ste preveč razvajeni in se ne znate pogovarjat ni čudno da se konča. Je pa čudno da se tolikokrat konča ko so otroci še mali. Ja ko imaš enkrat otroka se moraš zavedat da ga imaš in da ni več na prvem mestu tvoja razvajena rit.
Pa tisti ko so nasilni in pijanci, ne mi rečt da se je takoj po poroki spremenil, do takrat pa se je pazil da ni kaj preveč rekel ali storil.
Toliko nestrpnosti, pomankanja potrpljenja, razvajenosti, pripravljenosti na sklepanje kompromisov, nepriznavanja moralnih norm, manjka čustvene inteligence, kot se izkazuje danes, vodi v sociološki razpad – najprej družine kot osnovne celice, nato družbe.
Vedno znova sem presenečena nad tem, kako nepripravljeni na življenje, na partnersko zvezo, na družino – in zgolj pod vplivom sproščanja hormnonov prve zaljubljenosti se nekateri odločajo za skupno življenje.
In potem, ker je to folklora ali ker je fancy ali ker se zalomi ali ker tašča hoče – za otroke.
Partnerja/Partnerko sploh ne poznate dovolj, pa se venarle odločite, da bo oče/mati vaših otro, kar je najpomembnejša naloga, ki jo dobimo v življenju. Vzgojiti mlado bitje, da bo fizično in čustveno krepko, da bo pogumno in smelo zakoračilo v svoj svet.
Tako neznosno lahko se nekaterim zdi, odločiti se za zvezo z nekom, v njej roditi otroka/-e, potem pa si reči, ah jebi ga, noče pomivat posode/pospravljat copat/izklapljati telefona, z njim/z njo je težko in zvezo zaključiti, oditi drugam in otroke izpostaviti morebitnim novim zvezam…
Nobene posebne pripravljenosti na vlaganje napora v krepitev in vzdrževanje partnerske zveze ni zaznati včasih. In to je prekleto žalostno.
Se kdaj vprašate, t.i. odrasli, ki to očitno niste, ker skačete iz zveze v zvezo, iz postelje v posteljo, kako to zaznamuje otroke – vaše, njene/njegove, skupne?
Ne vem, v kakšnem okolju to živite, da imate same ločence okoli sebe? Jaz moram (pri svojih 50+ letih) kar fajn razmišljat, da se jih nekaj spomnim. To kot prvo. In kot drugo, prav noben od otrok teh ločenih parov ni zabluzen in nesposoben, vsi dokaj uspešni v šolah in pri študiju, par jih je že samostojnih in s svojimi družinami…
Najbolj zabluzena otroka, ki se jih ta trenutek spomnim, zdaj že odrasla, pa nič od njiju, tam okoli 30. leta še zmeraj na grbi staršev, sta pa dva, kjer je bilo zmeraj vsega v izobilju, foter na hudih položajih…, samo z otrokoma se ni nihče ukvarjal NIČ.
Kdo pa se ukvarja z otroci v enostarševskih družinah? Internet ali preobremenjena mamica ali oče pred katerim mamica skriva otroke, ker ga sovraži, ki si je, da je še več zavisti, ustvaril novo družino, nje pa noben noče, ker že ima otroke. Moški ki želi imeti otroke ponavadi želi imeti svoje. Ko pa si enkrat čez 30 si težko najdeš partnerja brez otrok ali pa takega ki je pripravljen na doživljenjsko zvezo.
Vsi pari ki hočejo imeti otroka, bi morali na tečaj, kot je predporočni. Tam ti fejst operejo možgane in če dvomiš v kaj potem veš kaj je boljše narediti.
Draga “pandorina skrinjica”, sicer ne vem iz kakšnih izkušenj govoriš, ampak očitno je, da ne dobrih.
Kdo se ukvarja z otrokom v enostarševskih družinah? Ko je pri meni, jaz, ko je pri očetu, oče. In v času, ko je pri očetu, jaz opravim vse, kar je v gospodinjstvu potrebno in še kaj zase, in imam (navkljub zahtevni službi) čas SAMO za otroka, ko je pri meni. (kar seveda ne pomeni, da je otrok razvajen in sončkast, del druženja so tudi moje in njegove sprotne zadolžitve). Torej, moj otrok ima celo več od mene, ker sva v skupnem času intenzivno eden z drugim.
Skrivanje otroka pred očetom? Ja, vem, da tudi take mame obstajajo. Obstajamo pa tudi normalne, ki stike spodbujamo, ker koristijo otroku. In take, ki ne pljuvamo čez očeta, ampak vzpodbujamo spoštovanje.
In lepo te prosim, nove partnerje si najdeta lahko oba bivša zakonca. Malce omeji tole svoje pljuvanje in generaliziranje vseh enostarševskih družin na podlagi očitno neke slabe izkušnje.
Se strinjam, da bi bilo lepše, boljše, enostavnejše, če bi osnovna družina ostala skupaj. Ko in če pa pride do razpada, pa je zadnja stvar, ki je potrebna, pranje glave zakaj je do tega prišlo, iskanje krivca, kazanje s prstom, zaničevanje, nespoštovanje in vse temu podobno. potrebno je le otroku omogočiti čim lažji prehod na nov življenski stil in čim pogostejše stike z obema staršema. In predvsem nehat “obolevat” zaradi bivšega partnerja in to prenašat na otroka. Zrelost je tista, ki je potrebna (če je že pri odločitvi za partnerja ni bilo).
Pričakovanja ljudi so se zelo spremenila v zadnjih 20-tih letih. Večina jih od življenja pričakuje več, so pač nerealni in takim je težko dopovedat, da jim je v resnici zelo lepo.
Jaz sem bil vseskozi zelo realen, le moja bivša gospa ni bila…. je pač pričakovala več, čeprav je imela vse: Družino, ljubečega partnerja, blagostanje, normalne otroke….
Sicer danes vse preveč ljudi na blagostanje in razne “cukrčke” gleda s stališča “to meni pripada”, kar pa je precej sebičen pogled na življanje v družini, kjer se je potrebno vseskozi prilagajati drug drugemu in različnim situacijam.
Sicer pa… če se za en dan vsedete pred TV, peberete kako rumeno revijo, kmalu ugotovitie, da v bistvu živite precej slabše kot ostali sve, neglede na to v kakem blagostanju živite… Že raklame so dovolj, da vas “odpeljejo”, kaj šele vse tiste žajfaste, turške in mehiške neverending-nadaljevanke….
Če se prepustite in če v glavi tudi sicer rahlo odmeva, potem ste na dobri poti 😉
Draga “pandorina skrinjica”, sicer ne vem iz kakšnih izkušenj govoriš, ampak očitno je, da ne dobrih.
Kdo se ukvarja z otrokom v enostarševskih družinah? Ko je pri meni, jaz, ko je pri očetu, oče. In v času, ko je pri očetu, jaz opravim vse, kar je v gospodinjstvu potrebno in še kaj zase, in imam (navkljub zahtevni službi) čas SAMO za otroka, ko je pri meni. (kar seveda ne pomeni, da je otrok razvajen in sončkast, del druženja so tudi moje in njegove sprotne zadolžitve). Torej, moj otrok ima celo več od mene, ker sva v skupnem času intenzivno eden z drugim.
Skrivanje otroka pred očetom? Ja, vem, da tudi take mame obstajajo. Obstajamo pa tudi normalne, ki stike spodbujamo, ker koristijo otroku. In take, ki ne pljuvamo čez očeta, ampak vzpodbujamo spoštovanje.
In lepo te prosim, nove partnerje si najdeta lahko oba bivša zakonca. Malce omeji tole svoje pljuvanje in generaliziranje vseh enostarševskih družin na podlagi očitno neke slabe izkušnje.
Se strinjam, da bi bilo lepše, boljše, enostavnejše, če bi osnovna družina ostala skupaj. Ko in če pa pride do razpada, pa je zadnja stvar, ki je potrebna, pranje glave zakaj je do tega prišlo, iskanje krivca, kazanje s prstom, zaničevanje, nespoštovanje in vse temu podobno. potrebno je le otroku omogočiti čim lažji prehod na nov življenski stil in čim pogostejše stike z obema staršema. In predvsem nehat “obolevat” zaradi bivšega partnerja in to prenašat na otroka. Zrelost je tista, ki je potrebna (če je že pri odločitvi za partnerja ni bilo).[/quote]
zdaj zrelost prej pa neumnost. Otroci naj bi se delali iz zrelosti, ne pa ponesreči ali ker tašča tako reče.
Ne vem če je to žongliranje z otrokom zdravo za njegov psihosocialni razvoj.
Imam zahtevno službo in pridem domov ob 17-ih. Kdo bi mi otroke peljal na trening, če ne mož. Kaj naj otroci dopoldne ždijo v šoli popoldne pa računalnik ali pa slaba družba pred blokom.
Vidim tudi kakšen je odnos očima do pastorka. Ni takšne čustvene povezave. Pa ko mamice ni zraven, kakšne slišiš od očimov. Žal mi je za te otroke.
“pandorina skrinjica” – se strinjam in priznavam, da so tudi takšni primeri, kot opisuješ zgoraj. Vendar zato ni potrebna generalizacija na vse ločene starše.
Z bivšim možem sva si otroka želela v obdobju, ko je zakon funkcioniral ali pa nisva videla nevarnosti/razlik, ki so postale usodne. Lahko temu rečem neumnost, lahko pa presoja na podlagi stanja v katerem sva bila.
Kar pa se tiče skrbi za otroka: tudi moj otrok ima treninge in aktivnosti, tudi jaz imam zahtevno službo. In vse skupaj pač zahteva veliko logistične spretnosti z moje strani, dobre socialne mreže, vse zato, da otrok ni prikrajšan. In ja, tudi moj zdajšnji partner (ki mu je torej moj otrok pastorek), vkoči, ko je potrebno. Pa kakšna prijateljica (babic in podobno pač ni). Precej pa se prilagajm z obveznostmi (postorim čim več, ko je otrok pri očetu, tudi glede službe). Pri urejenih odnosih se da veliko v naprej planirat.
In, če se otroku lepo razloži situacijo ins e starša vedeta zrelo po ločitvi, ni nekih “žongliranj”, ki bi lahko imela travmatične posledice na otroka.
Vse, kar želim povedati je, da vedno obstaja več variant iste zgodbe, zato pavšaliziranje in generaliziranje nikoli in nikakor ni na mestu.
Sej je lepo, da se tako trudiš za družino, ampak veš, še vedno nimaš garancije, da ti bo uspelo. Zato morda malce manj pametovanja, manj zaničevanja do ločenih (in predvsem njihovih otrok!), več razumevanja, preberi kaj ti pišejo zgoraj, ni vse črno-belo, tudi razumnim se lahko zalomi. Pa ti ne privoščim, sploh ne, samo, če tako tolčeš čez ločene (njihove otroke, starše) po dolgem in počez, se morda ne zavedaš, da vsakega od nas lahko za ovinkom čaka ločitev.
In še to: družin je več vrst.
