Naj odrasli otroci v takem primeru pomagajo svojim staršem?
Starši živijo v hiši, oba upokojena. Hiša je velika, treba jo je ogrevati, vzdrževati, kar stane.
Otroci živijo v drugem kraju, v najemniškem stanovanju, plačujejo najemnino. Hodijo v službo, plače so za sproti, da si lahko še kaj malega privoščijo, vendar premale za nakup lastnega stanovanja. Starši bi potrebovali finanćno pomoč. Naj otroci finančno priskočijo na pomoč?
Kaj menite v takem primeru?
Hahahahahahahaha smeh dneva!!! :)))) S čim jim pa naj pomagajo, če imajo sami komaj za sproti??? A naj tastarim bajto vzdržujejo, sami gredo pa med klošarje pa fehtarit za hrano pred trgovine?? V takšnem primeru pač starši, ki ne morejo vzdrževati svoje hiše le-to prodajo, se preselijo v manjše stanovanje in normalno živijo z preostankom denarja. Ali pa zmrzujejo v eni sobici v trinadstropni bajturini ki jim propada nad glavo kot se po slovenski folklori spodobi.
Ko sem jaz vprašal eno starejšo gospo ki poseduje veliko kmetijo, s čim jo bo vzdrževala na starost ker noče določiti naslednika, je rekla da bo pa travo prodajala. Ja ok nje…
Tvoji starši lohk pa štuk oddajajo ane…
Pa še neki: socialistične bajturine v 3 štuke, vse mi otroci plačujemo. in to zlo drago, oni pa so jo za škatlico čikov naredili. Večinoma no.., al pa po jazbinšku kupili…
ja nič, dokaj pogosta situacija… Treba se je vprašati, zakaj ne stanujejo skupaj, da tamladi raje plačujejo najemnino in so na svojem. Verjetno zaradi ljubega miru, preveč vtikanj… lahko se pa seveda tudi motim in so šli stran samo zaradi služb v oddaljen kraj. Ker ni napisano ali so kje v bližini ali daleč stran.
Pogosta napaka staršev je namreč, da želijo pod isto streho družine svojih otrok ampak pod svojim nadzorom in komando, medtem ko bi složno bivanje lahko bilo v obojestransko korist. Velika hiša, napol naseljena seveda postane breme upokojencev. Lahko pa pogledamo iz drugega zornega kota. Če je polovica hiše prazna, bi lahko imeli podnajemnika in bi stroškovno bilo seveda lažje. Pač, to spet pomeni prilagajanje oz. nevtikanje v drugo družino. Če niso sposobni tako živeti s svojimi, tudi s tujimi ne bodo. Govorim čisto iz izkušenj.
Ker ne vem, kakšna je situacija, lahko tudi odgovorim samo tako površno. 😉
Lahko je svetovati kar tako povprek, naj prodajo. Že, samo kupcev ni. Ni malo primerov,ko se hiše prodajajo, pa do takrat, ko se hiša proda, je treba tudi živeti. Živeti, ne životariti. In obsojati starce, zakaj in kako so gradili, res ni primerno. V vsakem solidnem srednješolskem učbeniku boste našli zapisano, da pri starih ljudeh je moraliziranje in očitki v smislu kako-si-lahko-to naredil najmanj nekorektni. Ne bodite preveč pametni, tudi vaše življenje bo nekdo sodil…
Ja, še to. Avtorica ima očitno vseeno dovolj, če sploh lahko razmišlja o tem, da bi staršem pomagala. Ker če ne bi imela, niti o tem razmišljala ne bi, bi samo rekla, ne morem pomagati.
Ne vem, koliko si ti star in kaj vse ti je bilo k riti prineseno – moji starši so gradili hišo z lastnimi rokami, vse skopano na roke, z lopato, karjolo, nobenih strojev in mešalcev, beton in malta se je delal na roke in nosil tudi. Tudi jaz sem podobno gradila hišo, le da so že bili mešalci in tudi bager je skopal gradbeno jamo. Ne moji starši in ne jaz nisem delala hiše za vrednosti škatlice čikov. Vlagali smo denar in lastno delo med tem, ko ste taki kot si ti, se praskali po riti in hodili na dopuste na morje.
Ne vem, koliko si ti star in kaj vse ti je bilo k riti prineseno – moji starši so gradili hišo z lastnimi rokami, vse skopano na roke, z lopato, karjolo, nobenih strojev in mešalcev, beton in malta se je delal na roke in nosil tudi. Tudi jaz sem podobno gradila hišo, le da so že bili mešalci in tudi bager je skopal gradbeno jamo. Ne moji starši in ne jaz nisem delala hiše za vrednosti škatlice čikov. Vlagali smo denar in lastno delo med tem, ko ste taki kot si ti, se praskali po riti in hodili na dopuste na morje.[/quote]
Ja, podobno pri nas. Ampak nekateri so nekje slišali, da so se nekoč hiše zastonj delale in jih ne premakneš za milimeter.
Ne vem, koliko si ti star in kaj vse ti je bilo k riti prineseno – moji starši so gradili hišo z lastnimi rokami, vse skopano na roke, z lopato, karjolo, nobenih strojev in mešalcev, beton in malta se je delal na roke in nosil tudi. Tudi jaz sem podobno gradila hišo, le da so že bili mešalci in tudi bager je skopal gradbeno jamo. Ne moji starši in ne jaz nisem delala hiše za vrednosti škatlice čikov. Vlagali smo denar in lastno delo med tem, ko ste taki kot si ti, se praskali po riti in hodili na dopuste na morje.[/quote]
Ja, podobno pri nas. Ampak nekateri so nekje slišali, da so se nekoč hiše zastonj delale in jih ne premakneš za milimeter.[/quote]
Ne, jst sm to videl. Ste pozabili stanovanjske zadruge po podjetjih, ko si dobil tolk kredita kolkr si mark prinesel?
Tisti v socializmu pa, ki so tko delali kot opisujeta, pa jim je ustvarjeno preveč dragoceno da bi pustili propadat. Vsaj v večini je tako.
No, jaz poznam primer dveh vdov, ki sta ostali sami v ogromnih bajturinah. Spoznali sta se, spoprijateljili, ugotovili, da imata podobne probleme, beseda je dala besedo … prodali svoji hiši, ena za več, druga za manj, kupili skupaj dovolj veliko stanovanje, da je udobno za dve ženski, ostanek denarja imata za dostojno življenje in se imata fletno. Nobenega dela, ki ga ne zmoreta, brez finančnih skrbi, imata družbo, imata zasebnost.
Ne vem, kako imata urejeno z lastništvom in služnostjo po smrti prve, niti ni pomembno. Stari sta toliko, da lahko živita še 20 let in ob upoštevanju tega dejstva sta se prav odločili. Za življenje namesto za životarjenje.
Kaj pa bi vi pri svojih letih naredili, če bi se izkazalo, da hiše ne gre več vzdrževat? Upali naslednjih 20 let na boljše čase in več denarja?
Ne vem, koliko si ti star in kaj vse ti je bilo k riti prineseno – moji starši so gradili hišo z lastnimi rokami, vse skopano na roke, z lopato, karjolo, nobenih strojev in mešalcev, beton in malta se je delal na roke in nosil tudi. Tudi jaz sem podobno gradila hišo, le da so že bili mešalci in tudi bager je skopal gradbeno jamo. Ne moji starši in ne jaz nisem delala hiše za vrednosti škatlice čikov. Vlagali smo denar in lastno delo med tem, ko ste taki kot si ti, se praskali po riti in hodili na dopuste na morje[/b].[/quote]
Meni se zdijo pa taki odgovori zelo smešni. Vsak ima, kar izbere. Eden izbere, da bo cele dneve / leta (!!!) živel sam za hišo, drugi pa izbere kaj drugega. Kakšen izobraževanje, drugi delo, tretji “luftanje”. Na koncu ima vsak kar si je izbral. Zdaj al si ti bolj srečna, ker maš bajto, al nekdo, ki ima mnogo spominov na svet, ki ga je videl (pa koneckoncev mal širše obzorje ;)), to ne vem. Spet individualna reč.
Kar sem pa hotela poudarit je pa to, da nekaterim lastna bajta, za katero so med garanjem skoraj “umrli”, ne pomeni nič. Pa niso zato nič slabši/boljši kot tisti, ki so se odločili drugače.
Starša nista še niti blizu 70ih pa že vijeta roke in jokata, kako sama sta v ogromni hiši. V spodnjem štuku bi bilo komot še eno stanovanje, pa sta se odločila za shrambo, pralnico, garažo, čeprav je vse založeno s šaro. Hiša je tudi podkletena, klet pa povsem zametana s starimi kolesi, lončki za rože in podobno šaro. Avto imata parkiran zunaj že nekaj let, odkar je oče razbil garažna vrata. V mansardi 90 m2 namenjenih za sušenje perila in čajev, vse v pohodni višini. Sama dva sta zasedla srednji del hiše, čeprav imata oba težave s koleni. Ni variante, da bi se preselila štuk nižje, ker onadva rabita zase 100 m2, čeprav cel božji dan čepita samo v kuhinji. Tudi TV sta si prenesla v kuhinjo, spalnico uporabljata samo 8 ur ponoči. Dnevno sobo je mama pred dnevi spremenila v rastlinjak, tako bo do konca aprila, mogoče bosta naredila malo prostora za smrečico. Ogromna hiša dobesedno poka po šivih od stare šare, vsi kotički so založeni z njo, saj ne zavržeta ničesar, kvečjemu privlečeta domov kakšno sranje, ki ga drugje mečejo stran.
Ok, vse lepo in prav, če ne bi vsak mesec klicala po telefonu in jamrala, kako je vse drago in kakšne investicije ju še čakajo. Skupaj imata krepko čez 1.500 EUR, na dopustu nista bila že 10 let, pojesti menja ne moreta toliko? Bo treba menjat streho, v kopalnici so odpadle ploščice, avto je star in potreben registracije…menda vse to čaka, ker ni denarja. Halo???
Za enkrat se delam gluho, vendar se sprašujem, kaj bo čez 10 let.
Zadnjič je možu prekipelo, pa ju je spomnil, da pri nas z istimi prihodki živimo 4, poleg vsega pa plačujemo tudi kredit in eno preživnino, ter gremo 1x letno na dopust. Mama je sicer zajela sapo, čez 15 minut pa smo bili že spet na istem.
Taki ljudje ne vidijo dlje od svojega nosa. Samo jaz, jaz, jaz. Bogi reveži so mladi, ki nimajo ne službe, ne možnosti za iti na svoje. Dokler je toliko napol praznih hiš, mladi pa so pri 35ih doma v otroških sobicah, nam gre še predobro.
Si si dala duška, kaj. Moja dva sta malce podobna, samo da je vse skupaj v manjšem obsegu in krame ne kopičita, gre pa mama v drugo skrajnost, da mora biti cel štuk tipi topi, s tem da sta dve sobi prazni in da dnevna soba meri kakih 30 kvadratnih metrov. Tudi onadva jamrata zaradi denarja, imata sicer manj kot tvoja dva, ampak na glavo pa več kot mi. Pa to ne morejo biti razvajeni ljudje, saj so rasli po vojni (moja dva sta rojena še pred vojno) in sta bila velikokrat lačna. Zidala sta pa tudi s svojim denarjem, ne tako, kot opisuje brklc (ne poznam nikogar, ki bi do hiše prišel na njegov način) in takrat ni bilo denarja za nič drugega.
Jaz mislim, da je to enostavno starost in da se jim nekaj premakne v glavi.
Brkič, si že slišal, da ti vsaka stvar pomeni toliko, kot si vložil truda zanjo.
Torej, če si se pri gradnji hiše močno trudil, švical, garal in se odrekal, potem to hišo tudi ceniš. Je del tvojega življenja.
Če ti ja pa “kao padla z neba” potem ja pa lahko takokot praviš.
Jih kar veliko poznam, ki so tako delali kot sem napissala, so pa tudi kakšne izjeme, ji jim je hiša zrasla kot goba po dežju. Ne moreš pa vseh metati v isti koš.
Najboljša rešitev bi res bila, da bi del hiše oddala v najem. Ampak, tastarejši so pogosto neprilagodljivi. Če še za sebe nimaš dovolj pa ja menda ne boš zalagal druge, čeprav so ti blizu. Pa glede na to, da obstajajo rešitve. Si pa moreš zapomnit: dobrota je sirota. Tudi, če jim boš finančno kdaj pa kdaj kaj primaknil, bodo še vedno jamrali in jamrali. Pa ne mislit, da boš kaj več vreden. Verjemi.
Bravo! Odlično napisano, saj si zadela bistvo problema – jaz, jaz, jaz… Pri nas je situacija ista (smo 4, enako zaslužimo, kredit, hodimo na dopust… ) in glej ga zlomka, gre. Skromno vendar gre. Ta stara dva pa jamrata. Zakaj nisva pri njiju? Ker nočeva biti hlapca, želiva biti na svojem. Pa ne se razburjat, saj sta tudi ona dva uradno prevzela kmetijo od dedija in babice pri 40-tih (dedi pa babica sta vse prepisala in živela še 20 let). Naša dva pa nočeta storiti ta korak pri 65-tih. Jaz pa ne bom vlagala v nekaj, kar ne bo moje in pika.
Bravo! Odlično napisano, saj si zadela bistvo problema – jaz, jaz, jaz… Pri nas je situacija ista (smo 4, enako zaslužimo, kredit, hodimo na dopust… ) in glej ga zlomka, gre. Skromno vendar gre. Ta stara dva pa jamrata. Zakaj nisva pri njiju? Ker nočeva biti hlapca, želiva biti na svojem. Pa ne se razburjat, saj sta tudi ona dva uradno prevzela kmetijo od dedija in babice pri 40-tih (dedi pa babica sta vse prepisala in živela še 20 let). Naša dva pa nočeta storiti ta korak pri 65-tih. Jaz pa ne bom vlagala v nekaj, kar ne bo moje in pika.[/quote]
In tudi jaz ne bom vlagala v nekaj, kar ne bo moje. Nimam denarja, da bi ga metala v luknjo brez dna.
če nimaš zase, kako boš drugim dal.
jaz ima 76 let, 2 otroka, poročena, plače so okej, pa mi isto zadnjič doma pribijejo, da moram njim pomagat neke večje investicije na njihovi hiši. malo sem bila v šoku, priznam, saj sva z možem komaj odpačala majhno stanovanje in bi res potrebovali vsaj 1 sobo večjega. zato zelo šparava.
doma v hiši pa stanuje še sorojenec, ki dela že vsaj 10 let! in zdaj naj jaz njim sofinanciram, pa starši še delajo (ok, kmalu gredo v penzijo). ko sem bila študent, so mi pa tako težko kak primaknili €, da bi mi bilo lažje. niti OD mi niso dali, ki je bil “moj”.
tako samo JAZ JAZ JAZ vidijo- žalostno.
mene tudi skrbi kaj jim bo še padlo na pamet. o njihovi dediščini nočem niti razmišljat…..